petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Danes zjutraj - okej, za srečne zjutraj, za trezne zgodaj popoldne - sem odsotno momljajoč skoraj padel pod kolesa, kot se reče.

Spregledal avtobus pa to.

Ko sem tako od mnogo preveč blizu gledal kolo avtobusa, sem se spomnil na eno fotko in na eno hecno stvar:

A se kolo - os, ležaj, napere, obod, lahko razvije samo od sebe?

V hecni knjigi Philipa Pullmana Dark Materials so opisane mulefe, hecne žvalice, ki živijo v čarobnem gozdu. Drevesa v tem gozdu rodijo popolnoma okrogla semena z luknjo v sredini; mulefe nabirajo ta semena, jih natikajo na posebne izrastke na svojem telesu in šibajo po takih kolesih naokrog. Seveda je pokrajina, kjer živijo mulefe, prepredena s čudovito gladkimi bazaltnimi pasovi, po katerih se vozijo.

Ampak na našem planetu živali s kolesi žal ni. Noge, krila, zvijanje, plazenje, skakanje, kar hočete - a ne koles. Nobenih prostovrtečih se osi, nobenih rotorjev sploh. Oziroma - skoraj.

Tole kolo so našli na ljubljanskem Barju in je staro dobrih 5.000 let. Najstarejše znano leseno kolo, čudež neolitske tehnologije.

Ampak - če vzamemo, da je tole kolo zgoraj najstarejše na svetu sploh, je to kljub vsemu šele drugi sistem prosto vrteče se osi na tem planetu.

Pozdravite Vibrio cholerae!

Tale simpatična bakterija iz rodu Vibrionales nas je pobila še pa še in prinesla Robertu Kochu večno slavo. Kot ime pove, povzroča kolero.

Ampak tu nas ne zanima temna plat bacilčka, ampak tale dolg repek, ki ga ima. Še prej pa bomo še kakšno rekli o bakterijah. Bakterije so povsod, in to dobesedno. Od globokomorskega dna do radioaktivnih smetišč, od antarktike do 10 kilometrov pod zemljo - bakterije bakterije bakterije. Verjetno so tudi v vesolju. (enkrat so mislili, da je meteorit z Marsa prinesel bakterije od tam sem. Žal ni.)

Bakterij je na zemlji, kot ocenjujejo, 6.000.000.000.000.000.000.000.000.000.000. V človeškem telesu je raznoraznih bakterij desetkrat več kot naših lastnih celic.

Bakterije so bile prve. Prvo bitje, ki si je zaslužilo ime bitje, je bilo neka prabakterija. 4 milijarde let nazaj.

No, ker so imele bakterije ful časa na voljo, ker jih je toliko in ker se tako veselo množijo in mutirajo, so skozi leta razvile svašta. Prav res.

Naprimer, tistile repek od Vibria choleraea.

Repek oz. bakterijski biček - ki je sicer drugačen od tistih bičkov, ki jih imajo evkarioti bičkarji (npr. luštne evglene) - je proteinski izrastek. Za razliko od evgleninega bička, ki zna sam migat, je ta sam na sebi nekoristen.

Za to, da miga, je pritrjen na enega najbolj edinstvenih bioloških sistemov ever sploh. Na rotacijski motor:

Tole je prikaz tegale motorčka. Premer vsega skupej je 30 nanometrov (0.00003 milimetra). Ima lep stator in popolnoma delujoč rotor in črpa energijo iz pretakanja kislin skozi bakterijsko membrano (kolerček od prej konkretno s takoimenovanim črpanjem natrijevih ionov). Motorček vrti 15 mikronov dolg biček z 20.000 obrati na minuto in ima 0.0000000000000002 konjske moči …

Evo ga. Motor s prosto vrtečo se osjo. Nastal nekje dve, tri milijarde let nazaj. Čudo biologije in edini znani sistem te vrste na planetu. Nekaj, kar smo ljudje uspeli posneti šele pred 7.000 leti. Podoben motor na osi pa smo naredil šele v poznem osemnajstem stoletju.

Skratka, bakterije so nas kr fejst namahale pri tem. Ni čudno, da smo se skregal - in da nas je Vibrio cholerae skušal ubit, mi pa njega nazaj še bolj.

So bolezni morda le izraz bakterijske nevoščljivosti? …

Pa veseu vikend vsem!

Oj!

Brezbožni Dawkins je enkrat nekaj govoril o razširjenemu fenotipu, pa se mi fajn zdi to povezat z enim od mojih najljubših hobijev - bult u slike.

Vprašanje: kdo pravi, da ne hodimo v vulkane, da se ne sprehajamo po Luni in ne obiskujemo kraterjev na Marsu?

