petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Dnes bo spet na kratko … pa še kt aktualno zapovrh …

Skratka, v Drugo Knjigo - Prva, kot vemo, je vesoljstvo - je Janez pisal o trubačih, ki da jih bo sedem, in vsak bo zatrobil za drugim, in dogajle se bodo raznorazne reči. Ko je popisoval, kaj se ima zgoditi, ko zatrobi poslednji, je videl tole:

… Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli močni glasovi …

(…)

Tedaj se je odprlo Božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in glasovi, gromi in potres ter silovita toča.

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. …

Kakorkoli si že mislimo - žena in zmaj se stepeta in žena sevede zmaga.

Nas zdejle zanima ta žena in venec na njeni glavi.

Okej, da gre za Marijo, je večalmanj jasno, saj so besede vzete iz Razodetja - ali z bolj apokaliptično besedo, Apokalipse. Natančneje, iz Razodetja po Janezu (Αποκάλυψις Ιωάννου); Raz. 12:1-3.

Tekst Apokalipse je star. Lahko, da je bil napisan že leta 68 našega štetja, kar bi mu dalo nekje 1940 let. Število dvanajst, ki ga omenja tekst v vencu, ter njegova simbolika pa sta še dosti starejša.

Babilon.

Tam nekje - torej, v Medrečju - in takrat enkrat - se pravi, enih pet tisoč let nazaj - so si omislili pojem leta in pojem meseca, pa so ugotovili, da je mesecev v letu ravno 12.

To število - ki je tako očitno povezano s harmonijo sfer - mora biti nekaj posebnega. Pa so šli in videli 12 praktično povsod, kamor so po njihovem božanstva vtaknila svoje vsemogočne nosove.

Ker ta božanstva štimajo tako gibanje nebeških sfer kot pritlehnega prahu, imanovanega človek, jim je hitro postalo jasno, da se z razbiranjem konstelacij na nebu da predvideti dogodke na Zemlji.

Tako so si izmislili - odkrili? - astronomijo in njeno popularnejšo sestro astrologijo. (Mar ni mogoče reči, da je astronomija tista od sester - z lasmi, spetimi v figo, aparatom za zobe, očali, vedno zavita v hlamudračast pulover in dosti prepametna za svoje dobro; astrologija pa je visoka blondinka, vodja navijačic - butasta a zelozelo privlačna …?)

Takole so zrli Babilonci v nebo in si rekli - kaj pa če razdelimo navidezno pot Sonca po nebu na 12 delov, tako da bo vsak mesec v enem? Recimo tej poti ekliptika, kosu neba, po katerem teče, pa Zodiak. Recimo tem 12 delom ozvezdja, dajmo jim imena in poglejmo, kako potem vpliva položaj Sonca in zvezd na človekovo življenje.

Tole je takoimenovana MUL.APIN - ena od dveh glinenih tablic, kjer je popisana babilonska astrologija. Enih 3.500 let staro. Opisuje 66 ozvezdij in zvezd, njihove vplive, razmerja in podobne nesmisle.

Opisuje tudi zvezde na poti Enlila, božanstva, ki je odgovorno za harmonično delovanje vesolja. Ozvezdja na tej poti so zapisana kot Kozja Riba, Pabisag, Škorpijon, Tehtnica, Orač, Palmov List, Lev, Rak, Velika Dvojčka, Bik, Oven in Riba.

12 ozvezdij na poti sonca. Zodiak.

Kot vidimo, so nekatera ozvezdja ostala taka do danes, nekatera pa so se spremenila v ta, ki jih poznamo.

**********

Mal digresije.

Danes sonce hodi čez 13 ozvezdij, ne 12 - in bi tako morali imeti 13 znamenj Zodiaka. Namreč, ko Sonce zapusti Tehtnico, vstopi v Škorpijona - a le za hip; natančneje, za 7 dni. Potem pa 30. novembra vstopi v ozvezdje Kačenosca in tam ostane do 18. decembra. Tako da ste vi, ki ste rojeni med 30. 11. in 18.12. v bistvu rojeni v znamenju Kačenosca …

**********

Okej, nazaj k temi.

Semitske ideje o višjih bitjih in številu 12 so se počasi širile proti zahodu, dosegle Izrael - kjer so pustile zgodbo o 12 plemenih Izraela - in počasi, a zanesljivo prodrle v tkim. zahodno misel.

