petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Prejšnje smo končali tule:

[…]

Pa so šli znanstveniki pogledat, kako se je vesolje začelo. Morda tam zvemo, iz katere snovi so sanje - a smo mačoti al wimpi.

Tole je najdražji in najobčutljivejši termometer, kar smo jih naredili:

WMAP. Wilkinsonova sonda za merjenje anizotropije sevanja iz ozadja (lep izraz, kajne).

Ko gledamo daleč v vesolje, gledamo nazaj v čas - če svetloba z nam najbližje zvezde do nas potrebuje 8 minut, je žarek, ki ga vidimo, star 8 minut; če pogledamo v Sonce ga vidimo takega kot je bil 8 minut nazaj.

Morda 8 minut res ni veliko. Pa gremo dlje. Znamenita Alfa Centauri je 4.5 svetlobnih let daleč. Če jo gledamo danes, vidimo svetlobo iz leta 2003. Druge zvezde so še mnogo dlje. Siri, naprimer, je 9 svetlobnih let proč. Svetloba zvezd Velikega voza je stara med 80 in 125 let - in tako dalje.

V ozvezdju Andromede lahko zapazimo zvezdo, ki nekako ni ostra, ampak zamazana, megličasta.

Vidite megličico malo nad sredino, na desni? To je to:

Velika Andromedina galaksija. Najoddaljenejši predmet, kar ga lahko vidimo s prostimi očmi - 2 milijona in pol svetlobnih let stran je; svetloba z nje se je rodila, ko so po Zemlji hodili Homo habilis, Homo ergaster in Homo erectus.

Galaksij, ki jih lahko zaznamo s tahudimi teleskopi, so še veliko dlje. Tudi nekaj milijard svetlobnih let proč jih vidimo; svetloba s takih globin vesolja je starejša od Zemlje same!

Rdeča lisa v spodnjem okvirčku je galaksija. Zaenkrat najoddaljenejša, kar jih poznamo - Če ocene o starosti vesolja držijo, je nekaj čez 13 milijard svetlobnih let proč. Toliko let so fotončki potovali od tam do naših oči. Ta rdeča svetloba je nastala, ko je bilo vesolje staro 780 milijonov let.

Aha. Zdaj, ker bolj kot gledamo dlje, bolj gledamo nazaj v čas. Ampak vesolje se je - kot vemo - začelo z Velikim pokom. A torej lahko - če pogledamo dovolj daleč - vidimo blisk Prve Eksplozije?

Hecno - ja, lahko …

Takole je bilo … Najprej še ni bilo ničesar; skupaj z Avguštinom lahko beremo: “… tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami …”. Tej dobi po Gamowu rečemo Avguštinska epoha.
In potem je rekel: “Bodi svetloba!“

Začel se je Veliki pok. V tem trenutku ne vemo točno, kaj se je dogajalo. Mal se nam sanja, ampak ne bi zdaj o tem. Ko pa so minile prve tri minute, je vesolje postalo vsaj približno tako, da ga lahko razumemo … vroča plazma, polna fotonov, elektronov in protonov; nekaj podobnega, kot je danes v notranjosti Sonca - ali v plasma lamp:

Ko je v plesu fizike visokih temperatur minilo 380.000 let, pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Vesolje se je ves ta čas besno širilo in ohlajalo. Pa je temperatura takrat padla tako nizko, da so se protoni, nevtroni in elektroni združili v atome - tako je nastal vodik, helij in litij.

Hecnica: kupite si helijev balon - vsi atomi helija v njem so nastali takrat, pred slabimi 14 milijardami let.

No, ko so nastali električno nevtralni atomi, pa se svetloba ni mogla več odbijat sem in tja od nabitih delcev - pa je pobegnila. Vesolje je postalo prozorno. In to svetlobo lahko vidimo še danes.

Ker se vesolje od vedno širi in ohlaja, se valovna dolžina te prvobitne svetlobe daljša in daljša. Če je bila na začetku ultravijolična, se je danes raztegnila k svina in jo zaznamo kot vsepredirajoči radijski šum, ki prihaja od vsepovsod. Rečemo mu sevanje iz ozadja.

Če bi bilo to sevanje povsod popolnoma enakomerno - kar pomeni, da bi bilo vesolje popolnoma gladko - ne bi mogle nastati ne galaskije, ne zvezde, ne planeti, ne mi.

Če naredimo preprost eksperiment in se pogledamo, vidimo, da obstajamo. S tem smo ravnokar eksperimentalno dokazali neenakomernost sevanja iz ozadja.

Da pa bi točno izmerili te nepravilnosti v sevanju - iz katerih so v milijardah let nastale galaksije, zvezde, planeti in na koncu mi - smo v vesolje poslali tisto reč z začetka tega zapisa, najobčutljivejši termometer ever, sondo WMAP.

WMAP je premeril celo nebo in posnel tole fotko neenakomernosti sevanja:

Rdeče je “bolj vroče”, modro “bolj hladno”. Razlika pa je ekstremno majhna - ne več kot 0,00002 stopinje. Vroče in hladno tu ustrezata razlikam v gostoti - bolj rdeča področja so se zgostila v galaksije in zvezde in iz njih je nastalo Vesolje, kot ga poznamo.

***********

Tale zapis ima naslov O manjkajočem. Začeli smo z odkritjem neznane in skrivnostne temne snovi, ki naj bi je bilo petindvajsetkrat več od normalne snovi. Meritve sonde WMAP pa so odkrile še nekaj bolj osupljivega. Če je normalne snovi v vesolju pičle 4%, je temne snovi zgolj 22%. Kar pomeni, da je 74% vesolja iz nečesa še bolj čudnega kot je temna snov, ki itak ne vemo, kaj zaboga je …

Tričetrt vesolja je - kolikor vemo - nekaj, čemur so astrofiziki in kozmologi nadeli poetično ime temna energija.

Temna snov je nekaj, o čemer ne vemo nič - ali vsaj zelozelozelo malo. Temna energija pa je nekaj, o čemer sploh nimamo pojma, kaj je, kaj bi lahko bilo, od kod je in kam gre. Ništrc. Zaenkrat …

O manjkajočem, smo rekli - no, 96 % vesolja manjka. Ne vemo, kaj je. In ne vemo, kako naj zvemo.

