Petkovanje #90 - neizgovorljivo, nezapisljivo
16.12.2007 ob 13:23Ojla!
Danes bomo pa rekli -
,
in se spustili malce nazaj.
Herodot pripoveduje, da je faraon Psametih hotel izvedeti, kateri jezik je najstarejši in s tem najodličnejši. V ta namen je izbral dva novorojenca, ju dal v rejo nekemu pastirju in njemu ter vsem drugim pod smrtno kaznijo prepovedal govoriti v njuni prisotnosti. Tako bi otroka do svoje govorice prišla brez vplivov - in prva beseda, ki bi jo izgovorila, bi bila v najprvobitnejšem jeziku, kar jih je.
Otroka sta nekega dne pritekla do pastirja in vzklikala - bekos, bekos …
Osupli Psametih, ki je vedel, da bekos v frigijskem jeziku pomeni kruh, je tako odkril, da je prav frigijščina najstarejši in najodličnejši jezik - in ne božanska egipčanska govorica.
Evo ga Psametiha, ki daruje bogovom …
Psametih je s tem rahlo mengelejevskim eksperimentom odkril tudi zanimivo dejstvo, da otroci prej ali slej pridobijo jezikovne sposobnosti. Kot pravi Herodot, smo rojeni z darom za čvek.
No, mi vemo, da so z darom za čvek obilno obdarjeni predvsem stari Grki. Ima morda Herodot prav? Se z jezikom že rodimo? Je govor zapisan v naših genih?
Hja, za preverit tako reč bi človek potreboval otroke, ki so zrasli brez človeške bližine. Takih pa je - kljub legendam o sinovih volkulje Romulu in Remu, pa Tarzanu in Mavgliju - skozi čase vedno primanjkovalo.
Tole je Victor d’Aveyron, gozdni otrok z juga Francije (fotka je iz filma L’enfant sauvage od Truffauta). Potem ko je Victor praktično vse svoje otroštvo preživel sam v gozdu, so ga po nekaj neuspešnih poskusih ujeli blizu Toulousa, 8. januarja leta 1800. Z njim se je ukvarjal zdravnik in dobrosrčnež Jean Marc Gaspard Itard, ki je skušal Victorja navaditi načloveškost, ga naučiti empatije in jezika. Namreč - kot je vedel Itard - nas od živali ločita prav sposobnost empatije in govornega sporazumevanja.
Victor je bil tako nenavaden, da je po njem Linné v Systema naturae poimenoval poseben tip vrste Homo ferus - Juvenis averionensis.
Victor je bil ujet pri starosti približnih dvanajst let. Umrl je leta 1829, se pravi, da je bil takrat star okoli štirideset. Znal je objeti in tolažiti jokajočega, znal se je veseliti z razposajenimi. Znal je uporavljati dve besedi: Lait in Oh Dieu! …
Okej, empatija je Victorju še nekako šla, a jezik … ta pa prav nikamor. Je možno, da obstaja kritična doba, do katere se otrok mora naučiti govoriti, ali pa mu ne bo nikoli uspelo?
***********
V možganih imamo nekaj, čemur rečejo Brocovo področje in Wernickejevo področje. Zgleda, da ti dve področji sodelujeta pri nastanku govora - Wernicke pove Brocu, kaj naj govori, Broca pa potem to pove.
Brocovo področje na levi sliki rumeno, Wernickejevo na desni sliki belo.
Poškodbe teh dveh delov imajo kar zanimive posledice. Če nam odleti Broca, imamo takoimenovano brocovo afazijo (onemelost) - razumemo vse, govorimo brez težav, a določeni delov slovnice ne štekamo več niti malo. Z lahkoto odgovorimo na vprašanje: “Ali dežuje?”, niti približno pa na “Miha je pokozlal Braneta. Kateri je umazan?”. Takole govori Peter, ki trpi za Brocovo afazijo: Ja … ponedeljek … eee … očka in Peter … mmm … bolnica …. in ja … sreda … sreda, ob devetih … in četrtek … ob desetih, zdravnik … dva … eee … in zdravniki … zobje … ja.