Mozaik, ki predstavlja 12 znakov Zodiaka v sinagogi iz bizantinskih časov (6. stoletje), Beit Alfa, Izrael

12 bogov Olimpa. 12 apostolov Jezusa Kristusa. 12 sinov Odina. 12 znakov horoskopa. 12 moštev v slovenski nogometni ligi. 12 mesecev. Poldne - 12:00. Itd.
12 ima dve imeni - dvanajst in ducat.

In 12 je zvezd v kroni žene, ki premaga zmaja.

**********

Tejle kroni so rekli tudi krona nesmrtnosti. Tule je ena lepa slika - freska na stropu palače Barberini v Rimu. Narisal Pietro da Cortona:

Angel drži v roki krono nesmrtnosti z 12 zvezdami. Podoben motiv je na stropu Palače švedskih vitezov v Stockholmu, narisal David Klocker Ehrenstrahl.

Tehle Marij s takole krono je kokr hočte.

********

No, in tale krona nesmrtnosti, obstret iz zvezd okoli glave Device Marije se je na koncu znašla nekje, kjer ga vsaj načeloma ne bi pričakovali.

Leta 1951 je nastala takoimenovana Evropska skupnost za premog in jeklo, v kateri je viharilo ekonomske viharje 6 evropskih držav.

Pa so hitro ugotovili, da rabijo zastavo. In je padlo nekaj predlogov. Paul Levi - tedaj predsednik Oddelka za kulturo pri Svetu ministrov in slučajno v katolištvo spreobrnjen žid - je favoriziral dizajn Arsèna Heitza. 12 zlatih zvezd na modri podlagi. Predlog je bil sprejet in Evropska skupnost za premog in jeklo je 8. decembra 1955 za svojo vzela tole zastavo:

To je danes tudi naša zastava.

Na dosti straneh EU uradnikov boste našli zapise, da zastava nima zveze z katolicizmom, da ni nihče hotel karkoli katoliškega, da gre za “mit” in “nenavadno naključje”.

Prav. Kupim. Tudi to, da je 8. december - dan, ko so izbrali to zastavo za zastavo EU - katoliški praznik Brezmadežnega Spočetja …

**********

Skratka - vsem želim vesel delovni teden pod vihrajočimi zastavami, na katerih je motiv še iz babilonije …

Hoj!

Takole se brijem - pa se urežem.

In teče kri.

Pa se seveda po stari navadi takoj zapodim mal gledat o tem, kako se kri strjuje - kar je, kot sem ugotovil, tak ples biokemije, da je komaj jasno, kaj se dogaja. Vsi, ki smo vedeli, da ranico zaprejo trombociti, smo komot šokirani nad kompleksnostjo (ki jo lahko ilustrira že nekaj vprašanj - recimo, kako trombociti vejo, kje je ranica) kaskade strjevanja, ki ima dve poti (tkivni faktor in kontaktni faktor) in v katerih sodeluje vsaj 31 beljakovin s prepletajočimi se učinki.

Ampak to ni danes point - danes bom zgolj naštel nekaj dolgočasnih dejstev o dolžini enega ključnih telesnih delov.

Tole so eritrociti v žili:

Ti eritrociti (in vse ostalo, kar je v krvi) potujejo po teh žilah, pridejo do srca, ki jih napumpa in spet letijo dalje. Najprej po aorti, pa po tavelkih arterijah, pa po zmeri manjših, do arterijskih kapilar, ki so na koncu tako tanke, da se tele okrogleži eden po eden tlačijo skozi ozko žilo - pa potem po vedno večjih venah nazaj v srce.

Kaj mislite, koliko je ta pot dolga?

Na kratko - ko presica.

Vzemimo vse svoje žile in jih dejmo skupi, da nastane ena sama dolga žila. Zdej pa takole … tole je Zemlja:

Kot vemo, je Zemljin obseg 40.000 kilometrov.

In zdaj, če pogledamo našo veležilo, skupno dolžino vseh žil v človeškem telesu - lahko z njo pridemo štirikrat okrog Zemlje.

Skupna dolžina vseh žil v telesu je namreč 160.000 kilometrov.

Zdaj pa se probajte ne urezat med britjem …

*****

Pa veseu delovni teden vsem

Ojla!

Smo 22. julija 1969. Pred 24 urami je cel svet zadrževal dih, ko sta se na lunino površino spustila prva človeka, Neil Armstrong in Buzz Aldrin. Včeraj so v kontrolnem središču slavili, danes pa …

Danes pa je vse narobe. Pred nekaj minutami se je odvil tale pogovor:

110:12:21 McCandless: Neil, this is Houston. Radio check. Over.

