petkovanja in pondelkovanja

Enkrat smo v Najdeni jami pa na steni pred tadrugim spustom opazim s karbidovimi sajami narejen napis:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS IN BELLO

To je Sibilina prerokba, ki pomeni - če jo na suho prenesemo - “odideš vrneš se ne umreš v vojni“.

Kleč je seveda v vejicah. Bi radi pozitiven izid - torej: odideš, vrneš se, ne umreš v vojni.

Če pa ste bolj pesimistični, lahko berete: odideš, vrneš se ne, umreš v vojni.

**********

Ampak, tokrat ne bomo ne o jamah ne o rimljanih, ampak o ptičih. O hîb, kot so jim rekli najstarejši in zapisali takole: . Ta ptič je bil simbol boga, Gospoda Ma’ath, Gospodarja nebeških svetov, Sodnika dveh bojevniških bogov, Sodnika Rekhekhuija, Pomiritelja bogov, ki je bival v Unnuju, Velikega boga templja v Abtiti, Dvakrat veličastnega, Trikrat veličastnega, Trikratno največjega - Thotha.

***********

No, po tem nabuhlem uvodu (že drugem), se spustimo in malce pojasnimo.

Govorimo o ibisu, svetem ptiču. Da bi o njem govorili kar najzanimiveje, pa moramo na kras.

**********

Kras - specifično, Podgorski kras - je ena sama čudovita goličava, kot kakšna savana, z osamelimi borovci ter tu in tam kakšno vrtačo, obdano s kamnitim nasipom. Takole iz zraka zgleda:

Takole pa je to s tal:

Ve se, da Kras ni vedno bil goličava, ampak bujen, teman in vlažen hrastov pragozd. Nekaj hrastov se še najde, večstoletni orjaki, osameli, a večina hrastov je šla. Z Marvinom lahko rečemo: “… Kaj se orjaški hrasti niso še zmeraj vsako leto selili na jug? …” in dodamo, da so pred dobrimi stotimi leti šli skoraj vsi - in se nikoli več vrnili.

Te hraste najdemo danes kot pilote, na katerih stojijo Benetke. Ti hrasti so bili žrtev beneške mornarice, ladjedelništva, ki mu v tistem času ni bilo para na svetu. Pohlep, ki je tiste dni pričel spreminjati vzorce narave, je zapisan v spominu kot glavni krivec izginotja hrastovega raja.

Čeprav se v zadnjem času odkriva in zbira dokaze proti še enemu osumljencu, mnogo številčnejšemu in tudi dosti bolj prostodušnemu, kot so bili vojščaki svetega Marka:

Ovce in gozdna paša, ki je uničila podrast in pokončala hrastove gozdove, preden so jo v 19. stoletju prepovedali.

***********

Vrnimo se v 15. stoletje, tja pod kraški rob, v zeleno dolino pod hrastovimi gozdovi. Tam stoji vas, v kateri je tisti čas strašila kuga in vzela vse prebivalce, razen dveh deklet, tamlade Kocijančičeve in Riharjeve edinke. Zategadelj se je v vasi do pred kratkim našlo samo ta dva priimka. Zategadelj so v vasi zgradili cerkev svete trojice in jo kasneje obdali z zidom, ko je privršal Turek, krivoverna ta nesnaga.

To so Hrastovlje.

Že ime nas napelje na hrastove gozdove, v katerih so hrastoveljčani lovili in iz hrastov kuhali oglje (Hrast-oglje? Ali pa kljub vsemu Christo-via? … kakorkoli že, meni osebno so hrasti lepša etimološka podstat …)

Cerkev svete Trojice je seveda po cejlem svejti znana zaradi svojih fresk, predvsem Mrtvaškega plesa. Ampak druge freske so ravno tako - če ne še bolj! - osupljive.

Narisal jih je, kot vemo, Janez iz Kastva. Model je bil dost zmešan, njegova familija pa tud. Brat Vincenc je poslikal cerkev v Beramu (Istra, na Hrvaškem) s podobnimi totentanc motivi. Očitno sta bla oba pod francoskim depresivnim vsi-bomo-umrl vplivom …

No, Janez je prišel v Hrastovlje, da bi poslikal cerkev v vasi, kjer je ravnokar kosila kuga. Sevede je moral narisat nekaj, kar bi opozarjalo na enakost v smrti in zapovedovalo ponižnost. Mrtvaški ples je bil logična izbira.