Če pogledamo zelo na široko, so naprimer teleskopi ali mikroskopi zgolj očala, ki si jih nadenemo, ko oči ne zmorejo več tako daleč - ali blizu. Kakšna je razlika med sprehajalno palico (ali umetno nogo) in Hubblovim teleskopom (ali visokoenergijskim pospeševalnikom)? Če gremo še dlje v biologijo (mar ni biologija podobna zgodovini, mar ni - z vsemi pridržki - potovanje nazaj po časovni osi evolucije?), kaj pa ščinkavček, ki si s kaktusovo bodico pomaga izbezati mastno ličinko izpod lubja? Ali pa morski psi, ki se velikodušno prepuščajo čistilcem, da jih oberejo parazitov?

Skratka, govorili - bolje - gledali - bomo o robotkih.

Leta 1970 so sovjeti poslali v svet tole čudovito sliko. Kot grafika je, in njene umetniške kvalitete so nesporne:

Beri naprej »

Helow!

Dnes gremo pa na tropske otoke …

Sam ne na one, ki imajo plažo in privez in all-inclusive resorte …

Bougainville …

Vanuatu …

Ampak še prej gremo pa v Kamerun med Fange. Cambriški antropolog Boyer je raziskoval njihova verovanja, običaje in navade. Pa je bila ena slavnostna večerja v Cambridgu, in on razlaga ranorazne bizarije tega plemena. In pravi nekako takole, da Fangi verjamejo, da “imajo čarovnice poseben organ - ki ima obliko živali - v svojem telesu, ki ponoči zleti ven in prinaša nadloge posevkom poštenih Fangov. Lahko tudi zastrupi kri nič hudega slutečega. Čarovnice se zbirajo na pojedinah, kjer žrejo svoje žrtve in kujejo nove zlonosne načrte. Fangi večkrat poudarijo, da poznajo nekoga, ki pozna nekoga, ki je na lastne oči videl čarovnice letati na listih bananovca in metati magične puščice v nedolžne ljudi.“

Boyer nadaljuje: “No, ko sem razlagal te in podobne reči svojemu omizju, se je oglasil priznani cambriški teolog (!) in mi rekel: Ravno zato je antropologija tako fascinantna in težka. Razložiti morate, kako lahko ljudje verjamejo v take nesmisle! Prav onemel sem …“

No, religija je čudna tema, njeno preučevanje, razlogi za nastanek in razvoj so večinoma zaviti v meglico časa, mitov in zgodb. A ne vedno - in zato gremo na tihomorska otočja, ki se razprostirajo nekje med Papuo Novo Gvinejo, severno Avstralijo in Novo Zelandijo; na Salomonove otoke, na Vanuatu in podobne … to je Melanezija:

Na teh otokih živijo hecni ljudje, bivši mojstri pomorstva. Na otoke so prišli že davno nazaj in se zelo dobro prilagodili življenju v džunglah. V splošnem so ostali v kameni dobi, z zelo zapletenim sistemov klanov, totemov, tabujev in sličnega, da si vsak antropolog prste oblizne.

Beli ljudje se na te otoke uleteli s kapitanom Cookom. Stoletja so se tem nezdravim in neprehodnim džungelskim otokom izogibali, domorodce pa so imeli za ljudožerce. Z začetkom 20. stoletja, predvsem pa po prvi svetovni vojni so belci malce bolj šli v kolonizacijo, pa so pripeljali misionarje in nekaj vojakov. V splošnem, nič posebnega.

Potem pa se je začela druga svetovna vojna.

Na tem področju so američani in japonci bili hude bitke. Oboji - še posebej pa američani - so gradili velike vojaške baze, letališča, pristanišča, skladišča in vojašnice. Domačini so s strahom in občudovanjem opazovali bele ljudi, ki so na dobesedno čudežen način kopičili orjaške količine neverjetnih in čudovitih reči.

Kot je rekel Arthur C. Clarke - nobena dovolj razvita tehnologija se ne razlikuje od magije.

Beli ljudje so - v očeh domačinov - počeli bizarne reči. Sedeli so v kočah in premikali papirje sem in tja (kar se jim je zdelo res nesmiselno). Silili so domače moške, da so v vrstah korakali sem in tja, noseč palice na ramah (kar se jim je zdelo še bolj nesmiselno). Izsekali so velike pravokotnike džungle in steptali tla. Sedeli so pred velikimi škatlami in vpili v konec žice, ki je bila povezana z veliko in zelo dolgo kovinsko palico na strehi koče. Kaj zaboga ti belci počno?!

Pa se je starostam posvetilo: kargo! Belci kličejo kargo! Belci imajo moč, da velikemu božanstvu naročijo, naj prinese vse, kar potrebujejo in še več tega, česar nihče ne potrebuje - konzerve z dušeno govedino, kovinske palice, denar, zaboje in zaboje in zaboje najosupljivejših reči: kargo.