110:12:27 Armstrong: Roger, Houston. Loud and clear.

110:12:29 McCandless: Roger. Out.

110:12:30 Aldrin: Loud and clear, Houston.

110:12:32 McCandless: Roger, Buzz. (Long Pause)

110:13:45 Amstrong (to Aldrin): What’s that?

110:13:46 Aldrin: Oh, my … Houston, we have a leak from (garbled) what appears to be AE connect pipe (Long Pause)

110:14:01 McCandless: Roger. Standby, please. (Long Pause)

************

Armstrong je čisto slučajno pogledal pod lunarni modul in opazil, da nekaj kaplja. Kapljalo je iz cevi, ki povezuje rezervoar kisika z motorjem (ascent engine, AE), ki bi moral modul odnesti nazaj domov.

Zdaj je že nehalo kapljati. Rezervoar je prazen. In lunarni modul je toliko kot pribit na luno. Za vrnitev astronavtov ni več nobene možnosti.

************

Enkrat takrat v pisarno H. R. Haldemana, šefa osebja predsednika Nixona, uleti Bill Safire z dvema potipkanima stranema in mu jih vrže na mizo. Haldeman preleti, pokima in gre do predsednika.

V Ovalni sobi so že kamere, vse je pripravljeno za predsednikov nastop na vseh mrežah. Predsednik ima žalostno novico z Ameriko in svet.

Nixon pogleda sporočilo, ki mu ga je prinesel Haldeman in mu pokaže, da se strinja. Nekaj minut zatem stečejo kamere in predsednik začne:

“Moji dragi Američani in vsi ljudje tega sveta!

Usoda je hotela, da bosta moža, ki sta šla raziskovat Luno v imenu miru, na Luni tudi počivala v miru.

Ta dva pogumna moža, Neil Armstrong in Edwin Aldrin, zdaj vesta, da ni nobenega upanja za njuno rešitev. Vendar pa vesta, da njina žrtev predstavlja upanje za vse človeštvo.

Moža dajeta svoje življenje za najbolj plemenit cilj človeštva: iskanje resnice in razumevanja.

Objokovali ju bodo njune družine in prijatelji; objokoval ju bo njun narod; objokovali ju bodo vsi ljudje tega sveta; objokovala ju bo Mati Zemlja, ki si je drznila poslati dva svojih sinov v neznano.

V njunem odkrivanju sta dosegla, da so vsi ljudje sveta čutili kot eden; s svojo žrtvijo sta še tesneje povezala bratovščino človeštva.

Pred davnimi časi so ljudje gledali v zvezde in uzrli svoje junake v ozvezdjih. Danes ne počnemo nič drugače, le da so naši junaki zdaj epski možje iz mesa in krvi.

Drugi ljudje bodo sledili in zagotovo našli pot domov. Človekovo iskanje se ne bo ustavilo. Toda ta moža sta bila prva in bosta za vedno ostala v naših srcih.

In vsak človek, ki se bo v prihajajočih nočeh ozrl v Luno, bo vedel, da obstaja kotiček na drugem svetu, ki bo za vedno ostal človeški.”

Kamere ugasnejo.

Nixon še enkrat po telefonu govori z astronavtoma, najprej z Aldrinom, potem še z Armstrongom, poveljnikom. Nato ugasnejo vse komunikacije z Luno. Zraka imata še za nekaj ur.

Duhovnik v Beli hiši opravi obred pokopa na morju in izroči duše astronavtov “najgloblji od globin“.

Na Floridi pa že pripravljajo Apollo 12 za nov polet …

************

Okej, tole se seveda ni zgodilo. Lunarnemu modulu ni nič puščalo in vsi astronavti so se vrnili. Vsi smo videli tole:

Ampak govor, ki naj bi ga prebral Nixon, če bi šlo kaj narobe, pa obstaja in bi bil točno tak. Napisal ga je eden bolj izkušenih piscev govorov tiste administracije, Bill Safire.

Evo originala:

Dober govor. Napisan 18. julija 1969, dva dni po izstrelitvi Apolla 11, enkrat takrat, ko je tipe v njem zgrabila gravitacija Lune.

************

pa veseu vikend vsem!

Ojla!

