petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Enkrat smo že govorili o popotovanju človeka; kako je nekega dne pred mnogimi leti vstal, odložil pečene školjke in začel hoditi. Takrat je odšel iz Afrike in poselil cel svet.

Danes bomo pa rekli par besed o tem, kaj se je dogajal v Evropi in bližnji okolici.

V Evropo je človek uletel dvakrat; prvič dosti kmalu, pičlih nekaj deset tisoč let po odhodu iz Afrike, ko je skupina ljudi z genetskim označevalcem M172 nekje v južni Turčiji zavila desno in prišla na Balkan. Recimo, da je bilo to enih 50.000 let nazaj. Drugič je človek uletel iz Azije čez Ural, kot nam kaže genetski označevalec M173, to ni bilo več kot 10, 20.000 let kasneje.

Človek je v Evropi nabasal na dvoje - najprej na svoje bratrance Neandertalce, potem pa še na mraz.

Namreč, takrat je divjala ledena doba. In okoli 22.000 let nazaj se je zgodil Würm; zadnji ledeni maksimum, ko je praktično cela celina bila nevzdržna za bivanje in se je vse živo - tudi veseli Kromanjonci - umaknilo v refugia na jugu; do Črnega morja, v Grčijo, južno Italijo in Španijo. Led je vladal.

Potem pa so - kolikor vemo - sapiensi udarili nazaj in z intenzivnim onesnaževanjem, izpusti toplogrednih plinov ter ekscesnim kajenjem dosegli, da se je začelo globalno segrevanje.

Tako se je z umikajočim se ledom počasi končeval pleistocen. Živali in rastline so šle za ledom na sever in z njimi človek, ki jih je lovil, nabiral in jedel.

12.000 let nazaj je bila podoba Evrope ne dosti drugačna - vsaj kar se obsega ledenega pokrova tiče, ki se je umaknil visoko v Alpe ter daleč na sever Skandinavije. In človek je sledil.

Zdaj pa - a mamo kaj, da bi potrdili to hojo za ledom v začetku zadnjega interglaciala? Mamo. Od arheoloških ostankov do trupel živali, ki so na severu vedno mlajša (recimo, severno od Danske ni nobene velike živali, ki bi bila starejša od 13.000 let). Ampak imamo pa še nekaj zanimivega. In to v krvi.

Če analiziramo DNK sodobnih evropejcev in iščemo razlike v določenih komponentah vidimo, da so eni genetski tipi pogostejši na jugu, drugi pa na severu. Potem pa vnesemo podatke na zemljevid in dobimo tole:

Tale karta kaže, kako so iz Španije (točneje, Baskije), pa Italije in Grčije šli ljudje proti severu in z leti dobivali vedno drugačnejše gene ter bili vedno manj podobni svojim prednikom. To je karta hoje za ledom, ki se je začela približno 20.000 let nazaj in se končala pred 10.000 leti. Kaže, kako smo -no, ja, so - prvič poselili Evropo. Kromanjonci.

**********

Pred leti - nekje 10.000, recimo - pa so na Bližnjem vzhodu odkrili eno zoprno stvar, ki je “sapiensa”še enkrat pognala na pot. Kmetijstvo.

V primerjavi z lovsko-nabiralniškimi družbami so poljedelci nadležno gomazeči. Stalni viri hrane omogočajo hitrejše in učinkovitejše razmnoževanje, bitja se ustalijo na enem mestu in gostota prebivalstva strmo naraste.

In ko jih je preveč, se razlijejo.

Vemo, da se je kmetijstvo širilo precej hitro. Iz Levante do Skandinavije v nekih dobrih 3 - 4.000 letih. Tole karto širjenja kmetijstva, ki temelji na arheoloških podatkih, imamo po vsej pravici za zelo natančno:

Na eno vprašanje pa nismo znali odgovoriti - namreč, kako je kmetijstvo prišlo od tam sem. A je bilo kmetijstvo tako uspešna kulturno-tehnološka prilagoditev, da jo so okoliška ljudstva z veseljem zgrabila - da se je širilo kmetijstvo samo (kulturna širitev) - ali pa so se zaradi populacijskih pritiskov širili kmetje (demska širitev).

In odgovor se spet skriva v krvi.

