petkovanja in pondelkovanja

UVOD

Smo v 16. stoletju.

Išče se popolni jezik, Adamov. Jezuiti preučujejo prahebrejščino, se ukvarjajo s hieroglifi. Drugi spet sestavljajo filozofske jezike a priori, magične, hermetične.

Ločnica je vse močnejša, tekma vse hujša. Zgodi se shizma, od katholikoi se iz protesta ločijo protestanti; prvi ostajajo pri trois langues - hebrejščini, grščini, latinščini, drugi brskajo po ljudskih jezikih in ustvarjajo novega.

V tem mož iz majhne vojvodine, iz mini pokrajine, iz mikro kraja - reši problem. Odkrije in zapiše Popolni Jezik Angelov in Boga.

Cela Evropa znori. Turek grozi že desetletja in sedaj grozi, da bo krivoverna ta nesnaga prestopila v protestantsko ločino! Zganejo se vojske Švedskega in Francoskega Kralja. Španska Armada razvije jadra. Leta 1584 umorijo Vijema Oranijskega. Pod plaščem tridesetletne vojne se bije boj za popolni jezik, za jezik Modrosti in Odrešitve, za predbabilonski jezik samega boga.

Jezuiti ščuvajo habsburškega cesarja, Vatikan pošilja agente; na drugi strani vojvode in knezi pazijo na moža in ga podpirajo.

Nakar se modre glave odločijo, prepustijo moža kruti usodi in pričnejo brisati sledi. Sin duhovnika, ki je možu pisal nekrolog in biografijo, si izmisli čudovito prevaro. Nastane red Rožnih križarjev, skrivnostni Ordo Rosicrucianum, druščina moči in magije. Nasprotniki udarijo nazaj s svojimi redovi, nad Evropo za hip zamiglja duh boja Templjarjev in Svete inkvizicije.

V prevari sodelujejo angleži od Shakespeareja do Wilkinsa in Lockeja, Descartes, pol nemških filozofov in teologov, duh Raymonda Llulla, kabalisti, židje, jezuiti odpadniki, škof v Freisingu in na stotine semiotikov. Prevara traja tri stoletja, njen namen je en sam: zaščititi sveti jezik angelov; odvrniti pozornost z malega naroda, ki ta jezik govori, jezik, ki so ga zadnji na tem svetu govorili Apostoli.

Slovenščino.

**********

PERVI DEJL

Zgodbo začnemo - na začetku.

Bog je rekel - “Bodi svetloba!“, in bila je svetloba. Dejanje stvarjenja je bilo govorno; še Janez pravi, da je najprej bila beseda, ki je bila pri bogu in hkrati bila bog sam. Bog je med drugim ustvaril človeka in potem govoril z njim, Adam pa je imenoval vsa ostala živa bitja. Potem je Adam govoril z Evo in Eva s Kačo, nakar so ju vrgli ven. Bog se je pol z ljudmi še enkrat skregal in poslal potop; piše, da je po potopu imela vsa zemlja en sam jezik in isto govorico.

Ljudje smo sevede ljudje; začel smo se z bogam kregat (čeprav se to ne sme) - in začel smo gradit stolp, ki bo segal do nebes.

Pa ni bilo bogu prav nič všeč, da mu bojo eni tipi buljil v spalnico. In je rekel: “Dajmo, stopimo dol in zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drugega!”

Mesto se imenuje Babilon, “ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji.”

No, in tako se je izgubil Jezik z velikim J, angelska govorica, popolni jezik Boga, Adamščina.

Ni minilo dolgo - par tisoč let - ko so začeli ta prvi jezik iskat. Avguštin je prvi omenjal popolni jezik, ki nima besed, ampak podobe; od tod je potem padla ideja, da je bog navdihnil dve knjigi, ena je Bilblija, druga je svet.

Ko se je rimski imperij sesul, so ljudje takorekoč v živo opazovali nastajanje jezikov. In ker je stara navada, da vsak berač svojo malho hvali, so mnogi začeli pravit, da je prav njihov jezik popoln, Tisti pravi.

Veseli Irci so bili pri tem najsimpatičnejši. Okol leta 650 so napisal knjigo pesniških pravil, Auraceipt na n-Eces in v njem primerjali gelščino z babilonskim stolpom: “V stolpu so bili samo ti materiali, glina in voda, volna in kri, les in apno, smola, lan in zemeljska smola.”, njihov jezik pa ima praktično takiste sestavine, “samostalnik, zaimek, glagol, pridevnik, deležnik, veznik, predlog in medmeti”. Veselih Ircev po pinti ali dveh ni motilo, da je elementov stolpa devet, njihovega jezika pa osem - dokazali so si, da je gelščina nad postbabilonsko jezikovno zmešnjavo.

Sevede ni Ircem nihče verjel - čeprav so prav oni ponovno razširili pismenost v mračni zgodnji srednji vek. Mnogi so potem še trdili, da je ravno njihov jezik naboljši, ampak počasi se je kristalizirala pot do Adamovega jezika. Dve poti, če smo natančni: ali ponovno odkritje Adamovega jezika, ali pa znanstvena zasnova Adamščine na novo.

V spošnem je večina učenjakov verjela, da je Adamov jezik hebrejščina, vsi ostali jeziki pa so izšli iz nje. Drugi - na primer Dante, De vulgari eloquentia - so hvalili čudovitosti ljudskih jezikov. Bilo pa je tudi dosti filozofov, alkimistov in kabalistov, ki so skušali jezik ustvariti na novo. En cilj - povedati stvari tako, kot so. Jezik, kjer se imenovane stvari zableščijo, logika in sklepanje pa teče samo od sebe.

Prav zaradi odnosa do jezikov so se v krščanski cerkvi tok skregal, da so šli narazen. Leta 1517 je Luther nabil tistih svojih 95 tez na vrata cerkve v Wittembergu. Navidez so se skregal okrog odpustkov, pa o tem, a lahko ljudje berejo sveto pismo v svojem jeziku, al naj uporabljajo enega od treh svetih jezikov - latinščino. Protestantizem je bil rojen.

V ozadju je seveda ždela silna želja po rekonstrukciji ali kreaciji popolnega jezika. Kajti tisti, ki bi obvladal jezik boga, bi imel moč njemu enako - spomnimo se, da je bilo stvarjenje sveta in človeka dejanje besede.