Pa se je starostam posvetilo še nekaj: božanstva bi kargo morala poslati njim, pa so se ti belci prislinili. Ukradli so kargo, ki je namenjen nam! Nemudoma moramo ukrepati, poklicati božanstva in jim naročiti par pošiljk karga.

In so šli globoko v džunglo.

Belci so seveda porabili in pripeljali res velike količine karga - se pravi, gre za cargo, “tovor”, dobrine. In se jim tudi sanjalo ni, kaj bodo iz tega namesili domačini …

Po vojni je precej ljudi obiskalo te otoke - med njimi tudi David Attenborough - in so nabasali na nekaj res hecnega:

Fotka je zanič, žal. Kaže pa letališče na enem izmed otokov otočja Vanuatu. Vse ima - pristajalno-vzletno stezo, radar, kontrolni stolp, hangarje, radijske oddajnike in sprejemnike ter letala. Vendar … vse je narejeno iz lesa, spleteno iz listov in lian, zvezano skupaj z grobimi vrvmi.

Ker to ni letališče, temveč tempelj cargo kulta.

“Pred davnimi davnimi časi je k nam prišel majhen bel moški z brado in svetlimi lasmi, ki je govoril s piskavim glasom. Rekel nam je, da naj se pazimo misijonarjev, pokazal nam je, kako naj učinkoviteje sušimo kopro. Napovedal je čudne dogodke in govoril v čudnem jeziku. Potem je odšel k svojim prednikom, prej pa nam je obljubil, da se vrne z velikanskim kargom. Takrat se bodo podrle gore in doline se bodo izravnale, starci bodo postali spet mladi, belci bodo izgnani in karga bo toliko, da bo vsak imel več kot potrebuje. Moškemu je ime John Frum in mi čakamo na njegov prihod.“

To je nekako standardna doktrina najbolj znanega kargo kulta, kulta Johna Fruma, ki je eden redkih, ki so se obdržali do danes. David Attenborough je leta1950 govoril z visokim svečenikom tega kulta, ki je trdil, da je vseskozi v kontaktu s samim Johnom Frumom - in to po radiu (radio belong John) ki je bil skoraj popolna replika vojaške kratkovalovne radijske postaje - iz lesa.

John Frum je verjetno John from (America). Na nekaterih otokih je Frum kralj Amerike. Prišel bo - v večini doktrin - 15. februarja, ni pa znan, katerega leta.

Pripadniki kulta (verniki, ane) se zbirajo na velikih praznovanjih, oblečejo se v imitacije vojaških uniform in korakajo v postroju gor in dol. Gradijo letališča, letala, kontrolne stolpe, kličejo Johna Fruma in kargo ter plešejo.

Leta 1974 se je zgodil en hec - namreč, Vanuatu sta obiskala kraljica Elizabeta druga in njen mož princ Phillip. In on, se pravi, njegova kraljevska visokost Princ Philip, Vojvoda Edinburški, KG, KT, OM, GBE, AC, QSO, PC, je postal božanstvo v varianti Frumovega kulta!

Princ Filip je - kot je otočanom jasno - brat Johna Fruma in šef distribucije karga. Kot tak je božanstvo in otočani častijo njega, njegova dela in njegove slike. Predvsem s temi je bil hec - na predlog britanskega upravitelja Vanuatuja je princ poslal svoje slike vernikom njegovega kulta, in vernikom se je od veselja skor zmešal …

Kargo bo …

Tile melanezijski kargo kulti so religija v nastajanju. Lahko opazujemo, kako je vzniknila, se razširila, spreminjala, razpadala in reformirala. Tako kot je nekoč nek Indijec legel pod figovec in zasanjal, tako kot je nekoč nek Žid prišel v Jeruzalem na oslovem hrbtu - tako je tudi nek John from America nekoč rekel prebivalcem otoka Tanna, dejte spuca tale kos džungle in zgradijo stolp, pa bo vsak dobil toliko konzerv nasoljene govedine, kot jih bo lahko nesel … in prileteli so avioni, polni dobrot …

Naj vam bo kargo bogat in obilen!

t͡ʙ̥ , kot ga zapišejo pri IPA, je eden najredkejših glasov v človeških govoricah, nezvočni alveolarni dvoustnični trilčkani afrikativ (ehm, trilčkani je kr tko beseda (zihr mate lingwisti boljšo), izpeljana iz angleške trilled in nej bi pomenla, da se del ust (jezik, ustnice) pri izgovoru zatrese, npr. kot pri r).

Pomoje se ga izgovori tako, da se najprej jezik nasloni na zgornje dlesni (odtod alveolarni), kot bi hoteli reči t, potem pa se izdihne, mimogrede se obe ustnici (bilabialni) zapre (afrikativ), kot bi hoteli reči b, in pihne skozi, da se ustnici zatreseta (trilčkani), glasilke pa se pusti pri miru (nezvočni). Skratka, kot bi želeli posnemati - prdenje …

********

No, take sem mlel, ko sem včeraj ponoči pisal, da bi ja bilo čimprej (ker se en že pritožuje), ko me iz onega čudnega alfa stanja vrže ven predirljiv žvižg.

