petkovanja in pondelkovanja

Pozdravljeni! Stojimo na križišču Zaloške ceste in Šlajmerjeve ulice v Ljubljani, kot kaže slika …

… in se sprašujemo, čemu Šlajmerjeva sploh obstaja. Zakaj so naredili križišče, kjer se ena cesta v tako blagem kotu odmika od druge? Kam pelje in zakaj?

******

Pozdravljeni! Nahajamo se pred nenavadnim ovinkom, na mestu, kjer cesta Ob Ljubljanici zavije za več kot 270 stopinj in se preimenuje v cesto Na peči. Sprašujemo se, kaj je vzrok temu divjemu ovinku …

******

Ojla!

Naša današnja zgodba se - kot pak vedno - začne v meglici pradavnine. Tokrat bolj dobesedno, sredi megle. Ljubljanske megle, ki je žal dandanašnji srečamo le redko.

V megli barja živi zmaj, ki je po letu 1549 v grbu ljubljanskem, v Ljubljanici pa biva povodni mož, ki je med drugim odnesel tudi Urško Šeferjevo.

Zdej, kot je to pač romantično, sta bila močvirje (morost) in lena, globoka, skrivnostna reka za ljubljančane v bistvu vir težav. Možaki tistih dni sploh niso poznali besede poplava - preprosto so rekli: Voda bo.

Pa si je človek zadal naravo podrediti, pa so se možje odločili barje in reko ukrotiti.

Milostljiva cesarica Marija Terezija je velela napraviti seznam vseh malovrednih zemljišč v črnožolti monarhiji, ter pripraviti načrte, kako jih meliorirati. Tako je v njeno cesarsko oko padlo tudi široko barje pod deželnoknežjim mestom Laybach. Tako je bil k nam poslan drzni mladi jezuit Gruber, hidrograf in inženir, da se spopade s poplavami. Vemo, kaj je Gruber storil, projektiral je kanal in izkopal najtežji del med Gradom in Golovcem - in potem bankrotiral ter zbežal v Rusijo. Dela je prevzel polkovnik Struppi in potegnil kanal do okljuka Ljubljanice pod Kodeljevim. Stoletne vode so bile premagane.

Ampak, seveda, sam abzugscanal ni bil dokončna rešitev poplavnih obstakljev v mestu. Ljubljanice je bila takrat divja, neukročena, zelena in blatna voda, ki je tekla svojo pot ne oziraje se na nič in na nikogar. Danes uklenjen odtok le malo spominja na široko reko z otočki, sipinami in brzicami izpred 200 let.

******

Tole je zemljevid Ljubljane, iz 190. lista prve avstrijske vojaške izmere in kartiranja dežel monarhije (I. Landesaufnahme), nastal med leti 1764 in 1787.

Zemljevid Ljubljane je sicer prerisan s Florjančičevega iz leta 1744. Vidimo, da je Gruberjev in Struppijev napor končan, odvodni kanal za Gradom (Abzugs Canal; danes Gruberjev kanal) lepo odvaja vode z barja mimo mesta v okljuk pri gradu Kodeljevo (Thurn). Glavna struga Ljubljanice je vijugava in na mnogo krajih zasuta. Pod današnjo Cukrarno (nasproti cerkve sv Petra) sta dva Gosja otočka, igrišče šempetrskih in poljanskih otrok; pod Vodmatom (Udmath) je velika sipina in mlin, proti Mostam so brzice in pragovi. Reka, ki si ne pusti ukazovati.

A je meščanom in trgovcem prav taka reka šla v nos. Od Vrhnike do pristanana Bregu je žel ves tovor po vodi, naprej proti Savi pa zaradi vseh teh ovir ni šlo. Najprej so se lotili brzic pri Selah (nekje tam, kjer je danes križišče Zaloške in Kajuhove), mimo katerih je že leta 1737 skopal kanal Vencelj Durchlasser; kanal s tremi zapornicami je tekel od Štepanje vasi do Most in odrezal okljuk, da so lahko brodovi vozili mimo.

