Ojla!
Danes bomo pa rekli -
,
in se spustili malce nazaj.
Herodot pripoveduje, da je faraon Psametih hotel izvedeti, kateri jezik je najstarejši in s tem najodličnejši. V ta namen je izbral dva novorojenca, ju dal v rejo nekemu pastirju in njemu ter vsem drugim pod smrtno kaznijo prepovedal govoriti v njuni prisotnosti. Tako bi otroka do svoje govorice prišla brez vplivov - in prva beseda, ki bi jo izgovorila, bi bila v najprvobitnejšem jeziku, kar jih je.
Otroka sta nekega dne pritekla do pastirja in vzklikala - bekos, bekos …
Osupli Psametih, ki je vedel, da bekos v frigijskem jeziku pomeni kruh, je tako odkril, da je prav frigijščina najstarejši in najodličnejši jezik - in ne božanska egipčanska govorica.
Evo ga Psametiha, ki daruje bogovom …
Psametih je s tem rahlo mengelejevskim eksperimentom odkril tudi zanimivo dejstvo, da otroci prej ali slej pridobijo jezikovne sposobnosti. Kot pravi Herodot, smo rojeni z darom za čvek.
No, mi vemo, da so z darom za čvek obilno obdarjeni predvsem stari Grki. Ima morda Herodot prav? Se z jezikom že rodimo? Je govor zapisan v naših genih?
Hja, za preverit tako reč bi človek potreboval otroke, ki so zrasli brez človeške bližine. Takih pa je - kljub legendam o sinovih volkulje Romulu in Remu, pa Tarzanu in Mavgliju - skozi čase vedno primanjkovalo.
Tole je Victor d’Aveyron, gozdni otrok z juga Francije (fotka je iz filma L’enfant sauvage od Truffauta). Potem ko je Victor praktično vse svoje otroštvo preživel sam v gozdu, so ga po nekaj neuspešnih poskusih ujeli blizu Toulousa, 8. januarja leta 1800. Z njim se je ukvarjal zdravnik in dobrosrčnež Jean Marc Gaspard Itard, ki je skušal Victorja navaditi načloveškost, ga naučiti empatije in jezika. Namreč - kot je vedel Itard - nas od živali ločita prav sposobnost empatije in govornega sporazumevanja.
Victor je bil tako nenavaden, da je po njem Linné v Systema naturae poimenoval poseben tip vrste Homo ferus - Juvenis averionensis.
Victor je bil ujet pri starosti približnih dvanajst let. Umrl je leta 1829, se pravi, da je bil takrat star okoli štirideset. Znal je objeti in tolažiti jokajočega, znal se je veseliti z razposajenimi. Znal je uporavljati dve besedi: Lait in Oh Dieu! …
Okej, empatija je Victorju še nekako šla, a jezik … ta pa prav nikamor. Je možno, da obstaja kritična doba, do katere se otrok mora naučiti govoriti, ali pa mu ne bo nikoli uspelo?
***********
V možganih imamo nekaj, čemur rečejo Brocovo področje in Wernickejevo področje. Zgleda, da ti dve področji sodelujeta pri nastanku govora - Wernicke pove Brocu, kaj naj govori, Broca pa potem to pove.
Brocovo področje na levi sliki rumeno, Wernickejevo na desni sliki belo.
Poškodbe teh dveh delov imajo kar zanimive posledice. Če nam odleti Broca, imamo takoimenovano brocovo afazijo (onemelost) - razumemo vse, govorimo brez težav, a določeni delov slovnice ne štekamo več niti malo. Z lahkoto odgovorimo na vprašanje: “Ali dežuje?”, niti približno pa na “Miha je pokozlal Braneta. Kateri je umazan?”. Takole govori Peter, ki trpi za Brocovo afazijo: Ja … ponedeljek … eee … očka in Peter … mmm … bolnica …. in ja … sreda … sreda, ob devetih … in četrtek … ob desetih, zdravnik … dva … eee … in zdravniki … zobje … ja.
Wernickejeva afazija je na nek način ravno nasprotna - če se pokvari ta del, čvekamo in čvekamo do nezavesti, a so stavki popolnoma brez smisla. Nekako takole (še en kliničen primer): Sem poklical mojo mamo na televizijo in nisem razumel vrat. Je bilo preveč zajtrk, oni pa so od daleč prišli blizu. Moja mama ni preveč stara zame, da bi bila mlada.
***********
Spoznajte Genie.
Genie je po mnenju mnogih najnesrečnejši otrok na svetu in njene zgodbe ni treba brat, če se vam bo zdel tumač.
Genie se je rodila rahlo zaostalima staršema 18. aprila 1957. Ko je bila stara eno leto, jima je zdravnik rekel, da bo tudi ona hudo zaostala. Pa se je njenemu že itak zmešanemu očetu dokončno odpeljal.
Oče je absolutno prepovedal, da bi kdorkoli spregovoril besedo z Genie. Čez dan so jo privezali - oblečeno samo v plenice - na kahlico. Ponoči so jo zapirali v posebno žično kletko, ki je bila tako majhna, da ni mogla stati. Hranili so jo neredno in slabo, gibala se ni, igrač ni imela, nihče ni govoril z njo. Edini dogodki v njenem življenju so bili povezani s kletko - ko je kletko prerasla, je njen oče izdelal večjo.
Njeni mami se je po nekaj letih takega “življenja” (se pravi, groze in pekla, saj je ponoreli foter težil vsem članom družine) utrgal, vzela je Genie iz kletke in zbežala na Urad za socialno skrbstvo. Kjer se je receptorka - ko je videla Genie - promptno onesvestila.
