Petkovanje #86 - prepoznavanje vzorcev in samomor Jane Austen
16.11.2007 ob 20:45včeraj me sredi noči zbudi telefon in na drugi strani precej besna Jane Austen. ‘Twas Sylvia! Not me - Sylvia!
E? Out of the ash / I rise with my red hair / And I eat men like air. A to je zdej to?
Ne!
Hm. Za hip sem bil clueless 
… Ampak, potem se pa je le nekaj začelo svitati. Pred spanjem sem sodeloval v hudi debati (s samim seboj) o prepoznavanju vzorcev. No v bistvu je šla tema nekje o umetni inteligenci iz sedemdesetih (se pravi, še preden so se blondinke začele farbat na rdeče), in posebej o Turingovem stroju, ki - razočaran v ljubezni in nesposoben prepoznati zaljubljenega pogleda od navadnega - naredi kot Jane Austen: potisne glavo v digitalno verzijo plinske pečice, odpre plin in za vedno reši svoj halting problem.
Gödlja, ki je nastala, je bila neposredna posledica igre v čem se razlikujeta taledva seznama:
Jane Austen - Louis Adamič - Yukio Mishima
Charlotte Brontë - Yasunari Kawabata - Milovan Đilas
Vendar, kot je pokazal telefonski klic, ni šlo zgolj za odkrivanje razlik med seznamoma, temveč tudi za najdi vsiljivca; vsaj v enem seznamu je nekdo, ki ne paše.
Ma, dejmo začet mal bolj nazaj. Očitno gre za prepoznavanje. Za odkrivanje vzorcev, ki leži v samem temelju preživetja najsposobnejših, za vzrok razvoja nevronov, možganov in pameti kot take.
Kar napelje na zanimive uganke, takoimenovane Bongardove probleme. Bongard je bil Rus, kar pomeni, da se je z vprašanji ukvarjal na veliko. In ko so konec šestdesetih resno hoteli uresničiti Babbageove sanje, zgraditi misleči stroj, je on začel na začetku.
Kaj je spoznanje? Bolje - ker smo v znanosti - ali obstaja temeljni spoznavni eksperiment?
Bongard pravi, da ja. In evo ga. Mati vseh kognicijskih vprašanj:
Kaj vidite na tejle sliki?
Simpl, kenede - dve skupini pik, ane.
Točno. Ampak - kaj se vse sproži v vaših glavah, da lahko rečete kaj takega … Še bolje - kako neverjetno težko je narest mašino, ki bi dala ko iz topa tak odgovor!
Bongard je tale spoznavni (prov nočem rečt kognicijski, mater …) eksperiment razvil in zasnoval serijo takoimenovanih Bongardovih problemov, ki se dotikajo najtemeljnejših vprašanj o tem, kako naši možgani (in, če kdaj bojo, umetni možgani) prepoznavajo. Kako razmišljajo. Pa se pejmo mal igrat …
Bongardov problem sestavljata dve skupini preprostih sličic, vsaka po šest. Vprašanje je preprosto: v čem se prva skupina sličic razlikuje od druge?
Evo enega, lahkega:
Je očiten, ane … v prvi skupini so trikotniki, v drugi štirikotniki. Prav. Še enega, malce težjega:
Kdor ve za skodelico kave in pozna razliko med konkavnim in konveksnim, mu problem ne predstavlja problema … Kaj pa tale:
ali pa tale:
Kar precej težje, kajne?
Preden se vrnemo k besni Jane Austen, dam še enga res zajebanga … Preizkusite svoje spoznavne mišice in poskusite rešit tegale:
Komentarji so odprti za rešitve …
************
No, vrnimo se k seznamoma iz začetka.
Prvi: Jane Austen - Louis Adamič - Yukio Mishima
Drugi: Charlotte Brontë - Milovan Đilas - Haruki Murakami
To je skoraj Bongardov problem, ane … v čem se prvi razlikuje od drugega? No, skromna pamet moja je seznam v osnovi sestavila narobe … kajti Jane Austen ne paše k Adamiču in Mishimi. Takole smo zastavili:
Mishima je bil nor in je na koncu v veličastni bizarki sredi vojaškega poveljstva Tokijske prefekture naredil seppuku, ritualni samomor. Adamič je imel pri dvainpetdesetih vsega dovolj in se je ustrelil. Depresivna Jane pa je potisnila glavo v plinsko pečico, odprla plin in odšla. Prevzetno in pristrano ali razsodno in rahločutno? Morda smotano in senilno? Kdo bi vedel …
No, in tako me sredi noči zbudi klic, in popolnoma razkurjena Jane se dere name, da ona pa že ne! Da je to naredila Sylvia, ona pa ni take sorte.