Ampak je bil Janez impresioniran nad pokrajino. Tu je nov svet, tu je paradiž!, bi lako po čečevsko vzkliknil, ko je videl vasico pod prepadnimi pečinami, zgoraj pa divje, bohotne, mračne hrastove gozdove, polne mitoloških in pravih bitij.

In si je rekel, takole pa je bilo, ko je bil Raj, ko je Stvarnik ustvarjal. In je risal. Recimo tole - trenutek, ko je Bog rekel: Bodi svetloba! (in, kot je Janez mislil, ustvaril Sonce in Luno):

Pa je Janez narisal še raj, pa Adama in Evo v njem, pa kačo, pa jeznega Gabrijela.

Eva in kača.

Na obeh slikah je neki hecnega: poglejte drevesa. To so - hrasti! Hrasti v raju … je potemtakem dala kača Evi - želod? Je bila kača v resnici - divja svija?

Levo Gabriel izžene pohotneža iz Raja; desno Adam služi kruh v potu svojega obraza, Eva pa rojeva v bolečinah, kot je bilo rečeno.

Poglejte, kakšno drevje je v raju in kaj se z njimi zgodi potem vzhodno od raja. Bohotnost hrastovih krošenj tam - in revni štrclji tukaj. Je Janez narisal en eko-protest? So že tedaj čutili nevarnost pretirane sečnje? Se je poznalo, da gozdovi izginjajo … in to že leta 1490? Hm, hm …

**********

No, ko se je Janez navduševal nad pokrajino - in tarnal nad njenim propadanjem - je opazil tudi neko bitje. Velzga tiča. Pa se je navdušil nad njim …

V pečinah nad Hrastovljami je tisti čas gnezdil ta ptič, grd ko smrt, precej velik in čuden. Črno-modrikast, z dolgim, upognjenim rdečim kljunom in kratkimi, krempljastimi tacami. Egipčani so ga imeli za svetega, drugi pa so jedli njegova jajca, sekali njegov habitat in ga počasi izumirali. Linné mi je dosti kasneje rekel Geronticus eremita.

To je bil ibis. Točneje, severni plešasti ibis, po naše - klavžar.

Tisti čas, ko je Janez slikal po stenah svete Trojice, je klavžar še veselo gnezdil po Sloveniji, še posebej všeč mu je bilo na kraškem robu. V nekaj desetletjih - morda sto, morda dvesto letih - pa je klavžar zaradi pretiranega lova in predvsem zaradi uničevanja njegovih priljubljenih hranišč; se pravi, vlažnih, temnih, starodavnih hrastovih gozdov - enostavno izumrl.

Klavžar je slovenski Dodo.

In Janez ga je - tik preden je izumrl - upodobil na steni cerkve v Hrastovljah:

**********

Nakar tiča - razen na tej freski - ni bilo stoletja videt v naših krajih …

… nakar to ekstremno ogroženo ptico, klavžarja, ibisa - ki v Evropi ne gnezdi več, jo pa najdejo v Anatoliji, Siriji, Egiptu in Maroku - začnejo Avstrijci in Italijani gojit in trenirat, da bi jo ponovno naselili v naravi.

… nakar pred dvema letoma na travnikih pri Postojni nadebudni opazovalci ptic zagledajo tole grdobo:

Geronticus eremita. Ibis. Klavžar. Po stoletjih spet pri nas.

BU!

***********

Torej … ibis, Thotov ptič, sveto bitje, gnezdilec na kraškem robu, prikazen iz davno izginulih hrastovih gozdov, najljubši ptič Janeza iz Kastva - je nazaj.

Zato lahko še enkrat zapišemo:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS

in postavimo vejice pravilno:

Ibis, vrnil se je, ni izumrl.

…

Juhu!

Objavljeno v Petek, 25. april 2008 ob 20:15 in zapisano pod petkovanja.