**********

Vemo pa nekaj - normalna snov in temna snov privlačita. Gravitirata in držita vesolje skupaj. Temna energija pa vesolje vleče narazen. Kar ima - se pravi bo imelo - precej zoprne posledice …

Namreč, zaradi temne energije se cel prostor širi vse hitreje. Zaenkrat to opazimo pri vse hitrejšem bežanju zelo oddaljenih galaksij od nas. A v milijardah let, ki prihajajo, bodo zbežale vse galaksije. Čez 50 milijard let se naša Mlečna cesta ne bo več mogla držati skupaj. Malo za tem bo razpadel še Sončni sistem - in nato vse; atomi, protoni, elektroni … in prostor sam.

Morda …

Ojla!

Ker je spet napočil petek, vam najprej dam eno zelo težko uganko:

*** ***** ***** ž******,
******* **********,
***n*** ***********,
******* ** *******!
V* *********! *****
* ******** ******h *****:
** ***** ** ********
**m **** ****** ****,
** ** ***á ******
****** *** *** *b*****,
******* * ***** ****,
******* č*** ** *****,
*** ******* *r**.
****i** ***********!
*** ***** ***** ****g**!

Tole je prva kitica ene pesmi. Nekaj črk - natančno štiri odstotke, če smem pripomnit - je na svojem mestu vidnih, ostale so z zvezdicami zakrite.

Katero pesem vam torej skrivam?

******

Nadalje - predstavljajte si da greste na otroško igrišče in vidite dva mulca na vrtiljaku, ki se takole veselo vrtita:

Zdaj pa hec - recimo, da stopite bliže in ugotovite, da je vrtiljak namesto iz kovine iz - slame.

Nemogoče, kajne. Slama nima dovolj moči, da bi se uprla centripetalni sili - slama bi se strgala in otroka bi odletela po tangenti proč. A tamala dva se veselo vrtita. Vprašate se - kaj zaboga ju drži v tem vrtenju? Česa ne vidim …?

*******

Analogije so bergla pomanjkljivega znanja. Zato kar takoj odletimo v - vesolje .

Naš sončni sistem je lepa igra klasične fizike. Planeti lepo krožijo (elipsijo?) okoli Sonca, vsi lepo po vrsti od Merkurja do Plutona in še naprej do kometov v zmrznjenem prostranstvu, na pol poti do zvezd.

Že Keplerju je bilo jasno, da dlje ko je planet, počasneje kroži (se pravi, ima nižjo orbitalno hitrost. Zdajle vam vsemu navkljub stavim en graf (pa še v angleščini, pa še s copyrightom), ki kaže, kako hitrost kroženja planetov upada z oddaljenostjo od Sonca:

Tale graf - rotacijska krivulja - je naša vsem tako ljuba gravitacija na delu. Jasno, elegantno … celo lepo. Ampak …

**********

Ampak …

Tole je pa galaksija, ane

Že po obliki je jasno, da se celo zvezdno osvetje vrti. In zdaj - po isti keplerjevi logiki - zvezde blizu središča krožijo hitreje, v zunanjih rokavih galaksije pa počasneje.

To je bilo ljudem tako jasno, da teh hitrosti sploh niso šli merit. Dokler ni ena tečna baba, ki očitno ni mela kej bol pametnga za počet, šla in izmerila orbitalne hitrosti zvezd v eni galaksiji.

In kjer baba jezik brusi, ima hudič mlade.

Namesto lepe krivulje, podobne tisti zgoraj, je bilo na grafu oddaljenost zvezde od središča galaksije / hitrost zvezde … no ja, vse narobe. Hitrost zvezd proti zunanjim delom galaksije sploh ni upadala.

Še z enim grafom vas zamorim … in tgvegam, da po Hawkingovem zakonu še enkrat prepolovim število bralcev

Namesto, da bi hitrost v odvisnosti od oddaljenosti od središča galaksije risala lepo keplerjevo krivuljo A, je risala grdo in popolnoma nepričakovano krivuljo B.

Vera Rubin - prej omenjena tečna baba - je vedele, da se to da razložit na en sam način: tam zunaj je nekaj, česar ne vidimo.

Kot pri analogiji z vrtiljakom iz slame - galaksija se vrti absolutno prehitro, da bi lahko ostala skupaj. Če mislimo, da je vsa materija galaksije zbrana v zvezdah in plinu. Rezultati meritev pa so kazali, da je v galaksijah očitno dosti neke materije, ki je ne vidimo.

Evo. To je temna snov.

Z natančnejšimi meritvami so odkrili, da je te temne snovi veliko. Pravzaprav - ogromno. Petindvajsetkrat več kot vidne snovi. Kar pomeni, da - kot v skrivnostni pesmi na začetku - vidimo le 4% vesolja!

**********

Še mal slikc:

Tole je ena galaksija s prozaičnim imenom NGC 4254. A opazite, kako je en njen spiralni krak deformiran, kot bi ga nekaj proč vleklo? No, to so opazili tudi astronomi - in začeli iskati krivca za to vlečenje. Nekaj masivnega. A tam, kamor so gledali, ni bilo ničesar. Tako so vsaj mislili …

Vidite? Na tejle sliki je galaksija, ki vpliva na tisto prej. Verjamem, da vas oči bolijo od buljenja v ekran, pa dam še eno sliko istega območja neba. Za boljšo vidnost je galaksija označena z ovalom:

Vidite? Seveda ne. To je galaksija z lepim imenom Virgo HI21. Galaksija, ki je popolnoma brezzvezdna … Eliptičen klump temne snovi.

**********

Mnja … kaj zavraga je ta temna snov, se seveda ni sanjalo nikomur. Kar je odlično gojišče za hud kreg med mačoti in wimpi …

Mačoti - se pravi, MACHOS, massive compact halo objects, so v bistvu kamenje in led, prah, planeti, ugasle zvezde, rjave pritlikavke, nevtronske zvezde in črne lukne. Snov, kot jo poznamo, sam da ne sveti - pa je zato ne vidimo.

Wimpi - natančneje WIMPS, weakly interacting massive particles, pa so bolj eksotični. Raznorazni nevtrini, W in Z bozoni, pa aksioni, divji supersimetrični partnerji, lahki supersimetrični delci, nevtralini in nasploh vse iz zmedene menažerije fizike visokih energij. Večina le-teh so čista špekulacija, nikoli opaženi teoretski kosntrukti.

**********

Možnost, da naše simpatično vesolje v 96% sestavljajo neki ostanki in odpadki, je bolj bedna, kar se našega ega tiče. A druga možnost - da je 96% vesolja nekaj čisto nejasnega in napol izmišljenega - je pa skorajda še slabša.

Pa so šli znanstveniki pogledat, kako se je vesolje začelo. Morda tam zvemo, iz katere snovi so sanje - a smo mačoti al wimpi.

