petkovanja in pondelkovanja

hehe - tole je bilo napisano pred enim letom …

kot pravi Rambo: vreme teče, život je kratak - guska se peče, a meni će batak …

Oni večer smo sedeli ob Hublju.

Pekli smo ribe in jih splakovali s pivom, ki smo ga hladili v Hublju in eksperimentalno dokazovali, da je ta reka res Frigida …

Do vipavske doline smo se peljali po stari jamborni poti, od Emone prek Nauportusa, mimo claustre alpinum julianum, skozi Ad pirum in nazadnje do Castrum ad fluvium frigidum; Ajdovščine.

Jamborna pot je hecna - od Vrhnike prek Logatca gre naravnost navzgor do Hrušice in se potem spet naravnost navzdol spusti v vipavsko dolino. Tako ravna je, ker so po njej vozili debla posavskih hrastov, namenjena v oglejsko ladjedelnico, kjer so iz njih naredili jamborje galej in trirem. Tako dolga in ravna debla ni bilo moč prevažati prek Kačjih rid - pa so rimljani po svoji navadi naredili ravno cesto s hudimi vzponi in padci.

No - kakorkoli že, debata je tekla najprej o sistemu rimskih utrdb nad Logatcem. Zidovi so še danes vidni, največji utrdbi pa so rekli Ad pirum, kar pomeni toliko kot Pri hruški.

Kar je hecno, je prav ime - okoli leta 100 se je temu reklo Ad pirum, se pravi, Pri hruški. Danes se zaselku in celi planoti reče - Hrušica. Dva tisoč let, uničenje imperija, huni, langobardi, slovani; vse živo - a hruška se ni dala

Tam, kjer smo sedeli, se je proti koncu imperija dogajala ena največjih in najpomembnejših bitk - bitka pri fluvii frigidi, kjer je krščanski cesar Teodozij premagal stari rimski veri naklonjenega uzurpatorja Evgenija. In to s pomočjo burje, ki je vrgla Teodozijeve čete v Evgenijeve in pihala tako močno, da je puščice obračalo v zraku in jih nosilo nazaj v Evgenijeve lokostrelce.

***********

Ampak - rečeno je bilo, da bo govora o najdaljšem letu. Zato moramo iti še malo nazaj, v zlato dobo Rima, v čas Kleopatre in Julija Cezarja. Oziroma - še malo nazaj.

Rim sta ustanovila Romul in Rem, kot je znano. Leta 748 pred našim štetjem.

Romul je takrat določil rimski koledar. Žal je bil bolj spreten z mečem kot z dnevi ali besedami, pa je naredil koledar z desetimi meseci s po izmenjaje 30 ali 31 dni. Kar je bilo seveda precej premalo; rimsko leto je imelo 304 dneve, 61 dni pa je nekako viselo v zraku in delalo zmedo pozimi.

Romul je poimenoval teh deset mesecev. Začel je dobro - prvega je poimenoval po bogu vojne Marsu - marec. Drugi je postal april, tretji maj, četrtemu je dal ime po Junoni junij.

Potem pa je ubogemu Romulu zmanjkalo in je samo še štel. Peti mesec je bil kvintilij, šesti sekstilij, potem september, oktober, november in december.

(To pojasni, zakaj našemu dvanajstemu mesecu rečemo deseti …)

No, tak koledar je delal predvsem zmedo. Pa je zato kralj Numa Pompilij dodal letu še dva meseca; na konec leta jih je vtaknil in jima rekel januar in februar.

Tako so rimljani imeli leto z 12 meseci in 364 dnevi.

Ampak - leto, se pravi čas, ki preteče med dvema spomladanskima enakonočjema, je malce daljši. Pa se tako zgodi, da po nekaj letih enakonočje več ne pade na isti dan. Mi to rešujemo s prestopnimi leti, ki jim dodamo en dan - rimljani so pa vsake toliko za februar dali še en cel takoimenovani interkalarni mesec, mercedonij.

Kdaj vtakniti ta ekstra mesec v koledar je bila naloga glavnega mostograditelja, pontifexa maximusa.

(Rimski koledar. Peti mesec je označen kot QVI, šesti kot SEX, za decembrom je še INTER za dodatni mesec.)