Enkrat smo že govorili o popotovanju človeka; kako je nekega dne pred mnogimi leti vstal, odložil pečene školjke in začel hoditi. Takrat je odšel iz Afrike in poselil cel svet.

Danes bomo pa rekli par besed o tem, kaj se je dogajal v Evropi in bližnji okolici.

V Evropo je človek uletel dvakrat; prvič dosti kmalu, pičlih nekaj deset tisoč let po odhodu iz Afrike, ko je skupina ljudi z genetskim označevalcem M172 nekje v južni Turčiji zavila desno in prišla na Balkan. Recimo, da je bilo to enih 50.000 let nazaj. Drugič je človek uletel iz Azije čez Ural, kot nam kaže genetski označevalec M173, to ni bilo več kot 10, 20.000 let kasneje.

Človek je v Evropi nabasal na dvoje - najprej na svoje bratrance Neandertalce, potem pa še na mraz.

Namreč, takrat je divjala ledena doba. In okoli 22.000 let nazaj se je zgodil Würm; zadnji ledeni maksimum, ko je praktično cela celina bila nevzdržna za bivanje in se je vse živo - tudi veseli Kromanjonci - umaknilo v refugia na jugu; do Črnega morja, v Grčijo, južno Italijo in Španijo. Led je vladal.

Potem pa so - kolikor vemo - sapiensi udarili nazaj in z intenzivnim onesnaževanjem, izpusti toplogrednih plinov ter ekscesnim kajenjem dosegli, da se je začelo globalno segrevanje.

Tako se je z umikajočim se ledom počasi končeval pleistocen. Živali in rastline so šle za ledom na sever in z njimi človek, ki jih je lovil, nabiral in jedel.

12.000 let nazaj je bila podoba Evrope ne dosti drugačna - vsaj kar se obsega ledenega pokrova tiče, ki se je umaknil visoko v Alpe ter daleč na sever Skandinavije. In človek je sledil.

Zdaj pa - a mamo kaj, da bi potrdili to hojo za ledom v začetku zadnjega interglaciala? Mamo. Od arheoloških ostankov do trupel živali, ki so na severu vedno mlajša (recimo, severno od Danske ni nobene velike živali, ki bi bila starejša od 13.000 let). Ampak imamo pa še nekaj zanimivega. In to v krvi.

Če analiziramo DNK sodobnih evropejcev in iščemo razlike v določenih komponentah vidimo, da so eni genetski tipi pogostejši na jugu, drugi pa na severu. Potem pa vnesemo podatke na zemljevid in dobimo tole:

Tale karta kaže, kako so iz Španije (točneje, Baskije), pa Italije in Grčije šli ljudje proti severu in z leti dobivali vedno drugačnejše gene ter bili vedno manj podobni svojim prednikom. To je karta hoje za ledom, ki se je začela približno 20.000 let nazaj in se končala pred 10.000 leti. Kaže, kako smo -no, ja, so - prvič poselili Evropo. Kromanjonci.

**********

Pred leti - nekje 10.000, recimo - pa so na Bližnjem vzhodu odkrili eno zoprno stvar, ki je “sapiensa”še enkrat pognala na pot. Kmetijstvo.

V primerjavi z lovsko-nabiralniškimi družbami so poljedelci nadležno gomazeči. Stalni viri hrane omogočajo hitrejše in učinkovitejše razmnoževanje, bitja se ustalijo na enem mestu in gostota prebivalstva strmo naraste.

In ko jih je preveč, se razlijejo.

Vemo, da se je kmetijstvo širilo precej hitro. Iz Levante do Skandinavije v nekih dobrih 3 - 4.000 letih. Tole karto širjenja kmetijstva, ki temelji na arheoloških podatkih, imamo po vsej pravici za zelo natančno:

Na eno vprašanje pa nismo znali odgovoriti - namreč, kako je kmetijstvo prišlo od tam sem. A je bilo kmetijstvo tako uspešna kulturno-tehnološka prilagoditev, da jo so okoliška ljudstva z veseljem zgrabila - da se je širilo kmetijstvo samo (kulturna širitev) - ali pa so se zaradi populacijskih pritiskov širili kmetje (demska širitev).

In odgovor se spet skriva v krvi.