Wernickejeva afazija je na nek način ravno nasprotna - če se pokvari ta del, čvekamo in čvekamo do nezavesti, a so stavki popolnoma brez smisla. Nekako takole (še en kliničen primer): Sem poklical mojo mamo na televizijo in nisem razumel vrat. Je bilo preveč zajtrk, oni pa so od daleč prišli blizu. Moja mama ni preveč stara zame, da bi bila mlada.
***********
Spoznajte Genie.
Genie je po mnenju mnogih najnesrečnejši otrok na svetu in njene zgodbe ni treba brat, če se vam bo zdel tumač.
Genie se je rodila rahlo zaostalima staršema 18. aprila 1957. Ko je bila stara eno leto, jima je zdravnik rekel, da bo tudi ona hudo zaostala. Pa se je njenemu že itak zmešanemu očetu dokončno odpeljal.
Oče je absolutno prepovedal, da bi kdorkoli spregovoril besedo z Genie. Čez dan so jo privezali - oblečeno samo v plenice - na kahlico. Ponoči so jo zapirali v posebno žično kletko, ki je bila tako majhna, da ni mogla stati. Hranili so jo neredno in slabo, gibala se ni, igrač ni imela, nihče ni govoril z njo. Edini dogodki v njenem življenju so bili povezani s kletko - ko je kletko prerasla, je njen oče izdelal večjo.
Njeni mami se je po nekaj letih takega “življenja” (se pravi, groze in pekla, saj je ponoreli foter težil vsem članom družine) utrgal, vzela je Genie iz kletke in zbežala na Urad za socialno skrbstvo. Kjer se je receptorka - ko je videla Genie - promptno onesvestila.
Mati in hči sta se zatekla na socialo 4. novembra 1970. Takrat je bilo Genie trinajst let. Dvanajst od teh jih je preživela v kletkah in na kahlici, brez stika z ljudmi. Izgledala pa je kot zaostala, verjetno avtistična šestletnica.
Ko so jo v roke dobili zdravniki, je imela ijemno čuden način hoje - kot zajec, s kratkimi poskoki zaradi skoraj negibnih kolkov, z rokami, iztegnjenimi in upognjenimi pred seboj kot šapice. Kar naprej je ovohavala, praskala, pljuvala in se obilno slinila. Predvsem pa je bila strašljivo tiho.
Izkazalo se je, da Genie pozna kakih dvajset besed in dve besedni zvezi, ki ju je izgovarjala kot eno besedo.
Stopit. Nomore.
Strokovnjaki so mislili, da bodo nesrečnico ozdravili, poredili in jo naučili človeškosti. Tudi govora.
Ni šlo. Genie se je naučila kakih dvesto besed, ki jih povezuje v res enostavne stavke. Večbesednih povedi skorajda ne uporablja - pa še takrat z veliko težavo - presenetljivo pa je, da nikoli ničesar ne vpraša. Genie je v peklu zamudila kritično dobo, ko se oblikujeta in natrenirata Brocovo in Wernickejevo območje v možganih; ko se nam v glavi rodi slovnica.
***********
Okej, zgodba o Genie je grozljiva in - po mnogih rejniških družinah, kjer so jo spet trpinčili - se sploh ne konča srečno. Pa dajmo zdaj pogledat še nekaj lepšega.
Obala Nikaragve, blizu Manague, kjer se je med leti 1980 in 1985 rodil nov jezik.
V Nikaragvi se do leta 1977 nekak niso kaj preveč ukvarjali z gluhimi otroci. Pa so potem prišli na oblast sandinistas, in se v svojem socialnoutopičnem inženiringu duš lotili tudi problema učenja gluhih.
Leta 1980 so odprli osnovno in poklicno šolo za gluhe v predelu Manague, imenovanemu San Judas. Čez tri leta jo je obiskovalo že 400 otrok vseh starosti, od štiri do šestnajst.