Projekt je bil veličasten in izjemen, a nerejen zelo na hitro, tako da se je kanal zaglinil in zasul že petdeset let pozneje. Ko so resneje pristopili k regulaciji Ljubljanice, so bile na mestu prekopa spet njive.

Najnaprvo so se projektanti lotili velike sipine pod Vodmatom, kjer je oster ovinek reke skupaj z mlinom resno oviral tok ter grozil poplaviti spodnje dele mesta. Tule je ta sipina na sto let stari karti, Laybach aufgennomen a la vue iz leta 1808.

(naj vas ne skrbi, da je Stephanavas čisto narobe označena; to je Vodmat in ne Štepajnc)

Padla je ideja, da bi cel okljuk Ljubljanice okoli gradu Kodeljevo odrezali in rešili dve muhi na en mah - znebili bi se sipine pa še Gruberjev kanal bi podaljšali in povečali.

Evo okljuka na podobno stari karti, ki prikazuje Codellijeve posesti (in levo spodaj iztek Gruberjevega kanala v Ljubljanico):

No, pa so reč sprojektirali in leta 1830 tudi izvedli. Tule je ena hecna in zelo redka karta, ki ima prav tam pod Vodmatom dolepljen list z začetkom nove struge (Neue Durschstich) in izsušeno staro (Alte Flussbret):

No, zdej je pa že bolj jasno, kam smo merili s čudnim križiščem med Šlajmerjevo in Zaloško - cesta se je umikala reki! Včasih je bilo takole (rdeče je označen umik poti Zaloška - Šlajmerjeva - Malenškova - Zaloška, mimo velike sipine, pred letom 1820):

(v strugi na levi (pod sv Petrom in kasarno) se lepo vidita dva Gosja otočka)

Potem so pa strugo izravnali, pa potegnili Zaloško naravnost - in Šlajmerjeva je ostala viseti kar tako:

Hecno, na tej karti izpred prve svetovne vojne se Šlajmerjeva imenuje - Stara pot! Pa še nekaj - bivša vodmatska sipina je tesno povezana z mnogimi med nami - tudi z menoj - in to takorekoč od začetka: prav sredi nje danes stojita tako stara kot nova ljubljanska porodnišnica.

******

Zdaj pa k cesti Ob Ljubljanici oz. Na peči. Ta cesta navidez brezveze vijuga po ravnini vzhodnega Kodeljevega, med Ljubljanico in Gruberjevim kanalom:

No, če si pogledamo stare zemljevide, pa vidimo, da je cesta v bistvu rob stare struge Ljubljanice (zato tudi ime Na peči, iz pečina, rob, kjer se je bivši breg struge spustil dol). Struga se je posušila, ko so ponovno izkopali Durchlasserjev prekop. Na temle zemljevidu (III. Landesaufnahme, 1849) se še lepo vidi suha struga:

Zgoraj pa že teče ravna črta, železna cesta Dunaj - Ljubljana - Trst (postaje so označene z B.W.) , ki je vprašanje plovnosti Ljubljanice dokončno poslala v zgodovino …

******

Tako sta trikotnik Šlajmerjeva - Malenškova - Zaloška in ovinek Ob Ljubljanici - Na peči ter potek ceste Na peči naprej ljubka ostanka starih časov, ko je v globoki in skrivnostni Ljubljanici še živel Povodni mož in je na Barju še strašil Zmaj.

(čudovito ravna struga Ljubljanice, med Šempetrom in Selami, vzporedna Zaloški cesti)

(Ovinek Ljubljanice na mestu, kjer se začenja nova struga. Tu je bil včasih mlin in velika vodmatska sipina. Vidi se regulacija struge s kamnitimi bloki. Pa račji par.)

(približen potek stare struge Ljubljanice med Vodmatom in Kodeljevim, pred 1830)

Pa veseu vikent (kar ga je še ostalo) …

Objavljeno v 10.11.2007 ob 17:09 in zapisano pod petkovanja .