Tole je najdražji in najobčutljivejši termometer, kar smo jih naredili:

WMAP. Wilkinsonova sonda za merjenje anizotropije sevanja iz ozadja (lep izraz, kajne).

**********

Se nadaljuje tukaj …

Na današnji dan pred 365 leti se je rodil Isaac Newton; tisti, ki je kriv, da vedno znova pademo na Zemljo.

Takole ga je leta 1795 videl William Blake.

**********

Če bi Newton živel v tropih …

Jutri pa - izpeljemo - prvi dan druge dekade Snežnega, leta CCXVI … Kakorkoli obrnemo, se danes lepše sliši takole:

le jour du Décadi, décade I de Nivôse, an CCXVI

in jutri:

le jour du Primidi, décade II de Nivôse, an CCXVI

***

***

Če se spustimo še malo globlje v revolucionarno ikonografijo - današnji dan je posvečen cepcu, jutrišnji granitu.

***

No, pred stodvema letoma, na le jour du Décadi, décade I de Nivôse, an XVI, je Napoleon ukinil ta veseli koledar in omenjenemu dnevu je sledil 1. januar 1806.

Ni bilo pa to zadnjič, da so tako lepo ravnali z dnevi in meseci - v času pariške Komune, od 6. do 23. maja leta 1871, se pravi, od 16. Floréala do 3. Prairiala An LXXIX - so še zadnjič zares uporabljali ta čudovita imena … Floréal, Thermidor, Ventôse, Prairiale, Vendémiaire, Gérminal, Pluviôse … Rožni, Vroči, Vetrovni, Pašni, Trgatveni, Setveni, Deževni …

***

No, za praznični menu priporočam tole:

(jastog Thérmidor)

In potem s polnim trebuščkom na kavč brat tole:

(Gérminal, napisal Émile Zola; naj tu opozorim, da je avtorjev brat sicer bolj znan, a tudi bolj plesniv Gorgon Zola)

***

Skratka, kaj naj rečem - srečen primidi druge dekade nivoza, ane !

Za vzdušje pa nekaj, kar je leta 1830 rearanžiral simpatični Hector Bérlioz:

Nazdravje!

Ojla!

Lejte tole:

Kul, ne. Naslikano leta 1885. V Antwerpnu. Ob kruhu, vodi in cigaretah. In absintu. Naslikal oni tip, ki je bil obseden s sončnicami in ga je (kasneje) bolelo uho za svojega prijatelja.

Vincent van Gogh.

Ojla!

Danes bom kratek, pa še zelo aktualen kar se moje druge osebnosti tiče (za kar se opravičujem).

Tole je disk iz Festosa, Kreta:

(stran A)

(stran B)

Na disku nekaj piše. Nimamo pojma, kaj. So pa znaki definitivno natisnjeni.

Disk je iz srednje ali pozne minojske bronaste dobe in je sicer ena največjih arheoloških ugank. Če želite zasloveti - dešifrirajte ga in hop!, sonce večne slave vam zasije.

Kar nas tukaj zanima je to, da simboli - okej, velika večina njih - nastinjeni, ne vrezani z roko. Kar pomeni, da je disk iz Festosa najstarejši znani in eden prvih primerov tiska v zgodovini. 4.000 let nazaj.

**********

No, naprej po tisku … Malo brezveznih kombinacij besed dobi kak zadetek na stricu guglu. Ampak ene pa. Naprimer - tale ma čez 2 milijona zadetkov: “lorem ipsum”.

Mnogi poznajo “lorem ipsum” kot slepi tekst.

Namreč, slepi tekst se uporablja takrat, ko je treba kaj oblikovati (stran, plakat, oglas), končnega teksta pa še ni. Takrat se vrže not kar nekaj, da se vidi, kje bo prišel pravi in kako bo izgledal.Hecno je, da vsi uporabljajo ta tekst - na netu najdete vse polno tega, oblikvoalski programi ga majo vgrajenega. Nasploh je ta košček besedila eden največkrat reproduciranih sploh.

Tekst zgleda kot ena zbrka kvazi latinskih besed. Takole:

“Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipisicing elit, sed do eiusmod tempor incididunt ut labore et dolore magna aliqua. Ut enim ad minim veniam, quis nostrud exercitation ullamco laboris nisi ut aliquip ex ea commodo consequat. Duis aute irure dolor in reprehenderit in voluptate velit esse cillum dolore eu fugiat nulla pariatur. Excepteur sint occaecat cupidatat non proident, sunt in culpa qui officia deserunt mollit anim id est laborum.”

Zdele bo ratal mal bolj zanimivo …
Tole je Cicero, Marcus Tullius Cicero, pisec in retorik:

On je  v svoji knjigi De finibus bonorum et malorum (O koncu dobrega in zlega) med drugim napisal tudi tole:

“(…) Nemo enim ipsam voluptatem, quia voluptas sit, aspernatur aut odit aut fugit, sed quia consequuntur magni dolores eos, qui ratione voluptatem sequi nesciunt, neque porro quisquam est, qui dolorem ipsum, quia dolor sit, amet, consectetur, adipisci velit, sed quia non numquam eius modi tempora incidunt, ut labore et dolore magnam aliquam quaerat voluptatem. Ut enim ad minima veniam, quis nostrum exercitationem ullam corporis suscipit laboriosam, nisi ut aliquid ex ea commodi consequatur? Quis autem vel eum iure reprehenderit, qui in ea voluptate velit esse, quam nihil molestiae consequatur, vel illum, qui dolorem eum fugiat, quo voluptas nulla pariatur? At vero eos et accusamus et iusto odio dignissimos ducimus, qui blanditiis praesentium voluptatum deleniti atque corrupti, quos dolores et quas molestias excepturi sint, obcaecati cupiditate non provident, similique sunt in culpa, qui officia deserunt mollitia animi, id est laborum et dolorum fuga. Et harum quidem rerum facilis est et expedita distinctio. Nam libero tempore, cum soluta nobis est eligendi optio, cumque nihil impedit, quo minus id, quod maxime placeat, facere possimus, omnis voluptas assumenda est, omnis dolor repellendus. (…)”

Leta 1500 in nekaj je bila Ovidova O koncu dobrega in zlega prvič natisnjena. Pa je potem nekdo potreboval slepi tekst, in je gladko šel in uporabil kose že stavljenih besed iz te knjige.