Analiza druge genske komponente, podobne tisti, ki nam je pokazala hojo za ledom, je dala zelo zanimive rezultate. Če jih vnesemo na zemljevid, vidimo tole:

Od Bližnjega vzhoda do severa Evrope se genetski označevalci spreminjajo. Vidimo širitev, ki pelje iz Levante v Turčijo, pa na Balkan in južno Italijo, pa potem gor v Španijo, Francijo in Madžarsko, potem v srednjo Evropo in na koncu v Britanijo in Skandinavijo.

Tole pot so nam v krvi pustili potujoči kmetje.

Kmetijstvo se je očitno širilo tako, da so se selili kmetje - in ne kot tehnologija.

**********

Še eno širitev si bomo ogledali - je pa ta sicer statistično zanesljivejša, vendar interpretativno sporna. Gre pa za jezik.

Pred 5-6.000 leti se je v stepah Ukrajine pojavila kultura, ki ji rečemo Kurganska - po kurganih, velikih grobnih gomilah, dvigajočih se nad travnato ravnico:

Nosilci kurganske kulture (imenovane tudi Yamna) so bili bronastodobni pastirski nomadi, z udomačenim konjem in vozovi. Ta kultura se je lepega dne začela precej hitro širit in je svoje sledi pustila tudi pri nas (kot smo enkrat že pisali):

Glineni kipec iz groba blizu Murske Sobote, boginja Zemlje; starost 5.500 let.

Kolo z ljubljanskega Barja, najstarejše leseno kolo na svetu; starost nekaj čez 5.000 let.

No, zdaj se bomo pa spustili v učene špekulacije.

Pravijo, da če bi takole jahali po stepi in naleteli na tabor kurgancev, bi vas - gostoljubni kot vedno - povabili na večerjo. In po večerji bi stara gospa pripovedovala zgodbe. V pojočem neznanem jeziku, v besedah, katerih pomen bi na nek čuden način priplaval do vas. Starka bi recimo povedala tole zgodbo o ovcah in konjih:

“Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ghe gvrum vogom vegontm, oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm. Ovis nu ekvobjos evevkvet: Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei. Ekvos tu evevkvont: Kludhi, ovei, ker aghnutoi nsmei vidntbjos: ner, potis, oviom r vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti. Negi oviom vlna esti. Tod kekluvos ovis agrom ebuget …“

Ovis … vlna … ekvons … borom … sebi …

Ovce? Volna? Equus, se pravi, konj? Breme? Sebi? Kaj je to?

Prevod zgodbe najdete tukaj. Je pa to poskus rekonstrukcije predindoevropskega jezika. Ideja je nekako takale: pred 5 ali 6 tisoč leti so iz kurganskega območja pritisnili nosilci kurganske kulture, ki so govorili prednika vseh indoevropskih jezikov. Poselili so Evropo, udarili v Iran in Indijo ter prišli vse do Kitajske. Kot je to s prejšnjimi širitvami, so postajali vse bolj drugačni od tistih, ki so prvi odšli na pot; njihov jezik pa je razpadel na iranske, indijske, romanske, germanske, slovanske in slične jezike.

In tudi to zgodbo imamo v krvi. Evo karte, na katero je vrisana analiza genske komponente, ki kaže širitev iz ukrajinske pradomovine:

Nekaj je na tem …

**********

Na hito še dve karti, ki kažejo še eno širitev in eno vztrajanje.

Ena bolj hecnih ostankov v naši krvi kaže nič manj kot Grke, ki so po padcu Troje začeli kolonizirati Anatolijo na vzhodu ter Magno Grecio, se pravi, Sicilijo in južno Italijo na zahodu. Genetske sledi, stare med 3.300 in 2.800 let:

**********

Zadnja slika pa bo kazala ne širitve, ampak besno vztrajanje in ohranjanje.

Gre za ljudstvo, ki je tam, kjer je, že od paleolitika. To so potomci kromanjonskih lovcev in nabiralcev, kruti zmagovalci v vojni z Neandertalci. Govorijo svoj jezik, ki ni indoevropejski in ne jebejo nikogar.

To so Euskaldunak; Baski.

*********

To bi blo to …

Ojla!

Prejšnje smo končali tule:

[…]

Pa so šli znanstveniki pogledat, kako se je vesolje začelo. Morda tam zvemo, iz katere snovi so sanje - a smo mačoti al wimpi.

Tole je najdražji in najobčutljivejši termometer, kar smo jih naredili:

WMAP. Wilkinsonova sonda za merjenje anizotropije sevanja iz ozadja (lep izraz, kajne).

