petkovanja in pondelkovanja

Enkrat smo že nekaj blodili o Jamesu Joyceu in o tem, kako je Finneganovo bdenje za jezik dvajsetega stoletja to, kar je Book of Kells za podobe 0smega.

Danes bomo kratki - in nekako McLuhanski, čeprav tega ne maramo …

**********

Finneganovo bdenje naj bi bil orjaški kriptogram, v katerem je skrita ciklična in okrog sebe prepletena preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva. Z očitno aluzijo na monolit iz Odiseje 2001 (oziroma iz Stražarja) - morda pa je kvantno tuneliranje še boljša prispodoba - lahko v Finneganu vidimo, kako počasi napredujočo črto zgodovine sekajo skoki, ko se v kratkem času zgodi mnogo. Ti skoki so - po medijski tečnobi - gromi.

***********

V Bdenju se vsake toliko pojavi beseda iz 100 črk. To so ti gromi. McLuhan, ki je te besede tako poimenoval, je - začuda - povedal nekaj lepega v zvezi s tem.

“Ko predzgodovinski človek sliši grom, avtomatično pomisli - ‘kaj je zdaj rekel?‘. Tako kot mi na kihanje avtomatično odgovorimo z ‘na zdravje!‘ …”

**********

Deset gromov, pravijo, da je.

1. bababadalgharaghtakamminarronnkonnbronntonnerronntuonnthunntrovarrhounawnskawntoohoohoordenenthurnuk

Iz paleolitika v neolitik; razvoj govora; udomačitev živali; razkol med zahodom in vzhodom.

2. Perkodhuskurunbarggruauyagokgorlayorgromgremmitghundhurthrumathunaradidillifaititillibumullunukkunun

Oblačilo kot orožje; zakrivanje telesa; prva socialna agresija.

3. klikkaklakkaklaskaklopatzklatschabattacreppycrottygraddaghsemmihsammihnouithappluddyappladdypkonpkot

Specializacija; kolo in transport; mesta in civilno življenje.

4. Bladyughfoulmoecklenburgwhurawhorascortastrumpapornanennykocksapastippatappatupperstrippuckputtanach

Trgi in vrtovi; spreminjanje vzorcev narave.

5. Thingcrooklyexineverypasturesixdixlikencehimaroundhersthemaggerbykinkinkankanwithdownmindlookingated

Tisk; spreminjanje vzorcev in pojavnosti; pridigarstvo.

6. Lukkedoerendunandurraskewdylooshoofermoyportertooryzooysphalnabortansporthaokansakroidverjkapakkapuk

Industrijska revolucija; dokončen razvoj tiska; ekstremni individualizem.

7. Bothallchoractorschumminaroundgansumuminarumdrumstrumtruminahumptadumpwaultopoofoolooderamaunsturnup

Vrnitev k plemenskosti; konec zasebnosti; zbor (v grškem antičnem smislu).

8. Pappappapparrassannuaragheallachnatullaghmonganmacmacmacwhackfalltherdebblenonthedubblandaddydoodled

Film; pop, kič; poroka zvoka in slike.

9. husstenhasstencaffincoffintussemtossemdamandamnacosaghcusaghhobixhatouxpeswchbechoscashlcarcarcaract

Avtomobil in letalo; centralizacija in decentralizacija hkrati; kriza mesta; hitrost in smrt.

10. Ullhodturdenweirmudgaardgringnirurdrmolnirfenrirlukkilokkibaugimandodrrerinsurtkrinmgernrackinarockar

Televizija. Igračkanje v plemenskem peskovniku. Zadnji grom je turbulenten, blaten val; somrak nevizualnega, taktilnega človeka. E, mimo grede - ta “beseda” ima 101 črko.

************

No, kaj vse neki vidijo … ampak besede - gromi? - so pa kul … sploh, če jih probate razgradit na sestavne dele …

mejte se!

Bolj nakratko bo (še dobro, da sploh je …) .

Risanke - se pravi, dvodimenzionalne upodobitve gibanja tridimenzionalnih reči - so stare toliko kot človek. V jami Lorthet so - stavim primer - na zelo zanimiv način upodobili jelene, ki prečkajo reko:

Jeleni bredejo, ampak vijugastih čri, ki nam danes ponazarjajo reko, pa niso še umeli narisati. Pa so narisali drugačno abstrakcijo reke - ribe … :

Še korak naprej so naredili v Lascauxu, kjer so takole narisali srnjaka v drncu:

Dobr ne …

***********

ena digresijica - tole je iz jame Chauvet, 35.000 let stara - sova!

**********

No, porblem upodobitve gibanja je precejšen; taka fejkanja so sicer korak v pravo smer, vendar potem vse skupaj ni nikamor peljalo. Še Leonardo ni prišel naprej od jamskih ljudi s tole ramensko študijo iz začetka 16. stoletja:

Je pa Leonardo uporabljal en izum, ki se je izkazal za ključnega na poti k gibajočim slikam. To je camera obscura. Že kitajci so opazli, da se v temni sobi (pač, v cameri obscuri, ne), na zidu katere je drobna luknjica, opazi projekcija zunanjega sveta na steni. Na glavo obrnjena in ne preveč ostra in svetla - a vseeno projekcija.

Tole je (kot kaže) ena najstarejših upodobitev camere obscure, iz rokopisa Johannesa de Fontane, leto 1420. Menih gleda demona, v rokah pa drži nekaj, v čemer je podoba demona - našo camero.

Cela slika:

Povečan menih iz spodnjega levega kota s camero v rokah:

Zakaj je ta camera obscura tako pomembna? Ker je to v bistvu prvi projektor - za to, da slike pripravimo do gibanja, pa je - kot se je izkazalo - projektor nepogrešljiv!

*********

Zdaj pa moramo skočiti precej naprej - vmes so delali izboljšave camere obscure, kot je bila camera lucida in lanterna magica, prvi projektor z lečo in lastnim virom luči - zapustimo te skrivnostne, čista latinske izraze in se potopimo v neologizme viktorijanske dobe.

Zoetrope. Pa Thaumatrope. In potem naprej Praxinoscope in Phenakistoscope. In Episcotister.

To so imena strojev. Prišla je industrijska doba in plamenico gibanja gibajočih slik so prevzeli inženirji, strojegraditelji, izumitelji, zabavljači na semnjih, vaudevillci in burleskarji.

Zoetrope je tole:

Votel valj z režami, na notranji strani pa ima narisane sličice; vsaka je malce drugačna od prejšnje in skupaj dajo cel prizor - na tej lev in konj izvajata neko cirkuško točko.