Nakar je tekst zaživel sam od sebe in že v 17. stoletju postal standardni slepi tekst v tiskarnah. Še več - lorem ipsum je našel pot v urejevalnike teksta,  v spletne strani, programe in dobesedno vsepovsod. Že 500 let praktično nespremenjena zbrka besed iz 2.000 let stare knjige.

**********

Tole je gospod Claude Garamond:

Tole je pa tipografija, ki jo je on naredil:

Še dva primerka:

(stran iz L’Astrolabe, natisnil Jean Barbé, 1545 (levo); stran iz Grec du Roi, 1542 (desno); prva primera Garamondove tipografije)

Če greste v word ali karkoli že uporabljate, označite tekst, pejte na format->font in izberite Garamond. Vaše besedilo se bo pojavilo v črkah, ki jih je izrezljal stari Claude pred 500 leti.

Garamond je eden najstarejših fontov, ki se še uporablja. Uporablja pa se zato, ker je izjemno beljiv in lep. Meni osebno daleč najljubši (zato ga nucam tukaj) …

*********

Tisk je star ko zemlja; posamezne reči - kot npr. slepi tekst in kakšna tipografija - pa so med nami že 500 in več let. Iste. Luštn, ane …

To bo to … mal zmeden, pa bolš k neč …

Ojla!

Čemu tale hiša na Rimski ulici stoji dober meter nižje od nivoja ceste? Odkod ta luknja?

Pa zakaj hiše na Vegovi od NUK do Glasbene matice niso vzporedne s cesto?

Pa odkod tale okrogel stolp poleg Glasbene matice?

**********

Najprej hiše v jarku. Ne bi verjeli, ampak odgovor na vprašanje čemu so hiše v jarku? leži v času, 2.000 let nazaj.

Leta 131 pr. n. š. so Rimljani iz Ogleja začeli prodirat na vzhod, na ozemlje keltskih Tavriskov. Ko so leta 35 pr. n. š. prišli do sotočja Ljubljanice in Gradaščice, so na mestu nekdanjega selišča - na dvorišču SAZU so odkrili 323 grobov z glinastimi žarami takoimenovane kulture žarnih grobišč - zgradili taborišče legije XV. Apollinaris, Apolonove legije.

Tale rimski nagrobnik je vzidan v steno ljubljanske stolnice. Na njem piše L. OCLATIUS TARQVINENSIS VET LEG XV H.S.E. … itd. Kar pomeni približno “Lucij Oklacij iz Tarkvinije, veteran legije XV (Apollinaris) tu počiva …” (Mimogrede, Tarkvinija leži severno od Rima in je bila včasih veliko etruščansko mesto z ogromno nekropolo. Čist možno, da ma naš Lucij Oklacij etruščanske korenine).

Naselje je hitro zraslo in se utrdilo - rimska legija ima med 4.000 in 5.000 vojakov in spremljevalnega osebja.

Leta 14. n.š. so legijo XV. Apollinaris premestili najprej na Ptuj, potem pa v Carnuntum (ob Donavi, blizu Bratislave). Istega leta je s posebnim odlokom cesar Avgust skupaj s svojim posinovljencem Tiberijem ustanovil civilno mesto z zvenečim imenom verjetno keltskega izvora:

Æmona Colonia Iulia

Tole je ostanek in rekonstrukcija cesarskega posvetila Emone - Imperator Cezar, sin božanskega Julija; Avgustus, najvišji svečenik, konzul trinajstič, imperator enaindvajsetič, s tribunsko oblastjo v sedemintridesetem letu, oče domovine - in Tiberius Cezar, božanskega Avgusta sin Avgustus, pontifeks maksimus, imperator šestič, s tribunsko oblastjo v šestnajstem letu, sta obzidje in stolpe dala postaviti.

Emona je imela - kot vemo - obzidje. Na Mirju je še ohranjeno, potem je pa teklo čez Krakovo, pa čez Trg Francoske revolucije, pa po Vegovi do Kongresnega trga. Tam je zid zavil na zahod, mimo Cankarjevega doma, pa po Prešernovi proti jugu, čez Aškerčevo nazaj do Mirja. Emona je v osnovi bila - kako rimsko - pravokotnik, ki je meril 435.5 metrov v smeri vzhod-zahod in 523.6 metrov v smeri sever-jug.

Emono je varoval ta rimski zid, na vzhodu Ljubljanica, na jugu Gradaščica. Na severu (Kongresni trg, in Trg republike) in na zahodu (Prešernova) pa so pred zidom skopali najprej 20 metrov širok in 5 metrov globok, v tretjem stoletju pa 40 metrov širok in 5.5 metrov globok obrambni jarek. Jarek sta polnila dva potočka, eden izpod Tivolskega gradu, drugi iz Šišenskega hriba.

No, tele hiše in vrtovi med Trgom MDB (za lekarno), Rimsko, Snežniško in Aškerčevo so meter in pol nižje od nivoja cest, ker ležijo v dva tisoč let starem obrambnem jarku rimske Emone .

Evo tlorisa Emone na današnje zemljevidu. Puščici kažeta jarka, obkrožene so hiše, ki so še danes v njem:

*****************

No, tele hiše na Vegovi ulici niso vzporedne cestišču, ker je cela linija zgrajena na temeljih rimskega obzidja Emone.

Na tem obzidju so potem zgradili srednjeveško obzidje mesta (samo da je bila Emona na eni strani, Ljubljana pa na drugi). Tukaj je potem zrasel dvorec Auerspergov (ki je žal podrt, ostalo pa je ime Turjaška ulica ob NUK-u) in Fištamija (Vicedomija, sedež namestnika deželnega glavarja oz. Vicedoma). Malo naprej - kjer je zdaj Univerza - so stala Fištamska oz. Vicedomska vrata. Takole je takrat zgledalo mesto:

Puščica kaže na stolpič. Pa vidi se, kako se linija obzidja oddaljuje od cestišča Vegove.

Tole pa je prvi znani zemljevid Ljubljane, delo Nicoloja Angielinija iz leta 1586. Puščica spet kaže stolpič:

Tale ljubek stolpič je pravi obrambni stolp, del originalnega srednjeveškega obzidja Ljubljane iz 15. stoletja. A ni kul živet v obrambnem stolpu ?

No, to je to.

Veseu delovni teden !

Ojla!

Danes bomo pa rekli -

,

in se spustili malce nazaj.

Herodot pripoveduje, da je faraon Psametih hotel izvedeti, kateri jezik je najstarejši in s tem najodličnejši. V ta namen je izbral dva novorojenca, ju dal v rejo nekemu pastirju in njemu ter vsem drugim pod smrtno kaznijo prepovedal govoriti v njuni prisotnosti. Tako bi otroka do svoje govorice prišla brez vplivov - in prva beseda, ki bi jo izgovorila, bi bila v najprvobitnejšem jeziku, kar jih je.

