Pondelkovanje #80 - o risankah
3. marec 2008Bolj nakratko bo (še dobro, da sploh je …) .
Risanke - se pravi, dvodimenzionalne upodobitve gibanja tridimenzionalnih reči - so stare toliko kot človek. V jami Lorthet so - stavim primer - na zelo zanimiv način upodobili jelene, ki prečkajo reko:
Jeleni bredejo, ampak vijugastih čri, ki nam danes ponazarjajo reko, pa niso še umeli narisati. Pa so narisali drugačno abstrakcijo reke - ribe
… :

Še korak naprej so naredili v Lascauxu, kjer so takole narisali srnjaka v drncu:

Dobr ne
…
***********
ena digresijica - tole je iz jame Chauvet, 35.000 let stara - sova!

**********
No, porblem upodobitve gibanja je precejšen; taka fejkanja so sicer korak v pravo smer, vendar potem vse skupaj ni nikamor peljalo. Še Leonardo ni prišel naprej od jamskih ljudi s tole ramensko študijo iz začetka 16. stoletja:

Je pa Leonardo uporabljal en izum, ki se je izkazal za ključnega na poti k gibajočim slikam. To je camera obscura. Že kitajci so opazli, da se v temni sobi (pač, v cameri obscuri, ne), na zidu katere je drobna luknjica, opazi projekcija zunanjega sveta na steni. Na glavo obrnjena in ne preveč ostra in svetla - a vseeno projekcija.
Tole je (kot kaže) ena najstarejših upodobitev camere obscure, iz rokopisa Johannesa de Fontane, leto 1420. Menih gleda demona, v rokah pa drži nekaj, v čemer je podoba demona - našo camero.
Cela slika:
Povečan menih iz spodnjega levega kota s camero v rokah:

Zakaj je ta camera obscura tako pomembna? Ker je to v bistvu prvi projektor - za to, da slike pripravimo do gibanja, pa je - kot se je izkazalo - projektor nepogrešljiv!
*********
Zdaj pa moramo skočiti precej naprej - vmes so delali izboljšave camere obscure, kot je bila camera lucida in lanterna magica, prvi projektor z lečo in lastnim virom luči - zapustimo te skrivnostne, čista latinske izraze in se potopimo v neologizme viktorijanske dobe.
Zoetrope. Pa Thaumatrope. In potem naprej Praxinoscope in Phenakistoscope. In Episcotister.
To so imena strojev. Prišla je industrijska doba in plamenico gibanja gibajočih slik so prevzeli inženirji, strojegraditelji, izumitelji, zabavljači na semnjih, vaudevillci in burleskarji.
Zoetrope je tole:
![]()
Votel valj z režami, na notranji strani pa ima narisane sličice; vsaka je malce drugačna od prejšnje in skupaj dajo cel prizor - na tej lev in konj izvajata neko cirkuško točko.
Ko zoetrope zavrtimo dovolj hitro in gledamo skozi režo, dobimo občutek, da se slika premika. In imamo film. Risanko, pravzaprav.
Phenakistoscope je nekaj podobnega. Slike so narisane na obodu diska, ki ga zavrtimo in potem gledamo, kako se premika. Takole zgleda en tak disk:
![]()
in takole zaplešeta, ko se disk zavrti:
![]()
**********
No, potem je šla stvar hitro naprej in prva risanka kot se šika (al pa vsaj ena prvih) - se pravi, na film narejena - je nastala v Franciji ; leta 1908 jo je narisal in posnel Émile Cohl: ljubka Fantasmagorie:
Kako simpatično spominja na La Lineo, ane
***********
Človek pa je valovanje.
Okej, drži, da smo iz delcev in da je delec lahko tudi val, ampak nisem tega mislil - tam, kjer je človekova osebnost (se pravi, v kemičnih reakcijah v možganih), najdemo valovanje. Električno.
In električno-kemično valovanje je sposobno resonance. Resonanca je načeloma nekaj dobrega, če gre za glasbo - in nekaj slabega, če gre za konstrukcije (spomnimo se katastrofe mostu čez Tacoma narrows). Tudi resonanca v možganih je nekaj slabega.
Včasih se zgodi, da pridejo možganski valovi v resonanco in da vsi utripajo na enak način. Ker se vsa raznolikost naših možganov načeloma odseva v raznolikosti možganskih valov, je taka resonanca grozna. Ponavadi se presunjenim opazovalcem kaže takole: oči se obrnejo navzgor, celo telo zagrabi krč ali serija krčev, na usta privre pena. Epileptični napad, rečemo.
To resonanco lahko sproži marsikaj. Zanimiva tule je posebna oblika epilepsije, ki ji rečejo fotosenzitivna epilepsija - pri tej napad sproži ritmično utripanje svetlobe, hitro spreminjanje vzorcev, stroboskopska luč ali kaj podobnega.
Naprimer, risanka. Mwahahahahaha …
16. decembra 1997 so na japonskem zavrteli 38. del priljubljene risanke (priljubljene na japonskem; nihče ne ve, zakaj) Pokémon. Kot ponavadi se tudi v tem delu nekaj sfiži in potem veselo druščino napade vesoljska ladja, izstreli nanje neke hude rakete - a malo bitjece z imenom Pikachu vse reši.
Tudi v tem delu je tako. Pikachu s svojo močjo uniči nevarne rakete, ki eksplodirajo.
Ta eksplozija pa ni bila taka kot druge.
Eksplozije so ponazorili s hitrim menjavanjem oz. utripanjem zelo kontrastnih rdečih in modrih ploskev. 4 sekunde to utripa na velikem delu zaslona in potem še 2 sekundi čez cel zaslon. Utripne po trinajstkrat na sekundo. In takrat se zgodi štala.
Stotinam malim japonskim gledalcem padejo možgani v resonanco, ker imajo - ne da bi vedeli - fotosenzitivno epilepsijo. Rešilci po celi Japonski so v bolnišnice odpeljali 685 otrok, 150 jih je ostalo na zdravljenju.
Še skoraj sto ljudi gre v bolnišnico, ker gledajo prizor z eksplozijo na TV poročilih o dogodku. Vsega skupaj skoraj 10% gledalcev poroča o vsaj zelo milih simptomih, neprijetnostih in vrtoglavici.
To epizodo Pokémonov ne predvajajo več. Hkrati pa televizije po celem svetu sprejmejo nekaj zaščitnih ukrepov - utripanje ne sme biti hitrejše od trikrat na sekundo; utripanje ne sme biti daljše od dveh sekund; utripanje ne sme biti prek celega zaslona.
***********
He - seveda je ta epizoda na internetu. Tule spodaj je link. Zdaj pa - to ni hec! - ne gledat preveč od blizu. Ne si dat filmčka čez cel ekran. Ne gledat v temi in tako, da vam prekrije večino vidnega polja.
Ker če imate fotosenzitivno epilepsijo - in ima jo eden na 4.000 ljudi - vas lahko zgrabi. Lahko padete v rezonanco. Torej …
Dennō Senshi Porygon, odlomek:
Tale video pa je narejen prav zato, da bi sprožili napad fotosenzitivne epilepsije. Če je pokemon zgoraj to dosegel ponesreči in nenačrtovano, je tale spodaj narejen nalašč za to. Torej - še bolj previdno, prosim
***********
Risanke so fajn, ane
…
*
No, če ste v resonanci, se vidimo kasneje. Sicer pa vesel delovni teden!