Žvižg je definitivno nekaj sporočal - ne meni - kar me je spomnilo na tiste žvižgane jezike, ki so tako hecni in tako stari, in na zgodbo o prvi resnični Atlantidi …

Še tole o nezvočnem alveolarnem dvoustničnem trilčkanm afrikativu - ta prdeči fonem uporabljajo brazilsko-bolivijski domorodci jezikovne družine Mura. Danes so ostali le še redki posamezniki, njih enih 150, ki govorijo nenavadni jezik Pirahã. Tudi ta jezik se lahko - žvižga.

Žvižgavi jeziki sicer sploh niso tako redki in se jih najde povsod, kjer je zajeban gorat teren, pa se je tako lažje menit s hriba na hrib, al pa v kakih težkih džunglah. V Turčiji je ena dolina celo turistična znamenitost zaradi tega žvižganja, žvižgače najdemo v Pirenejih, v Grčiji, pa na Kanarskih otokih …

… no, pa smo tam. Na Kanarskih otokih.

(kanarček z otoka Tenerife)

Naprej, beseda o besedi kanarski … otoki so dobili ime po psih; stari Rimljani so jim rekli Insula Canaria, pasji otok. Je pa res, da so kanarčki od tam in da so dobili ime po otokih. Se pravi, da se kanarčki vzeli ime Kanarskim otokom, ki so vzeli ime psom.

Zdej pa gremo v čase, ko so ljudje - se pravi, Evropejci - začeli gomazeti prek šivov Pangeje.

Ko so še lomastili dinozavri, je bil na Zemlji ena sama celina, pangeja. Superkontinent. K sreči je naš planet tektonsko nadvse aktiven (Mars, recimo, ni), pa je pangeja pred slabimi 200 milijoni let začela razpadat po šivih. Prvi in do neke mere najznamenitejši šiv je takoimenovani srednjeatlantski hrbet, ki je kriv za nastanek Atlantika in ki še danes poriva nesrečno Ameriko proč od zelenih pašnikov Evrope in bujnih gozdov Afrike. Vsako leto za slabih deset centimetrov.

Zakaj je ta šiv tako pomemben? Ko smo se Evropejci odločili, da bomo osvojili svet, smo najprej poskusili na severozahodu in na bližnjem vzhodu. Prve evropske ekspanzionistične odprave so vodili Vikingi in križarji. Obojim je do neke mere ratalo (Grenlandija Erika Rdečega je ostala naseljena do male ledene dobe v 16. in 17. stoletju, križarske državice v Levanti so se obdržale do konca 13. stoletja), vendar se na vzhod res ni dalo iti, saj smo butnili ob veliko naprednejše in sposobnejše kulture. Tako smo se morali ozreti proti zahodu, preko šiva pangeje na Atlantiku.

Leif Erikson in njegova ekspedicija na Vinlandijo oz. Novo Fundlandijo so bili prvi, ki so poskusili prečkati šiv in se naseliti na oni strani. Uspelo jim je priti tja, ampak so se kaj hitro obrnili in šli domov (to nekaterim služi za dokaz, da imajo severnjaki več pameti od Špancev, saj so odkrili Ameriko - a takoj šli domov in pozabili nanjo; Špancem pa se je Amerika zdela ful džazna - no zdaj pa imamo hudiča).

**********

Preden pa so Španci in Portugalci prečkali Atlantik in naredili darmar med civilizacijami na oni strani, so najprej potrenirali v bližnjem peskovniku. In kaj bi jim lahko bilo bliže kot prav Kanarski otoki.

Na kanarskih so vsaj od 9. stoletja pred našim štetjem živeli ljudje, sorodni Berberom, ki so sami sebi rekli Wa n chinet. Plinij Starejši jih omenja in hvali njihove velike palače (Pliniju ni preveč za verjet, kasneje ni nihče videl nobenih takih stavb).

Wanchineti so imeli precej razvit sistem, od dinastičnih kraljestev na nekaterih otokih do demokracij, sorodnim Atenski na drugih. Nekatere združbe so prakticirale poliandrijo, v čislih pa so imeli samomor, včasih ritualen, včasih nujen, včasih pa kar tako.

Ma, kakorkol, bili so olivne polti, visoki in popolnoma kamenodobni. Oblačil so se v kozje kože, se borili s kamni in priostrenimi palicami, svoje mrtve so mumificirali, starce pa izpostavljali. Uporabljali so pisavo, podobno Kartažanski, delali so lepo okrašene glinene posode, verjeli v najvišjega duha, ki se je na različnih otokih imenoval Acoran, Achicuran, Eraoranhan ali Abora - pa tudi v hudobnega Guayota, ki je živel v vulkanu Pico de Teide. In nihče - ali skoraj nihče - ni imel krvne skupine B.