**********

No, do konca republike in državljanske vojne med Julijem, Pompejem in Krasom je iz tega koledarja nastala ena huda zmeda. Pontifexi so mesec vtikali kar tako na pamet in največkrat zato, ker so jim plačali tisti, ki jim je dodatni mesec ustrezal. Posledično so enakonočja padala na vse živo, samo na 21. marca ne. Kdaj se leto začne in kdaj konča ni več vedel nihče.

No, ko se je Julij, zdaj že imenovan Cezar, potešil pri Kleopatri, je usekal po mizi in rekel, da je zmede dovolj. Reforma koledarja nujno!

Teklo je leto 709 ab urbe condita, se pravi, od ustanovitve Rima.

Julij Cezar je določil, da bo prihodnje leto imelo mercedonij, se pravi, dodatni mesec. Ampak to še ni bilo vse - hotel je doseči, da se bo leto 710 a.u.c. začelo s prvim januarjem in hkrati, da bo spomladansko enakonočje padlo spet na 21. marca.

Zato so tistega leta zmešnjav dodali še dva izjemna meseca med november in december - Cicero jima pravi Intercalaris Prior in Intercalaris Posterior.

Leto 709 a.u.c ali po naše 46 pr.n.š. je bilo dolgo 445 dni. Najdaljše leto v zgodovini.

***********

Senat je bil navdušen nad reformo in je na mestu preimenoval peti mesec, kvintilij, Juliju Cezarju na čast v julij.

Potem so Julija na marčeve ide zaklali, pa je bil Avgust - ki pa je, mulc nečimrn, tudi sam hotel svoj mesec. Senat je določil, da naj se sekstiliju reče avgust. A sekstilij je takrat imel 30 dni, kvintilij oziroma julij pa 31. Seveda ne gre, da bi bil avgust kraši od julija!

Takole naj bi šel najboljši dialog v zgodovini koledarja: “Ja, pri Marsu - kje pa naj vzamemo dan, vaše veličanstvo?“

“Vzemite ga februarju!“

*************

Tudi drugi cesarji so se vtikali v mesece - in bolj kot so bili fukjeni, več bizarnih imen so se izmislili.

Kaligula je september preimenoval v germanika. Neron je aprilu rekel neronij, maju klavdij in juniju germanik. Domicijan je junij spremenil v germanik in oktober v domicij. Septembru so rekli tudi antonin ter tacitij, novembru pa favstinij in romanij. Najdlje je šel cesar Komod, ki je preimenoval vse mesece (in to po svojih imenih): amazonij, inviktij, felicij, pij, lucij, elij, avrelij, komod, avgust, herkulij, romaniij in eksuperatorij …

**********

Takole. Leto 446 pr. n. š. je bilo najdaljše leto.

Ampak tudi ta julijanska reforma koledarja ni bila najbolj natančna. Tako so sredi 16. stoletja še enkrat reformirali koledar - zaradi papeža Gregorja mu rečemo gregorijanski koledar. Ker je bilo julijansko leto malo predolgo, so pri tej reformi naredili nekaj drugega - leto so skrajšali.

Tako je leto 1582 krajše od drugih za 10 dni. Obstaja čudovita zgodba o ukradenem času, o dnevih med 5. oktobrom in 14. oktobrom 1582, ki jih sploh ni.

A to je zgodba za drugič …

Dictes moy où, n’en quel pays,
Est Flora, la belle Romaine,
Archipiadès, né Thaÿs
Qui fut sa cousine germaine,
Echo parlant quand bruyt on maine
Dessus rivière ou sur estan,
Qui beaulté ot trop plus qu’humaine.
Mais ou sont les neiges d’anten?

Où est la tressaige Hélloïs,
Pour qui chastré fut et puis moyne
Pierre Esbaillart à Saint Denis?
Pour son amour ot ceste essoyne.
Semblablement, où est la royne
Qui commanda que Buridan
Fut gecté en ung sac en Saine?
Mais où sont les neiges d’anten?

**********

Hodim takole lepega jesenskega dne ob Temenici, tej hecni reki s tremi izviri, in si mrmram stare trubadurske poeme, ko me nekaj zbije na tla.

Obležim sredi zažvižgane note in začutim, da mi ob vrat pritiska noga, obuta v nenavaden čevelj iz kož.

Pogledam proti lastniku noge in zagledam res čudnega tipa. Bradat in lasat, pa zavit v dolg plašč, s čudno kapo na glavi, za katero si je zataknil petelinovo pero, na nogah pajkice - skratka, kot bi se nekdo za pusta našemil v Robina Hooda.

