petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Danes ne bo nič posebnega, pa še zelo na hitro, pa še pod pritiskom. Brez zamere …

Najprej pa ena načelna izjava, disklejmer takorekoč:

**********

Tolkien je toliko časa bil prezrt po pravici. Žal so njegove plehke, dolgočasne in predvsem dolgovezne zgodbice, znešene skupaj z vseh vetrov brez kakršnegakoli občutka, prepričale neke vplivne direktorje marketinga (kakšno naključje, res), da bi se jih dalo še enkrat prodati - pa so ga postavili v središče “popularne kulture”. Na žalost. Priložnost izkoristim za opozorilo, da nakup knjig imenovanega avtorja uničuje gozdove, saj razen orjaške potrate papirja druge “koristi” od njih ni videti. Lahko pa storite nekaj dobrega in Tolkienove knjige - če jih po nekem nesrečnem naključju imate - odnesete v najbližji zaboljnik za zbiranje odpadnega papirja in tako vsaj malo omilite škodo. Hvala.

Izjava pa gre takole: Naslov tega petkovanja nima nikakršne zveze s Tolkienovimi nebulozami sploh.

**********

No, po tem izbruhu bomo pa govorili (in predvsem gledali) tole:

Tole, kar zgleda kot črtna koda, je zgolj majhen del nečesa mnogo večjega. Že tale izrez meri nekje 1500 x 1500 kilometrov …

No, takole. Pred davnimi davnimi časi je naš svet pretresla katastrofa. Odprlo se je nebo in žareče skale so padale tako na gosto, da so morja izhlapela, da so se gore zrušile in da so se ravnine nagubale.

Ta žareči dež skal je skoraj uničil svet. A se je na dolgi rok pokazalo, da je prinesel tudi marsikaj dobrega. Od vode do mineralov in morda - morda - celo življenje. Naredil pa je še nekaj … lepega.

Govorimo o late heavy bombardment, obdobju v zgodovini sončnega sistema, ko je šlo vse narobe in so vsepovsod švigali kamni in se veselo butali med sabo in v planete. Ko pogledate našo Luno in njene kraterje, vidite brazgotine tega medplanetarnega norenja.

No, vse skupaj pa se je začelo s plesom …

Jupiter se je pomaknil malce bliže Soncu … Saturn je šel malo bolj ven. Zunaj sta iz protourana in praneptuna začela rasti čudni Uran in krasni Neptun.

Tale ples je popolnoma zmešal asteroide, ki so začeli letat vsepovsod in se seveda zaletavali v vse, kar jim je prišlo na pot.

Tale slika kaže orjaški krater, posledico takega trka, ki je bil le malce prešibak, da bi se vse skupaj raztreščilo:

No, pred 4 milijardami let pa je ena taka skala treščila v drugo tako močno, da se je vse skupaj razsulo. Na drobne drobne koščke. Ki so se potem uredili v nekaj najlepšega, kar je v našem sončnem sistemu. V tole:

Milijoni in milijoni koščkov skal, ledu in prahu; urejeni v eno najosupljivejših struktur - 300.000 kilometrov široke in le nekaj deset metrov debele obroče, ki obkrožajo najlepši planet našega sistema: Saturn.

Takole se ta planet vidi z drobčkanim teleskopčkom z Zemlje:

Zdej bomo pa mal bandwidth kradl … usedte se lepo, naslonte nazaj in uživejte

Lunca Dafnis, ki dela zmedo znotraj obročev:

Takoimenovani pastirski lunici, Prometej in Pandora, ki držita obroč F med njima ozek (Pandora znotraj obroča, Prometej na zunanji strani):

Še filmček:

In še Gospodar prstanov v vsem svojem veličastju; od zadaj, Sonce je skrito za njim in vse se blešči …

**********

To j to. Zdele bo počas Saturn tud za pogledat. Dejte si ubost en mini teleskop (50 EUR) in ga usmerite vanj. Najosupljivejši pogled v bližnjem vesolju.

Pa veseu vikent - in veselo pomlad!

**********

dodatek: na zadnji fotki so ostre oči opazile eno pikico. Tukajle je izrez in povečava:

Ta pikica smo mi. Zemlja.

Bolj nakratko bo (še dobro, da sploh je …) .

Risanke - se pravi, dvodimenzionalne upodobitve gibanja tridimenzionalnih reči - so stare toliko kot človek. V jami Lorthet so - stavim primer - na zelo zanimiv način upodobili jelene, ki prečkajo reko:

Jeleni bredejo, ampak vijugastih čri, ki nam danes ponazarjajo reko, pa niso še umeli narisati. Pa so narisali drugačno abstrakcijo reke - ribe … :

Še korak naprej so naredili v Lascauxu, kjer so takole narisali srnjaka v drncu:

Dobr ne …

***********

ena digresijica - tole je iz jame Chauvet, 35.000 let stara - sova!

**********

No, porblem upodobitve gibanja je precejšen; taka fejkanja so sicer korak v pravo smer, vendar potem vse skupaj ni nikamor peljalo. Še Leonardo ni prišel naprej od jamskih ljudi s tole ramensko študijo iz začetka 16. stoletja:

Je pa Leonardo uporabljal en izum, ki se je izkazal za ključnega na poti k gibajočim slikam. To je camera obscura. Že kitajci so opazli, da se v temni sobi (pač, v cameri obscuri, ne), na zidu katere je drobna luknjica, opazi projekcija zunanjega sveta na steni. Na glavo obrnjena in ne preveč ostra in svetla - a vseeno projekcija.

Tole je (kot kaže) ena najstarejših upodobitev camere obscure, iz rokopisa Johannesa de Fontane, leto 1420. Menih gleda demona, v rokah pa drži nekaj, v čemer je podoba demona - našo camero.