Učitelji so imeli veliko entuziazma, a malo znanja in skoraj nič izkušenj. Otroke so skušali učiti branja španščine z ustnic ter kazanja s prsti. Pa ni šlo nikamor.
Kretnje uporabljamo vsi. Jebise je recimo ena taka ekspresivna. Gluhi otroci so v svojem ožjem okolju, v družini, za komuniciranje uporabljali vrsto kretenj. Lačen, sladoled, igrat, ti, maček - vse se da pokazat. Je pa problem v tem, da praktično vsako mikrookolje razvije svoje značilne kretnje za bolj kompleksne izraze, kretnje pa v stavke kombinira na svojstven način.
Tako so učitelji v Managui vbijali svoje skromno znanje v buče gluhih učencev z zelo skromnimi rezultati. Učenci pa so se družili med odmori in po pouku na dvorišču šole ter se - pogovarjali.
Leta 1983 so pri teh otrocih prvič opazili, da se kretnje na dvorišču ponavljajo in da vse več otrok uporablja podobne. Kot da bi izumili svoj jezik. Učitelji so seveda imeli hude skrbi s tem - saj tega dvoriščnega znakovnega kvazijezika niti približno niso razumeli.
Pa so poklicali znanstvenike od drugod in ti so odkrili nekaj osupljivega. Otroci so dejansko sestavili svoj jezik iz kretenj. Grob, z zelo malo slovnice - če sploh - kompliciran in komajda razumljiv - a še vedno jezik.
Potem pa se je zgodilo nekaj še bolj presenetljivega. Večji otroci, ki so sestavili osnovo tega jezika, so učili mlajše otroke. Ti pa so iz komaj-jezika naredili pravi jezik. Dodali so mu - slovnico.
Štiri- in petletniki so v resnici sami povezali osnovne kretnje v sistem, ki je kodificiran, ima svoj slovar in svojo slovnico. Leta 1985 so tako prepoznali - in ga potem priznali kot enega od pravih jezikov - Idioma de Señas de Nicaragua.
Ta Idioma ni skorajda nič podoben drugim znakovnim jezikom. Ima tudi zanimive slovnične posebnosti - naprimer, reče se “mačka pleza mačka”, ali pa “tečem dol tečem”.
Najmlajši otroci v tej šoli za gluhe so bili ravno v tisti kritični dobi, ko se iz čebljanja tvori jezik (kdor ima otroka, pozna tisti neverjetni razvoj, ko je danes “hovhov!”, jutri “lej kuža!” in pojutrišnjem “oprostite, je ta pes morda vaš?”). Ti otroci so preproste kretnje z dvorišča sami razvili v naprimer glagole - ritmično odpiranje in zapiranje štirih prstov in palca pred usti je v dvoriščnem jeziku pomenilo “govoriti”; tamali pa so kretnjo dopolnili s tem, da so odprli prste pred svojimi usti in jih zaprli proti sogovorniku, kar je sedaj pomenilo “jaz govorim tebi” oz. “pogovarjava se”.
Yuri Mejia iz Manague pripoveduje pravljico: mali slonček jaha na materinem hrbtu … tedaj lovec ustreli mater … slonček pa pobegne v džunglo in se razjoče.
Ti otroci - in številni drugi primeri - kažejo, da je slovnica stvar genov. Da nam je jezik prirojen. Da je Herodot imel prav - ljudje smo rojeni z darom za čvek. (ena laična genetska bi bila, da je gen za čvek na X kromosomu, saj imajo dekleta dva, moški pa le enega)
Pa vesel konec vikenda! 
16.12.2007 ob 14:21
Malce paradoksno je petkovanje - v nedeljo. Drugače pa spet zanimiv zapis, kot ponavadi.
16.12.2007 ob 14:35
ja
ma sm ujel petek, pa mi je pol zapisa odletel - pa sem ga danes dokončal pa kot nov post naredu.