In čeprav so bili Wanchineti konec drugega in na začetku prvega tisočletja pred našim štetjem pomorski geniji, nič manj sposobni od polinezijcev, so - na svojo žalost - popolnoma pozabili na umetnost plovbe.

Koncem 13. stoletja začnejo na Kanarskih otokih pristajati Evropske ladje. In s seboj so prinesle - uničenje.

Plodni otoki brez divjih zveri so Portugalcem in Špancem nadvse dišali. Srečni otoki.Prvi Wanchineti so prišli v Španijo kot sužnji že leta 1335. Španci so jim rekli - Gvanči. Leta 1402 so prav Španci izvedli prvo invazijo na otoke, a Gvanči se niso dali kar tako. Nekaj otokov so zasedli zlahka, drugi - predvsem Gran Canaria in Tenerife - pa so se tepli do zadnjega. Tako je trajalo več kot sto let, da so Evropejci s svojimi arkebuzami in konjeniki sesuli otoško civilizacijo. Še leta 1494 je velika španska vojska padla v zasedo in Gvanči so pobili prek 1.000 vojakov v Masakru pri Acenteju.

Takole so se leta 1496 (že precej po “odkritju” Amerik) poslednji gvanški kralji predali Alonsu Fernandezu de Lugu:

Gvančev je bilo konec. Ampak smrt gvančevske kulture se je začela že prej, s prvimi ladjami, vojaki in misijonarji; konec se je vohal ob prvem stiku z “višjo” kulturo …

En hecen primer, ki je kazal, kako Gvanči nimajo šans, se je zgodil na Tenerifeju leta 1400. Pastirčku se je prikazala Marija. Dobesedno, La Virgen de la Candelaria, ki je danes ena najbolj čaščenih podobic v iberskofilskem svetu. No, ta Devica je pastirčku pustila kipec, podobo same sebe. Čist klasičen kipec je, Marija z detetom, na prvi pogled nič posebnega:

Ampak na njenem ogrinjalu nekaj piše. Tole:

TIEPFSEPMERI · EAFM · IRENINI · FMEAREI · LPVRINENIPEPNEIFANT · NARMPRLMOTARE · OLM · INRANFR ·IAEBNPFM · RFVEN · NVINAPIMLIFINVIPI · NIPIAN · APVIMFRI · PIVNIAN · NTRHN · NBIMEI · ANNEIPERFMIVIFVF

***********

Ubogi pastirček se ob zori 15. stoletja ni več znašel. Črk in besed ni razumel, le čutil je njihovo magično moč. Pa ni nič pomagalo - on in njegovi Gvanči so postali prve žrtve širjenja Evrope. Sto let kasneje so izginili Arawaki, padli so Maji in Azteki, uničeni so bili Inki. Moč orožja, rastlin in živali - predvsem tistij najnajmanjših, mikroorganizmov - je bila za vsa ta ljudstva enostavno tumač.

Gvanči stojijo prav na začetku teh trupel cilivizacij. Morda so neupravičeno prezrti, saj smo prek njih začeli kolonizirati ves svet. Od njih je ostalo nekaj mumij, nekaj glinenih črepinj, nekaj razvalin in devet stavkov v njihovem jeziku.

Ter to čudno zaklinjanje …  TIEPFSEPMERI · EAFM · IRENINI · FMEAREI …

Ojla!

Vem, da je sobota, ma tole pa je novica, ki je fajn … Namreč, na polju, ki leži na trasi bodoče avtoceste pri Murski Soboti so arheologi izkopali nekaj dost divjega in vobče kulskega. Prav džazno je, bi rekel

Arheologi Inštituta za dediščino Sredozemlja pri znanstvenoraziskovanem središču Koper na Univerzi na Primorskem so pod vodstvom staroste dr. Mihe Guština izkopali prekmursko Venero!!!

Kipec - antropomorfna figura z vrezanimi vzorci je po prvih ocenah star 5.500 let, kar pomeni, da je iz srednje kamene dobe. Tole figurico bi zlahka naredil Ostrorogi Jelen!

No, zgleda da je prizor iz Bobrov, ko koliščarji pod vodstvom ostarelega Ostrorogega Jelena preselijo iz Barja na plodne prekmurske ravnice - resničen!

No, arheologi so leta 2002 sredi Barja izkopali najstarejše leseno kolo v Evropi, podobne starosti kot tale kipec …

… in koliščarji so se z vozovi odpravili na vzhod, na širne ravnice Prekmurja …

Luštn . Obveščamo, k bo še kej …

včeraj me sredi noči zbudi telefon in na drugi strani precej besna Jane Austen. ‘Twas Sylvia! Not me - Sylvia!

E? Out of the ash / I rise with my red hair / And I eat men like air. A to je zdej to?