Mati in hči sta se zatekla na socialo 4. novembra 1970. Takrat je bilo Genie trinajst let. Dvanajst od teh jih je preživela v kletkah in na kahlici, brez stika z ljudmi. Izgledala pa je kot zaostala, verjetno avtistična šestletnica.
Ko so jo v roke dobili zdravniki, je imela ijemno čuden način hoje - kot zajec, s kratkimi poskoki zaradi skoraj negibnih kolkov, z rokami, iztegnjenimi in upognjenimi pred seboj kot šapice. Kar naprej je ovohavala, praskala, pljuvala in se obilno slinila. Predvsem pa je bila strašljivo tiho.
Izkazalo se je, da Genie pozna kakih dvajset besed in dve besedni zvezi, ki ju je izgovarjala kot eno besedo.
Stopit. Nomore.
Strokovnjaki so mislili, da bodo nesrečnico ozdravili, poredili in jo naučili človeškosti. Tudi govora.
Ni šlo. Genie se je naučila kakih dvesto besed, ki jih povezuje v res enostavne stavke. Večbesednih povedi skorajda ne uporablja - pa še takrat z veliko težavo - presenetljivo pa je, da nikoli ničesar ne vpraša. Genie je v peklu zamudila kritično dobo, ko se oblikujeta in natrenirata Brocovo in Wernickejevo območje v možganih; ko se nam v glavi rodi slovnica.
***********
Okej, zgodba o Genie je grozljiva in - po mnogih rejniških družinah, kjer so jo spet trpinčili - se sploh ne konča srečno. Pa dajmo zdaj pogledat še nekaj lepšega.
Obala Nikaragve, blizu Manague, kjer se je med leti 1980 in 1985 rodil nov jezik.
V Nikaragvi se do leta 1977 nekak niso kaj preveč ukvarjali z gluhimi otroci. Pa so potem prišli na oblast sandinistas, in se v svojem socialnoutopičnem inženiringu duš lotili tudi problema učenja gluhih.
Leta 1980 so odprli osnovno in poklicno šolo za gluhe v predelu Manague, imenovanemu San Judas. Čez tri leta jo je obiskovalo že 400 otrok vseh starosti, od štiri do šestnajst.
Učitelji so imeli veliko entuziazma, a malo znanja in skoraj nič izkušenj. Otroke so skušali učiti branja španščine z ustnic ter kazanja s prsti. Pa ni šlo nikamor.
Kretnje uporabljamo vsi. Jebise je recimo ena taka ekspresivna. Gluhi otroci so v svojem ožjem okolju, v družini, za komuniciranje uporabljali vrsto kretenj. Lačen, sladoled, igrat, ti, maček - vse se da pokazat. Je pa problem v tem, da praktično vsako mikrookolje razvije svoje značilne kretnje za bolj kompleksne izraze, kretnje pa v stavke kombinira na svojstven način.
Tako so učitelji v Managui vbijali svoje skromno znanje v buče gluhih učencev z zelo skromnimi rezultati. Učenci pa so se družili med odmori in po pouku na dvorišču šole ter se - pogovarjali.
Leta 1983 so pri teh otrocih prvič opazili, da se kretnje na dvorišču ponavljajo in da vse več otrok uporablja podobne. Kot da bi izumili svoj jezik. Učitelji so seveda imeli hude skrbi s tem - saj tega dvoriščnega znakovnega kvazijezika niti približno niso razumeli.
Pa so poklicali znanstvenike od drugod in ti so odkrili nekaj osupljivega. Otroci so dejansko sestavili svoj jezik iz kretenj. Grob, z zelo malo slovnice - če sploh - kompliciran in komajda razumljiv - a še vedno jezik.
Potem pa se je zgodilo nekaj še bolj presenetljivega. Večji otroci, ki so sestavili osnovo tega jezika, so učili mlajše otroke. Ti pa so iz komaj-jezika naredili pravi jezik. Dodali so mu - slovnico.
Štiri- in petletniki so v resnici sami povezali osnovne kretnje v sistem, ki je kodificiran, ima svoj slovar in svojo slovnico. Leta 1985 so tako prepoznali - in ga potem priznali kot enega od pravih jezikov - Idioma de Señas de Nicaragua.
Ta Idioma ni skorajda nič podoben drugim znakovnim jezikom. Ima tudi zanimive slovnične posebnosti - naprimer, reče se “mačka pleza mačka”, ali pa “tečem dol tečem”.
Najmlajši otroci v tej šoli za gluhe so bili ravno v tisti kritični dobi, ko se iz čebljanja tvori jezik (kdor ima otroka, pozna tisti neverjetni razvoj, ko je danes “hovhov!”, jutri “lej kuža!” in pojutrišnjem “oprostite, je ta pes morda vaš?”). Ti otroci so preproste kretnje z dvorišča sami razvili v naprimer glagole - ritmično odpiranje in zapiranje štirih prstov in palca pred usti je v dvoriščnem jeziku pomenilo “govoriti”; tamali pa so kretnjo dopolnili s tem, da so odprli prste pred svojimi usti in jih zaprli proti sogovorniku, kar je sedaj pomenilo “jaz govorim tebi” oz. “pogovarjava se”.
Yuri Mejia iz Manague pripoveduje pravljico: mali slonček jaha na materinem hrbtu … tedaj lovec ustreli mater … slonček pa pobegne v džunglo in se razjoče.
Ti otroci - in številni drugi primeri - kažejo, da je slovnica stvar genov. Da nam je jezik prirojen. Da je Herodot imel prav - ljudje smo rojeni z darom za čvek. (ena laična genetska bi bila, da je gen za čvek na X kromosomu, saj imajo dekleta dva, moški pa le enega)
Pa vesel konec vikenda! 
!