Na eni strani mamo torej radikalne nemške in francoske teologe - Luther, Melanchton, Calvin, Zwingli - pa angleške filozofe jezika; na drugi so zmešani in bolj zmešani jezuiti, spreobrnjeni židje, kabalisti in mistiki. Oboji hočejo prvi priti do angelske slovnice in božjega slovarja.

Okej, tale malo daljši uvod je nas je pripeljal do prvega dogodka, ki je pomemben za našo zgodbo. Osmega junija 1508 se je v mlinu ob rečici rodil mož, ki bo v nekaj letih rešil problem, odkril in ustvaril božji jezik ter posredno sprožil eno največjih zarot v zgodovini.

Tega osmega junija se je tesarju, mlinarju in cehmojstru Mihu ter njegovi ženi Jeri rodil sin. V cerkvi v Velikih Laščah so ga krstili za Primoža. Pisal se je Trobar, kasneje pa se je podpisoval kot - Primož Trubar.

**********

DRUGI DEJL

Primož Trubar je, kot vsi vemo, zapisal slovenski jezik - lingua coelestis - in natisnil prvo, pa drugo pa še katero slovensko knjigo. O njem in njegovem delu tukaj ne bomo zgubljal besed. Zanimivo je to, da v bistvu še sam ni vedel, kaj za enga hudiča je naredil. So pa to precej hitro pogruntal drugi.

Že tržaški škof Bonomo, čigar varovanec je bil Trubar, je zaslutil, da so evangeličani z njim nabasali na nekaj velikega. V pismu Erazmu Roterdamskemu - ki je takrat ležal na smrtni pojstli - Bonomo pravi, da je nek njegov varovanec (imenuje ga primus in pri tem sevede misli na Primoža) morda našel pot do tistega jezika, ki so ga nemški filozofi in mistiki iskali že 300 let. Hic lingua coelestis proxima est.

Prvi, ki je nekaj naredil v zvezi s slovenskim jezikom, je bil baron Ungnad, bivši štajerski glavar, takrat šef v Urachu blizu Tuebingena. Ungnad je ravnal iz vojaških in verskih razlogov; pogruntal, je, da bo tak jezik uspel prepričat “kranjce, krobate, ilire in krajišnike”, da prestopijo v evangelijsko vero, z nadaljnim širjenjem pa bodo od znotraj sesuli Turke na balkanu. Na žalost je to pomenilo, da je Trubarja silil k pisanju in tiskanju knjig v hrvaškem jeziku, v glagolici in cirilici - kar je bilo sevede zelo lepo, ampak nebeškemu jeziku pa ni najbolj koristilo.

Po nemških deželah je vrelo. Pisma o Trubarju in njegovi ursprache so šibala od Hessna do Monakovega, od Rotterdama do Londona in nazaj. Slovenske knjige - predvsem pa katekizem - so razpošiljali v sodih (tu se za sodobnega detektiva skriva prvi namig; katekizma so na Kranjsko in Štajersko poslali 3.000 izvodov, a tja jih je prispelo le 2.000; ostali so zaokrožili med filologi severne evrope).

Pazi kaj piše v slovenščini tik nad sliko - Anu kratku podučene skaterim člouik more v nebo pryti.

Škof Vergerij, ki je bil kao Trubarjev prijatelj, a v srcu katolik, je začutil, da se dogaja nekaj velikega. Prelistal je Katekizem Trubarjev in odkril nekaj nenavadnega. Pridige, pesmi in odlomki iz svetega pisma so v Katekizmu izbrani na način, ki napeljuje na steganografijo, na način skrivne pisave. Vergerij je bil preslab v tem, da bi odkril, kaj je Trubar v resnici hotel povedati, je pa o najdbi obvestil prijatelja jezuita.

Jezuiti niso bili butasti. V Katekizmu in Abecedniku, pa tudi v drugih besedilih so kaj kmalu odkrili skrita navodila za konstrukcijo Adamovega jezika, za besede popolnega odrešenja in moči. Samo nekaj jim ni na pamet padlo - da je jezik, v katerem je to napisano, prav ta jezik!

Kljub temu so zavohali nevarnost in začeli ščuvati najprej deželne stanove Kranjske, potem pa še cesarja, da naj Trubarja eliminirajo.

To je vojvodo Krištofa, ki je bil posvečen v skrivnost in Jakoba Andreaeja, ki je skrivnost odkril in o tem obveščal konspirativni krog teologov in filozofov, postavilo pred težko odločitev. Še naprej ščititi Trubarja in s tem tvegati, da bodo izgubili vse, če katoliki zmagajo - ali pustiti Primoža zverem in zakriti sledi, upajoč, da se bo narod Trubarjev naučil jezika in ga tako ohranil do Poslednje sodbe.

Sestanek med Andreajem in odposlanci nemških volilnih knezov februarja 1561 je zapečatil Trubarjevo usodo, a rešil slovenščino. Trubarja so poslali v Ljubljano (v volkovo žrelo), zavrli so delovanje Tuebinške tiskarne. Začela se je tri stoletja dolga pot prevar, zarot in protizarot, vojn, umorov in nepreštevnih nenačelnih koalicij.

************

TRETJI DEJL

Naredimo kratek povzetek.Filozofi in lingvisti so stoletja iskali jezik, v katerem je Bog govoril angelom, Adamu in ostalim do Babilonskega stolpa.

Primož Trubar je izumil jezik (ne zapisal, kot hočejo, da bi mislili; izumil) in ga prek knjig začel širit.

Protestanti so odkrili, kakšno orožje ima ta provincialni pridigar in so naredili vse, da bi ga zaščitili.

Ko je pritisk nasprotne strani (predvsem jezuitov) postal premočan, so naši zarotniki sklenili Primusa prepustiti usodi, napeli pa so vse sile, da bi slovenščina, jezik angelov, obstala. Kaj vse so počeli, pa sledi.

*****

Glede na to, da je ideja rekonstrukcije božjega jezika - se pravi, popolnega ex definitio - bila v sredi 15. stoletja precej nova, so vsak tak poskus stvarjenja govorice a priori nasprotniki skušali zatreti v kali. Ni bilo malo filozofov in jezikovnih alkimistov, ki so bili prisiljeni otepati se obtožb herezije. Nasprotniki aprioristov (se pravi, teh, ki so trdili, da lahko bog posamezniku spet razodene popolni jezik) so bili predvsem jezuiti (in čudaki tipa Pico de la Mirandola) ter židje, spreobrnjeni ali ne, kabalisti in mistiki. Ta nenačelna koalicija med židi in orto katoliki je bila nevarna in skoraj vsemogočna.