Ne!

Hm. Za hip sem bil clueless … Ampak, potem se pa je le nekaj začelo svitati. Pred spanjem sem sodeloval v hudi debati (s samim seboj) o prepoznavanju vzorcev. No v bistvu je šla tema nekje o umetni inteligenci iz sedemdesetih (se pravi, še preden so se blondinke začele farbat na rdeče), in posebej o Turingovem stroju, ki - razočaran v ljubezni in nesposoben prepoznati zaljubljenega pogleda od navadnega - naredi kot Jane Austen: potisne glavo v digitalno verzijo plinske pečice, odpre plin in za vedno reši svoj halting problem.

Gödlja, ki je nastala, je bila neposredna posledica igre v čem se razlikujeta taledva seznama:

Jane Austen - Louis Adamič - Yukio Mishima

Charlotte Brontë - Yasunari Kawabata - Milovan Đilas

Vendar, kot je pokazal telefonski klic, ni šlo zgolj za odkrivanje razlik med seznamoma, temveč tudi za najdi vsiljivca; vsaj v enem seznamu je nekdo, ki ne paše.

Ma, dejmo začet mal bolj nazaj. Očitno gre za prepoznavanje. Za odkrivanje vzorcev, ki leži v samem temelju preživetja najsposobnejših, za vzrok razvoja nevronov, možganov in pameti kot take.

Kar napelje na zanimive uganke, takoimenovane Bongardove probleme. Bongard je bil Rus, kar pomeni, da se je z vprašanji ukvarjal na veliko. In ko so konec šestdesetih resno hoteli uresničiti Babbageove sanje, zgraditi misleči stroj, je on začel na začetku.

Kaj je spoznanje? Bolje - ker smo v znanosti - ali obstaja temeljni spoznavni eksperiment?

Bongard pravi, da ja. In evo ga. Mati vseh kognicijskih vprašanj:

Kaj vidite na tejle sliki?

Simpl, kenede - dve skupini pik, ane.

Točno. Ampak - kaj se vse sproži v vaših glavah, da lahko rečete kaj takega … Še bolje - kako neverjetno težko je narest mašino, ki bi dala ko iz topa tak odgovor!

Bongard je tale spoznavni (prov nočem rečt kognicijski, mater …) eksperiment razvil in zasnoval serijo takoimenovanih Bongardovih problemov, ki se dotikajo najtemeljnejših vprašanj o tem, kako naši možgani (in, če kdaj bojo, umetni možgani) prepoznavajo. Kako razmišljajo. Pa se pejmo mal igrat …

Bongardov problem sestavljata dve skupini preprostih sličic, vsaka po šest. Vprašanje je preprosto: v čem se prva skupina sličic razlikuje od druge?

Evo enega, lahkega:

Je očiten, ane … v prvi skupini so trikotniki, v drugi štirikotniki. Prav. Še enega, malce težjega:

Kdor ve za skodelico kave in pozna razliko med konkavnim in konveksnim, mu problem ne predstavlja problema … Kaj pa tale:

ali pa tale:

Kar precej težje, kajne?

Preden se vrnemo k besni Jane Austen, dam še enga res zajebanga … Preizkusite svoje spoznavne mišice in poskusite rešit tegale:

Komentarji so odprti za rešitve …

************

No, vrnimo se k seznamoma iz začetka.

Prvi: Jane Austen - Louis Adamič - Yukio Mishima

Drugi: Charlotte Brontë - Milovan Đilas - Haruki Murakami

To je skoraj Bongardov problem, ane … v čem se prvi razlikuje od drugega? No, skromna pamet moja je seznam v osnovi sestavila narobe … kajti Jane Austen ne paše k Adamiču in Mishimi. Takole smo zastavili:

Mishima je bil nor in je na koncu v veličastni bizarki sredi vojaškega poveljstva Tokijske prefekture naredil seppuku, ritualni samomor. Adamič je imel pri dvainpetdesetih vsega dovolj in se je ustrelil. Depresivna Jane pa je potisnila glavo v plinsko pečico, odprla plin in odšla. Prevzetno in pristrano ali razsodno in rahločutno? Morda smotano in senilno? Kdo bi vedel …

No, in tako me sredi noči zbudi klic, in popolnoma razkurjena Jane se dere name, da ona pa že ne! Da je to naredila Sylvia, ona pa ni take sorte.

Moram priznat, da mi je šla na živce, pa nasploh se glede njenih knjig vsaj načeloma strinjam z Markom Twainom - Vsaka knjižnica je dobra, če nima nobene knjige od Jane Austen. Pa četudi nima nobene druge knjige.

Clueless z Alicio Silverstone so posnel po njeni knigi, no …

Okej, sem rekel, a nisi bla čist nakonc, k se nisi mogla poročit s Tomom? A nisi s solzami močila pisma, a nisi zapisala At length the day is come on which I am to flirt my last with Tom Lefroy, and when you receive this it will be over. My tears flow as I write at the melancholy idea …?