Hwalahwala
16.12.2007 ob 14:50
super je blo tole, sem ta prvi del že zadnjič prebrala, zdaj pa še drugega
16.12.2007 ob 15:06
16.12.2007 ob 16:25
O.o Tako zanimivo, da sem dal blog med priljubljene. ^.^
16.12.2007 ob 17:05
Kul to s slovnico.. upam, da te je vsaj mal k temu inspiriralo tisto z besedami, kar sem ti zadnjic poslal..
“čvekamo in čvekamo do nezavesti, a so stavki popolnoma brez smisla” - to je mal tistemu podobno, a ni?
16.12.2007 ob 18:16
Ja, res je! V začetku je bila beseda.
16.12.2007 ob 18:36
tko pravjo, ja.
mal je brez smisla, ja
hwalahwala, ja
16.12.2007 ob 19:19
Mislil sem bolj tkole (input je tokrat bla vsebina ponpet bloga
)
Karel je bilo preveč ukvarjali. Leta 1975 se je videl, čez glavnega kapitanom Cookom. Stoletne vojsko in napadli so po arhivu in takoj preprostorov predestinaciji je ena dovoljen. V boj med jeziku, kupoval je uporabljamo vsi. Jebise je za levcin, arinin in zasnoval serijo tako pogosta v tistih dni sploh ne kolesi žal ni.
Ni dvakrat za rec pomoje, da Wernickejeva afazija ne dela podobno.. Oziroma tvorjenje govora v mozganih.. Hja, v bistvu, tole je neke vrste enostavna nevronska mreza, tko da res ni tolk razlicno.. Mogoce mamo res v mozganih generator besedila, iz katerega Wernickejevo podrocje filtrira tisto, kar je uporabno..
zdej pa, ko bi znal iz tega izluscit pomen… ah pomen.. kaj sploh je pomen.. kot je rekla DeeDee Dexterju v sanjah “What is the purpose of meaning?”
17.12.2007 ob 11:21
Kulsko! Včasih sem lahko brez, včasih imam nenormalno željo po čvekanju. Izmenjaje. Verjetno zaradi Xa, heh.
Pozdravček v nov teden!
18.12.2007 ob 11:45
Potreba po izražanju presega sposobnost ali celo kvaliteto le-tega. Kar pa ni nič hudega. Ne leti nate, da ne bo nesporazuma, na splošno.
18.12.2007 ob 12:00
ni nesporazuma … najbrž …
19.12.2007 ob 16:44
kurc
Če lahko ti to napišeš, potem lahko menda še jaz, ne?
19.12.2007 ob 17:20
Jejžeš, jejžeš tole z x! Če peljemo naprej, sta bila najprej xx, pa se je enemu odtrgal rep in se razvijal po svoje. Se pravi Eva je dala rebro, a ni bolj logično?
19.12.2007 ob 19:00
je. Y je X, ki se je skrčil da lažje zbeži in se skrije
cocodrillo, komot
23.01.2008 ob 19:51
A se ti ne zdi, da ravno ti. divji otroci (kamor bi skoraj lahko dal tudi Genie) na eni strani in otroci z novim jezikom na drugi strani dokazujejo, da slovnica ni stvar genov? Ker prvi so bili brez človeške družbe, drugi pa so jezik “ustvarili” ravno z medsebojnim druženjem.
Če svoje preprosto razmišljanje nadaljujem (kar se ne zgodi pogosto), bi rekel, da v bistvu geni postavljajo neko predispozicijo za “človeško” komuniciranje. Problem je, da se takšno komuniciranje mora razviti, za kar pa potrebujemo … Ljudi.
24.01.2008 ob 13:40
no, ja, valda - če bi bil sam en človek, ne bi razvil komunikacije.
ampak jezik (in z njim slovnica) je evolucijska pridobitev - torej je zagotovo stvar genov … gre sam za to, da je bolj stvar genov, ko smo si mislili …
24.01.2008 ob 19:32
Zanimivo. Pri meni je recimo ravno obratno.
Možgani so razvijali in razvili sposobnost lastnega mišljenja, zavedanja (itd. do komuniciranja) z evolucijo.