Tako je šlo komaj rojeni slovenščini zelo na roko dejstvo, da je nadvojvoda Maksimiljan leta 1515 iz vse vojvodine Kranjske žide izgnal. Za njimi sta ostali le Židovska ulica in steza (ki so ju Ljubljančani imenovali Smrdljiva steza in Ulica vseh slabih vonjav). Tako se katoliki v času reformacije in bohotenja slovenščine niso mogli opreti na svoje zaveznike.

To je čuvajem slovenskega božjega jezika koristilo, a seveda ne preveč. Ko so se verske strasti razplamtevale po nemških in avstrijskih deželah, je kmalu postalo jasno, da bo vojna, in da bo potem tudi mir, ki bo temeljil na hecni ideji. Nemški in avstrijski volilni knezi so bili tističas izjemno močni, pa so uspeli izsiliti načelo cuius regio, eius religio - kdor ima ozemlje, ta določa, katera vera bo tam prakticirana.

Zavetniki slovenščine (bolje, popolnega jezika, brigal je njih narod - razen toliko, da bi brez naroda tudi jezik izginil) so dobro vedeli, da bosta Kranjska in Štajerska (kjer se je slovenščina skozi Trubarjeve knjige ravno pričela bohotiti) spričo katoliškega nadvojvode pač postali katoliški. Trubar kot razgret in bojevit protestantski pridigar tako ni mel več šans.

Oris delovanja po letu 1555 je bil sklenjen na skrivnem sestanku v Urachu februarja 1556. Zagotovo vemo, da je bil prisoten knez Ivan Ungnad, pa Trubar sam, mladi Jakob Andreae, vojvoda Krištof, Peter Pavel Vergerij (ki je potem skoraj celo zaroto izdal), nek skrivnostni Chroen (?) ter odposlanci nizozemskih dežel.

Sklepi tega sestanka so bili navidez nelogični in nepovezani. Trubar naj gre v Ljubljano, v volčje žrelo pridigat. Ungnad za vodenje svoje tiskarne slovenskih knjig najame dva nesposobna Istrijana ter bivšega Trubarjevega pomočnika Klombnerja, ki je bil z njim skregan. Knjige naj se v sodih pošiljajo ne samo na Kranjsko in Štajersko, temveč predvsem na holandsko in v Švico h kalvinistom, kjer naj se skrijejo (tu je šlo za več tisoč izvodov). Filius Chroeni (se pravi, sin tistega skrivnostnega Chroena) naj gre v uk h jezuitom. Jakob Andreae pa naj ustanovi mrežo posvečenih, ki naj skrbi za ohranitev lingue coelestis.

Trubarjevo zgodbo poznamo. Piše knjige, gre v Ljubljano pridigat, izženejo ga, komaj ubeži biričem, skrije se najprej pri Ungnadu, nato dela v Derendingenu, kjer leta 1586 umre.

Ungnadova tiskarna izdaja Trubarjeve knjige in se pripravlja na tisk Dalmatinove biblije. Večina denarja gre za Ungnadovega daljnega bratranca, Krsta Ungnada, ki je počasi postal hrvaški ban. Krsto je bil protestant in je širil vero po hrvaški tudi s pomočjo božanskega jezika (čeprav, kot kaže, ni bil posvečen v skrivnost). Hkrati se je tepel s Turki, pa čeprav neuspešno - Turek je premaknil mejo od Une do Kupe, kar je pripravilo teren za znamenito bitko pri Sisku.

Filius Chroeni, Hrenov sin, leta 1556 (v času prvega sestranka zarotnikov) še rojen ni bil. Ko pa se je rodil in odrasel, je postal ena kjučnih figur v zaroti (čeprav na njegovo delovanje ne gledajo tako). Hrenovi so bili trdna protestantska družina, zvesta Trubarju in njegovi lingui. Leta 1560 se je rodil sin, ki so ga krstili - no, v bistvu ga niso ravno krstili - za Thomasa Chroena. Tomažek je bil leta 1573 poslan v Gradec, v jezuitsko šolo - kot so se zarotniki dogovorili 15 let prej. Njegova kariera je bila bliskovita, saj je imel podpornike tako med jezuiti (ki so bili navdušeni nad tem, da sin protestantskih heretikov postane prava ovčica) kot med protestanti, ki so njemu in njegovi družini pomagali z anonimnimi donacijami ter nenavadnimi volili v raznoraznih oporokah (med letoma 1575 in 1600 je samo iz vojvodine Hessen njemu ali njegovi družini zapustilo denar več kot 37 oseb).

Tomaž Hren je leta 1588 postal duhovnik in po redki jezuitski napaki (ki niso slutili, da goje kačo na prsih) dobil kanonikat - v Ljubljani. Tako je Tomaž, ki je bil do obisti zvest božjemu jeziku, slovenščini, postal ključna figura protireformacije. Nenavadni dvojni agent je bil leta 1597 imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1599 je bil potrjen v Rimu (pri tem naj bi imel prste vmes škof Vergerij, eden od zarotnikov), leta 1600 pa se je začelo.

Tomaž Hren je prišel na odlično idejo, kako naj kot pravi katolik zatre protestantizem in njegove buquize, hkrati pa ohrani jezik, ki je bil kjučnega pomena za prihodnost sveta. Začel je zažigati knjige. In žal ga poznamo le po tem:

(kraj pred Magistratom, kjer so pred božičem 1600 zažgali slovenske knjige)

Tale napis ne more biti bolj napačen. Je pa res, da je škof Hren hotel, da vsi tako mislijo. Vozovi, ki so peljali na to grmado, so bili polni fake slovenskih knjig! Ungnad je v svoji tiskarni skupaj s Klombnerjem prišel do fine domislice: naredili so 4.500 praznih knjig; naslovnice so bile prave, notri pa ni bilo ničesar. Bel papir. Potem so te knjige razposlali po običajnih poteh, a niso nič pazili - ker so hoteli, da jih katoliki dobijo v roke! Da ne bi bilo sumljivo, je Hren tem knjigam dodal še nekaj pravih (če bi slučajno kdo preverjal), jih zložil na kup in zakuril vesel ogenj.