Otroka sta nekega dne pritekla do pastirja in vzklikala - bekos, bekos …

Osupli Psametih, ki je vedel, da bekos v frigijskem jeziku pomeni kruh, je tako odkril, da je prav frigijščina najstarejši in najodličnejši jezik - in ne božanska egipčanska govorica.

Evo ga Psametiha, ki daruje bogovom …

Psametih je s tem rahlo mengelejevskim eksperimentom odkril tudi zanimivo dejstvo, da otroci prej ali slej pridobijo jezikovne sposobnosti. Kot pravi Herodot, smo rojeni z darom za čvek.

No, mi vemo, da so z darom za čvek obilno obdarjeni predvsem stari Grki. Ima morda Herodot prav? Se z jezikom že rodimo? Je govor zapisan v naših genih?

Hja, za preverit tako reč bi človek potreboval otroke, ki so zrasli brez človeške bližine. Takih pa je - kljub legendam o sinovih volkulje Romulu in Remu, pa Tarzanu in Mavgliju - skozi čase vedno primanjkovalo.

Tole je Victor d’Aveyron, gozdni otrok z juga Francije (fotka je iz filma L’enfant sauvage od Truffauta). Potem ko je Victor praktično vse svoje otroštvo preživel sam v gozdu, so ga po nekaj neuspešnih poskusih ujeli blizu Toulousa, 8. januarja leta 1800. Z njim se je ukvarjal zdravnik in dobrosrčnež Jean Marc Gaspard Itard, ki je skušal Victorja navaditi načloveškost, ga naučiti empatije in jezika. Namreč - kot je vedel Itard - nas od živali ločita prav sposobnost empatije in govornega sporazumevanja.

Victor je bil tako nenavaden, da je po njem Linné v Systema naturae poimenoval poseben tip vrste Homo ferus - Juvenis averionensis.

Victor je bil ujet pri starosti približnih dvanajst let. Umrl je leta 1829, se pravi, da je bil takrat star okoli štirideset. Znal je objeti in tolažiti jokajočega, znal se je veseliti z razposajenimi. Znal je uporavljati dve besedi: Lait in Oh Dieu! …

Okej, empatija je Victorju še nekako šla, a jezik … ta pa prav nikamor. Je možno, da obstaja kritična doba, do katere se otrok mora naučiti govoriti, ali pa mu ne bo nikoli uspelo?

***********

V možganih imamo nekaj, čemur rečejo Brocovo področje in Wernickejevo področje. Zgleda, da ti dve področji sodelujeta pri nastanku govora - Wernicke pove Brocu, kaj naj govori, Broca pa potem to pove.

Brocovo področje na levi sliki rumeno, Wernickejevo na desni sliki belo.

Poškodbe teh dveh delov imajo kar zanimive posledice. Če nam odleti Broca, imamo takoimenovano brocovo afazijo (onemelost) - razumemo vse, govorimo brez težav, a določeni delov slovnice ne štekamo več niti malo. Z lahkoto odgovorimo na vprašanje: “Ali dežuje?”, niti približno pa na “Miha je pokozlal Braneta. Kateri je umazan?”. Takole govori Peter, ki trpi za Brocovo afazijo: Ja … ponedeljek … eee … očka in Peter … mmm … bolnica …. in ja … sreda … sreda, ob devetih … in četrtek … ob desetih, zdravnik … dva … eee … in zdravniki … zobje … ja.

Wernickejeva afazija je na nek način ravno nasprotna - če se pokvari ta del, čvekamo in čvekamo do nezavesti, a so stavki popolnoma brez smisla. Nekako takole (še en kliničen primer): Sem poklical mojo mamo na televizijo in nisem razumel vrat. Je bilo preveč zajtrk, oni pa so od daleč prišli blizu. Moja mama ni preveč stara zame, da bi bila mlada.

***********

Spoznajte Genie.

Genie je po mnenju mnogih najnesrečnejši otrok na svetu in njene zgodbe ni treba brat, če se vam bo zdel tumač.

Genie se je rodila rahlo zaostalima staršema 18. aprila 1957. Ko je bila stara eno leto, jima je zdravnik rekel, da bo tudi ona hudo zaostala. Pa se je njenemu že itak zmešanemu očetu dokončno odpeljal.

Oče je absolutno prepovedal, da bi kdorkoli spregovoril besedo z Genie. Čez dan so jo privezali - oblečeno samo v plenice - na kahlico. Ponoči so jo zapirali v posebno žično kletko, ki je bila tako majhna, da ni mogla stati. Hranili so jo neredno in slabo, gibala se ni, igrač ni imela, nihče ni govoril z njo. Edini dogodki v njenem življenju so bili povezani s kletko - ko je kletko prerasla, je njen oče izdelal večjo.

Njeni mami se je po nekaj letih takega “življenja” (se pravi, groze in pekla, saj je ponoreli foter težil vsem članom družine) utrgal, vzela je Genie iz kletke in zbežala na Urad za socialno skrbstvo. Kjer se je receptorka - ko je videla Genie - promptno onesvestila.

Mati in hči sta se zatekla na socialo 4. novembra 1970. Takrat je bilo Genie trinajst let. Dvanajst od teh jih je preživela v kletkah in na kahlici, brez stika z ljudmi. Izgledala pa je kot zaostala, verjetno avtistična šestletnica.

Ko so jo v roke dobili zdravniki, je imela ijemno čuden način hoje - kot zajec, s kratkimi poskoki zaradi skoraj negibnih kolkov, z rokami, iztegnjenimi in upognjenimi pred seboj kot šapice. Kar naprej je ovohavala, praskala, pljuvala in se obilno slinila. Predvsem pa je bila strašljivo tiho.

Izkazalo se je, da Genie pozna kakih dvajset besed in dve besedni zvezi, ki ju je izgovarjala kot eno besedo.

Stopit. Nomore.

Strokovnjaki so mislili, da bodo nesrečnico ozdravili, poredili in jo naučili človeškosti. Tudi govora.

Ni šlo. Genie se je naučila kakih dvesto besed, ki jih povezuje v res enostavne stavke. Večbesednih povedi skorajda ne uporablja - pa še takrat z veliko težavo - presenetljivo pa je, da nikoli ničesar ne vpraša. Genie je v peklu zamudila kritično dobo, ko se oblikujeta in natrenirata Brocovo in Wernickejevo območje v možganih; ko se nam v glavi rodi slovnica.