Ko zoetrope zavrtimo dovolj hitro in gledamo skozi režo, dobimo občutek, da se slika premika. In imamo film. Risanko, pravzaprav.

Phenakistoscope je nekaj podobnega. Slike so narisane na obodu diska, ki ga zavrtimo in potem gledamo, kako se premika. Takole zgleda en tak disk:

in takole zaplešeta, ko se disk zavrti:

**********

No, potem je šla stvar hitro naprej in prva risanka kot se šika (al pa vsaj ena prvih) - se pravi, na film narejena - je nastala v Franciji ; leta 1908 jo je narisal in posnel Émile Cohl: ljubka Fantasmagorie:

Kako simpatično spominja na La Lineo, ane

***********

Človek pa je valovanje.

Okej, drži, da smo iz delcev in da je delec lahko tudi val, ampak nisem tega mislil - tam, kjer je človekova osebnost (se pravi, v kemičnih reakcijah v možganih), najdemo valovanje. Električno.

In električno-kemično valovanje je sposobno resonance. Resonanca je načeloma nekaj dobrega, če gre za glasbo - in nekaj slabega, če gre za konstrukcije (spomnimo se katastrofe mostu čez Tacoma narrows). Tudi resonanca v možganih je nekaj slabega.

Včasih se zgodi, da pridejo možganski valovi v resonanco in da vsi utripajo na enak način. Ker se vsa raznolikost naših možganov načeloma odseva v raznolikosti možganskih valov, je taka resonanca grozna. Ponavadi se presunjenim opazovalcem kaže takole: oči se obrnejo navzgor, celo telo zagrabi krč ali serija krčev, na usta privre pena. Epileptični napad, rečemo.

To resonanco lahko sproži marsikaj. Zanimiva tule je posebna oblika epilepsije, ki ji rečejo fotosenzitivna epilepsija - pri tej napad sproži ritmično utripanje svetlobe, hitro spreminjanje vzorcev, stroboskopska luč ali kaj podobnega.

Naprimer, risanka. Mwahahahahaha …

16. decembra 1997 so na japonskem zavrteli 38. del priljubljene risanke (priljubljene na japonskem; nihče ne ve, zakaj) Pokémon. Kot ponavadi se tudi v tem delu nekaj sfiži in potem veselo druščino napade vesoljska ladja, izstreli nanje neke hude rakete - a malo bitjece z imenom Pikachu vse reši.

Tudi v tem delu je tako. Pikachu s svojo močjo uniči nevarne rakete, ki eksplodirajo.

Ta eksplozija pa ni bila taka kot druge.

Eksplozije so ponazorili s hitrim menjavanjem oz. utripanjem zelo kontrastnih rdečih in modrih ploskev. 4 sekunde to utripa na velikem delu zaslona in potem še 2 sekundi čez cel zaslon. Utripne po trinajstkrat na sekundo. In takrat se zgodi štala.

Stotinam malim japonskim gledalcem padejo možgani v resonanco, ker imajo - ne da bi vedeli - fotosenzitivno epilepsijo. Rešilci po celi Japonski so v bolnišnice odpeljali 685 otrok, 150 jih je ostalo na zdravljenju.

Še skoraj sto ljudi gre v bolnišnico, ker gledajo prizor z eksplozijo na TV poročilih o dogodku. Vsega skupaj skoraj 10% gledalcev poroča o vsaj zelo milih simptomih, neprijetnostih in vrtoglavici.

To epizodo Pokémonov ne predvajajo več. Hkrati pa televizije po celem svetu sprejmejo nekaj zaščitnih ukrepov - utripanje ne sme biti hitrejše od trikrat na sekundo; utripanje ne sme biti daljše od dveh sekund; utripanje ne sme biti prek celega zaslona.

***********

He - seveda je ta epizoda na internetu. Tule spodaj je link. Zdaj pa - to ni hec! - ne gledat preveč od blizu. Ne si dat filmčka čez cel ekran. Ne gledat v temi in tako, da vam prekrije večino vidnega polja.

Ker če imate fotosenzitivno epilepsijo - in ima jo eden na 4.000 ljudi - vas lahko zgrabi. Lahko padete v rezonanco. Torej …

Dennō Senshi Porygon, odlomek:

Tale video pa je narejen prav zato, da bi sprožili napad fotosenzitivne epilepsije. Če je pokemon zgoraj to dosegel ponesreči in nenačrtovano, je tale spodaj narejen nalašč za to. Torej - še bolj previdno, prosim

***********

Risanke so fajn, ane …

*

No, če ste v resonanci, se vidimo kasneje. Sicer pa vesel delovni teden!

Hoj!

Takole se brijem - pa se urežem.

In teče kri.

Pa se seveda po stari navadi takoj zapodim mal gledat o tem, kako se kri strjuje - kar je, kot sem ugotovil, tak ples biokemije, da je komaj jasno, kaj se dogaja. Vsi, ki smo vedeli, da ranico zaprejo trombociti, smo komot šokirani nad kompleksnostjo (ki jo lahko ilustrira že nekaj vprašanj - recimo, kako trombociti vejo, kje je ranica) kaskade strjevanja, ki ima dve poti (tkivni faktor in kontaktni faktor) in v katerih sodeluje vsaj 31 beljakovin s prepletajočimi se učinki.

Ampak to ni danes point - danes bom zgolj naštel nekaj dolgočasnih dejstev o dolžini enega ključnih telesnih delov.

Tole so eritrociti v žili:

Ti eritrociti (in vse ostalo, kar je v krvi) potujejo po teh žilah, pridejo do srca, ki jih napumpa in spet letijo dalje. Najprej po aorti, pa po tavelkih arterijah, pa po zmeri manjših, do arterijskih kapilar, ki so na koncu tako tanke, da se tele okrogleži eden po eden tlačijo skozi ozko žilo - pa potem po vedno večjih venah nazaj v srce.

Kaj mislite, koliko je ta pot dolga?

Na kratko - ko presica.

Vzemimo vse svoje žile in jih dejmo skupi, da nastane ena sama dolga žila. Zdej pa takole … tole je Zemlja:

Kot vemo, je Zemljin obseg 40.000 kilometrov.

In zdaj, če pogledamo našo veležilo, skupno dolžino vseh žil v človeškem telesu - lahko z njo pridemo štirikrat okrog Zemlje.

Skupna dolžina vseh žil v telesu je namreč 160.000 kilometrov.

Zdaj pa se probajte ne urezat med britjem …

*****

Pa veseu delovni teden vsem

Ojla!

Enkrat smo že govorili o popotovanju človeka; kako je nekega dne pred mnogimi leti vstal, odložil pečene školjke in začel hoditi. Takrat je odšel iz Afrike in poselil cel svet.