Cela slika:

Povečan menih iz spodnjega levega kota s camero v rokah:

Zakaj je ta camera obscura tako pomembna? Ker je to v bistvu prvi projektor - za to, da slike pripravimo do gibanja, pa je - kot se je izkazalo - projektor nepogrešljiv!

*********

Zdaj pa moramo skočiti precej naprej - vmes so delali izboljšave camere obscure, kot je bila camera lucida in lanterna magica, prvi projektor z lečo in lastnim virom luči - zapustimo te skrivnostne, čista latinske izraze in se potopimo v neologizme viktorijanske dobe.

Zoetrope. Pa Thaumatrope. In potem naprej Praxinoscope in Phenakistoscope. In Episcotister.

To so imena strojev. Prišla je industrijska doba in plamenico gibanja gibajočih slik so prevzeli inženirji, strojegraditelji, izumitelji, zabavljači na semnjih, vaudevillci in burleskarji.

Zoetrope je tole:

Votel valj z režami, na notranji strani pa ima narisane sličice; vsaka je malce drugačna od prejšnje in skupaj dajo cel prizor - na tej lev in konj izvajata neko cirkuško točko.

Ko zoetrope zavrtimo dovolj hitro in gledamo skozi režo, dobimo občutek, da se slika premika. In imamo film. Risanko, pravzaprav.

Phenakistoscope je nekaj podobnega. Slike so narisane na obodu diska, ki ga zavrtimo in potem gledamo, kako se premika. Takole zgleda en tak disk:

in takole zaplešeta, ko se disk zavrti:

**********

No, potem je šla stvar hitro naprej in prva risanka kot se šika (al pa vsaj ena prvih) - se pravi, na film narejena - je nastala v Franciji ; leta 1908 jo je narisal in posnel Émile Cohl: ljubka Fantasmagorie:

Kako simpatično spominja na La Lineo, ane

***********

Človek pa je valovanje.

Okej, drži, da smo iz delcev in da je delec lahko tudi val, ampak nisem tega mislil - tam, kjer je človekova osebnost (se pravi, v kemičnih reakcijah v možganih), najdemo valovanje. Električno.

In električno-kemično valovanje je sposobno resonance. Resonanca je načeloma nekaj dobrega, če gre za glasbo - in nekaj slabega, če gre za konstrukcije (spomnimo se katastrofe mostu čez Tacoma narrows). Tudi resonanca v možganih je nekaj slabega.

Včasih se zgodi, da pridejo možganski valovi v resonanco in da vsi utripajo na enak način. Ker se vsa raznolikost naših možganov načeloma odseva v raznolikosti možganskih valov, je taka resonanca grozna. Ponavadi se presunjenim opazovalcem kaže takole: oči se obrnejo navzgor, celo telo zagrabi krč ali serija krčev, na usta privre pena. Epileptični napad, rečemo.

To resonanco lahko sproži marsikaj. Zanimiva tule je posebna oblika epilepsije, ki ji rečejo fotosenzitivna epilepsija - pri tej napad sproži ritmično utripanje svetlobe, hitro spreminjanje vzorcev, stroboskopska luč ali kaj podobnega.

Naprimer, risanka. Mwahahahahaha …

16. decembra 1997 so na japonskem zavrteli 38. del priljubljene risanke (priljubljene na japonskem; nihče ne ve, zakaj) Pokémon. Kot ponavadi se tudi v tem delu nekaj sfiži in potem veselo druščino napade vesoljska ladja, izstreli nanje neke hude rakete - a malo bitjece z imenom Pikachu vse reši.

Tudi v tem delu je tako. Pikachu s svojo močjo uniči nevarne rakete, ki eksplodirajo.

Ta eksplozija pa ni bila taka kot druge.

Eksplozije so ponazorili s hitrim menjavanjem oz. utripanjem zelo kontrastnih rdečih in modrih ploskev. 4 sekunde to utripa na velikem delu zaslona in potem še 2 sekundi čez cel zaslon. Utripne po trinajstkrat na sekundo. In takrat se zgodi štala.

Stotinam malim japonskim gledalcem padejo možgani v resonanco, ker imajo - ne da bi vedeli - fotosenzitivno epilepsijo. Rešilci po celi Japonski so v bolnišnice odpeljali 685 otrok, 150 jih je ostalo na zdravljenju.

Še skoraj sto ljudi gre v bolnišnico, ker gledajo prizor z eksplozijo na TV poročilih o dogodku. Vsega skupaj skoraj 10% gledalcev poroča o vsaj zelo milih simptomih, neprijetnostih in vrtoglavici.

To epizodo Pokémonov ne predvajajo več. Hkrati pa televizije po celem svetu sprejmejo nekaj zaščitnih ukrepov - utripanje ne sme biti hitrejše od trikrat na sekundo; utripanje ne sme biti daljše od dveh sekund; utripanje ne sme biti prek celega zaslona.

***********

He - seveda je ta epizoda na internetu. Tule spodaj je link. Zdaj pa - to ni hec! - ne gledat preveč od blizu. Ne si dat filmčka čez cel ekran. Ne gledat v temi in tako, da vam prekrije večino vidnega polja.

Ker če imate fotosenzitivno epilepsijo - in ima jo eden na 4.000 ljudi - vas lahko zgrabi. Lahko padete v rezonanco. Torej …

Dennō Senshi Porygon, odlomek:

Tale video pa je narejen prav zato, da bi sprožili napad fotosenzitivne epilepsije. Če je pokemon zgoraj to dosegel ponesreči in nenačrtovano, je tale spodaj narejen nalašč za to. Torej - še bolj previdno, prosim

***********

Risanke so fajn, ane …

*

No, če ste v resonanci, se vidimo kasneje. Sicer pa vesel delovni teden!