Ko gledamo daleč v vesolje, gledamo nazaj v čas - če svetloba z nam najbližje zvezde do nas potrebuje 8 minut, je žarek, ki ga vidimo, star 8 minut; če pogledamo v Sonce ga vidimo takega kot je bil 8 minut nazaj.

Morda 8 minut res ni veliko. Pa gremo dlje. Znamenita Alfa Centauri je 4.5 svetlobnih let daleč. Če jo gledamo danes, vidimo svetlobo iz leta 2003. Druge zvezde so še mnogo dlje. Siri, naprimer, je 9 svetlobnih let proč. Svetloba zvezd Velikega voza je stara med 80 in 125 let - in tako dalje.

V ozvezdju Andromede lahko zapazimo zvezdo, ki nekako ni ostra, ampak zamazana, megličasta.

Vidite megličico malo nad sredino, na desni? To je to:

Velika Andromedina galaksija. Najoddaljenejši predmet, kar ga lahko vidimo s prostimi očmi - 2 milijona in pol svetlobnih let stran je; svetloba z nje se je rodila, ko so po Zemlji hodili Homo habilis, Homo ergaster in Homo erectus.

Galaksij, ki jih lahko zaznamo s tahudimi teleskopi, so še veliko dlje. Tudi nekaj milijard svetlobnih let proč jih vidimo; svetloba s takih globin vesolja je starejša od Zemlje same!

Rdeča lisa v spodnjem okvirčku je galaksija. Zaenkrat najoddaljenejša, kar jih poznamo - Če ocene o starosti vesolja držijo, je nekaj čez 13 milijard svetlobnih let proč. Toliko let so fotončki potovali od tam do naših oči. Ta rdeča svetloba je nastala, ko je bilo vesolje staro 780 milijonov let.

Aha. Zdaj, ker bolj kot gledamo dlje, bolj gledamo nazaj v čas. Ampak vesolje se je - kot vemo - začelo z Velikim pokom. A torej lahko - če pogledamo dovolj daleč - vidimo blisk Prve Eksplozije?

Hecno - ja, lahko …

Takole je bilo … Najprej še ni bilo ničesar; skupaj z Avguštinom lahko beremo: “… tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji je vel nad vodami …”. Tej dobi po Gamowu rečemo Avguštinska epoha.
In potem je rekel: “Bodi svetloba!“

Začel se je Veliki pok. V tem trenutku ne vemo točno, kaj se je dogajalo. Mal se nam sanja, ampak ne bi zdaj o tem. Ko pa so minile prve tri minute, je vesolje postalo vsaj približno tako, da ga lahko razumemo … vroča plazma, polna fotonov, elektronov in protonov; nekaj podobnega, kot je danes v notranjosti Sonca - ali v plasma lamp:

Ko je v plesu fizike visokih temperatur minilo 380.000 let, pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Vesolje se je ves ta čas besno širilo in ohlajalo. Pa je temperatura takrat padla tako nizko, da so se protoni, nevtroni in elektroni združili v atome - tako je nastal vodik, helij in litij.

Hecnica: kupite si helijev balon - vsi atomi helija v njem so nastali takrat, pred slabimi 14 milijardami let.

No, ko so nastali električno nevtralni atomi, pa se svetloba ni mogla več odbijat sem in tja od nabitih delcev - pa je pobegnila. Vesolje je postalo prozorno. In to svetlobo lahko vidimo še danes.

Ker se vesolje od vedno širi in ohlaja, se valovna dolžina te prvobitne svetlobe daljša in daljša. Če je bila na začetku ultravijolična, se je danes raztegnila k svina in jo zaznamo kot vsepredirajoči radijski šum, ki prihaja od vsepovsod. Rečemo mu sevanje iz ozadja.

Če bi bilo to sevanje povsod popolnoma enakomerno - kar pomeni, da bi bilo vesolje popolnoma gladko - ne bi mogle nastati ne galaskije, ne zvezde, ne planeti, ne mi.

Če naredimo preprost eksperiment in se pogledamo, vidimo, da obstajamo. S tem smo ravnokar eksperimentalno dokazali neenakomernost sevanja iz ozadja.

Da pa bi točno izmerili te nepravilnosti v sevanju - iz katerih so v milijardah let nastale galaksije, zvezde, planeti in na koncu mi - smo v vesolje poslali tisto reč z začetka tega zapisa, najobčutljivejši termometer ever, sondo WMAP.