Ergo - razmišljanje (in ostalo v tej kategoriji) je genetsko določeno. Kot to, da hodimo po dveh nogah.
(V mučnem pomanjkanju boljšega izraza) torej - nezanimiv del evolucije.
In zato izhajam iz predpostavke, da je en kup stvari pogojenih genetsko.
In mi postane zanimivo šele to, da pa le ni vse genetsko pogojeno. Da rabiš en družabni (lahko tudi družbeni) trigger, da se vse to kolesje najprej sestavi in potem še zažene.
25.01.2008 ob 12:47
to je pa res. sam je hecno, kako se v zadnjih letih lomi ta zaverovanost v “okolje je ključno” pri oblikovanju osebnosti - v genih je več, kot si mislimo …
31.01.2008 ob 08:38
“v genih je več, kot si mislimo …”
Joachim Bauer je 2005 objavil Warum ich fühle was Du fühlst. Intuitive Kommunikation und Das Geheimnis der Spiegelneurone, ki darvinistični koncpet survival of the fittest postavi pod en gromozanski vprašaj. No, v bistvu ga kar negira. Tip je odkril, da zelo ključen del našega dojemanja okolice in komuniciranja z njo obvladuje t. i. kooperativni gen - da so evolucijsko gledano preživeli tisti, ki so znali sodelovati, in ne oni, ki so se furtnaprej fajtali. S tezo o kooperativnem genu razlaga, zakaj se kljub temu, da je vedno milijontavžent razlogov proti temu, da bi se razumeli, navsezadnje vedno uspemo sporazumeti. Že nekako. Kot otroci v Nikaragvi. Okolico obvladuje tista vrsta, ki je kooperativni gen prifurala do točke, da znajo njeni pripradniki najbolj efektivno sodelovati. (Japajade 
) Kooperativni gen nas sili v željo po interakciji in komunikaciji; tisti, ki se bo delal, da ne spada zraven, bo evolucijsko odpadel.
Jap
Kooperativni gen deluje tudi na medvrstni ravni; menda blazno dobro med ljudmi in psi. Jaz sem recimo marsikdaj v slepem rokavu znotrajvrstne komunikacije
; odlično pa sodelujem s svojimi psi, ki bodo vse naredili že na majhen pomežik. Koperativni gen se hvaležno uporablja v metodah šolanja, ki temeljijo na operantnem pogojevanju. Katerih keč je ta, da se najde komunikacijski kanal, ki omogoča čvek med ljudmi in psi. Tako da ne se norca delat iz ljudi, ki se dejansko bolje razumejo s psi kot s soljudmi; pa ne zato, ker bi bili pasji 
Samo njihov kooperativni gen tripa v drugo smer …
31.01.2008 ob 11:26
hm. nekaj takega kot “kooperativni gen” ne obstaja, ne.
pa koncept kooperacije kot evolucijsko dobre strategije prav v ničemer ne nasprotuje darwinizmu in survival of the fittest - gre pač za to, da je gen pripravljen tudi sodelovati z drugim genom, če mu to koristi. včasih fajt ne koristi - to je vse. egoistični altruizem pa to …
31.01.2008 ob 11:56
Eha - nepane
Mislim - itak da kooperativni gen obstaja, ja. Sebični gen ni povsem pasal niti v teorijo Adama Smitha, ki se je skušal izmotati z za lase privlečenim ovinkom, da se osebna sebičnost avtomatično sprevrže v nekaj dobrega na višji/skupni ravni (ker pač rabiš lepilo, sicer ti združba razpade). Aha? Si zadovoljen s tem, da je to višje dobro torej stranski produkt naravne selekcije - in ne nekaj, kar je živim bitjem inherentno?
Pasji primer je butast, pa vseeno. V stoletjih vzreje so preživeli tisti, ki so sodelovali s človekom. Selekcija ni bila ravno “naravna”, a vendarle se je dalo zlo jasno izolirati kooperativno lastnost.