Moram priznat, da mi je šla na živce, pa nasploh se glede njenih knjig vsaj načeloma strinjam z Markom Twainom - Vsaka knjižnica je dobra, če nima nobene knjige od Jane Austen. Pa četudi nima nobene druge knjige.
Clueless z Alicio Silverstone so posnel po njeni knigi, no …
Okej, sem rekel, a nisi bla čist nakonc, k se nisi mogla poročit s Tomom? A nisi s solzami močila pisma, a nisi zapisala At length the day is come on which I am to flirt my last with Tom Lefroy, and when you receive this it will be over. My tears flow as I write at the melancholy idea …?
Tom je bil okej, mal sm se igrala z njim, pa ga pustila. On je bil bol nakonc k jest!
Ja, valda. Thomas Langlois Lefroy je bil vrhovni sodnik za Irsko. Lih s tabo se je ukvarju. Ti si srala in ti si pol po njem nardila onega svojega D’Arcyja … vsega prevzetnega. In ti vsa pristranska in rahločutna in kajjazvem še si dala glavo v plinsko pečico …
Pismo, ki si ga citiral, sem napisala leta 1796, ti teslo!
E? In?
Kere plinske pečice konc osemnajstga stoletja, vosu!!!
A? Hm … okej … kdo je pa pol samomor naredu?
Sylvia. Sylvia Plath. In vrže dol slušalko.
Aja … drek …
No, prvi seznam bi se tako moral glasiti Sylvia Plath - Louis Adamič - Yukio Mishima … ja jebiga, sori.
Kdaj mislite, da bodo stroji brali knjige Jane Austen? In kdaj - če sploh - bodo v njih uživali?
Odgovor na prvo vprašanje je nekako kmalu. Na drugo pa ne vemo. In nikoli ne bomo 
************
Pa sem to storila spet.
Eno leto vsakih deset
mi uspe …
I have done it again.
One year in every ten
I manage it—-
A sort of walking miracle, my skin
Bright as a Nazi lampshade,
My right foot
A paperweight,
My face a featureless, fine
Jew linen.
Peel off the napkin
0 my enemy.
Do I terrify?—-
The nose, the eye pits, the full set of teeth?
The sour breath
Will vanish in a day.
Soon, soon the flesh
The grave cave ate will be
At home on me
And I a smiling woman.
I am only thirty.
And like the cat I have nine times to die.
This is Number Three.
What a trash
To annihilate each decade.
What a million filaments.
The peanut-crunching crowd
Shoves in to see
Them unwrap me hand and foot
The big strip tease.
Gentlemen, ladies
These are my hands
My knees.
I may be skin and bone,
Nevertheless, I am the same, identical woman.
The first time it happened I was ten.
It was an accident.
The second time I meant
To last it out and not come back at all.
I rocked shut
As a seashell.
They had to call and call
And pick the worms off me like sticky pearls.
Dying
Is an art, like everything else,
I do it exceptionally well.
I do it so it feels like hell.
I do it so it feels real.
I guess you could say I’ve a call.
It’s easy enough to do it in a cell.
It’s easy enough to do it and stay put.
It’s the theatrical
Comeback in broad day
To the same place, the same face, the same brute
Amused shout:
‘A miracle!’
That knocks me out.
There is a charge
For the eyeing of my scars, there is a charge
For the hearing of my heart—-
It really goes.
And there is a charge, a very large charge
For a word or a touch
Or a bit of blood
Or a piece of my hair or my clothes.
So, so, Herr Doktor.
So, Herr Enemy.
I am your opus,
I am your valuable,
The pure gold baby
That melts to a shriek.
I turn and burn.
Do not think I underestimate your great concern.
Ash, ash —
You poke and stir.
Flesh, bone, there is nothing there—-
A cake of soap,
A wedding ring,
A gold filling.
Herr God, Herr Lucifer
Beware
Beware.
Out of the ash
I rise with my red hair
And I eat men like air.
Iz pepela
Se dvignem rdečih las
In žrem može kot čas.