***********

Okej, zgodba o Genie je grozljiva in - po mnogih rejniških družinah, kjer so jo spet trpinčili - se sploh ne konča srečno. Pa dajmo zdaj pogledat še nekaj lepšega.

Obala Nikaragve, blizu Manague, kjer se je med leti 1980 in 1985 rodil nov jezik.

V Nikaragvi se do leta 1977 nekak niso kaj preveč ukvarjali z gluhimi otroci. Pa so potem prišli na oblast sandinistas, in se v svojem socialnoutopičnem inženiringu duš lotili tudi problema učenja gluhih.

Leta 1980 so odprli osnovno in poklicno šolo za gluhe v predelu Manague, imenovanemu San Judas. Čez tri leta jo je obiskovalo že 400 otrok vseh starosti, od štiri do šestnajst.

Učitelji so imeli veliko entuziazma, a malo znanja in skoraj nič izkušenj. Otroke so skušali učiti branja španščine z ustnic ter kazanja s prsti. Pa ni šlo nikamor.

Kretnje uporabljamo vsi. Jebise je recimo ena taka ekspresivna. Gluhi otroci so v svojem ožjem okolju, v družini, za komuniciranje uporabljali vrsto kretenj. Lačen, sladoled, igrat, ti, maček - vse se da pokazat. Je pa problem v tem, da praktično vsako mikrookolje razvije svoje značilne kretnje za bolj kompleksne izraze, kretnje pa v stavke kombinira na svojstven način.

Tako so učitelji v Managui vbijali svoje skromno znanje v buče gluhih učencev z zelo skromnimi rezultati. Učenci pa so se družili med odmori in po pouku na dvorišču šole ter se - pogovarjali.

Leta 1983 so pri teh otrocih prvič opazili, da se kretnje na dvorišču ponavljajo in da vse več otrok uporablja podobne. Kot da bi izumili svoj jezik. Učitelji so seveda imeli hude skrbi s tem - saj tega dvoriščnega znakovnega kvazijezika niti približno niso razumeli.

Pa so poklicali znanstvenike od drugod in ti so odkrili nekaj osupljivega. Otroci so dejansko sestavili svoj jezik iz kretenj. Grob, z zelo malo slovnice - če sploh - kompliciran in komajda razumljiv - a še vedno jezik.

Potem pa se je zgodilo nekaj še bolj presenetljivega. Večji otroci, ki so sestavili osnovo tega jezika, so učili mlajše otroke. Ti pa so iz komaj-jezika naredili pravi jezik. Dodali so mu - slovnico.

Štiri- in petletniki so v resnici sami povezali osnovne kretnje v sistem, ki je kodificiran, ima svoj slovar in svojo slovnico. Leta 1985 so tako prepoznali - in ga potem priznali kot enega od pravih jezikov - Idioma de Señas de Nicaragua.

Ta Idioma ni skorajda nič podoben drugim znakovnim jezikom. Ima tudi zanimive slovnične posebnosti - naprimer, reče se “mačka pleza mačka”, ali pa “tečem dol tečem”.

Najmlajši otroci v tej šoli za gluhe so bili ravno v tisti kritični dobi, ko se iz čebljanja tvori jezik (kdor ima otroka, pozna tisti neverjetni razvoj, ko je danes “hovhov!”, jutri “lej kuža!” in pojutrišnjem “oprostite, je ta pes morda vaš?”). Ti otroci so preproste kretnje z dvorišča sami razvili v naprimer glagole - ritmično odpiranje in zapiranje štirih prstov in palca pred usti je v dvoriščnem jeziku pomenilo “govoriti”; tamali pa so kretnjo dopolnili s tem, da so odprli prste pred svojimi usti in jih zaprli proti sogovorniku, kar je sedaj pomenilo “jaz govorim tebi” oz. “pogovarjava se”.

Yuri Mejia iz Manague pripoveduje pravljico: mali slonček jaha na materinem hrbtu … tedaj lovec ustreli mater … slonček pa pobegne v džunglo in se razjoče.

Ti otroci - in številni drugi primeri - kažejo, da je slovnica stvar genov. Da nam je jezik prirojen. Da je Herodot imel prav - ljudje smo rojeni z darom za čvek. (ena laična genetska bi bila, da je gen za čvek na X kromosomu, saj imajo dekleta dva, moški pa le enega)

Pa vesel konec vikenda!

Ojla!

Tole je naš kromosom šteilka 4, obarvan, da rdeče fluorescira:

Tole pa je del zaporedja DNA baz enega gena (od 349. do 481. baze), ki leži na tem 4. kromosomu:

… TCC CTC AAG TCC TTC CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAA CAG CCG CCA CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCT CCT CAG CTT CCT CAG …

A se še spomnemo? Genetska koda pravi, da po tri baze določijo eno aminokislino. TCC je za serin, CTC je za levcin, AAG je za lizin, TTC je za fenilalanin, CAG in CAA sta za glutamin, CCG in CCT pa za prolin.

Tale sekvenca gena določa tako neko beljakovino, verigo aminokislin, ki ima na 13. mestu serin, ki mu sledi levcin, pa lizin, pa spet serin, pa fenilalanin, pa en za drugim nekaj glutaminov, pa prolin in tako naprej.

Vsega skupaj ima beljakovina, ki jo določa ta gen, okrog 3150 aminokislin.

Pustimo ga zdaj za hip pri miru in se po stari navadi vrnimo v čas (ker govorimo o absolutnem, ima tudi beseda “čas” rahlo nenavadne odtenke).

**********

Najprej malo muzike!

Zadnjič sem bral - ojej, pozno zvečer! - veselo knjigo O svobodni izbiri, ki jo je vkup del sveti Avguštin. Pa sem si predstavljal, kako bi zgeldal rave, na katerem bi bili vsi svetniki in bi sveti Vid bezljal ko zmešan na penetrirajoči tunctunctunc in se kar naprej zaletaval v Avguština. Ta bi mu grozil s celim peklom in sikal, da luxuria est inimica Dei! - Vid pa bi vpil nazaj: Nič ne morem, tak sem!

Avguštin je odgovoren za veseli koncept izvirnega greha, ki navdušuje in vedri vedno nove generacije kristjanov že 1.600 let. Sam je imel precej izkušenj z grehom, saj je živel v njem in imel sina z zanimivim imenom Iatanbaal - kar pomeni približno Tisti, ki ga je Baal prinesel. Ampak to je bilo takrat, ko je bil še manihejec.