To primero je še krepil bridek meč v njegovi roki, ki je meril v moje oko.

‘brdan! rečem.

Tip zarenči, zmaje z glavo in reče nekaj v - rekel bi - čudni francoščini s provansalskim nadihom. Nekaj, kar se je - prisežem - rimalo.

Emm…, gospod, francoščina bol švoh … žn parle k an pe de fronse silvuple …

Odkašlja se, mastno pljune in reče s čudovitim naglasom:

Kaj tu iščeš, čudni škrat?
Nosljaš, vohljaš in zgago delaš,
si mar polcaj, res bedno zgledaš -
zini že, sicer prerežem vrat!

Besede podkrepi z zlohotnim mahanjem meča. Jaz pa le ubog gobar, nič hudega sluteči sprehajalec …

Jaz sem samo tukej mimo šel, nič nisem, oprostite …

Tip me sploh ne posluša.

Ti govedar - odgovori strumno!
Potrpljenje moje že se bliža koncu,
molčati zdaj bilo bi res neumno,
premakni kljun, če ne boš zgnil na soncu!

Oprostite, jaz res ne vem, nisem nič hotel … AU!

Konica meča me oplazi po licu, da začutim kri. Madona!

Zakaj ne odpreš mi ust, pritlehno ti zmene?
Budalo nespoštljivo - zadnjič dregnem te,
da mi poveš, kam, kdo, zakaj in kje.
Če ne - zarinem jeklo v srce!

**********

Ojej. Ne samo, da je njegova rima, kako bi rekel, arhaična, tip je zapovrh res nor. Ne da me ne posluša - možak me sploh ne sliši!
Pa poskusimo s starim trikom lovcev na Ganzerjeva jajca. Kot vemo, se tu pa tam najde kdo, ki govori v rimah in hkrati hoče, da tudi drugi njemu govorijo v rimah - sicer se dela, da jih ne sliši.

Mimogrede, Ganzerjevo jajce je točno to - način, kako Ganzerji delajo nove Ganzerje. Malo je znano o tem, kako izgleda. Kot pravijo - ko ga vidiš, veš, da je to to.

Za začetek ena otročja, A-A-B-B rima. Takole odgovorim besnjaku:

Oprostite, vaše blagorodje!
Nehote zmotil vaše sem ugodje -
ne vedoč, kakšnega gospoda
mi je na pot nastavila usoda!

Blagorodje se namršči, a le malo odmakne meč.

Slabo. Zoprno mi kleplješ stihe.
Ne ločiš jamba od daktila,
in v amfibrahu bi rad zapisal vzdihe.
A prav, naj bo - sreča ti je tokrat mila.

Govori zdaj - kdo si?
Kdo po sledi moji te pošilja?
Zakaj pokoj mi kradeš ti
in me na mojih potih vznemirjaš?

Takole je tekel najin riman dialog še nekaj časa. Izkazalo se je, da je tip res Francoz, rojen v Parizu, če sem ga prav razumel. V domovini je imel nekaj težav s cerkvijo - če smo natančni, so imele cerkve težave z njim, saj je raje iz pušice jemal kot vanjo dajal - pa se je vanj obregnila oblast in jo je popihal. Tudi zaprt je bil, in to več kot enkrat. Ko sem ga pobaral o tem, se mu je obraz zmračil. Odmahnil je z roko in rekel:

ni mi več sramote mar
ne mnogih muk, ki sem prestal
jih v meungški ječi. V njo spehal
me je škof Tibald d’Aussigny …
če žegna stare babe, prav!
naj jih! - A zame ga več ni.

Tale Tibald mu je šel res na živce in je znal čezenj povedati nekaj res gorkih. Nato pa me je prijel za roko in mi šepnil:

Če me misli kdo prijeti,
češ da ga zlobno obrekujem,
naj me poskuša razumeti:
prav nič o njem ne natolcujem
zakaj le s tem ga obtožujem:
če bil je z mano mil in blag,
naj Jezus, ki nam vsem kraljuje,
bo z njim popolnoma enak.
Če pa je bil surov in strog
še mnogo bolj, kot ga dolžim,
želim, da bil bio večni Bog
enako neusmiljen z njim!