Ad tema: imam strašno luknjo
, manjka mi cel Steven Pinker; najmanj pa The Language Instinct. Ker je nezavedno strukturirano kot govorica, sem dolgo (zmotno?) mislila, da se drugega itak ne rabi.
31.01.2008 ob 12:03
gen ni “sebičen”. gen se samo “hoče” replicirat.
kooperacija je zgolj ena od možnih evolucijskih/preživetvenih strategij. genov absolutno ne zanima telo, v katerem so, in še manj vrsta, kateri telo pripada.
evolucija deluje na gene in ne na individdume, skupine ali vrste. “višje dobro” je interpretacija, ki - skoraj vedno, zgodovinsko pa vedno - nima zveze z realnostjo.
hm … tale kritika mi je bla všeč - če je “nezavedno” “strukturirano kot govorica”, potem ne more bit “nezavedno” …
31.01.2008 ob 12:25
Maneno
. Brez kooperativnega gena ti družba in njej podobne organizacijske strukture spet razpadejo ravno zato, ker replikacija kljub variabilnosti niti slučajno ne lepi individuumov skupaj. Ok, tudi če daš kooperacijo v službo njenega veličanstva Gena, moraš vseeno priznati, da ga zna kdajpakdaj fino okrog prinesti 
.
Ah, je, je - nezavedno; pa tud kot govorica zelo verjetno. Kako bi sicer lahko kaj izkopali iz ranjenih duš, ergo sploh kaj vedeli drug o drugem, če bi sanjali - glasbo. Ali vonje.
31.01.2008 ob 13:37
gen ne more bit “kooperativen”. vsak gen ma svojo funkcijo znotraj genoma. vsi geni skupaj si izdelajo nekaj, čemur se lepo reče “stroj za preživetje” z namenom, da se replicirajo.
princip naravnega izbora genov in replikacija z lahkoto lepi individuume skupaj - če genom to koristi oz. če imajo zaradi produciranja takega vedenja večje možnosti za replikacijo.
“gen okol prinest” pomeni zmanjšat njegove - in s tem tvoje - možnosti za reprodukcijo.
sanjanje glasbe je zapletena kaskada kemičnih reakcij v možganih. posledica delovanja genov, ki tvorijo encime in regulirajo njihove aktivnosti. glasbo sanjamo ali zato, ker to genom povečuje možnosti za repliciranje (npr. tisti, ki sanja glasbo, je bolj seksi in bo imel več potomcev) ali pa je stranski efekt nečesa drugega in na izbor genov nima negativnega vpliva.
31.01.2008 ob 14:38
In torej kultura naturi nima kej piskat? In na to, da jaz nisem Lucy, ni vplivala recimo delitev dela po spolih, ampak - ledene dobe in krompir?
31.01.2008 ob 15:37
delitev dela je pač bilo nekaj, kar je koristilo. ne “nam” ampak “našim genom”. tako kot ledene dobe in krompir.
kakšna odločitev ratia? “osebnost” (da o telesu sploh ne govorimo) je zgolj vehikelj, ki si ga geni naredijo, da delajo nove gene.
31.01.2008 ob 19:23
Prejle sem psu metala frizbi, ki je ena tistih najinih aktivnosti, v katerih se najini nevroni med seboj intenzivno zrcalijo in sva v prijetni nevrobiološki resonanci. Zrcalni nevroni so torej metali frizbi, ostali del moje “osebnosti” in “telesa” pa je iskal naravnega sovražnika domnevno almighty genom, grdobam grdim, važnim. Aha - Historia calamitatum. Čustvo je tisto, ki lahko zjebe tudi gen.
Emocije so tiste, ki dajo lahko genu usodno klofuto, da se ne gre nobene reprodukcije več. Ali pa da se jo gre takrat, ko genu to ne paše. Vsaj za človeka velja, da skrivnost življenja menda ni v tem, da preživimo za vsako ceno, temveč v tem, da si poiščemo druge, s katerimi se bomo povezali, ki nam bodo lahko zrcalili naše želje. Me nič ne briga, da ti ni všeč, ampak preživetje najbolj ustreznega ni edino vodilno načelo evolucije.