Danes bomo pa rekli par besed o tem, kaj se je dogajal v Evropi in bližnji okolici.

V Evropo je človek uletel dvakrat; prvič dosti kmalu, pičlih nekaj deset tisoč let po odhodu iz Afrike, ko je skupina ljudi z genetskim označevalcem M172 nekje v južni Turčiji zavila desno in prišla na Balkan. Recimo, da je bilo to enih 50.000 let nazaj. Drugič je človek uletel iz Azije čez Ural, kot nam kaže genetski označevalec M173, to ni bilo več kot 10, 20.000 let kasneje.

Človek je v Evropi nabasal na dvoje - najprej na svoje bratrance Neandertalce, potem pa še na mraz.

Namreč, takrat je divjala ledena doba. In okoli 22.000 let nazaj se je zgodil Würm; zadnji ledeni maksimum, ko je praktično cela celina bila nevzdržna za bivanje in se je vse živo - tudi veseli Kromanjonci - umaknilo v refugia na jugu; do Črnega morja, v Grčijo, južno Italijo in Španijo. Led je vladal.

Potem pa so - kolikor vemo - sapiensi udarili nazaj in z intenzivnim onesnaževanjem, izpusti toplogrednih plinov ter ekscesnim kajenjem dosegli, da se je začelo globalno segrevanje.

Tako se je z umikajočim se ledom počasi končeval pleistocen. Živali in rastline so šle za ledom na sever in z njimi človek, ki jih je lovil, nabiral in jedel.

12.000 let nazaj je bila podoba Evrope ne dosti drugačna - vsaj kar se obsega ledenega pokrova tiče, ki se je umaknil visoko v Alpe ter daleč na sever Skandinavije. In človek je sledil.

Zdaj pa - a mamo kaj, da bi potrdili to hojo za ledom v začetku zadnjega interglaciala? Mamo. Od arheoloških ostankov do trupel živali, ki so na severu vedno mlajša (recimo, severno od Danske ni nobene velike živali, ki bi bila starejša od 13.000 let). Ampak imamo pa še nekaj zanimivega. In to v krvi.

Če analiziramo DNK sodobnih evropejcev in iščemo razlike v določenih komponentah vidimo, da so eni genetski tipi pogostejši na jugu, drugi pa na severu. Potem pa vnesemo podatke na zemljevid in dobimo tole:

Tale karta kaže, kako so iz Španije (točneje, Baskije), pa Italije in Grčije šli ljudje proti severu in z leti dobivali vedno drugačnejše gene ter bili vedno manj podobni svojim prednikom. To je karta hoje za ledom, ki se je začela približno 20.000 let nazaj in se končala pred 10.000 leti. Kaže, kako smo -no, ja, so - prvič poselili Evropo. Kromanjonci.

**********

Pred leti - nekje 10.000, recimo - pa so na Bližnjem vzhodu odkrili eno zoprno stvar, ki je “sapiensa”še enkrat pognala na pot. Kmetijstvo.

V primerjavi z lovsko-nabiralniškimi družbami so poljedelci nadležno gomazeči. Stalni viri hrane omogočajo hitrejše in učinkovitejše razmnoževanje, bitja se ustalijo na enem mestu in gostota prebivalstva strmo naraste.

In ko jih je preveč, se razlijejo.

Vemo, da se je kmetijstvo širilo precej hitro. Iz Levante do Skandinavije v nekih dobrih 3 - 4.000 letih. Tole karto širjenja kmetijstva, ki temelji na arheoloških podatkih, imamo po vsej pravici za zelo natančno:

Na eno vprašanje pa nismo znali odgovoriti - namreč, kako je kmetijstvo prišlo od tam sem. A je bilo kmetijstvo tako uspešna kulturno-tehnološka prilagoditev, da jo so okoliška ljudstva z veseljem zgrabila - da se je širilo kmetijstvo samo (kulturna širitev) - ali pa so se zaradi populacijskih pritiskov širili kmetje (demska širitev).

In odgovor se spet skriva v krvi.

Analiza druge genske komponente, podobne tisti, ki nam je pokazala hojo za ledom, je dala zelo zanimive rezultate. Če jih vnesemo na zemljevid, vidimo tole:

Od Bližnjega vzhoda do severa Evrope se genetski označevalci spreminjajo. Vidimo širitev, ki pelje iz Levante v Turčijo, pa na Balkan in južno Italijo, pa potem gor v Španijo, Francijo in Madžarsko, potem v srednjo Evropo in na koncu v Britanijo in Skandinavijo.

Tole pot so nam v krvi pustili potujoči kmetje.

Kmetijstvo se je očitno širilo tako, da so se selili kmetje - in ne kot tehnologija.

**********

Še eno širitev si bomo ogledali - je pa ta sicer statistično zanesljivejša, vendar interpretativno sporna. Gre pa za jezik.

Pred 5-6.000 leti se je v stepah Ukrajine pojavila kultura, ki ji rečemo Kurganska - po kurganih, velikih grobnih gomilah, dvigajočih se nad travnato ravnico:

Nosilci kurganske kulture (imenovane tudi Yamna) so bili bronastodobni pastirski nomadi, z udomačenim konjem in vozovi. Ta kultura se je lepega dne začela precej hitro širit in je svoje sledi pustila tudi pri nas (kot smo enkrat že pisali):

Glineni kipec iz groba blizu Murske Sobote, boginja Zemlje; starost 5.500 let.

Kolo z ljubljanskega Barja, najstarejše leseno kolo na svetu; starost nekaj čez 5.000 let.

No, zdaj se bomo pa spustili v učene špekulacije.

Pravijo, da če bi takole jahali po stepi in naleteli na tabor kurgancev, bi vas - gostoljubni kot vedno - povabili na večerjo. In po večerji bi stara gospa pripovedovala zgodbe. V pojočem neznanem jeziku, v besedah, katerih pomen bi na nek čuden način priplaval do vas. Starka bi recimo povedala tole zgodbo o ovcah in konjih:

“Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ghe gvrum vogom vegontm, oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm. Ovis nu ekvobjos evevkvet: Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei. Ekvos tu evevkvont: Kludhi, ovei, ker aghnutoi nsmei vidntbjos: ner, potis, oviom r vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti. Negi oviom vlna esti. Tod kekluvos ovis agrom ebuget …“

Ovis … vlna … ekvons … borom … sebi …

Ovce? Volna? Equus, se pravi, konj? Breme? Sebi? Kaj je to?