Hm, nekam znano … Okej, okej, karkoli. Že prav. Opazilo se je, da je tip lačen, pa sem mu predlagal, da greva nekam na suho, zakuriva vesel ogenj in si spečeva jurčke iz moje košare. Možak je nekaj momljal, v rimah seveda, nato pa se je zastrmel vame in rekel:

Vesel bom, če boš v mojem bivališču gost!
A nekaj te vprašati moram - gre za zadevo delikatno,
za to mi odgovori adekvatno - znaš ceniti skrivnost?

Znam. Odvisno od skrivnosti. Kaj jaz vem. Ja, okej. Ne bom povedal nikomur - zdaj, ko vam to pravim, gazim dano besedo - povej svojo skrivnost.

Iskal po svetu sem stoletja,
prebredel stotine sem divjih rek,
živel v strašnih krajih brez poletja,
a sem le našel - vem za lanski sneg!

Hm. Človek torej ve za lanski sneg. Človek je definitivno nor. Čeprav - tedaj se mi je nekaj pričelo svitati. Sploh zato, ker je poprej omenil čudno stvar o nekakšnem kralju, ki “mu je odprl / vrata strašne ječe / in z vratu snel morilsko vrv” … V tistem sva prišla do njegovega brloga.

**********

Bil je res brlog - v steni nad drugim izvirom Temenice se skriva precejšnja jama, katere nizek vhod zakriva bršljan. Notri je imel moj čudak skrinjo, leščerbo, dva otepa slame in velik lonec. Stene prekrite s tapiserijami, v kotu sedlo.

Vstopiva in jaz presenečen rečem:

Kako lepo! Prav grofovsko ste si uredili
in mrzlo jamo v domek spremenili!

Zakaj govoriš kot kreten? me prekine.
E? Mar se nisva tako zmenila,
da bova le v rimah govorila?

Zunaj, ti tepec. Znotraj pa ni treba blebetat na tak idiotski način. Bodi raje tiho.

Nič nisem razumel. Vprašam ga zakaj, pa mi je dal tale čuden in odrezav odgovor, ki sem ga že poznal iz neke knjige:

Ker sem videl že mnogo ljudi, ki niso govorili v rimah, pa so jih ubili …

… po drugi strani pa niso ubili še nikogar, ki bi govoril samo v rimah, zaključim.

Tako.

Spravil sem se rezati jurčke, on pa je zakuril. Ko se je jed pričela cmariti in je jamo napolnil omamen vonj, je možak rekel tole:

Alors, votre excellence, monsieur! Čas je, da se predstaviva. Moi - je suis comte - pardon … sem grof montcorbiejski, maitre des arts, poet, trubadur in lopov, bolj znan kot …

V tistem se mi razjasni vse in naenkrat vem, kdo je ta tip.

… kot Fransê Viljon! rečem, bolj očaran kot začuden.

Vam na uslugo, monsieur!, odvrne Fransê.

Hecno, ne. V jami nad Temenico jem dušene jurčke z največjim pesnikom petnajstega stoletja, lopovom in čudakom, mojstrom balade Françoisom Villonom. Zdaj sem tudi razumel tisto o lanskem snegu.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thais, ki govore,
da dvojnica bila je njena?
In Eho, lepa kot Helena,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

…

Baram dalje. Rekli ste, gospod, da ste našli lanski sneg?

Ja, res je. Ko so pobesili moje tovariše, sem zbežal iz Pariza in kmalu nato še iz Francije. Odkar sem napisal tisto balado, me je lanski sneg scela obsedel. Potikal sem se vsepovsod - po vrhovih Alp in Pirenejev, po afriških obalah, po močvirjih severne Umbrije. Celo na ladji sem bil, ki je plula na Poslednjo Tulo, pa se je razbila in sem dve leti preživel na Norveškem. Moral sem odkriti lanski sneg - zato sem bral alkimiste, Averroesa, geografe in poete. Pa nisem našel nič uporabnega. Dokler - dokler nisem prišel sem …

Tip je očitno petsto let iskal ta sneg - in končal ob Temenici? Kako je sploh prišel sem? In kje je našel, kar je iskal?

**********

Pojedla sva, nato pa je Fransê vzel dve bakli in mi pomignil, naj mu sledim.
Šla sva do konca jame in se stlačila v ozek rov, ki se je hitro spuščal. Komaj sem sledil staremu trubadurju, ko sva se napol kotalila napol plazila po podzemnem labirintu.

