petkovanja in pondelkovanja

Escherjeve roke iz prejšnjega posta, ki rišejo seme sebe, so me spomnile na eno prigodo izpred par let, ki se mi je pripetila v Piscu.

Nemarno zaraščen, kot se to popotnikom rado zgodi, plašim otroke po mestecu, pa se odločim, da zavijem k brivcu.

Brivec, star, simpatičen možak, takorekoč prototip brivca, kot vsi brivci med brušenjem klince na usnjenem traku (ja, totalna old skool) govoriči o tem in onem. Po običajnih lamentacijah o vremenu, o sendero luminoso in inflaciji je rekel nekaj nadvse zanimivega.

O, ti pridevniki …

E? … zamehurčkam skozi brivsko peno.

Ja, ti pridevniki hudičevi (los adiectivos infernales!), zarobanti. Jezik bojo uničili!

E?

Če pa res! Tako kot je stari Russell - bog mu podžgi ognja v peklu! - skoraj uničil našo častitljivo brivsko obrt z raznimi brivci, ki brijejo in ne brijejo sami sebe, tile pridevniki najedajo samo srčiko neverjetnega zaklada slikovitega, svetlega in izraznega beseišča izjemno bogate španščine - pa tudi vseh drugih jezikov!

Ja, ti pridevniki hudičevi … si mislim. Pa prislovi, pa določila pa nasploh cela menažerija slovničnih bitij, ki jih osnovnošolci tako ljubijo.

Zakaj pa, vprašam s polnimi usti pene.

Zato. Vzemiva pridevnike. Ste opazili, da se eni nanašajo sami nase, eni pa ne? Stavim primer, pridevnik “zelen” ni zelen, pridevnik “sofisticiran” pa je sofisticiran.
O. Res. “mnogozložen” ima mnogo zlogov, “smrdljiv” ne zaudarja. (To je kar zabavna igrica. Poskusite še vi poiskati kak pridevnik, ki se nanaša sam nase!)

Čudovite primere dajejo gospod! Gremo naprej, v srčiko tega uragano linguistico. Pridevniki so torej samonanašajoči, ali pa nesamonanašajoči, če mi gospod dovolijo grdo zloženko.

Gospod so danes milostni.

Kot opazijo, sta ti dve besedi - samonanašajoč in nesamonanašajoč - tudi pridevnika.

Drži.

Zdaj pa si oglejva tega drugega, to gnusno pošast, jezikovnega peklenščka! Ne-sa-mo-na-na-ša-joč! je zlogovaje izpljunil z očitnim gnusom in tresočo jezo. Še vedno nisem videl, čemu je tako besen nad to besedo, in strah me je bilo, saj je svojo govoranco podpiral z vihtenjem ostre britve.
Ta vrag je točka, kamor se opira brezbožni Archimede, da podre celo veličastno stavbo jezika! To je … glas se mu je znižal v šepet, ki je šel skozi kosti … paradoks!

Vprašam vas, gospod - naj mi ne zamerijo - se li pridevnik “nesamonanašajoč” nanaša sam nase - ali ne?

E? Hm. Torej, gospoda brivca zanima, če je “nesamonanašajoč” samonanašajoč ali nesamonanašajoč (zdaj tudi jaz bralce prosim oproščenja za to mitraljiranje z neblagoglasnimi tvorjenkami). Poglejmo.

Če se “nesamonanašajoč” ne nanaša sam nase, potem je nesamonanašajoč. Ampak - to potemtakem pomeni, da se nanaša sam nase, in je zategadelj samonanašajoč. Ampak če se nanaš sam nase - potem je to, kar sam pove, namreč, da je nesamonanašajoč. Kar pomeni, da … o pinche pito de pitufo.

“Nesamonanašajoč” se nanaša nase takrat in samo takrat, ko se ne nanaša nase.

In kot je teorijo množic - oziroma prvi poskus kompletnega in neprotislovnega formalnega sistema, Principie Mathematice¹- odpihnila Russelova antinomija (In Goedel), se tu v pišu ne-logike ruši vsa tisočletna zgradba jezika. Ta mutant besedni ne bi smel biti gradnik stroge, a lepe in čvrste zgradbe jezika. Kaj se to pravi, beseda, ki pomeni kar pač pomeni le takrat, ko tega ne pomeni?!

El paradoxo! je zamrmral brivec in utihnil.

Tudi jaz sem utihnil.

**********

.

.

.

1. tole je tipična stran iz Principie, ki je hotela biti slovnica jezika narave, matematike: ↩

Objavljeno v 2.11.2007 ob 22:45 in zapisano pod petkovanja .