Prevod zgodbe najdete tukaj. Je pa to poskus rekonstrukcije predindoevropskega jezika. Ideja je nekako takale: pred 5 ali 6 tisoč leti so iz kurganskega območja pritisnili nosilci kurganske kulture, ki so govorili prednika vseh indoevropskih jezikov. Poselili so Evropo, udarili v Iran in Indijo ter prišli vse do Kitajske. Kot je to s prejšnjimi širitvami, so postajali vse bolj drugačni od tistih, ki so prvi odšli na pot; njihov jezik pa je razpadel na iranske, indijske, romanske, germanske, slovanske in slične jezike.

In tudi to zgodbo imamo v krvi. Evo karte, na katero je vrisana analiza genske komponente, ki kaže širitev iz ukrajinske pradomovine:

Nekaj je na tem …

**********

Na hito še dve karti, ki kažejo še eno širitev in eno vztrajanje.

Ena bolj hecnih ostankov v naši krvi kaže nič manj kot Grke, ki so po padcu Troje začeli kolonizirati Anatolijo na vzhodu ter Magno Grecio, se pravi, Sicilijo in južno Italijo na zahodu. Genetske sledi, stare med 3.300 in 2.800 let:

**********

Zadnja slika pa bo kazala ne širitve, ampak besno vztrajanje in ohranjanje.

Gre za ljudstvo, ki je tam, kjer je, že od paleolitika. To so potomci kromanjonskih lovcev in nabiralcev, kruti zmagovalci v vojni z Neandertalci. Govorijo svoj jezik, ki ni indoevropejski in ne jebejo nikogar.

To so Euskaldunak; Baski.

*********

To bi blo to …

Jutri pa - izpeljemo - prvi dan druge dekade Snežnega, leta CCXVI … Kakorkoli obrnemo, se danes lepše sliši takole:

le jour du Décadi, décade I de Nivôse, an CCXVI

in jutri:

le jour du Primidi, décade II de Nivôse, an CCXVI

***

***

Če se spustimo še malo globlje v revolucionarno ikonografijo - današnji dan je posvečen cepcu, jutrišnji granitu.

***

No, pred stodvema letoma, na le jour du Décadi, décade I de Nivôse, an XVI, je Napoleon ukinil ta veseli koledar in omenjenemu dnevu je sledil 1. januar 1806.

Ni bilo pa to zadnjič, da so tako lepo ravnali z dnevi in meseci - v času pariške Komune, od 6. do 23. maja leta 1871, se pravi, od 16. Floréala do 3. Prairiala An LXXIX - so še zadnjič zares uporabljali ta čudovita imena … Floréal, Thermidor, Ventôse, Prairiale, Vendémiaire, Gérminal, Pluviôse … Rožni, Vroči, Vetrovni, Pašni, Trgatveni, Setveni, Deževni …

***

No, za praznični menu priporočam tole:

(jastog Thérmidor)

In potem s polnim trebuščkom na kavč brat tole:

(Gérminal, napisal Émile Zola; naj tu opozorim, da je avtorjev brat sicer bolj znan, a tudi bolj plesniv Gorgon Zola)

***

Skratka, kaj naj rečem - srečen primidi druge dekade nivoza, ane !

Za vzdušje pa nekaj, kar je leta 1830 rearanžiral simpatični Hector Bérlioz:

Nazdravje!

Ojla!

Lejte tole:

Kul, ne. Naslikano leta 1885. V Antwerpnu. Ob kruhu, vodi in cigaretah. In absintu. Naslikal oni tip, ki je bil obseden s sončnicami in ga je (kasneje) bolelo uho za svojega prijatelja.

Vincent van Gogh.

Ojla!

Čemu tale hiša na Rimski ulici stoji dober meter nižje od nivoja ceste? Odkod ta luknja?

Pa zakaj hiše na Vegovi od NUK do Glasbene matice niso vzporedne s cesto?

Pa odkod tale okrogel stolp poleg Glasbene matice?

**********

Najprej hiše v jarku. Ne bi verjeli, ampak odgovor na vprašanje čemu so hiše v jarku? leži v času, 2.000 let nazaj.

Leta 131 pr. n. š. so Rimljani iz Ogleja začeli prodirat na vzhod, na ozemlje keltskih Tavriskov. Ko so leta 35 pr. n. š. prišli do sotočja Ljubljanice in Gradaščice, so na mestu nekdanjega selišča - na dvorišču SAZU so odkrili 323 grobov z glinastimi žarami takoimenovane kulture žarnih grobišč - zgradili taborišče legije XV. Apollinaris, Apolonove legije.

Tale rimski nagrobnik je vzidan v steno ljubljanske stolnice. Na njem piše L. OCLATIUS TARQVINENSIS VET LEG XV H.S.E. … itd. Kar pomeni približno “Lucij Oklacij iz Tarkvinije, veteran legije XV (Apollinaris) tu počiva …” (Mimogrede, Tarkvinija leži severno od Rima in je bila včasih veliko etruščansko mesto z ogromno nekropolo. Čist možno, da ma naš Lucij Oklacij etruščanske korenine).

Naselje je hitro zraslo in se utrdilo - rimska legija ima med 4.000 in 5.000 vojakov in spremljevalnega osebja.

Leta 14. n.š. so legijo XV. Apollinaris premestili najprej na Ptuj, potem pa v Carnuntum (ob Donavi, blizu Bratislave). Istega leta je s posebnim odlokom cesar Avgust skupaj s svojim posinovljencem Tiberijem ustanovil civilno mesto z zvenečim imenom verjetno keltskega izvora:

Æmona Colonia Iulia

Tole je ostanek in rekonstrukcija cesarskega posvetila Emone - Imperator Cezar, sin božanskega Julija; Avgustus, najvišji svečenik, konzul trinajstič, imperator enaindvajsetič, s tribunsko oblastjo v sedemintridesetem letu, oče domovine - in Tiberius Cezar, božanskega Avgusta sin Avgustus, pontifeks maksimus, imperator šestič, s tribunsko oblastjo v šestnajstem letu, sta obzidje in stolpe dala postaviti.

Emona je imela - kot vemo - obzidje. Na Mirju je še ohranjeno, potem je pa teklo čez Krakovo, pa čez Trg Francoske revolucije, pa po Vegovi do Kongresnega trga. Tam je zid zavil na zahod, mimo Cankarjevega doma, pa po Prešernovi proti jugu, čez Aškerčevo nazaj do Mirja. Emona je v osnovi bila - kako rimsko - pravokotnik, ki je meril 435.5 metrov v smeri vzhod-zahod in 523.6 metrov v smeri sever-jug.