WMAP je premeril celo nebo in posnel tole fotko neenakomernosti sevanja:

Rdeče je “bolj vroče”, modro “bolj hladno”. Razlika pa je ekstremno majhna - ne več kot 0,00002 stopinje. Vroče in hladno tu ustrezata razlikam v gostoti - bolj rdeča področja so se zgostila v galaksije in zvezde in iz njih je nastalo Vesolje, kot ga poznamo.

***********

Tale zapis ima naslov O manjkajočem. Začeli smo z odkritjem neznane in skrivnostne temne snovi, ki naj bi je bilo petindvajsetkrat več od normalne snovi. Meritve sonde WMAP pa so odkrile še nekaj bolj osupljivega. Če je normalne snovi v vesolju pičle 4%, je temne snovi zgolj 22%. Kar pomeni, da je 74% vesolja iz nečesa še bolj čudnega kot je temna snov, ki itak ne vemo, kaj zaboga je …

Tričetrt vesolja je - kolikor vemo - nekaj, čemur so astrofiziki in kozmologi nadeli poetično ime temna energija.

Temna snov je nekaj, o čemer ne vemo nič - ali vsaj zelozelozelo malo. Temna energija pa je nekaj, o čemer sploh nimamo pojma, kaj je, kaj bi lahko bilo, od kod je in kam gre. Ništrc. Zaenkrat …

O manjkajočem, smo rekli - no, 96 % vesolja manjka. Ne vemo, kaj je. In ne vemo, kako naj zvemo.

**********

Vemo pa nekaj - normalna snov in temna snov privlačita. Gravitirata in držita vesolje skupaj. Temna energija pa vesolje vleče narazen. Kar ima - se pravi bo imelo - precej zoprne posledice …

Namreč, zaradi temne energije se cel prostor širi vse hitreje. Zaenkrat to opazimo pri vse hitrejšem bežanju zelo oddaljenih galaksij od nas. A v milijardah let, ki prihajajo, bodo zbežale vse galaksije. Čez 50 milijard let se naša Mlečna cesta ne bo več mogla držati skupaj. Malo za tem bo razpadel še Sončni sistem - in nato vse; atomi, protoni, elektroni … in prostor sam.

Morda …

Ojla!

Ker je spet napočil petek, vam najprej dam eno zelo težko uganko:

*** ***** ***** ž******,
******* **********,
***n*** ***********,
******* ** *******!
V* *********! *****
* ******** ******h *****:
** ***** ** ********
**m **** ****** ****,
** ** ***á ******
****** *** *** *b*****,
******* * ***** ****,
******* č*** ** *****,
*** ******* *r**.
****i** ***********!
*** ***** ***** ****g**!

Tole je prva kitica ene pesmi. Nekaj črk - natančno štiri odstotke, če smem pripomnit - je na svojem mestu vidnih, ostale so z zvezdicami zakrite.

Katero pesem vam torej skrivam?

******

Nadalje - predstavljajte si da greste na otroško igrišče in vidite dva mulca na vrtiljaku, ki se takole veselo vrtita:

Zdaj pa hec - recimo, da stopite bliže in ugotovite, da je vrtiljak namesto iz kovine iz - slame.

Nemogoče, kajne. Slama nima dovolj moči, da bi se uprla centripetalni sili - slama bi se strgala in otroka bi odletela po tangenti proč. A tamala dva se veselo vrtita. Vprašate se - kaj zaboga ju drži v tem vrtenju? Česa ne vidim …?

*******

Analogije so bergla pomanjkljivega znanja. Zato kar takoj odletimo v - vesolje .

Naš sončni sistem je lepa igra klasične fizike. Planeti lepo krožijo (elipsijo?) okoli Sonca, vsi lepo po vrsti od Merkurja do Plutona in še naprej do kometov v zmrznjenem prostranstvu, na pol poti do zvezd.

Že Keplerju je bilo jasno, da dlje ko je planet, počasneje kroži (se pravi, ima nižjo orbitalno hitrost. Zdajle vam vsemu navkljub stavim en graf (pa še v angleščini, pa še s copyrightom), ki kaže, kako hitrost kroženja planetov upada z oddaljenostjo od Sonca:

Tale graf - rotacijska krivulja - je naša vsem tako ljuba gravitacija na delu. Jasno, elegantno … celo lepo. Ampak …

**********

Ampak …

Tole je pa galaksija, ane

Že po obliki je jasno, da se celo zvezdno osvetje vrti. In zdaj - po isti keplerjevi logiki - zvezde blizu središča krožijo hitreje, v zunanjih rokavih galaksije pa počasneje.