Analiza druge genske komponente, podobne tisti, ki nam je pokazala hojo za ledom, je dala zelo zanimive rezultate. Če jih vnesemo na zemljevid, vidimo tole:

Od Bližnjega vzhoda do severa Evrope se genetski označevalci spreminjajo. Vidimo širitev, ki pelje iz Levante v Turčijo, pa na Balkan in južno Italijo, pa potem gor v Španijo, Francijo in Madžarsko, potem v srednjo Evropo in na koncu v Britanijo in Skandinavijo.

Tole pot so nam v krvi pustili potujoči kmetje.

Kmetijstvo se je očitno širilo tako, da so se selili kmetje - in ne kot tehnologija.

**********

Še eno širitev si bomo ogledali - je pa ta sicer statistično zanesljivejša, vendar interpretativno sporna. Gre pa za jezik.

Pred 5-6.000 leti se je v stepah Ukrajine pojavila kultura, ki ji rečemo Kurganska - po kurganih, velikih grobnih gomilah, dvigajočih se nad travnato ravnico:

Nosilci kurganske kulture (imenovane tudi Yamna) so bili bronastodobni pastirski nomadi, z udomačenim konjem in vozovi. Ta kultura se je lepega dne začela precej hitro širit in je svoje sledi pustila tudi pri nas (kot smo enkrat že pisali):

Glineni kipec iz groba blizu Murske Sobote, boginja Zemlje; starost 5.500 let.

Kolo z ljubljanskega Barja, najstarejše leseno kolo na svetu; starost nekaj čez 5.000 let.

No, zdaj se bomo pa spustili v učene špekulacije.

Pravijo, da če bi takole jahali po stepi in naleteli na tabor kurgancev, bi vas - gostoljubni kot vedno - povabili na večerjo. In po večerji bi stara gospa pripovedovala zgodbe. V pojočem neznanem jeziku, v besedah, katerih pomen bi na nek čuden način priplaval do vas. Starka bi recimo povedala tole zgodbo o ovcah in konjih:

“Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ghe gvrum vogom vegontm, oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm. Ovis nu ekvobjos evevkvet: Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei. Ekvos tu evevkvont: Kludhi, ovei, ker aghnutoi nsmei vidntbjos: ner, potis, oviom r vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti. Negi oviom vlna esti. Tod kekluvos ovis agrom ebuget …“

Ovis … vlna … ekvons … borom … sebi …

Ovce? Volna? Equus, se pravi, konj? Breme? Sebi? Kaj je to?

Prevod zgodbe najdete tukaj. Je pa to poskus rekonstrukcije predindoevropskega jezika. Ideja je nekako takale: pred 5 ali 6 tisoč leti so iz kurganskega območja pritisnili nosilci kurganske kulture, ki so govorili prednika vseh indoevropskih jezikov. Poselili so Evropo, udarili v Iran in Indijo ter prišli vse do Kitajske. Kot je to s prejšnjimi širitvami, so postajali vse bolj drugačni od tistih, ki so prvi odšli na pot; njihov jezik pa je razpadel na iranske, indijske, romanske, germanske, slovanske in slične jezike.

In tudi to zgodbo imamo v krvi. Evo karte, na katero je vrisana analiza genske komponente, ki kaže širitev iz ukrajinske pradomovine:

Nekaj je na tem …

**********

Na hito še dve karti, ki kažejo še eno širitev in eno vztrajanje.

Ena bolj hecnih ostankov v naši krvi kaže nič manj kot Grke, ki so po padcu Troje začeli kolonizirati Anatolijo na vzhodu ter Magno Grecio, se pravi, Sicilijo in južno Italijo na zahodu. Genetske sledi, stare med 3.300 in 2.800 let:

**********

Zadnja slika pa bo kazala ne širitve, ampak besno vztrajanje in ohranjanje.

Gre za ljudstvo, ki je tam, kjer je, že od paleolitika. To so potomci kromanjonskih lovcev in nabiralcev, kruti zmagovalci v vojni z Neandertalci. Govorijo svoj jezik, ki ni indoevropejski in ne jebejo nikogar.

To so Euskaldunak; Baski.

*********

To bi blo to …

Objavljeno v Torek, 15. januar 2008 ob 14:54 in zapisano pod pondelkovanja.