Emono je varoval ta rimski zid, na vzhodu Ljubljanica, na jugu Gradaščica. Na severu (Kongresni trg, in Trg republike) in na zahodu (Prešernova) pa so pred zidom skopali najprej 20 metrov širok in 5 metrov globok, v tretjem stoletju pa 40 metrov širok in 5.5 metrov globok obrambni jarek. Jarek sta polnila dva potočka, eden izpod Tivolskega gradu, drugi iz Šišenskega hriba.

No, tele hiše in vrtovi med Trgom MDB (za lekarno), Rimsko, Snežniško in Aškerčevo so meter in pol nižje od nivoja cest, ker ležijo v dva tisoč let starem obrambnem jarku rimske Emone .

Evo tlorisa Emone na današnje zemljevidu. Puščici kažeta jarka, obkrožene so hiše, ki so še danes v njem:

*****************

No, tele hiše na Vegovi ulici niso vzporedne cestišču, ker je cela linija zgrajena na temeljih rimskega obzidja Emone.

Na tem obzidju so potem zgradili srednjeveško obzidje mesta (samo da je bila Emona na eni strani, Ljubljana pa na drugi). Tukaj je potem zrasel dvorec Auerspergov (ki je žal podrt, ostalo pa je ime Turjaška ulica ob NUK-u) in Fištamija (Vicedomija, sedež namestnika deželnega glavarja oz. Vicedoma). Malo naprej - kjer je zdaj Univerza - so stala Fištamska oz. Vicedomska vrata. Takole je takrat zgledalo mesto:

Puščica kaže na stolpič. Pa vidi se, kako se linija obzidja oddaljuje od cestišča Vegove.

Tole pa je prvi znani zemljevid Ljubljane, delo Nicoloja Angielinija iz leta 1586. Puščica spet kaže stolpič:

Tale ljubek stolpič je pravi obrambni stolp, del originalnega srednjeveškega obzidja Ljubljane iz 15. stoletja. A ni kul živet v obrambnem stolpu ?

No, to je to.

Veseu delovni teden !

Ojla!

Tole je naš kromosom šteilka 4, obarvan, da rdeče fluorescira:

Tole pa je del zaporedja DNA baz enega gena (od 349. do 481. baze), ki leži na tem 4. kromosomu:

… TCC CTC AAG TCC TTC CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAA CAG CCG CCA CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCT CCT CAG CTT CCT CAG …

A se še spomnemo? Genetska koda pravi, da po tri baze določijo eno aminokislino. TCC je za serin, CTC je za levcin, AAG je za lizin, TTC je za fenilalanin, CAG in CAA sta za glutamin, CCG in CCT pa za prolin.

Tale sekvenca gena določa tako neko beljakovino, verigo aminokislin, ki ima na 13. mestu serin, ki mu sledi levcin, pa lizin, pa spet serin, pa fenilalanin, pa en za drugim nekaj glutaminov, pa prolin in tako naprej.

Vsega skupaj ima beljakovina, ki jo določa ta gen, okrog 3150 aminokislin.

Pustimo ga zdaj za hip pri miru in se po stari navadi vrnimo v čas (ker govorimo o absolutnem, ima tudi beseda “čas” rahlo nenavadne odtenke).

**********

Najprej malo muzike!

Zadnjič sem bral - ojej, pozno zvečer! - veselo knjigo O svobodni izbiri, ki jo je vkup del sveti Avguštin. Pa sem si predstavljal, kako bi zgeldal rave, na katerem bi bili vsi svetniki in bi sveti Vid bezljal ko zmešan na penetrirajoči tunctunctunc in se kar naprej zaletaval v Avguština. Ta bi mu grozil s celim peklom in sikal, da luxuria est inimica Dei! - Vid pa bi vpil nazaj: Nič ne morem, tak sem!

Avguštin je odgovoren za veseli koncept izvirnega greha, ki navdušuje in vedri vedno nove generacije kristjanov že 1.600 let. Sam je imel precej izkušenj z grehom, saj je živel v njem in imel sina z zanimivim imenom Iatanbaal - kar pomeni približno Tisti, ki ga je Baal prinesel. Ampak to je bilo takrat, ko je bil še manihejec.

Potem pa ni bil več manihejec, ko mu je angelček rekel: vzemi in beri! (tolle lege), kažoč na Biblijo. Pa je odprl kar tako na slepo in nabasal ravno na tale odlomek iz Pisma Rimljanom: “Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti.“

In potem je ratal res zoprn. Rekel je, da Bog že na začetku (se pravi, od veke vekov) določi, koga bo odrešil in koga ne. Tisti, ki ima biti pogubljen, bo pogubljen in nima nobenih šans. Ne glede na to, kaj počneš in kakšne zasluge imaš - bog je določil in zgodilo se bo.

Tole se sliši zelo absolutno. Ampak totalna predestinacija za človeka ni rešitev - ker hudič božji hodi po skrivnostnih poteh, se za nazaj vidi, kaj ti je On določil. Če si se - vedoč, da je itak vse določeno - odločil za greh, si bil itak že prej za pogubljenje namenjen.

*********

Ti nauki - o izvirnem grehu, o Božji milosti, ki pazljivo izbira, in o tej nenavadni predestinaciji - so se obdržali kar dolgo, potem pa so zamiral, dokler jih nista (tako je kazalo) dokončno pohrustala sodobna etika in znanost.

Za izvirni greh so krivi kača, Adam in Eva. Vemo, kaj so pisci biblije mislili z izrazom spoznanje - Adam in Eva sta se pojebala in zato smo vsi najebali.

Izvirni greh je - naj mi študenje teologije odpuste, saj ne vem, kaj pišem - seks.

In ko si enkrat na svetu (kot rezultat nekega seksa), ti je usoda in odločitev odrešenje/pogubljenje določena od vedno in za vedno. In ti ne moreš nič narest.

Na raveu vseh svetih sveti Vid divje pleše svoj ples svetega Vida in tistim, v katere se zaletava, razlaga, da je to zaradi izvirnega greha in da ne more pomagat - On je pač tako določil.

V Salemu in drugod puritanci z divjo vero v predestinacijo na smrt obsodijo ljudi, katere stresajo krči, ki so “groznejši in bolj zlovešči od epileptičnih” in to torej obsojeni na pogubo od vekov in na veke.

In se prav nič ne motijo …

**********

Pa se vrnimo na 4. kromosom.

Ko se po oploditvi jajčeca (ja, po originalnemu grehu) začne jajčece delit, se kromosomi premešajo in zlijejo, pa se delijo še sami. To deljenje je zakompliciran proces, kjer se DNK razcepi, pa polimeraza sestavi novi polovici vijačnice, pa imamo dve DNK.