3. marec 2008 ob 14:42
opa. la linea se je začel kot reklama - za posodo in druge kuhinjske reči Lagostina. tole je ena od teh reklam:
http://www.youtube.com/watch?v=KhSp_jaFceo
3. marec 2008 ob 21:16
se sem tle! kul.. torej nimam epilepsije.. yay..
(glih vsega pa ne mores met)
3. marec 2008 ob 21:28
Very very interesting

Kaj človek izve vsak dan
3. marec 2008 ob 21:33
ceprav resda nisem dal na fullscreen..
je pa to drgac precej cheap nacin za animirat dogajanje.. mam raje risanke kjer so eksplozije puhasti oblakci, ki rahlo spominjajo na marshmallow
sam so vsaj lepo animirani
http://youtube.com/watch?v=1r_TBa9g-zk (pozor nasilje)
4. marec 2008 ob 17:02
La linea …. bah, snob! Badum badum se ji reče.
4. marec 2008 ob 18:14
cicnats, dobrih animatorjev je tok mal …
benti, bajum badum se uresnic reče …
5. marec 2008 ob 09:41
No uresnic se ji ne reče La linea … vsaj v mojem družbenem razredu. Za višje kaste pej ne vem.
6. marec 2008 ob 09:50
Epileptične napade so povzročile tudi animacije z “logotom” olimpijskih iger London 2012. Da še dodatno povežem z risankami - to je tisti logo, ki prikazuje felacijo Lise Simpson in neznanca.
6. marec 2008 ob 16:13
točno, ja - res. so jo moral umaknit, k se je folk prtožvau
7. marec 2008 ob 11:18
Ja, risanke so fajn. Skoraj tako kot pravljice. A imamo kakega Bruna Bettelheima za risanke morda? Meni so najljubše tiste, ki delujejo po sistemu zlate ribice, torej risankeuresničevalkeželja. Če smo pri črtah in krivuljah, je favoritna zagotovo Simon in the Land of Chalk Drawings. Prva stvar, ki sem jo ever videla na televiziji; ko je fotr domov prinesel tevejko in jo prižgal, se je na steno s kredo zarisoval Simonov wannabe svet. Popolna fascinacija še vedno.
Ad London logo sta mi všeč tile interpretaciji: “Vicky Pollard getting down with the Elephant Man” in “A pink Larry Grayson doing the ‘I’m a little tea pot’ dance.”
8. marec 2008 ob 18:12
dovolite jaz sem simon, kar narišem oživi …
http://www.youtube.com/watch?v=Ki7jJgL6hDY
a je gdo bral Čarodejno kredo od Zinken Hopp? k sta Jon pa Sofus pa škrat Komle pa Bober?
komaj hrbet
obrneš, obrneš,
že se v potok
zvrneš, zvrneš
8. marec 2008 ob 18:40
Tale Simon mi je videti kot ripoff našega Bojana.
Mimgrede - se da tega vraga (Bojana) dobiti na devedeju? Ga je kdo videl?
8. marec 2008 ob 18:53
tešk de bi biu ripoff - simon je iz 1976, bojan pa iz 1985.
dvdja pa res ni - mrbit ga ma gdo duma …
8. marec 2008 ob 19:09
A DEJ NEHI!
9. marec 2008 ob 09:13
Po moje pa Bojan ni tako zelo nedosegljiv … No, odvisno od tega, kako močna je želja. Arhivski del TVS zna biti zelo prijazen; če z arhivarjem tripata na iste nostalgije, pa sploh
Zagotovo pa zna biti izjemno ustrežljiv LadoJ, glasbeni del tega projekta. Glede na to, kaj on vse hrani … zna tudi Bojan kje pri njem stanovati.
Se spomnim Čarodejne krede, kakopak. Ko sem zdajle brskala za knjigo po domačih policah, sem našla “Lahko mi verjameš, prijateljček, da ni nič, ampak res nič na svetu niti pol toliko vredno, kot če se v čolnu potepaš okoli. Samo potepaš se, potepaš se v čolnu, potepaš se …” Eee, brez te knjige zihr ne bi bilo Stoletne hoste. Mal konteksta manjka, se opravičujem; štos je pa v tem, da je potepanje v čolnu Krtova alternativa za, hm, hm - pomladansko pospravljanje.