Naenkrat se ustavi in mi reče - čutiš?

Res. Mraz je postalo. Hudo mraz. Aha! - jama je ledenica, ena od ledenih jam, ki jih v teh koncih sploh ni tako malo. Razumem, razumem …

Naenkrat sva prišla na dno velike dvorane, ki jo je od vrha do tal prekrival ogromen steber ledu. V njem so se razločno videle proge, ki so pravzaprav letnice - v jamo pozimi pada sneg, jeseni pa to plast snega prekrije odpadlo listje. Ko drugo zimo spet pade sneg, sta plasti ločeni in tako lahko preštejemo leta. Če hočemo … Takole nekako to zgleda (fotke so sicer iz Ledene jame na Stojni):

**********

Villon povzame: Zdaj se piše leto dva tisoč sedem. Balado o gospeh minulih dni sem napisal tisoč štiristo dvainšestdesetega. Če hočem poiskati moj lanski sneg, moram prešteti plasti od vrha in izbrati petsto šestinštirideseto od vrha.

Villon spleza po skalah, jaz pa za njim. Ko sva že precej visoko, se ustavi in pokaže na plast stisnjenega snega pred nama.

Voila! C’est le neige d’antan!

Stegnem roko in se dotaknem snega, ki je padal v to jamo pred petsto šestinštiridesetimi leti. Leta tisoč štiristo enainšestdesetega; leto pred tistim, ko je François Villon napisal veličastno Balado o Gospeh minulih let in njen nepozabni refren - o kje, le kje je lanski sneg?

Tukaj je. Lanski sneg Françoisa Villona.

**********

Tedaj Villon zakriči in pade.

Mater, zmerom se mi dogajajo take reči, da mi padajo pesniki iz petnajstega stoletja in sli lomijo vratove, jaz pa sem potem vsem sumljiv. Zoprno, verjemite.

Res si je zlomil vrat in - skratka, bil je mrtev.

Šel sem ven in vhod v jamo nad Temenico zadelal z velikimi kamni. Bršljan tako prekriva vhod, da ga ni moč najti. Naj tu najde svoj mir lopov in poet, François de Montcorbier, znan kot Villon.

V steno pa sem le vklesal njegove besede izpred petih stoletij, najprimernejši epitaf zanj:

ZA STENO TO LEŽI IN SPI
OD STREL LJUBEZNI POKONČAN
UBOG ŠTUDENTEK, SVOJE DNI
FRANÇOIS VILLON IMENOVAN.
BREZ ZEMLJE BIL JE TA ZEMLJAN,
RAZDAL JE VSE, TO VESTE VSI -
KRUH, MIZO, ŠPAMPET RAZMAJAN -
KDOR TU STOJI, NAJ MU ŽELI:

NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!
VSE SVOJE DNI, KAR BIL JE ŽIV,
OB PRAZNI SKLEDI JE PREBIL
UBOG IN ZMEROM PRAZNIH ROK.

BREZ DLAK JE BIL OD LAS DO NOG
KOT REPA, KI BI JO OBRIL,
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

V IZGON GA GNAL JE ZAKON STROG
IN RITNO KOŽO MU STROJIL,
ČEPRAV JE “APELIRAM!” VPIL,
KAR JE DOVOLJ URADEN SLOG.
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

**********

Ko sem končal, sem si umil roke in obraz v šumeči Temenici.

V tiste kraje pa ne hodim več.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thaís, ki govoré,
da dvojnica bila je njena?
In Ého, lepa kot Heléna,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kje Heloíza je, ljudje,
ki Abelárd, ljubezen njena,
je skópljen bil zaradi nje
in kuto dóbil na ramena?
In kje kraljica je polténa,
ki v žaklju čez visoki breg
je dala ljubčka vreči v Seino?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kraljica Blanche, ki ti v srcé
je s petjem segla kot sirena,
in Berta in z njo vred obé
gospé nesmrtnega imena
in še Jeanne d’Arc, ki vojska njena
pognala je Angleže v beg -
kje so vse te, so prazna pena?
Le kje, le kje je lanski sneg?
Princ, ne sprašujte za imena,
ki zbrisal jih je časa tek,
da vas ne spomnijo refrena:
Le kje, le kje je lanski sneg?

Ljudje, tu ni prostora za norčije - …