To res ni simpl stvar. Ne nazadnje tudi zato, ker je recimo naš kromosom dolg k svina - več kot 186 milijonov parov baz ima. Tisto zaporedje z začetka je tam gori je en res majhen košček te blazne molekule.

Zdaj pa pojdite in prepišite zaporednje 186 milijonov črk brez napake.

To je seveda praktično nemogoče. Tudi DNK polimeraza dela neumnosti, se moti, preskakuje in lepi. Zato ima celica več med seboj neodvisnih mehanizmov preverjanja in odpravljanja napak.

Saj večina napak se popravi. Nekatere se pa žal ne.

***********

Kolikokrat je tule spodaj napisano “TAG”?

TAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGT
AGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTA
GTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAGTAG

************

DNK polimeraza se včasih zajebe in v takih dolgih zaporedjih treh enakih baz kako doda ali kako odvzame. Predvsem ji belijo glavo zaporedja treh baz, kjer je prva citozin, tretja pa gvanin. Se pravi CCG, CTG, CGG in CAG. To so kode za aminokisline prolin, levcin, arinin in glutamin. Ker se C in G rada zlepita, ima polimeraza s takimi težave. Pa ti gre in ti doda na koncu zaporedja … CCG CCG CCG CCG CCG … še en CCG. In beljakovina ima namesto petih šest prolinov.

***********

Poglejmo si vrh našega 4. kromosoma, kjer najdemo tisto zaporedje, ki smo ga navedli na začetku. Zanima nas del, kjer je nekaj zaporednih ponovitev genetske besede CAG, ki pomeni glutamin: … TCC CTC AAG TCC TTC CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAG CAA CAG CCG CCA CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCG CCT CCT CAG CTT CCT CAG …

Vsak od nas ima to zaporedje. Vendar pa število ponovitev CAG ni pri vseh enako - ker se pač polimeraza vedno malo drugače moti. Eni imajo pet CAG-ov, eni petnajst, eni petdeset.

************

Slišim, kako zehate.

************

Beljakovina, ki jo ta gen določa, ima torej nekje na začetku pri nekom pet zaporednih glutaminov, pri drugem petnajst, pri tretjem štirideset. Njene funkcije ne poznamo v celoti - pravzaprav ne vemo praktično nič o njej. Vemo pa nekaj.

Če imate v zaporedju baz na vrhu četrtega kromosoma štirideset ali več ponovitev CAG, boste umrli počasne in grozne smrti. Če imate manj, ne boste.

Omenjena beljakovina se - če ima več kot štirideset zaporednih glutaminov - razkraja na čuden način in se nabira v delih možganov, ki so za življenje nadvse pomembni. Bolezni se reče Huntingtonova horeja.

Tresavica in nehoteni gibi. Pomanjkanje koordinacije. Vedno hujše motnje v požiranju in govoru. Nesposobnost tvorjenja novih spominov, motnje spoznavnih funkcij. Anksioznost in depresija. Agresivnost in nesposobnost razpoznavanja čustev. Norost, ki počasi napreduje in vas v petanjstih letih zagotovo pokonča. Zdravila ni.

Bolezen je tako odvisna od jecljave DNK in njenih CAG-ov, da lahko s štetjem ponovitev določimo leto izbruha bolezni. Če imate 40 ponovitev, se bo tresavica najverjetneje pojavila pri šestdesetih letih, umrli boste pri sedemdesetih. Če imate 60 CAG-ov, boste znoreli pri triindvajsetih.

************

Ni šans. Nobenih. Izvirni greh je in predestinacija tudi.

Spolno razmnoževanje, ki ga načeloma prakticiramo ljudje, je vzrok takega prepisovanja genov, da se zgodi napaka. Napaka se s tem grehom prenaša na potomce. Vse je določeno vnaprej in ni priziva. Poguba je bila zapisana s številom CAG-ov davno nazaj in ne da se ji uteči.

Glede na to, da je za določitev vaše usode dovolj preprost genetski test štetja ponovitev - bi šli in pogledali v svojo prihodnost? Bi radi vedeli?

************

In tako se čez neznosni tunctunctunc dere ponovno pohojeni Avguštin svetemu Vidu: Pazi, kje hodiš, budalo!!! Sveti Vid pa - z vsemi svojimi CAG-i v vsaki svoji celici - divje pleše naprej.

Pa veseu delovni teden !

**********

p.s.

Komad je od Woodyja Guthrieja. Imel je preveč CAG-ov

Oj!

Imate mačka?

Mački so lunarna bitja, znamenita po svoji neukrotljivi naravi. Vsak človek, ki je imel mačka, je po tednih dresure ugotovil, da je dresura uspela in da bo on - se pravi, človek - na vsak mačji mig, pih ali mrnjav skočil in naredil, da bo maček zadovoljen.

Tale mačka ni mačka, ampak je boginja (ja, vem, vsaka mačka je boginja, okej). Bastet. Kip iz časov Psametiha II., sedmo stoletje pred našim štetjem. Egipčani so mel Bastet nadvse v čislih in so mačke po smrti z vsemi častmi mumificiral.

Ko je čas tekel, so mačke vse bol zgublale božanstvost in so bile vedno bolj povezane s hudičem. Sej ne da niso ble, samo zažigat na grmadah jih pa res ni bilo treba.

Šele v zadnjem času so pogruntal, da so mački odlični psihiatri. Ker me preganja čas, bom besedo prepustil Lojzetu Krakarju, potem pa si lahko ogledate še risanko . Kasneje pride še nekaj.

Pa veseu delovni teden !

******

Nekje tam čisto na robu
močvirja je koča. Vanjo
zatekam se, kadar od blodenj
po ločju sem truden in kadar
scefran sem od zob krokodiljih
in od sveta že odpisan.
Takrat z zadnjo silo se zvlečem
v to kočo, v njej skuham si čaja,
izpovem se staremu mačku,
svojemu psihiatru, izpuham iz pipe v nebo sive misli,
rečem zbogom in spet grem dalje.
Ah, dobro je, vzkliknem življenju,
da si si izmislilo takšne koče,
posebno če v njih so mački,
ki predejo bele povoje
in nas povijajo vanje,
kadar nas svet že odpiše.

Lojze Krakar

******

Oj!

Brezbožni Dawkins je enkrat nekaj govoril o razširjenemu fenotipu, pa se mi fajn zdi to povezat z enim od mojih najljubših hobijev - bult u slike.

Vprašanje: kdo pravi, da ne hodimo v vulkane, da se ne sprehajamo po Luni in ne obiskujemo kraterjev na Marsu?