Še pomembnejše dejanje našega Hrena je bilo zaščita Dalmatinove biblije - ne samo, da je otel knjige zubljem, še več; zrihtal je papeško dovoljenje za rabo slovenske biblije v katoliških cerkvah. Kar je bila popolna zmaga - na videz goreč uničevalec krive vere in slovenskega jezika je prav s tem uspel zaščititi slovensko knjigo in rešiti angelski jezik. Pa še sam je eno knjigo naredil, namreč Evangelie inu listuvi, ki jih je izdal leta 1612. Ta knjiga je slaba in slabo napisana - vendar pa je bil njen namen čisto drugačen, kot si mislimo; Evangelii inu listuvi so nova šifrirna knjiga zarotnikov, narejena po navodilih Jakoba Andreaea in nizozemcev.

(Hrenov kip na ljubljanski stolnici. Na dnu napisa je njegov moto: Terret labor aspice premium (delo straši? - spomni se (pričakuj) plačila!) … pomenljivo …)

No, medtem ko Hren kuri knjige in pazi na slovenščino in the face of the place, Jakob Andreae umre. Tako na prizorišče stopi njegov sin, ena najčudnejših osebnosti šestnajstega stoletja. Johannes Valentinus Andreae.

Johan Valentin je študiral teologijo - valda - v Tuebingenu. Tam se je absolutno skregal z vsemi in je bil potem, ko je na vrata predstojnika nabil žaljiv paskvil, izključen. Nekaj let se je potepal po Nizozemski, Švici, Franciji in Italiji, nekako zaključil študij in leta 1620 postal duhovnik v Calwu, kjer je ustanovil dobrodelno ustanovo Christliche Gottliebende Gesellschaft - Krščansko bogoljubno združenje.

Ustanovil pa je še nekaj drugega. Bizarno društvo, katerega člani so vsi po vrsti zanikali, da imajo karkoli s tem. Združenje alkimistov, lingvistov, filozofov in semiotikov; magov in norcev, genijev in čudakov. Red rožnih križarjev. Čisti hermetiki. Tule je upodobitev njihovega eteričnega in ezoteričnega templja iz leta 1618:

**********

ČETRTI DEJL

Zgodba do sem: teologi, filozofi in raznorazni alkimistični, kabalistični in vobče mistični tipi iščejo Adamov jezik; tisti, ki se je zgubil v pišu babilonskega mešanja jezikov - jezik, s katerim bi govorili neposredno z bogom.

Pridigar z Raščice reši problem, rodi se božija špraha, slovenščina. Nekaj protestantskih teologov odkrije pomen slovenščine in zasnujejo globalno zaroto, da bi skrili ta jezik pred jezuiti in drugimi nevarnimi zlomisliki, da se v miru razvije in razcvete.

Zarota vključuje tisk slovenskih knjig in sejanje slovenščine po tedaj zakotnih koncih avstrijskega imperija; Trubarja žrtvujejo, kot nadzornika akcije pa v Ljubljani nastavijo Tomaža Hrena, navidez gorečega katolika, v resnici pa dvojnega agenta zarotnikov. Hren kuri prazne knjige in skrbi za širjenje božje besede v najpravilnejšem smislu.

Zarotniki ugotove, da akcija, omejena le na Štajersko, Kranjsko in obmejno Krajino ne more uspeti. Zato si Johann Valentin Andreae izmisli zabaven načrt, kako k ohranjanju in zaščiti slovenščine pritegniti vso mlado humanistično Evropo.

*****

J. V. Andreae pozna duha tedanje Evrope in ve, kako popularni so hermetični spisi, kabala in iz alkimije se izvijajoča sodobna znanost. Zato ponaredi nekaj spisov in ustanovi skrivnostni Red rožnih križarjev, Ordo Rosicrucianus. Kolegij nevidnih.

Tako se med leti 1614 in 1616 pojavijo trije tiskani manifesti Rožnokrižarskega reda. Prvi je tkim. Fama Fraternitatis Rosae Crucis (Fama fraternitatis Roseae Crucis oder Die Bruderschaft des Ordens der Rosenkreuzer) z zakrito identiteto avtorja. Po daljšem uvodu, kjer govori o mističnem ustanovitelju reda, našteje štiri vodilne osebe.
1. Fra. I.A. Fra. Ch. electione Fraternitatis caput (izvoljeni vodja reda); to naj bi bil Johann Valentin sam;
2. Fra. G.V. M.P.G;
3. Fra. F.R.C. Junior haeres S. Spiritus;
4. Fra. F.B. M.P.A. Pictor et Architectus (slikar in arhitekt reda); najverjetneje gre za Francisa Bacona.

Drugi, Confessio Fraternitatis (Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz) je izšel 1615. leta in po Evropi je završalo. V njem je bil - zakrit v izjemno mističen in šifriran jezik - poziv vsem znanstvenikom sveta, naj se pridružijo Redu in odkrijejo lingua Christi triumphantis (se pravi, jezik zmagujočega Kristusa), ki je lapis philosophicos, sveti gral tistega časa.

Učene glave so drle v Kassel. Učene glave so po Kasslu in celi Nemčiji iskale rožne križarje. Učene glave so šle domov in povedale, da niso nič našle.

Ampak nekaj so našli, saj je v Franciji in Angliji - pa tudi v Nemčiji - tedaj izbruhnila doba, ki jo Yates imenuje Rožnokrižarsko razsvetljenje.

V Confessio je precej jasen - čeprav “baročno” zavit in zakompliciran - zapis o popolnem jeziku, slovenščini (zapis povzemamo prek Umberta Eca):

Ko mu (se pravi, jeziku) bodo odvzete vezi skrivnosti in se bo javno razkril ter se razširil po vsem univerzumu, takrat bo naša trobenta zadonela javno z ostrim tonom in velikim hrupom (…). Ta pomembna znamenja božjega načrta hočejo pokazati tole: posvetiti se je treba ne le odkritjem človeškega uma, ampak tudi skrivni pisavi (i.e., jeziku), tako da bo knjiga narave dostopna in vidna vsem človeškim bitjem (…). Te znake in črke (spet, jezik), ki ga je Bog tu in tam vključil v Sveto pismo, je vidno vtisnil tudi v čudovito stvarjenje sveta in zemlje (…). Iz tega skrivnega kodeksa smo si sposodili našo magično pisavo in odkrili in ustvarili smo novi jezik, ki je zmožen izraziti in oznaniti naravo vsake stvari (…). V drugih jezikih nismo tako zgovorni, saj v njih ne odmeva jezik naših prednikov Adama in Enoha, in da so se v babilonski zmešnjavi spridili.