Potem pa ni bil več manihejec, ko mu je angelček rekel: vzemi in beri! (tolle lege), kažoč na Biblijo. Pa je odprl kar tako na slepo in nabasal ravno na tale odlomek iz Pisma Rimljanom: “Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti.“

In potem je ratal res zoprn. Rekel je, da Bog že na začetku (se pravi, od veke vekov) določi, koga bo odrešil in koga ne. Tisti, ki ima biti pogubljen, bo pogubljen in nima nobenih šans. Ne glede na to, kaj počneš in kakšne zasluge imaš - bog je določil in zgodilo se bo.

Tole se sliši zelo absolutno. Ampak totalna predestinacija za človeka ni rešitev - ker hudič božji hodi po skrivnostnih poteh, se za nazaj vidi, kaj ti je On določil. Če si se - vedoč, da je itak vse določeno - odločil za greh, si bil itak že prej za pogubljenje namenjen.

*********

Ti nauki - o izvirnem grehu, o Božji milosti, ki pazljivo izbira, in o tej nenavadni predestinaciji - so se obdržali kar dolgo, potem pa so zamiral, dokler jih nista (tako je kazalo) dokončno pohrustala sodobna etika in znanost.

Za izvirni greh so krivi kača, Adam in Eva. Vemo, kaj so pisci biblije mislili z izrazom spoznanje - Adam in Eva sta se pojebala in zato smo vsi najebali.

Izvirni greh je - naj mi študenje teologije odpuste, saj ne vem, kaj pišem - seks.

In ko si enkrat na svetu (kot rezultat nekega seksa), ti je usoda in odločitev odrešenje/pogubljenje določena od vedno in za vedno. In ti ne moreš nič narest.

Na raveu vseh svetih sveti Vid divje pleše svoj ples svetega Vida in tistim, v katere se zaletava, razlaga, da je to zaradi izvirnega greha in da ne more pomagat - On je pač tako določil.

V Salemu in drugod puritanci z divjo vero v predestinacijo na smrt obsodijo ljudi, katere stresajo krči, ki so “groznejši in bolj zlovešči od epileptičnih” in to torej obsojeni na pogubo od vekov in na veke.

In se prav nič ne motijo …

**********

Pa se vrnimo na 4. kromosom.

Ko se po oploditvi jajčeca (ja, po originalnemu grehu) začne jajčece delit, se kromosomi premešajo in zlijejo, pa se delijo še sami. To deljenje je zakompliciran proces, kjer se DNK razcepi, pa polimeraza sestavi novi polovici vijačnice, pa imamo dve DNK.

To res ni simpl stvar. Ne nazadnje tudi zato, ker je recimo naš kromosom dolg k svina - več kot 186 milijonov parov baz ima. Tisto zaporedje z začetka je tam gori je en res majhen košček te blazne molekule.

Zdaj pa pojdite in prepišite zaporednje 186 milijonov črk brez napake.

To je seveda praktično nemogoče. Tudi DNK polimeraza dela neumnosti, se moti, preskakuje in lepi. Zato ima celica več med seboj neodvisnih mehanizmov preverjanja in odpravljanja napak.

Saj večina napak se popravi. Nekatere se pa žal ne.

***********

Kolikokrat je tule spodaj napisano “TAG”?

TAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGT
AGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTA
GTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAG

************

DNK polimeraza se včasih zajebe in v takih dolgih zaporedjih treh enakih baz kako doda ali kako odvzame. Predvsem ji belijo glavo zaporedja treh baz, kjer je prva citozin, tretja pa gvanin. Se pravi CCG, CTG, CGG in CAG. To so kode za aminokisline prolin, levcin, arinin in glutamin. Ker se C in G rada zlepita, ima polimeraza s takimi težave. Pa ti gre in ti doda na koncu zaporedja … CCG CCG CCG CCG CCG … še en CCG. In beljakovina ima namesto petih šest prolinov.

***********

Poglejmo si vrh našega 4. kromosoma, kjer najdemo tisto zaporedje, ki smo ga navedli na začetku. Zanima nas del, kjer je nekaj zaporednih ponovitev genetske besede CAG, ki pomeni glutamin: … TCC CTC AAG TCC TTC CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAA CAG CCG CCA CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCT CCT CAG CTT CCT CAG …

Vsak od nas ima to zaporedje. Vendar pa število ponovitev CAG ni pri vseh enako - ker se pač polimeraza vedno malo drugače moti. Eni imajo pet CAG-ov, eni petnajst, eni petdeset.

************

Slišim, kako zehate.

************

Beljakovina, ki jo ta gen določa, ima torej nekje na začetku pri nekom pet zaporednih glutaminov, pri drugem petnajst, pri tretjem štirideset. Njene funkcije ne poznamo v celoti - pravzaprav ne vemo praktično nič o njej. Vemo pa nekaj.

Če imate v zaporedju baz na vrhu četrtega kromosoma štirideset ali več ponovitev CAG, boste umrli počasne in grozne smrti. Če imate manj, ne boste.

Omenjena beljakovina se - če ima več kot štirideset zaporednih glutaminov - razkraja na čuden način in se nabira v delih možganov, ki so za življenje nadvse pomembni. Bolezni se reče Huntingtonova horeja.

Tresavica in nehoteni gibi. Pomanjkanje koordinacije. Vedno hujše motnje v požiranju in govoru. Nesposobnost tvorjenja novih spominov, motnje spoznavnih funkcij. Anksioznost in depresija. Agresivnost in nesposobnost razpoznavanja čustev. Norost, ki počasi napreduje in vas v petanjstih letih zagotovo pokonča. Zdravila ni.

Bolezen je tako odvisna od jecljave DNK in njenih CAG-ov, da lahko s štetjem ponovitev določimo leto izbruha bolezni. Če imate 40 ponovitev, se bo tresavica najverjetneje pojavila pri šestdesetih letih, umrli boste pri sedemdesetih. Če imate 60 CAG-ov, boste znoreli pri triindvajsetih.

************

Ni šans. Nobenih. Izvirni greh je in predestinacija tudi.

Spolno razmnoževanje, ki ga načeloma prakticiramo ljudje, je vzrok takega prepisovanja genov, da se zgodi napaka. Napaka se s tem grehom prenaša na potomce. Vse je določeno vnaprej in ni priziva. Poguba je bila zapisana s številom CAG-ov davno nazaj in ne da se ji uteči.

Glede na to, da je za določitev vaše usode dovolj preprost genetski test štetja ponovitev - bi šli in pogledali v svojo prihodnost? Bi radi vedeli?

