petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Za veselejši začetek delovnega tedna vam dam najprej tole:

Bu! Tole je mozaik iz Pompejev. Stari se niso nevemkolk ukvarjali z anatomsko pravilnostjo (lej k ma štrleče uhe!), zato pa tembolj s simbolizmom lobanje, ki je eden najevokativnejših in najmočnejših simbolov sploh. (Vzrok za to naj bi tičal v naših preprogramiranih možganih, ki so navajeni v vsem videti obraz, in takoj prepoznamo očesne dupline in štrleče kosti čeljusti pod mogočnim belim svodom.)

Če ostanemo v Evropi - in pustimo ob strani afričane, Inke, Azteke in Maje, pa azijske kuture in ostalo, kjer lobanja figurira nadvse močno - ne moremo mimo tegale hriba:

Danes je precej drugačen, kot je bil 2.000 let nazaj; kraj smrti in groze, Golgota oziroma Kalvarija v Jeruzalemu (kjer so na veliki T iz lesa nabili med ostalimi tudi Ješua, kot je to nepozabno opisal Bulgakov).

Lobanja in Smrt, katere najpogostejši simbol je, v Evropi ni bila nevem kako pogosta vse do 14. stoletja, ko se je zaradi Jersinije praktično sesul red, ki je vladal v družbah tistega časa. Kuga, posledična lakota in priložnostne vojske so fejst razredčile prebivalstvo, in ob kupih mrtvecev je težko kdorkoli ostal hladen.

Tako se je razširila ena izjemna alegorija, imenovana mrtvaški ples, danse macabre. Najprej kot religiozna gledališka igra, misterij, kjer so zakostumirani igralci, plesalci, pevci in inštumentalisti kazali, kako bomo vsi umrli, in da nima nihče šans. (Tu se lahko spomnimo na podobno motiviko v Sleherniku in Mamonu, kjer hoče Slehernik na oni svet vzeti keš, pa mu smrt razlaga, da to žal ni mogoče.)

Prva znana upodobitev Mrtvaškega plesa leta 1424 v cerkvi na pariškem Cimetière des Innocents (pokopališču nedolžnih). Poleg Ladje norcev, Narrenschiff (o tem morda kdaj drugič), so bile podobe mrtvaškega plesa ena najbolj popularnih v času od 14. do 17. stoletja. Še pri nas imamo eno, v Hrastovljah.

(Hans Holbein)

(Janez iz Kastva)

Tale je hecen odmev mrtvaškega plesa, Šah s Smrtjo v cerkvi v Tabyju pri Stockholmu:

Okej, vse tole je bilo v bistvu uvod. Smrt je v teh stoletjih bila bolj simpatična, pač nekaj neizogibnega, neodtujljiv del življenja. Skozi leta pa je - bolj kot smo bežali od umiranja, skrivali umirajoče v bolnišnice in hiralnice, obzidavali pokopališča itd. - postajala po eni strani vedno bolj grozna in strašljiva, po drugi pa je umetnikom predstavljala ali minljivost, Vanitas, ali pa notranjo kontemplacijo:

Zdaj pa smo pri naši zgodbi. Recimo, da smo na nemirnem Balkanu in da se piše leto 1809. Srbi so sredi prvega upora proti Turkom, po celi deželi se bijejo bitke in odmeva “Svatko ubi svoga subašu!“, bojni krik hajdukov in Črnega Jurija, Karađorđa.

Muzika!

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

(okej, je črnogorska, ampak da tapravo štimungo)

Pri Nišu je vas, Kamenica. Nad Kamenico se dviga hrib, Čegar. Na tem hribu je spomladi tega leta svojo vojsko zbral vojvoda Stevan Sinđelić, sokol srbski.

Pa so Turki, krivoverna ta nesnaga, s premočno silo obkolili Čegar in napadli Sinđelića in njegove junake. Vmes se skregajo še vodje srbske vojske, zato okrepitev ni od nikoder. Kot zapiše neznani letopisec na rob knjige Pentekoste - Na Čegar srpska vojska poginu; starešine se skaraše in vojsku izdadoše …

Sledi prizor za guslarje - ko je sokol uvidel, da so Turki prodrli v trdjavo, je počakal, da je kar največ sovragov prišlo noter, nato pa je s strelom iz pištole pognal v zrak skladišče smodnika, sebe, svojo vojsko in na stotine napadalcev.

Turško štetje našteje prek 5.000 mrtvih; na bojnem polju je obležalo skoraj 3.000 Srbov. Bil je 31. maj 1809.

Turški paša v Nišu je besen in zadovoljen hkrati. Karađorđeva vojska ne more napredovati v osrednjo Srbijo in dalje po dolini Morave, a padlo je preveč njegovih najboljših janičarjev. Paša se boji spletk Visoke Porte, zato se domisli nečesa, kar bo sultanu v veselje ter Srbom v največjo grozo.

Turki ločijo cela trupla Srbov od tistih, ki jih je eksplozija preveč uničila. 952 jih je. Vsem tem 952 truplom odrežejo glave (za vsako glavo je paša ponujal 25 grošev). Vsem 952 glavam odrejo kožo z lasmi vred, jih ustrojijo, nabašejo z bombažem in pošljejo v Carigrad kot dokaz veličastne zmage.

Turkom ostane 952 lobanj. Pa zgradijo sredi Niša enega najgrozljivejših spomenikov v zgodovini, skoraj pet metrov visok in tri metre širok kvader. Vanj vzidajo od vrha do tal v 55 vrstah vseh 952 lobanj. Ćele-kula.

Skozi leta je spomenik propadal, mnogo lobanj so naskrivaj odnesli svojci, da jih pokopljejo. Ko so Turki dokončno šli in je bil Niš osvobojen, so Ćele kulo zaščitili in okoli nje zgradili cerkev.

Lobanja vojvode Stevana Sinđelića je na častnem mestu.

Turkom ni uspelo zastrašiti prebivalstva, ampak so ga le podžgali. 23 let po bitki je na svoji poti na Orient obiskal Niš in Ćele kulo francoski pesnik, pisatelj in politik Alphonse de Lamartine. Pretresen je zapisal:

“Qu’ils laissent subsister ce monument! Il apprendra a leurs enfants ce que vaut l’independance d’un peuple, en leur montrant à quel prix leurs peres l’ont payée.”

O, ko bi ohranili ta spomenik! Njihove otroke bo vedno učil pomena neodvisnosti naroda in jim kazal ceno, ki so jo zanjo plačati njihovi očetje.

*****

To je to. Zdej pa delat

Objavljeno v 5.11.2007 ob 20:45 in zapisano pod pondelkovanja .