Se pa strinjam, da smo, prav kakor Abelard, kljub prirojeni potrebi zrcalnih nevronov po nevrobiološki resonanci pogosto neuspešni v medčloveških odnosih. (Al pa preveč uspešni.)
Evolucija nas je pustila na pol poti. Po eni strani nas je naredila takšne, da čutimo potrebo po uspešnem sodelovanju, ni pa nam dala avtomatičnega sistema, ki bi nam zagotovil dobre odnose. Ta praznina ima svoje čare, saj ljudi sili, da se vključijo v proces iskanja, kako bi izpolnili to praznino in ustvarili bolj človeško družbo. Ta proces iskanja je tisto, čemur pravimo - kultura.
1.02.2008 ob 13:01
zakaj misliš, da so čustva nekaj, kar ni (stranski?) učinek delovanja genov?
skrivnost življenja ne leži v posamezniku, v človeku - ampak v nenavadni, zelo dolgi in lepo prepleteni molekuli, ki se je “naučila” izdelovati posode zase, da lažje preživi in se razmnožuje.
“preživetje najustreznejšega” je preoster izraz in dejansko ne drži povsem. dostikrat preživi (=se uspe deliti naprej) gen, ki ni najboljši oz. je celo brez “funkcije” (npr. retrotranspozoni in tkim. “junk dna”, ki jo je v našem genomu več kot 90%)
“boljši” gen se bo lažje razmnoževal. “slabši” se bo težje. “zelo slab” se sploh ne bo.
mi pa smo zgolj posode naših genov. trzamo in temu režemo čustva. v nekem delu telesa se nabere preveč kalija in temu rečemo kultura. gen v jedru celice hipofize izdela encim, ki dvigne nivo serotonina - in temu rečemo ljubezen.
da bi njihove posode lažje preživele, geni naredijo tudi občutek “čara”, “iskanja” in “izpolnitve praznine”. kot kaže, so geni, ki to povzročajo, evolucijsko malo bolj uspešni od drugih.
1.02.2008 ob 14:49
Se spomnim ur psihologije na gimnaziji; pa ne samo slin, ki smo jih cedili s Pavlovimi psi, ampak tudi solz, ki smo jih točili s projiciranimi figurami. Prvi plan; lep obraz mlade ženske, sklonjen navzdol; oči polne solz. Dobimo nalogo, da fotki napišemo zgodbo. Večina tripne na trpljenje, razočaranja; edina okoliščina, kateri jaz pripišem solze – je telesna bolečina, pa ji recimo ureznina v prst. Skupina prebere zgodbe in moj gen flopne v globoko brezno, saj je evidentno, da s tako neemocionalno strategijo na dolgi rok ne bo nikamor prišel. No, nima šans za replikacijo.
Na ravni individualne posode je torej čist vseen drek, a gen tripa na ego ali je altruističen; če pa hoče biti uspešen v smislu preživetja vrste, mora nekako zagotoviti, da se posode sporazumevajo: da so si všeč, da se zrcalijo, se združujejo v resonancah. To ni stranski produkt cilja, kamor bi gen rad prišel, ampak, tako se zdi, njegov predpogoj.
Mehanizem, ki sporazumevanje posod omogoča in celo spodbuja, ne more biti stranski produkt gena v smislu »če bo roza posoda všeč modri posodi, bom jaz imel od tega koristi« – ta mehanizem je namreč zmožen tega, da deluje povsem neekonomično in kar tako v tri dni. Je recimo roza posoda všeč drugi roza posodi.
Možno je, da imata emocija in gen sklenjen pakt o povezovanju; gen lahko zateži emociji, ampak emocija mu ne nastavi še drugega lica, ampak mu z veseljem primaže eno nazaj.
Dajeta Genie in Kaspar Hauser genu možnosti, da se replicira dalje? Na ravni indivudalne posode kot ene izmed posod – najbrž da; na ravni dejanske skupnosti– najbrž ne. Je seksi sanjalec oblečen v glasbo kot masko ali je gol in je on sam glasba? Mar ne pride do overdose serotonina zato, ker gen tega ni sposoben preprečiti? Torej mu določeni mehanizmi vendarle včasih uidejo iz vajeti?