************

In tako se čez neznosni tunctunctunc dere ponovno pohojeni Avguštin svetemu Vidu: Pazi, kje hodiš, budalo!!! Sveti Vid pa - z vsemi svojimi CAG-i v vsaki svoji celici - divje pleše naprej.

Pa veseu delovni teden !

**********

p.s.

Komad je od Woodyja Guthrieja. Imel je preveč CAG-ov

Danes petkovanj ne bo.

Oprostite.

Oj!

Imate mačka?

Mački so lunarna bitja, znamenita po svoji neukrotljivi naravi. Vsak človek, ki je imel mačka, je po tednih dresure ugotovil, da je dresura uspela in da bo on - se pravi, človek - na vsak mačji mig, pih ali mrnjav skočil in naredil, da bo maček zadovoljen.

Tale mačka ni mačka, ampak je boginja (ja, vem, vsaka mačka je boginja, okej). Bastet. Kip iz časov Psametiha II., sedmo stoletje pred našim štetjem. Egipčani so mel Bastet nadvse v čislih in so mačke po smrti z vsemi častmi mumificiral.

Ko je čas tekel, so mačke vse bol zgublale božanstvost in so bile vedno bolj povezane s hudičem. Sej ne da niso ble, samo zažigat na grmadah jih pa res ni bilo treba.

Šele v zadnjem času so pogruntal, da so mački odlični psihiatri. Ker me preganja čas, bom besedo prepustil Lojzetu Krakarju, potem pa si lahko ogledate še risanko . Kasneje pride še nekaj.

Pa veseu delovni teden !

******

Nekje tam čisto na robu
močvirja je koča. Vanjo
zatekam se, kadar od blodenj
po ločju sem truden in kadar
scefran sem od zob krokodiljih
in od sveta že odpisan.
Takrat z zadnjo silo se zvlečem
v to kočo, v njej skuham si čaja,
izpovem se staremu mačku,
svojemu psihiatru, izpuham iz pipe v nebo sive misli,
rečem zbogom in spet grem dalje.
Ah, dobro je, vzkliknem življenju,
da si si izmislilo takšne koče,
posebno če v njih so mački,
ki predejo bele povoje
in nas povijajo vanje,
kadar nas svet že odpiše.

Lojze Krakar

******

Ojla!

Danes zjutraj - okej, za srečne zjutraj, za trezne zgodaj popoldne - sem odsotno momljajoč skoraj padel pod kolesa, kot se reče.

Spregledal avtobus pa to.

Ko sem tako od mnogo preveč blizu gledal kolo avtobusa, sem se spomnil na eno fotko in na eno hecno stvar:

A se kolo - os, ležaj, napere, obod, lahko razvije samo od sebe?

V hecni knjigi Philipa Pullmana Dark Materials so opisane mulefe, hecne žvalice, ki živijo v čarobnem gozdu. Drevesa v tem gozdu rodijo popolnoma okrogla semena z luknjo v sredini; mulefe nabirajo ta semena, jih natikajo na posebne izrastke na svojem telesu in šibajo po takih kolesih naokrog. Seveda je pokrajina, kjer živijo mulefe, prepredena s čudovito gladkimi bazaltnimi pasovi, po katerih se vozijo.

Ampak na našem planetu živali s kolesi žal ni. Noge, krila, zvijanje, plazenje, skakanje, kar hočete - a ne koles. Nobenih prostovrtečih se osi, nobenih rotorjev sploh. Oziroma - skoraj.

Tole kolo so našli na ljubljanskem Barju in je staro dobrih 5.000 let. Najstarejše znano leseno kolo, čudež neolitske tehnologije.

Ampak - če vzamemo, da je tole kolo zgoraj najstarejše na svetu sploh, je to kljub vsemu šele drugi sistem prosto vrteče se osi na tem planetu.

Pozdravite Vibrio cholerae!

Tale simpatična bakterija iz rodu Vibrionales nas je pobila še pa še in prinesla Robertu Kochu večno slavo. Kot ime pove, povzroča kolero.

Ampak tu nas ne zanima temna plat bacilčka, ampak tale dolg repek, ki ga ima. Še prej pa bomo še kakšno rekli o bakterijah. Bakterije so povsod, in to dobesedno. Od globokomorskega dna do radioaktivnih smetišč, od antarktike do 10 kilometrov pod zemljo - bakterije bakterije bakterije. Verjetno so tudi v vesolju. (enkrat so mislili, da je meteorit z Marsa prinesel bakterije od tam sem. Žal ni.)

Bakterij je na zemlji, kot ocenjujejo, 6.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000. V človeškem telesu je raznoraznih bakterij desetkrat več kot naših lastnih celic.

Bakterije so bile prve. Prvo bitje, ki si je zaslužilo ime bitje, je bilo neka prabakterija. 4 milijarde let nazaj.

No, ker so imele bakterije ful časa na voljo, ker jih je toliko in ker se tako veselo množijo in mutirajo, so skozi leta razvile svašta. Prav res.

Naprimer, tistile repek od Vibria choleraea.

Repek oz. bakterijski biček - ki je sicer drugačen od tistih bičkov, ki jih imajo evkarioti bičkarji (npr. luštne evglene) - je proteinski izrastek. Za razliko od evgleninega bička, ki zna sam migat, je ta sam na sebi nekoristen.

Za to, da miga, je pritrjen na enega najbolj edinstvenih bioloških sistemov ever sploh. Na rotacijski motor:

Tole je prikaz tegale motorčka. Premer vsega skupej je 30 nanometrov (0.00003 milimetra). Ima lep stator in popolnoma delujoč rotor in črpa energijo iz pretakanja kislin skozi bakterijsko membrano (kolerček od prej konkretno s takoimenovanim črpanjem natrijevih ionov). Motorček vrti 15 mikronov dolg biček z 20.000 obrati na minuto in ima 0.0000000000000002 konjske moči …

Evo ga. Motor s prosto vrtečo se osjo. Nastal nekje dve, tri milijarde let nazaj. Čudo biologije in edini znani sistem te vrste na planetu. Nekaj, kar smo ljudje uspeli posneti šele pred 7.000 leti. Podoben motor na osi pa smo naredil šele v poznem osemnajstem stoletju.

Skratka, bakterije so nas kr fejst namahale pri tem. Ni čudno, da smo se skregal - in da nas je Vibrio cholerae skušal ubit, mi pa njega nazaj še bolj.

So bolezni morda le izraz bakterijske nevoščljivosti? …

Pa veseu vikend vsem!