Če pogledamo zelo na široko, so naprimer teleskopi ali mikroskopi zgolj očala, ki si jih nadenemo, ko oči ne zmorejo več tako daleč - ali blizu. Kakšna je razlika med sprehajalno palico (ali umetno nogo) in Hubblovim teleskopom (ali visokoenergijskim pospeševalnikom)? Če gremo še dlje v biologijo (mar ni biologija podobna zgodovini, mar ni - z vsemi pridržki - potovanje nazaj po časovni osi evolucije?), kaj pa ščinkavček, ki si s kaktusovo bodico pomaga izbezati mastno ličinko izpod lubja? Ali pa morski psi, ki se velikodušno prepuščajo čistilcem, da jih oberejo parazitov?

Skratka, govorili - bolje - gledali - bomo o robotkih.

Leta 1970 so sovjeti poslali v svet tole čudovito sliko. Kot grafika je, in njene umetniške kvalitete so nesporne:

Beri naprej »

t͡ʙ̥ , kot ga zapišejo pri IPA, je eden najredkejših glasov v človeških govoricah, nezvočni alveolarni dvoustnični trilčkani afrikativ (ehm, trilčkani je kr tko beseda (zihr mate lingwisti boljšo), izpeljana iz angleške trilled in nej bi pomenla, da se del ust (jezik, ustnice) pri izgovoru zatrese, npr. kot pri r).

Pomoje se ga izgovori tako, da se najprej jezik nasloni na zgornje dlesni (odtod alveolarni), kot bi hoteli reči t, potem pa se izdihne, mimogrede se obe ustnici (bilabialni) zapre (afrikativ), kot bi hoteli reči b, in pihne skozi, da se ustnici zatreseta (trilčkani), glasilke pa se pusti pri miru (nezvočni). Skratka, kot bi želeli posnemati - prdenje …

********

No, take sem mlel, ko sem včeraj ponoči pisal, da bi ja bilo čimprej (ker se en že pritožuje), ko me iz onega čudnega alfa stanja vrže ven predirljiv žvižg.

Žvižg je definitivno nekaj sporočal - ne meni - kar me je spomnilo na tiste žvižgane jezike, ki so tako hecni in tako stari, in na zgodbo o prvi resnični Atlantidi …

Še tole o nezvočnem alveolarnem dvoustničnem trilčkanm afrikativu - ta prdeči fonem uporabljajo brazilsko-bolivijski domorodci jezikovne družine Mura. Danes so ostali le še redki posamezniki, njih enih 150, ki govorijo nenavadni jezik Pirahã. Tudi ta jezik se lahko - žvižga.

Žvižgavi jeziki sicer sploh niso tako redki in se jih najde povsod, kjer je zajeban gorat teren, pa se je tako lažje menit s hriba na hrib, al pa v kakih težkih džunglah. V Turčiji je ena dolina celo turistična znamenitost zaradi tega žvižganja, žvižgače najdemo v Pirenejih, v Grčiji, pa na Kanarskih otokih …

… no, pa smo tam. Na Kanarskih otokih.

(kanarček z otoka Tenerife)

Naprej, beseda o besedi kanarski … otoki so dobili ime po psih; stari Rimljani so jim rekli Insula Canaria, pasji otok. Je pa res, da so kanarčki od tam in da so dobili ime po otokih. Se pravi, da se kanarčki vzeli ime Kanarskim otokom, ki so vzeli ime psom.

Zdej pa gremo v čase, ko so ljudje - se pravi, Evropejci - začeli gomazeti prek šivov Pangeje.

Ko so še lomastili dinozavri, je bil na Zemlji ena sama celina, pangeja. Superkontinent. K sreči je naš planet tektonsko nadvse aktiven (Mars, recimo, ni), pa je pangeja pred slabimi 200 milijoni let začela razpadat po šivih. Prvi in do neke mere najznamenitejši šiv je takoimenovani srednjeatlantski hrbet, ki je kriv za nastanek Atlantika in ki še danes poriva nesrečno Ameriko proč od zelenih pašnikov Evrope in bujnih gozdov Afrike. Vsako leto za slabih deset centimetrov.

Zakaj je ta šiv tako pomemben? Ko smo se Evropejci odločili, da bomo osvojili svet, smo najprej poskusili na severozahodu in na bližnjem vzhodu. Prve evropske ekspanzionistične odprave so vodili Vikingi in križarji. Obojim je do neke mere ratalo (Grenlandija Erika Rdečega je ostala naseljena do male ledene dobe v 16. in 17. stoletju, križarske državice v Levanti so se obdržale do konca 13. stoletja), vendar se na vzhod res ni dalo iti, saj smo butnili ob veliko naprednejše in sposobnejše kulture. Tako smo se morali ozreti proti zahodu, preko šiva pangeje na Atlantiku.

Leif Erikson in njegova ekspedicija na Vinlandijo oz. Novo Fundlandijo so bili prvi, ki so poskusili prečkati šiv in se naseliti na oni strani. Uspelo jim je priti tja, ampak so se kaj hitro obrnili in šli domov (to nekaterim služi za dokaz, da imajo severnjaki več pameti od Špancev, saj so odkrili Ameriko - a takoj šli domov in pozabili nanjo; Špancem pa se je Amerika zdela ful džazna - no zdaj pa imamo hudiča).

**********

Preden pa so Španci in Portugalci prečkali Atlantik in naredili darmar med civilizacijami na oni strani, so najprej potrenirali v bližnjem peskovniku. In kaj bi jim lahko bilo bliže kot prav Kanarski otoki.

Na kanarskih so vsaj od 9. stoletja pred našim štetjem živeli ljudje, sorodni Berberom, ki so sami sebi rekli Wa n chinet. Plinij Starejši jih omenja in hvali njihove velike palače (Pliniju ni preveč za verjet, kasneje ni nihče videl nobenih takih stavb).

Wanchineti so imeli precej razvit sistem, od dinastičnih kraljestev na nekaterih otokih do demokracij, sorodnim Atenski na drugih. Nekatere združbe so prakticirale poliandrijo, v čislih pa so imeli samomor, včasih ritualen, včasih nujen, včasih pa kar tako.

Ma, kakorkol, bili so olivne polti, visoki in popolnoma kamenodobni. Oblačil so se v kozje kože, se borili s kamni in priostrenimi palicami, svoje mrtve so mumificirali, starce pa izpostavljali. Uporabljali so pisavo, podobno Kartažanski, delali so lepo okrašene glinene posode, verjeli v najvišjega duha, ki se je na različnih otokih imenoval Acoran, Achicuran, Eraoranhan ali Abora - pa tudi v hudobnega Guayota, ki je živel v vulkanu Pico de Teide. In nihče - ali skoraj nihče - ni imel krvne skupine B.