Sylvia Plath, 1932 - 1963 (samomor s plinsko pečico), Lady Lazarus
16.11.2007 ob 18:02
zuper truper, kaj pa drugi seznam? različne verzije iste štorije?
16.11.2007 ob 18:11
em. ne. ubistvu je drugi seznam zgolj seznam ljudi, ki niso naredili samomora. v stilu bongardovih problemov - ena sama podrobnost ločuje seznama, vse ostalo je kar najbolj enako … ena pisateljica angleška, en jugoslovanski, en japonski.
če bi htel prvi seznam prav narest, bi bil npr. Charlotte Mew - Louis Adamič - Yukio Mishima
16.11.2007 ob 18:40
Hm. Ne znam povedat čisto po matematično, pa verjetno tudi ni pravilno, ker je (kot pravi Ponpet) problemček res zajeban, ampak…
Na levi strani sta začetek in konec krivulje vzporedna, na desni pa v pravem kotu en na drugega.
Preden se začnete smejat in kazat s prstom name, naj povem, da sem bila v mladih letih blont.
:blush:
Pa lepo prosim, ne zdaj za kazen naščuvat Jane name. Bom pridna!!!
16.11.2007 ob 18:47
oleoleee!
men ni ratal (sej mrbit sploh ni zajeban per se, ampak je men zajeban …
…)
16.11.2007 ob 19:14
Jeeeej! Bravo jst. Čisto vse male sive mi pa alkohol in cigaret le nista uničla.
Pomoje je s temi problemi tako, kot je rekel Murphy. Če se izredno dolgo časa ukvarjaš s kakšnim problemom, je rešitev vedno dlje. Ampak prvo budalo, ki bo prišlo mimo in ti čez ramo pošpegalo na list (al pa na ekran, no…), bo takoj našlo rešitev. Takle mamo.
(Samo tiste predzadnje z mušjimi drekci na krivulji pa ne štekam. Res ne.
)
16.11.2007 ob 19:21
hehe
jutr povem. če ti nau ratal itak
16.11.2007 ob 20:11
Em. Ne gre.
Pa ne vem, če se mi zdajle splača it iskat kakšno budalo, ki bi mi škililo čez rame… Bo treba kar do jutri počakat.
Samo - če me bo slučajno od radovednosti konec, te pridem strašit!
BU!!!!
16.11.2007 ob 20:19
bejž … nehi …
enako
17.11.2007 ob 09:04
Zdej je pa že jutr.
(Če si predstavlamo krivulje kokr ene čudne mašnce (pentljice), pol sta na levi strani mušja drekca na isti zanki mašnce, na desni pa ne. Sam verjetn bi morale mašnce bit zvite v osmico, da bi tole velal…
To, da potegneš črto skoz drekce pa da točn 2x sekajo mašnce, na drugi stran pa ne, tut pade v vodo. V glavnem - krivulje so ene mašnce, pa vsaka ma dva mušja drekca gor. A sta na levi stran od muhe, na desni pa od muhca? 
)
17.11.2007 ob 13:47
pa sej je prav
mušja drekca sta ali na isti strani zožitve pentlje, al pa ne.
17.11.2007 ob 21:26
mogoče bo moj komentar malo off topic… pa vseeno
jest bi se mal ustavla pri Plathovi. zakaj vsi njeno poezijo razumejo kot odraz njenega življenja? pri ženskih avtoricah je to kar običajno. češ itak nima o čem pisat kot o sebi…
od kod vsem ta ideja, da je tale I Sylvia? sej se ne bi glih razburjala, samo sem jo malo preučevala v diplomski in ugotovila, da njenega I ne moremo določiti niti po spolu niti po številu. včasih muško včasih žensko, največkrat pa oboje. avtobiografsko my ass. postmodernizem kvečjemu s subjektom, ki združuje in množi, obenem pa za,egljuje ločnice med spoli.
17.11.2007 ob 21:41
sej ni nikjer nakazan, da je lady Lazarus Sylvia osebno …
lahko pa določimo spol v tej konkretni pesmi brez težav - sedma kitica:
And I a smiling woman.
I am only thirty.
And like the cat I have nine times to die.