9. marec 2008 ob 15:48
a to je iz čarodejne krede?
zakaj pa ne bi blo stoletne hoste?
9. marec 2008 ob 16:33
Ne, to je iz knjige, ki je na domači polici v bližini Čarodejne krede, ki sem jo iskala - iz The Wind in the Willows. Je bila tudi risanka (1984-88), pa film (1983). Pravijo, da so Krt, Vodna podgana, Jazbec, Žabec in Divja hosta pomagali na svet Puju, Pujsku, Sivčku, Zajcu, Sovi in Stoletni hosti
. Je Milne o njej (o vrbah torej) enkrat napisal: “To je knjiga, ki jo zaljubljeni mladenič podari dekletu, če pa ji ni všeč, zahteva, da mu vrne ljubezenska pisma. Starejši človek preizkusi z njo svojega nečaka in glede na njegovo sodbo spremeni oporoko. Knjiga torej, ki pomeni izpit za bralčevo naravo …” Lepo, a ne
. Sem imela danes zjutraj prebliske o pomladanskem pospravljanju; pa me je hitro minilo 
9. marec 2008 ob 16:38
najs … nsim še brau … bom …
9. marec 2008 ob 17:19
Preberi, preberi, strašno kjut; tudi prevod. Pa na srečo ni nikoli Disney zraven prišel. Ma ta knjiga je res tak topos, da če ni skupen, lahko kako ljubezensko pismo priroma nazaj. Če pa se srečata krtovski in podganji potep v čolnu, je pa verinajsindid
Majo v knjižnicah po moje, sicer razprodano; lahko posodim tudi jaz.
16. marec 2008 ob 22:44
Hmmm…Srce zlato, jst vem, da imaš ti dela čez glavo za cel Blogos skupej…ampak vseeno sem malček prikrajšana zadnje čase za meni ljube pisarije, (dva posta v enem mesecu?! Oh c’mon! Ponedeljkov in petkov je pa bilo v tem času vseeno malo več a!
) pa ne samo to. Prikrajšana sem tudi za večerno pirčkanje - zadnjič si obljubil, da prideš, pa smo čakali in čakali in čakali in se zaradi čakanja napili ko marele. Prosim te, sporoči, ko boš imel kej časa, ker si čist preveč fajna družba!
Pa piši kej, bemti!
17. marec 2008 ob 11:22
:blush:
ja. vem. sori. dons nebo. u petek dvomim.
za pir pa znabit.
jebiga.
17. marec 2008 ob 11:39
Se čist strinjam z irenco, svoj koledar dej v lekturo. Za pir se pa tud jest priporočam, boš lohka šraufe nabavu - pod ugodno se razume.
17. marec 2008 ob 12:00
bertl, za razliko od tebe mam jest kej za delat
18. marec 2008 ob 00:16
Sej vem. To, da imaš ti dela čez glavo za cel Blogos skupej, ni bilo sarkastično. Sam puščam sled, da boš vidu, da me pač ne boli k za fine pisarije…
Za pir pa - je od tebe odvisno, ti maš najmanj časa
18. marec 2008 ob 10:00
Nič skoraj vsak ponedeljek in nič praktično vsak petek.
18. marec 2008 ob 12:03
solit se pejte
18. marec 2008 ob 12:03
irenca, ja
pir pa kaj - sobota? petek?
18. marec 2008 ob 12:36
Meni so med ljubšimi tvoji minimalistični “odkruški sveta”; ta najmanjši “biseri ogrlice”, na kateri so “raznorazna paberkovanja, obskurnosti in skrite zanimivosti”. Za gradit “terase piramide” rabiš čas, absolutno. Za obskurnost je dovolj ena sanja ali pomotoma vržena knjiga s police. Če se to zgodi tebi in to deliš z nami, je ne samo dovolj, ampak veliko. Rada imam tvoje (kratko) citatoslovje, ne epskih zgodb. Tvoj eeny, meeny, miny, moe
.
18. marec 2008 ob 12:38
Še čisto malo se (na)solim, pa bom že pripravljena za dimljenje. In potem bom skoraj večna. Dimljena roba dlje zdrži …