(iz J. V. Andreae (?), Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz, 1615)

Kot kaže, je prvi zavohal, da se nekaj dogaja - in resno vzel poziv Reda - naš René, René Descartes. Kot piše, je bil navdušen nad formulacijo v Confessio: ” … Naj zato povabimo vse ljudi, ki dobro v srcu mislijo, da pridejo k nam in se pridružijo (bolj dobesedni prevod bi bil: … se z nami zbratijo) Redu v večno slavo …“

Če se vam zde te besede nekam znane, imate prav. Prešeren je bil v šoli v Ljubljani, ko so prišli Francozi in nekam nepričakovano prav Ljubljano naredili za prestolnico Ilirskih provinc. S francosko vojsko je prišel tudi Charles Nodier in … no, o tem kasneje ;).

Descartesu je Andreae razložil zaroto in dejstvo, da je slovenščina božji jezik. René je bil tako navdušen, da je vse skupaj slabo vplivalo na njegovo filozofijo. Ko je leta 1637 napisal svoje Discours de la méthode, vse stavi na idejo božjega jezika - se pravi slovenščine, s katero se je seznanil v Kasslu in Bredi. Njegovo razmišljanje je precej premočrtno; na vprašanje, kako vem, da obstajam?, si odgovori z zanimivim silogizmom:

- bog je ustvaril človeka;
- človek (po zaslugi slovenščine, nebeškega jezika) zdaj govori neposredno z bogom;
- ergo je bogu enak;
- ker se mišljenje in govor ne razlikujeta, iz tega sledi znameniti:
- mislim, torej sem.

*****

Med večkratomenjenimi brihtami je bilo tudi več Angležev. Prav ti so se spomnili, da je seveda takole navdušenje nevarno, saj grozi, da bo komajrojeni jezik ter narod, ki ga govori, neguje ter razvija, žrtev nasprotnih sil.

Francis Bacon začne vztrajati na tem, da se mora božjemu jeziku - slovenščini - kot filozofskemu jeziku apriori dati trdne filozofsko-logične temelje. Da bi zakril sledi, si sposodi magično-kabalistične ideje hermetika Johna Deeja, ki je leta 1564 napisal Monas Hieroglyphica, kjer trdi, da iz enega glifa, magičnega znamenja, lahko s permutacijami dobi vse, kar obstaja, ob tezi, da nekaj obstaja, če obstaja označevalec le-tega. Skratka, Dee je napravil enega resnejših korakov h konstrukciji popolnega jezika, hkrati pa je bil astrolog in precej razvpit, zatorej primeren za nakane naših zarotnikov.

Tole je Deejeva monas hieroglyphica:

Iskanje čvrstih temeljev popolnega jezika je bilo prepuščeno škofu Johnu Wilkinsu. On in Bacon sta se zavedala, kako zajebano je to delo, pa sta skupaj zbrala znanstvenike britanije, podobno kot je Andreae zbiral zarotnike po Evropi. Z eno pomembno razliko - Andreae se je skrival pod plaščem skrivnostnosti, vrli Angleži pa so ustanovili Royal Society. Bratovščino, katere prvi tajnik je bil prav Wilkins.

O Wilkinsu, Royal Society in frajerju Valvasorju (ki je postal tovarš engeleškega krajla tovarštva zarad cerkniškega jezera, ja valda …) več prihodnjič. Vrnimo se za hip v Ljubljano.

*****

V Ljubljani leta 1630 umre Tomaž Hren. Ker je za novega knezoškofa izbran nesmiselni Rinaldo Scarlichi, zaupa skrb za širitev jezika eni hecni osebi, alkimistu, mistiku in (sam bi seve to zanikal) članu reda Rožnih križarjev baronu Konradu Ruessensteinu. Ruessenstein se - pod plačem svoje alkimističnosti in čudnosti - loti ohranjanja slovenščine agresivno. Z denarjem, ki so ga zarotniki zbrali, zgradi v Ljubljani cerkev, bosonogim avguštincem v veselje, jezuitom v mrščenje in mozganje.

Avguštinci so simpatičen red. Prav nič goreč in - bodi bogu prav - tudi ne prebrihten. Pa še jezuiti jih niso prav nič marali. Zarotniki so izbrali njih zaradi vsega tega, kaže pa, da jim je bil Andreae naklonjen zaradi enega njihovega sobrata, mistika iz 15. stoletja, Tomaža Kempčana. Ja, Tomas a Kempis je bil rojen v Kemptnu. Ja, Primož Trubar je bil župnik v Kemptnu. Brez skrbi, naključje.

Da bi protireformacijsko in s tem protislovensko (v smislu jezika, naroda še itak ni) delovanje jezuitov zavrli in njihovo ojstro misel zaposlili s čim drugim, se zveže čudna bratovščina, v kateri so alkimist in čudak Ruessenstein, avguštinski samostan v Ljubljani in Tobias Lionelli, bolj znan kot znameniti slovenski baročni pisec Janez Svetokriški.

V začetku oktobra 1646 pričnejo zidati cerkev Marijinega oznanjenja ali sv. Marijo na štengcah, današnjo frančiškansko cerkev. Nad portalom Konrad v izziv vsem napiše svoje alkimistično ime (kar lahko, saj je on, oziroma zarotniki z vse Evrope, dal keš za zidanje):

*****

Leta 1663 v neki baladi Wilkins preroško zapiše:

A Doctor counted very able
Designes that all Mankynd converse shall,
Spite o’ th’ confusion made att Babell,
By Character call’d Universall.
How long this character will be learning,
That truly passeth my discerning.

Sposobni učenjak
napravi, da vse človeštvo govori,
navkljub Babilonski zmedi,
v kozmičnem jeziku.
Kako dolgo se ga bodo učili
pa je onstran mojega vedenja.

*****

Za konec tega dela si poglejmo, čemu je Ruessenstein izbral oktober za začetek gradnje. Ker je bil bogat in ugleden, je bil dober kolega deželnega glavarja Kranjske. Nadvse rad se je sprehajal po ljubljanskem Gradu in razmišljal. Neko zgodnjeoktobrsko popoldne je, hodeč po križnem hodniku od peterokotnega stolpa proti kapeli svetega Jurija, zagledal tole:

in vse mu je bilo jasno.

**********

PETI DEJL

No, zgodbo smo zapustili z Ruessensteinom, ki zre na sončni zahod v križnem hodniku Ljubljanskega gradu.