Tom je bil okej, mal sm se igrala z njim, pa ga pustila. On je bil bol nakonc k jest!

Ja, valda. Thomas Langlois Lefroy je bil vrhovni sodnik za Irsko. Lih s tabo se je ukvarju. Ti si srala in ti si pol po njem nardila onega svojega D’Arcyja … vsega prevzetnega. In ti vsa pristranska in rahločutna in kajjazvem še si dala glavo v plinsko pečico …

Pismo, ki si ga citiral, sem napisala leta 1796, ti teslo!

E? In?

Kere plinske pečice konc osemnajstga stoletja, vosu!!!

A? Hm … okej … kdo je pa pol samomor naredu?

Sylvia. Sylvia Plath. In vrže dol slušalko.

Aja … drek …

No, prvi seznam bi se tako moral glasiti Sylvia Plath - Louis Adamič - Yukio Mishima … ja jebiga, sori.

Kdaj mislite, da bodo stroji brali knjige Jane Austen? In kdaj - če sploh - bodo v njih uživali?

Odgovor na prvo vprašanje je nekako kmalu. Na drugo pa ne vemo. In nikoli ne bomo

************

Pa sem to storila spet.
Eno leto vsakih deset
mi uspe …

I have done it again.
One year in every ten
I manage it—-

A sort of walking miracle, my skin
Bright as a Nazi lampshade,
My right foot

A paperweight,
My face a featureless, fine
Jew linen.

Peel off the napkin
0 my enemy.
Do I terrify?—-

The nose, the eye pits, the full set of teeth?
The sour breath
Will vanish in a day.

Soon, soon the flesh
The grave cave ate will be
At home on me

And I a smiling woman.
I am only thirty.
And like the cat I have nine times to die.

This is Number Three.
What a trash
To annihilate each decade.

What a million filaments.
The peanut-crunching crowd
Shoves in to see

Them unwrap me hand and foot
The big strip tease.
Gentlemen, ladies

These are my hands
My knees.
I may be skin and bone,

Nevertheless, I am the same, identical woman.
The first time it happened I was ten.
It was an accident.

The second time I meant
To last it out and not come back at all.
I rocked shut

As a seashell.
They had to call and call
And pick the worms off me like sticky pearls.

Dying
Is an art, like everything else,
I do it exceptionally well.

I do it so it feels like hell.
I do it so it feels real.
I guess you could say I’ve a call.

It’s easy enough to do it in a cell.
It’s easy enough to do it and stay put.
It’s the theatrical

Comeback in broad day
To the same place, the same face, the same brute
Amused shout:

‘A miracle!’
That knocks me out.
There is a charge

For the eyeing of my scars, there is a charge
For the hearing of my heart—-
It really goes.

And there is a charge, a very large charge
For a word or a touch
Or a bit of blood

Or a piece of my hair or my clothes.
So, so, Herr Doktor.
So, Herr Enemy.

I am your opus,
I am your valuable,
The pure gold baby

That melts to a shriek.
I turn and burn.
Do not think I underestimate your great concern.

Ash, ash —
You poke and stir.
Flesh, bone, there is nothing there—-

A cake of soap,
A wedding ring,
A gold filling.

Herr God, Herr Lucifer
Beware
Beware.

Out of the ash
I rise with my red hair
And I eat men like air.

Iz pepela
Se dvignem rdečih las
In žrem može kot čas.

Sylvia Plath, 1932 - 1963 (samomor s plinsko pečico), Lady Lazarus

Ojla!

Za prvo zgodbico danes se bomo potopili v Indijski ocean. V toplih vodah okrog indonezijskega arhipelaga živi tale simpatik:

Naj vam predstavimo Thaumoctopus mimicus, čudovito hobotnico.

Tole hobotnico, ki je precej pogosta v tistih vodah, so odkrili in polinneizirali leta 1998 blizu skrivnostnega Celebesa. Videli so jo pa še tisočkrat pred tem - a je nekako niso opazili. Kajti Thaumoctopus je mimicus, največji mojster mimikrije na planetu.

Hobotničica je osmerolovčna (kot pak vse hobotnice), enih 60 cm dolga, s črnobelimi progami, s tem, da ume spreminjat barvo in vzorec. Ker je tako majhna in nebogljena, je tarča mnogih plenilcev. In tu stopi na dan njena neverjetna sposobnost vživljanja.

Takole se spominja biolog potapljač, ki je “odkril” supermimika:

Plavam takole in zapazim malo, črnobelo progasto hobotnico. Ona zapazi mene in začne bežati tik nad dnom. Zaplavam za njo mimo enih skal - a hobotnica izgine, še preden jo uspem fotografirati. Tedajci pa vidim pred mano krasen primerek plamenke, ki ponosno in počasi plava stran. Slikam, dokler ne izgine za grebenom, nato pa grem naprej iskat hobotnico. In jo najdem, kako panično išče skrivališče med skalami ...