In čeprav so bili Wanchineti konec drugega in na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem pomorski geniji, nič manj sposobni od polinezijcev, so - na svojo žalost - popolnoma pozabili na umetnost plovbe.

Koncem 13. stoletja začnejo na Kanarskih otokih pristajati Evropske ladje. In s seboj so prinesle - uničenje.

Plodni otoki brez divjih zveri so Portugalcem in Špancem nadvse dišali. Srečni otoki.Prvi Wanchineti so prišli v Španijo kot sužnji že leta 1335. Španci so jim rekli - Gvanči. Leta 1402 so prav Španci izvedli prvo invazijo na otoke, a Gvanči se niso dali kar tako. Nekaj otokov so zasedli zlahka, drugi - predvsem Gran Canaria in Tenerife - pa so se tepli do zadnjega. Tako je trajalo več kot sto let, da so Evropejci s svojimi arkebuzami in konjeniki sesuli otoško civilizacijo. Še leta 1494 je velika španska vojska padla v zasedo in Gvanči so pobili prek 1.000 vojakov v Masakru pri Acenteju.

Takole so se leta 1496 (že precej po “odkritju” Amerik) poslednji gvanški kralji predali Alonsu Fernandezu de Lugu:

Gvančev je bilo konec. Ampak smrt gvančevske kulture se je začela že prej, s prvimi ladjami, vojaki in misijonarji; konec se je vohal ob prvem stiku z “višjo” kulturo …

En hecen primer, ki je kazal, kako Gvanči nimajo šans, se je zgodil na Tenerifeju leta 1400. Pastirčku se je prikazala Marija. Dobesedno, La Virgen de la Candelaria, ki je danes ena najbolj čaščenih podobic v iberskofilskem svetu. No, ta Devica je pastirčku pustila kipec, podobo same sebe. Čist klasičen kipec je, Marija z detetom, na prvi pogled nič posebnega:

Ampak na njenem ogrinjalu nekaj piše. Tole:

TIEPFSEPMERI · EAFM · IRENINI · FMEAREI · LPVRINENIPEPNEIFANT · NARMPRLMOTARE · OLM · INRANFR ·IAEBNPFM · RFVEN · NVINAPIMLIFINVIPI · NIPIAN · APVIMFRI · PIVNIAN · NTRHN · NBIMEI · ANNEIPERFMIVIFVF

***********

Ubogi pastirček se ob zori 15. stoletja ni več znašel. Črk in besed ni razumel, le čutil je njihovo magično moč. Pa ni nič pomagalo - on in njegovi Gvanči so postali prve žrtve širjenja Evrope. Sto let kasneje so izginili Arawaki, padli so Maji in Azteki, uničeni so bili Inki. Moč orožja, rastlin in živali - predvsem tistij najnajmanjših, mikroorganizmov - je bila za vsa ta ljudstva enostavno tumač.

Gvanči stojijo prav na začetku teh trupel cilivizacij. Morda so neupravičeno prezrti, saj smo prek njih začeli kolonizirati ves svet. Od njih je ostalo nekaj mumij, nekaj glinenih črepinj, nekaj razvalin in devet stavkov v njihovem jeziku.

Ter to čudno zaklinjanje …  TIEPFSEPMERI · EAFM · IRENINI · FMEAREI …

Ojla!

Za prvo zgodbico danes se bomo potopili v Indijski ocean. V toplih vodah okrog indonezijskega arhipelaga živi tale simpatik:

Naj vam predstavimo Thaumoctopus mimicus, čudovito hobotnico.

Tole hobotnico, ki je precej pogosta v tistih vodah, so odkrili in polinneizirali leta 1998 blizu skrivnostnega Celebesa. Videli so jo pa še tisočkrat pred tem - a je nekako niso opazili. Kajti Thaumoctopus je mimicus, največji mojster mimikrije na planetu.

Hobotničica je osmerolovčna (kot pak vse hobotnice), enih 60 cm dolga, s črnobelimi progami, s tem, da ume spreminjat barvo in vzorec. Ker je tako majhna in nebogljena, je tarča mnogih plenilcev. In tu stopi na dan njena neverjetna sposobnost vživljanja.

Takole se spominja biolog potapljač, ki je “odkril” supermimika:

Plavam takole in zapazim malo, črnobelo progasto hobotnico. Ona zapazi mene in začne bežati tik nad dnom. Zaplavam za njo mimo enih skal - a hobotnica izgine, še preden jo uspem fotografirati. Tedajci pa vidim pred mano krasen primerek plamenke, ki ponosno in počasi plava stran. Slikam, dokler ne izgine za grebenom, nato pa grem naprej iskat hobotnico. In jo najdem, kako panično išče skrivališče med skalami ...

Tole je plamenka ali morski zmaj:

Tale hecna in lepa riba je taka zato, da vsem pove, da je - strupena. Tole je pa fotka “plamenke”, ki je bila posneta med lovom na hobotnico:

Hmmm … nadaljujmo s pripovedjo.

… Mala zverinica je izginila za skalo ravno v trenutku, ko sem jo hotel slikati. poženem se za njo, a je hudičevka spet izginila. Sem pa opazil lep primerek progaste morske kače, ki je čisto pri miru ležala na peščenem dnu in prežala na plen …

Progasta morska kača, strupena:

Kaj je videl biolog:

Opa … gremo dalje:

… pomislil sem, da mi je hobotniček ušel, ko ga spet zagledam, kako beži v drugo smer. Grem za njim - a spet izgine! Vraga! Neužitna bokoplavutarica, ki se je hitela zakopavati v pesek, me sploh ni zanimala …

Bokoplavutarica (ki se zna odlično skrit):

In kar je videl potapljač (prava bokoplavutarica je na manjši sliki):

… naenkrat pa se ta kvazi bokoplavutarica spremeni v mojo hobotnico in čisto po hobotničje odplava. Bil sem … šokiran …

Čudn res. Tip je nabasal na velikega mimika, čudo narave. Kasneje so odkrili, da mala hobotnica zna oponašati morske anemone, velike rake, morske zvezde, školjke, jegulje. Hop - in ni, kar je.

(kot vrsta škampa)

(kot pajkasta morska zvezda)

(kot jegulja)

In ko vse propade - se mala igralka naredi mrtvo:

Še par filmčkov. Tlele se dela, da je kača:

Tukaj pa se sreča s pravo bokoplavutarico:

Čudo evolucije - Thaumoctopus mimicus!