Zdaj pa nazaj k Descartesu - on je novembra 1629 v pismu patru Mersennu opisal različna narečja naravnega jezika, se pravi, matematike. Govoril je sicer o Leibnizovi ideji različnih številskih sistemov (ki naj bi jih Leibniz potegnil iz I-Chinga), o dvojiškem, trojiškem itd., in pripomnil, da obstaja neskončno takih jezikov in da je vsak zase popolna reprezentacija matematičnega sveta.

Na to pismo je naletel Francis Bacon in - vedoč za slovenščino kot angelski jezik - na mestu izgubil živce. Descartes izdaja! Mersenne je bil jezuit, in v Renejevem pismu ni bilo težko prepoznati namige na jezik Adamov, ki je lahko katerikoli - se pravi, eden od teh, ki ga govori kako ljudstvo.

Med Baconom in Andreajem se je razvila živahna korespondenca, nakar je Andreae pod krinko obiska Descartesa v parizu. Descartes se je rožnih križarjev bal - poznana je zabavna anekdota, ko se Descartes, ki noče, da bi ga imeli za rožnega križarja, o katerih je znano, da jih ni moč videti, kaže na vseh mogočih in nemogočih koncih Pariza.

Descartes pod Andreajevim pritiskom umolkne (kasneje ga pod pretvezo zvlečejo v Stockholm, kjer umre naravne smrti), plamenico zaščite jezika pa prevzame novoustanovljena Royal Society. Predvsem njen tajnik, škof John Wilkins.

Wilkins je po Baconovih navodilih skušal postaviti popolni - torej Adamov - jezik na trdne filozofske temelje. Pri tem pa je - ni jasno, če je to del skrivanja ali zgolj smola - napravil napako.

Wilkins je namreč mislil - kot mnogo filozofov pred njim - da je popolni jezik a priori tisti ustvarjeni jezik, ki zmore, prvič, opisati vse, tudi neobstoječe, in drugič, vse lastnosti označenca so v besedi, ki ga označuje, vsebovane.

Bog, ki je avtor slovničar in slovarist popolnega jezika, seveda ne bi delal take neumnosti. Prva “zahteva” je nesmiselna, saj je ustvarjeno le tisto, kar obstaja, in narobe; tak jezik bi bil preobložen z odvečnimi pojmi in mu manjka ostrina Ockhamove britve. Druga zahteva pa pravzaprav ukinja jezik in ga reducira na (komaj smiselno) zaporedje samostalnikov. Popolni jezik boga je drugačen - z njim lahko ubesedite vse, kar je ustvarjeno (in ničesar, kar ni), je racionalen (ne množi pojmov brez potrebe), je umljiv in blagozvočen. Tak tudi mora biti, saj je v tem jeziku govoril Adamu, človeku, in v tem jeziku je Adam dal imena vsem živim bitjem.

To napako je Wilkins podedoval od kabalistov, predvsem od veselega in fejst zmešanega Raymonda Llulla. Llull (kako čudovito ime) je leta 1305 izdal knjigo Ars generalis ultima, oz. Ars magna (Poslednja obča umetnost ali Velika umetnost).

V tej knjigi je veseli kabalist pokazal, kako se s tremi oz. štirimi koncentričimi šifrirnimi krogi da sestaviti vse besede, tudi tiste, ki (nam) nič ne pomenijo. Llull je iskal skrito ime boga (kabalisti so že stoletja permutirali črke JHVH, da bi našli Skrito ime, ki je Ime), njegovi cilji so bili mistični. A je bil nadvse vpliven in njegova dela so odmevala skozi stoletja in vplivala tudni na Wilkinsa.

Llull, Ars Magna, prva figura.

*****digresija*****

Preden si pogledamo Wilkinsovo monumentalno delo An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language, si podrobneje poglejmo, zakaj je kak jezik popoln. V ta namen si sposodimo dva velika umetnika kasnejšega časa in dve njuni deli, ki nam bosta ilustrirala prizadevanja renesančnih in baročnih učenjakov. To sta Finneganovo bdenje Jamesa Joycea in Babilonska knjižnica Jorgea Luisa Borgesa.

Joyce je bil Irec, dedič velikega dela Auraiceipt na n-Eces (ki smo ga omenili v prvem delu Šifre), pa Vergilija Gramatika (tistiega, ki je opisal prepir med jezikoslovcema o zvalniku zaimka ego, ki je trajal štirinajst dni in noči; tistega, ki je napisal SSSSSSSSSSS. PP. NNNN-NNNN.GGGG.R.MM.TTT.D. CC. AAAAAAA. IIIIVVVVVVVV.O. AE. EEEEEEEE in trdil, da to pomeni Moder človek srka kri iz modrosti, zato ga moramo imenovati krvoses.), dedič nore Liber Monstrorum de diversis generibus in čudovite Book of Kells.

(Book of Kells, okoli leta 800, folio 34 r)

(detajl zgornjega lista)

No, vse te knjige se ukvarjajo s čudežnim in čudovitim; iz neverjetne zapletenosti postbabelske goščave brskajo največje čudnosti, nenavadnosti in presenetljivosti. Finneganovo bdenje (na žalost znamenito večalimanj le po bedasti oznaki “neprevedljivosti” in po še bolj bedastih poskusih prevajanj) je za jezik 20. stoletja to, kar je Book of Kells za podobe srednjega veka. Neverjetna zapletenost okrasja v Book of Kells je simbol blodenj po svetu, ki ga je ustvaril pijan demiurg, svetu brez središča in brez simetrij. Finnegan bedi v svetu, kjer se je jezik razsul že zdavnaj, zato pobira njihove koščke in ponavljajoč gibe Stvaritelja sestavlja nove jezike, s katerimi - paradoksno babilonske zmešnjave ne skuša preseči, ampak jo slavi (in se veseli, kot on temu pravi, abnihilization of the etym). Zato je Finneganovo bdenje model sveta in Joyce kaže pot do popolnega jezika - nehajmo iskati in jezik bo prišel sam, kot navdih v nadrealiste, kot angel oznanjevalec.

Na drugi strani Borges v Babilonski knjižnici obrne Don Kihota (ki mu njegova knjižnica pogrošnih romanov postane svet) in napravi, da svet postane knjižnica. Vemo, da je Knjižnica sistem med seboj povezanih šesterokotnikov s policami knjig, vemo, da so v teh knjigah vse kombinacije 25 črk in pravopisnih znamenj in da ni skupine črk - sdfgsdjih- ki je ne bi Knjižnica že predvidela in ki v enem njenih jezikov ne pomeni imena kakega boga.