Ekola. Mehanizem, ki je vsaj tako smart kot gen, ne more biti v njegovi službi. Če lahko preživim brez joka iz sočutja in je taka strategija pravzaprav izjemno ekonomična - zakaj bi se gen torej kar tako za zabavo delal norca iz mene in serotonin redundatno vlival v posode …
1.02.2008 ob 15:29
ej - kdo pa pravi, da je strategija preživetja brez joka iz sočutja izjemno ekonomična? pa tudi če je - kdo pravi, da je njena moč večj od tiste z jokom iz sočutja? pa tudi če to - kaj pa če jok iz sočutja sploh ni evolucijsko pomemben faktor, pa se je pojavil čisto slučajno in ostal, ker ne škodi?
“zakaj bi se gen torej kar tako za zabavo delal norca iz mene …”
ker se lahko.
proces naravnega izbora ni teleološki, ni hiter, ni učinkovit in ni ekonomičen.
proces naravnega izbora NE deluje na nivoju vrste ali kakšne druge skupine. to je eno najstarejših napačnih mišljenj o evoluciji, ki še vedno ostaja. naravni izbor izbira gene - ne posode in sploh ne vrste posod.
in ni res, da je na osnovi individualne posode vseeno, a je gen “altruističen” al “egoističnen” - skrb staršev za otroke (če stavim primer) je posledica tega, da je v posodi/potomcu isti gen kot v posodi/roditelju - pa se starševskemu genu splača skrbeti za potomskega, saj s tem povečuje svojo (ne pozabit, to je isti gen, saj se zgolj razdeli na dva) možnost preživetja in nadaljnje delitve.
(je pa res, da individualna posoda nima veze z ničemer. je - kot rečeno - zgolj način, kako geni delajo nove gene)
do overdose serotonina pride zato, ker gen reče, naj pride. čisto nič drugače.
mehanizem je lahko še tako “smart” - za gen je zgolj ena od oblik preživetja. če se najde boljša - jo bo zamenjal takoj. ni dualizma duh/telo (ali pa “razum”/genom. ta dualizem je cela tema že od descartesa naprej in bi se ga lahko počas znebil, pomoje.)
razum mehanizmu v njegovem odnosu do genoma nič ne pomaga - si pa lahko “olajša” leta, ki so mu - genetsko - odmerjena. in ne pozabit - razum so si izdelali geni, da so povečali svoje preživetvene možnosti.
tko nekak.
1.02.2008 ob 18:24
:smajlikažemtijezikintihkratimežikam:
Aha. Torej živim v Matrici Gena.
In Emocija ni Orakelj.
In Seksi sanjalec ni Neo.
Je samo Agent Smith, ki skrbi, da replikacija ne zaide s poti; da mu ni dolgčas, me pa vmes zajebava s serotoninom.
In ker jaz vem, da sem “samo” v Matrici in da Smithu ni mogoče uiti - kaj potem? Vsake toliko od njega vzamem liziko “čara”, “iskanja” in “izpolnitve praznine”; sicer pa neoliberalistično skrbim za - svojo rit?
Ne, ne. Ne, no.
Zaradi zrcalnih nevronov je Matrica, naj ti bo Matrica, verinajs; ma zihr je v genomu samem zapisano to, da smo si všeč. 
Sicer mi en pes ne bi prejle zapored naredil set butterflyjev s frizbijem, frasier’s-dog-predstavnica pa salte s spinom. Butterfly in salta ne služita reprodukciji, pa ju Matrica vseeno dovoljuje. Al ima pa celo Agent Smith ahilovo peto in (skrivaj) tripa na neuzimajmimalihstvari …
Veš - hvalahvalahvala. V bistvu imaš najbrž prav; jaz pa na vse kriplje in s humorjem-wannabe skušam reševati humanistiko.