To je bilo ljudem tako jasno, da teh hitrosti sploh niso šli merit. Dokler ni ena tečna baba, ki očitno ni mela kej bol pametnga za počet, šla in izmerila orbitalne hitrosti zvezd v eni galaksiji.

In kjer baba jezik brusi, ima hudič mlade.

Namesto lepe krivulje, podobne tisti zgoraj, je bilo na grafu oddaljenost zvezde od središča galaksije / hitrost zvezde … no ja, vse narobe. Hitrost zvezd proti zunanjim delom galaksije sploh ni upadala.

Še z enim grafom vas zamorim … in tgvegam, da po Hawkingovem zakonu še enkrat prepolovim število bralcev

Namesto, da bi hitrost v odvisnosti od oddaljenosti od središča galaksije risala lepo keplerjevo krivuljo A, je risala grdo in popolnoma nepričakovano krivuljo B.

Vera Rubin - prej omenjena tečna baba - je vedele, da se to da razložit na en sam način: tam zunaj je nekaj, česar ne vidimo.

Kot pri analogiji z vrtiljakom iz slame - galaksija se vrti absolutno prehitro, da bi lahko ostala skupaj. Če mislimo, da je vsa materija galaksije zbrana v zvezdah in plinu. Rezultati meritev pa so kazali, da je v galaksijah očitno dosti neke materije, ki je ne vidimo.

Evo. To je temna snov.

Z natančnejšimi meritvami so odkrili, da je te temne snovi veliko. Pravzaprav - ogromno. Petindvajsetkrat več kot vidne snovi. Kar pomeni, da - kot v skrivnostni pesmi na začetku - vidimo le 4% vesolja!

**********

Še mal slikc:

Tole je ena galaksija s prozaičnim imenom NGC 4254. A opazite, kako je en njen spiralni krak deformiran, kot bi ga nekaj proč vleklo? No, to so opazili tudi astronomi - in začeli iskati krivca za to vlečenje. Nekaj masivnega. A tam, kamor so gledali, ni bilo ničesar. Tako so vsaj mislili …

Vidite? Na tejle sliki je galaksija, ki vpliva na tisto prej. Verjamem, da vas oči bolijo od buljenja v ekran, pa dam še eno sliko istega območja neba. Za boljšo vidnost je galaksija označena z ovalom:

Vidite? Seveda ne. To je galaksija z lepim imenom Virgo HI21. Galaksija, ki je popolnoma brezzvezdna … Eliptičen klump temne snovi.

**********

Mnja … kaj zavraga je ta temna snov, se seveda ni sanjalo nikomur. Kar je odlično gojišče za hud kreg med mačoti in wimpi …

Mačoti - se pravi, MACHOS, massive compact halo objects, so v bistvu kamenje in led, prah, planeti, ugasle zvezde, rjave pritlikavke, nevtronske zvezde in črne lukne. Snov, kot jo poznamo, sam da ne sveti - pa je zato ne vidimo.

Wimpi - natančneje WIMPS, weakly interacting massive particles, pa so bolj eksotični. Raznorazni nevtrini, W in Z bozoni, pa aksioni, divji supersimetrični partnerji, lahki supersimetrični delci, nevtralini in nasploh vse iz zmedene menažerije fizike visokih energij. Večina le-teh so čista špekulacija, nikoli opaženi teoretski kosntrukti.

**********

Možnost, da naše simpatično vesolje v 96% sestavljajo neki ostanki in odpadki, je bolj bedna, kar se našega ega tiče. A druga možnost - da je 96% vesolja nekaj čisto nejasnega in napol izmišljenega - je pa skorajda še slabša.

Pa so šli znanstveniki pogledat, kako se je vesolje začelo. Morda tam zvemo, iz katere snovi so sanje - a smo mačoti al wimpi.

Tole je najdražji in najobčutljivejši termometer, kar smo jih naredili:

WMAP. Wilkinsonova sonda za merjenje anizotropije sevanja iz ozadja (lep izraz, kajne).

**********

Se nadaljuje tukaj …

Na današnji dan pred 365 leti se je rodil Isaac Newton; tisti, ki je kriv, da vedno znova pademo na Zemljo.

Takole ga je leta 1795 videl William Blake.

**********

Če bi Newton živel v tropih …