Borgesova popolna knjižnica je to, kar so Llull in kabalisti in še mnogi drugi sanjali. Pierre Guldin je leta 1622 izračunal, da bi vseh kombinacij črk, ki bi tvorile besede do največ 23 znakov, bilo nekje 70.000.000.000.000.000.000.000. (Spet lahko navedemo Joycea, ki pravi, da taka knjižnica zahteva an ideal reader affected by an ideal insomnia.) V tej množici besed se zagotovo skriva tudi besedišče popolnega jezika, skupaj z njegovimi pravili. A kako ga poiskati?

*****

Tu se vrnemo k Wilkinsu. V neverjetnem delu Poskus Prave Pisave in Filozofskega Jezika (An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language) je leta 1668 odkril eno od- kot so takrat mislili - možnih poti utiranja poti skozi goščavo črk in nesmislov.

Wilkins si je - da bi bil kar se da objektiven - zamislil novo pisavo (kar ni toliko pomembno), ter - da bi razčistil babelsko zmedo - kategoriziral svet.

V svoji hoji za angelskim jezikom je Wilkins ustvaril analitičen jezik. Svet - bolje, vesoljstvo - je razdelil na 40 glavnih rodov, ki v besedi definirajo prvi zlog. Naslednja črka besede - soglasnik - pomeni razliko, še naslednja - samoglasnik - pomeni vrsto.

Vzemimo primer, ki ga navaja tudi Borges. Zlog DE v wilkinsščini pomeni rod elementov, z dodanim soglasnikom B - DEB - dobimo prvega od elementov, ogenj. Če sedaj dodamo še samoglasnik A, imamo DEBA, del ognja, se pravi, plamen.

V tem jeziku ima vsaka črka pomen, kot v JHVH (in nasploh v celi Bibliji) za mistike. Zato iz besede lahko vedno deduciramo njen pomen: ZANA pomeni, po vrsti, žival (ZA), ki živi v vodi (N) in ima rdečkasto meso (A), kar nam lepo da lososa. Beseda “losos” ne pove ničesar, beseda “ZANA” pove vse.

Težava take klasifikacije je seveda v tem, da je popolnoma arbitrarna. Wilkins se je zazrl v nemogočo nalogo - objektivno razdeliti svet na elemente - in jo rešil. Žal njegova rešitev ne vodi nikamor.

Osma Wilkinsonova kategorija oz. rod sveta so kamni. Le-te deli na pogoste (peščenec, škriljevec, pesek), srednje vrednosti (npr. marmor), drage (biser, opal, diamant), prosojne (smaragd, ametist), in netopne konkrecije (npr. premog).

Da bi jasno videli orjaški neuspeh te orjaške rešitve, si preberimo spet en Borgesov hec, namreč apokrifno razdelitev sveta na kategorije, kot naj bi bila zapisana v neki kitajski enciklopediji, Nebeškem emporiju dobrohotnih priznanj. V tej knjigi se kategorija živali deli na:

a) pripadajoče Cesarju;
b) balzamirane;
c) dresirane;
d) prašiče;
e) sirene;
f) čudovite;
g) potepuške pse;
h) vsebovane v tej klasifikaciji;
i) ki se tresejo kot nore;
j) nepreštevne;
m) narisane z zelo tankim čopičem iz kamelje dlake;
n) et cetera;
o) ki so ravnokar razbile vazo;
p) ki so od daleč videti kot muhe.

S temle posmehom zapustimo škofa Wilkinsa in njegovo podirajočo se zgradbo iz peska ter se posvetimo dogajanju on the face of the place, na Kranjskem.

**********

Da bi zarotniki imeli boljši pregled nad dogajanjem v Vojvodini Kranjski in razvoju ljudstva, ki govori božji jezik, so potrebovali agenta, informatorja.

Tak bi moral biti Nemec - da ne bi vzbujal pozornosti - iz istega raloga bi bilo zaželjeno, da ni iz glavnega mesta, srednje premožen plemič (kot tak dovzeten za podkupovanja) in relativno razgledan.

Hitro so našli pravega. Zemljepisni oddelek se je spomnil na nenavadno in v splošnem precej zgrešeno, a zelo zanimivo razpravo o čudnem presihajočem jezeru, ki so jo prejeli kako leto nazaj. Pobrskali so po arhivu in tako poslali k avtorju na Kranjsko sla. Sestala sta se leta 1672 na gradu Wagensberg - Bogenšperk - pri Litiji. Tako v našo zgodbo vstopi frei Herr Janez Vajkard Valvasor.

Valvasorja so nahitro včlanili v Royal Society (kot je napisal Zizenčeli, engleškega krajla tovarštvo), mu dali precejšnjo mošnjo zlata in mu rekli, naj zbere kar največ podatkov o pokrajini in ljudstvu, ki živi tu in govori božji jezik. Vajkard je z denarjem kupil Bogenšperk in Medijo ter v tek pognal orjaško mrežo informatorjev, podatke zbiral in potoval pa je tudi sam.

Valvasor - kot vemo - ni bil posvečen v Skrivnost, je pa svoje delo opravil srčno in izčrpno. Tako je leta 1689 izdal veličastno Die Ehre des Herzogthums Crain, Slavo Vojvodine Kranjske. Člani Royal Society - predvsem pa naši zarotniki - so bili navdušeni. Nezčrpen vir podatkov, geografije, opisov navad in običajev, pa tudi jezika, je presegel njihova pričakovanja. Zaradi določenih dejstev so spreminjali tek zarote, vključevali nove ljudi in širili skupino posvečencev.

Edino, kar jih je zmotilo - in o tem priča zapisnik sestanka Royal Society 12. avgusta 1690 - je bila bizarna pesnitev Jožefa Zizenčelija (s pravim imenom Franc von Siezenheim), zapisana v slovenščini. S tem je Valvasor ogrozil skrivnost jezika, po drugi strani pa smo dobili prvo tiskano posvetno pesem v slovenskem jeziku. Takole gre:

Zaſhtitno voſhenje te kranjſke deshele

k le-tem vſe hvale vrednem buquam krajnſkiga popiſvajna viſoku shlahtnu rojeniga

GOSPUDA

JANEZA BAJKORTA VALVASORJA

frajerja iz Mudije inu Zavrha, goſpuda v Bogenſperko inu v Ljehtenberko, v Dolejnſkem kraje te krajnſke deshele peſhiceſkega kapitana inu tovarſha engeleſhkega krajla tovarſhtva.