(pa zapovrh je tole izjemno avtobiografsko. ampak okej)
17.11.2007 ob 22:14
ja, v prvem delu je ženska.
potem pa pride raztelešenje, ogenj, vstajenje. spol ni več določen. ona to velikokrat dela v svojih pesmh. obrat, s katerim razširi meje tako pesmi kot telesa.
zapovrh prevod ni v redu, ampak okej…
17.11.2007 ob 22:58
nakonc je spet bejba …
a prevod pa ni uredu
?
18.11.2007 ob 20:27
ne bi se strinjala, da je na konc spet bejba. lahko da je, lahko da ni. z ničemer nakazan spol pomojem.
prevod pa vodi v bralca v eno interpretacijo - tvojo. čeprav je man lahko vsak predstavnik človeške vrste. zdej bom pa nehala težit. oblubm. brez zamere.
19.11.2007 ob 00:45
jest bom pa še težiu
ehm … sevede je. dvakrat omeni eksplicitno, da je ženska, potem pa govori o oblekah in poročnih prstanih, pa cinično se označi kot “pure gold baby”, kar je moški pogled na žensko. nakonc pa, da “eat men like air”. to so sami ženski atributi.
kuko prevod sam u sam eno interpretacijo pele? (aja, ni moj
…)
I have done it again.
One year in every ten
I manage it—-
Pa sem to storila spet.
Eno leto vsakih deset
mi uspe …
kaj tle fali? a spol? ja, jebiga, u našmu jeziku ga je u glagol treba dat. in vsaj na začetku komada je definitivno ženska, ane
Out of the ash
I rise with my red hair
And I eat men like air.
Iz pepela
Se dvignem rdečih las
In žrem može kot čas.
isto. govori (tudi) o sebi, o Sylvii Plath osebno - ona je pač bla rdečelaska (pobarvana? zelo verjetno). kako lahko prevod - ki se pomoje clo preveč dobesedno drži besed, ritma in rime originala - ponuja zožano interpretacijo, original je pa ne?
glede “men” - prejšnje kitice govorijo o poroki, o ujetosti, o tem, kako se lišpa za druge, o moških in možeh (ki so še poudarjeni - skoz uporablja herr, da bi ja blo bol jasno). in pol ko zgori, jih hodi nazaj strašit. in žret. moške. herr enemy (ki je sevede tud her enemy).
“skos me zanemarjaš! ubila se bom pol boš pa že vidu!”
“mhm … ja. pa ne pozabit na koktejl parti pri profesorju Zimmermanu dons zvečer. všeč so mu tvoje pesmi.”
“oh dragi, kaj pa naj oblečem?”
no, zdej pa jest sori, k težim
nezamert
še kej napiš
19.11.2007 ob 16:47
khm,
1) stvari se ne delijo na ženske in moške. vsak dec ma loh zlato plombo in poročni prstan. konec koncev tudi rdeče lase.
2) če prebereš njene pesmi pred njeno biografijo, so bogatejše.
3) pri prevodu gre pesem skozi filter. prevajalec jo razume, kot pač jo in jo potem, čeprav nezavedno, drugačno posreduje naprej. vem, da ni tvoj precod. niosem hotla žalt.
3) problematičnost spola vidim v tem, da je s pečenjem razblinjena meja med ženskim in moškim. končna požrtija (eat men like air) samo še poudarja mešanje oziroma združenost. ta združenost ni sožitje ampak boj. ko smo že pri boju:
4)poroka, ujetost, herr, lišp, plakati - besedišče, ki ga lahk pritaknemo tud nazi nemčiji in njeni politiki. “in vstane in spet žre”. jest ne bi govorila o ženski…
ok. amen.šlus.
19.11.2007 ob 16:57
okej
… jest se sam rad držim ockhamove britve, da se mi zdi bol verjetna tista razlaga, ki je bolj preprosta, manj prisiljena in verjetnejša. in pri bipolarni tridesetletnici, poročeni z egocentrikom, ki jo skoz vara, živeči v “prijetni” univerzitetni suburbiji, je jamranje nad svetom in moškimi verjetnejše kot kej druzga. isto vela za zlat uhan in pobarvane lase - pri middle-class caucasian moškemu okoli leta 1960 je to pak nepredstavljivo.
škoda, k se je fajn ment. mrbit ob kkšnmu naslednmu postu
mej se
20.11.2007 ob 15:36
Na žalost nisem ujela rdeče niti. Za tale sestavek sem totalno preveč zabita. Pa o ženskah pišeš in jaz nič ne kopčam.
20.11.2007 ob 17:47