Je peršeu enkrat taiste dan,
s tulikem prošnam perpelan!
O srečne dan, osrečna luč,
katera imaš tok velko muč,
de te bukve perpelaš
nem to pravo luč podaš!
Vi bukve, tudi srečne ste,
zakaj vi mene rezsvetlite
inu sterte, de moje ime
ceu svet celo dobru ve.

(…)

O srečna krajnska zemla,
katera tuliku hvale perjemla
od sojih senov, kotere je zrodila
inu taku vesoku večila.
Srečna mate s takem sadu,
kir je preneslo tvoje telu.
Bukve, tedaj pojte,
na vsem svetu stojte,
po vseh deželah letite
inu moju čast donesite!

No, takole hvalnico res ni bilo najbolj brihtno na svitlo dati v času nujne konspiracije. Posledice niso izostale. V Ljubljani in po svetu so pričeli dvigovati glavo dedni sovragi protestantov in s tem tudi slovenščine kot božjega jezika - jezuiti. Opazili so Valvasorja in čeprav niso poznali njegove vpletenosti v načrt, pričeli rovariti proti njemu. Kljub temu, da je Vajkard za svoje raziskave in tiskanja dobival precejšnje vsote iz Londona in severnonemških dežel, so ga jezuiti in z njimi povezani mutni tipi prisilili, da je praktično bankrotiral. Najprej je prodal grad Medijo, nato še Bogenšperk. Jezuiti sicer niso dobili tistega, kar so iskali - se pravi Valvasorjeve knjižnice in obsežne korespondence; knjižnico je prodal zagrebški škofiji (po nasvetu Ungnadove družine), korespondenco pa je uničil - je pa Vajkard umrl v Kočevju pozabljen in reven kot cerkvena miš. Pisalo se je leto 1693, prihajalo je 18. stoletje.

**********

Zaključimo ta del s skokom dobrih 50 let naprej, z opisom delovanja enega najprefriganejših nasprotnikov zarote, dvojnega in celo trojnega agenta, inženirja, matematika in jezikoslovca - Gabrijela Gruberja.

Gruber je bil jezuit in inženir. V Ljubljano ga je jezuitski kolegij poslal, ker je bil mlad, brihten in brezskrupulozen. Tako je leta 1769 prišel na ljubljanski licej kot učitelj hidrotehnike, matematike, mehanike in inženirstva. Njegova prava naloga pa je bila bolj zlovešča - odkriti, kje za vraga se skriva popolni jezik (nekaj so že izvohali), kdo ga govori in kako vse skupaj uničiti. Kot vemo, mu ni uspelo, kar gre pripisati tudi porajajočemu se krogu kranjskih razsvetljencev.
Z Gruberjem se je začela dvajsetletna gigantska jezuitska protizarota, v katero je red z zavezniki zmetal dobesedno na tone goldinarjev. Gruber je zbiral podatke o jeziku, kupoval je mistične in kabalistične knjige (tudi Ruessensteinove) in jih uničeval, pisaril na tisoče dolgih pisem adjuktorju na Dunaj ter generalu jezuitov v Rim. Ovajal je jezikoslovce in skrival (ter skoraj uničil) vse izvode ene najzanimivejših knjig, kar jih je bilo napisanih o božjem slovenskem jeziku, Bohoričevo slovnico Articae horulae succisivae.

Za krinko Gruberjevega delovanja - pa tudi za molžo državnih goldinarjev - so si jezuiti izmislili čudovit načrt, namreč v tistem času že zaprašen in pozabljen načrt melioracije ljubljanskega barja ter izkopa kanala med Gradom in Golovcem.

Gruber je sicer vodil dela na izkopu kanala in naj bi izdelal tudi načrte zanj (to vemo, da ni res, načrte je v resnici izdelal cistercijanec Dizma Florjančič) . A je to počel tako slabo - če pa je imel druge stvari na umu - da je skoraj skrahirala cela Kranjska. Posredovala je cesarica, Gruberja so odstavili in namesto njega za vodjo melioracije postavili polkovnika Struppija, ki je Gruberjev kanal dokončal v roku in znotraj proračuna.

Gruber je v nemilost padel tudi zato, ker ga je Žiga Zois dobesedno šuntal k nakupu zemljišč in zidavi razkošnih hiš. Gabriel ni vedel, da ga Zois vleče za nos, pa je kupil kos zemlje pri Žabjaku in zgradil orjaško poslopje, Gruberjevo vilo (danes Arhiv Slovenije). Od samega Zoisa pa je odkupil (ničvredno in močvirno) zemljo pod Rožnikom, kjer je z velikimi težavami zgradil gradič. Ko je hotel Gruber zamešetariti (cene bojo zrasle, garant! mu je šepetal Zois), pa je odkril, da cene zemljišč padajo kot kamen prav zaradi Zoisovega načrta zazidave Gradišča. Gruber je bil uničen in odstavljen.

V boj med jezuiti na eni ter zarotniki na drugi strani so se v tem času pričele vmešavati velike sile. Predvsem Francozi, ki so po takoimenovani diplomatski revoluciji leta 1756 postali tesni zavezniki Avstrije. Tako so uspeli - ne boste verjeli, glavna izvajalca načrta, ki ga je zasnoval Descartes, sta bila prav znamenita Madame de Pompadour ter kardinal Fleury - prepričati cesarja Jožefa drugega, da je kratko in malo pri papežu dosegel prepoved jezuitskega reda!

(Madame de Pompadour. Kaj je ta hrup? Ljudstvo, madame. Kaj hoče ljudstvo? Kruha, madame, kruha nimajo. Eh! Zakaj pa ne jedo kolače, tako kot jaz?)

Gruber in jezuitski protizarotniki so zbežali iz Ljubljane. Plamenico zaščite slovenskega jezika in izpolnitve Trubarjeve zapuščine so prevzeli Slovenci, Linhart, Pohlin, Zois in potem Vodnik. Na obzorju pa se je risal požar francoske revolucije, ki bo kasneje v času Ilirskih provinc podžgal božijo špraho in dokončno pregnal grozeče nevarnosti.

**********

Se nadaljuje. Kmalu