Tole je plamenka ali morski zmaj:

Tale hecna in lepa riba je taka zato, da vsem pove, da je - strupena. Tole je pa fotka “plamenke”, ki je bila posneta med lovom na hobotnico:

Hmmm … nadaljujmo s pripovedjo.

… Mala zverinica je izginila za skalo ravno v trenutku, ko sem jo hotel slikati. poženem se za njo, a je hudičevka spet izginila. Sem pa opazil lep primerek progaste morske kače, ki je čisto pri miru ležala na peščenem dnu in prežala na plen …

Progasta morska kača, strupena:

Kaj je videl biolog:

Opa … gremo dalje:

… pomislil sem, da mi je hobotniček ušel, ko ga spet zagledam, kako beži v drugo smer. Grem za njim - a spet izgine! Vraga! Neužitna bokoplavutarica, ki se je hitela zakopavati v pesek, me sploh ni zanimala …

Bokoplavutarica (ki se zna odlično skrit):

In kar je videl potapljač (prava bokoplavutarica je na manjši sliki):

… naenkrat pa se ta kvazi bokoplavutarica spremeni v mojo hobotnico in čisto po hobotničje odplava. Bil sem … šokiran …

Čudn res. Tip je nabasal na velikega mimika, čudo narave. Kasneje so odkrili, da mala hobotnica zna oponašati morske anemone, velike rake, morske zvezde, školjke, jegulje. Hop - in ni, kar je.

(kot vrsta škampa)

(kot pajkasta morska zvezda)

(kot jegulja)

In ko vse propade - se mala igralka naredi mrtvo:

Še par filmčkov. Tlele se dela, da je kača:

Tukaj pa se sreča s pravo bokoplavutarico:

Čudo evolucije - Thaumoctopus mimicus!

Pozdravljeni! Stojimo na križišču Zaloške ceste in Šlajmerjeve ulice v Ljubljani, kot kaže slika …

… in se sprašujemo, čemu Šlajmerjeva sploh obstaja. Zakaj so naredili križišče, kjer se ena cesta v tako blagem kotu odmika od druge? Kam pelje in zakaj?

******

Pozdravljeni! Nahajamo se pred nenavadnim ovinkom, na mestu, kjer cesta Ob Ljubljanici zavije za več kot 270 stopinj in se preimenuje v cesto Na peči. Sprašujemo se, kaj je vzrok temu divjemu ovinku …

******

Ojla!

Naša današnja zgodba se - kot pak vedno - začne v meglici pradavnine. Tokrat bolj dobesedno, sredi megle. Ljubljanske megle, ki je žal dandanašnji srečamo le redko.

V megli barja živi zmaj, ki je po letu 1549 v grbu ljubljanskem, v Ljubljanici pa biva povodni mož, ki je med drugim odnesel tudi Urško Šeferjevo.

Zdej, kot je to pač romantično, sta bila močvirje (morost) in lena, globoka, skrivnostna reka za ljubljančane v bistvu vir težav. Možaki tistih dni sploh niso poznali besede poplava - preprosto so rekli: Voda bo.

Pa si je človek zadal naravo podrediti, pa so se možje odločili barje in reko ukrotiti.

Milostljiva cesarica Marija Terezija je velela napraviti seznam vseh malovrednih zemljišč v črnožolti monarhiji, ter pripraviti načrte, kako jih meliorirati. Tako je v njeno cesarsko oko padlo tudi široko barje pod deželnoknežjim mestom Laybach. Tako je bil k nam poslan drzni mladi jezuit Gruber, hidrograf in inženir, da se spopade s poplavami. Vemo, kaj je Gruber storil, projektiral je kanal in izkopal najtežji del med Gradom in Golovcem - in potem bankrotiral ter zbežal v Rusijo. Dela je prevzel polkovnik Struppi in potegnil kanal do okljuka Ljubljanice pod Kodeljevim. Stoletne vode so bile premagane.

Ampak, seveda, sam abzugscanal ni bil dokončna rešitev poplavnih obstakljev v mestu. Ljubljanice je bila takrat divja, neukročena, zelena in blatna voda, ki je tekla svojo pot ne oziraje se na nič in na nikogar. Danes uklenjen odtok le malo spominja na široko reko z otočki, sipinami in brzicami izpred 200 let.

******

Tole je zemljevid Ljubljane, iz 190. lista prve avstrijske vojaške izmere in kartiranja dežel monarhije (I. Landesaufnahme), nastal med leti 1764 in 1787.

Zemljevid Ljubljane je sicer prerisan s Florjančičevega iz leta 1744. Vidimo, da je Gruberjev in Struppijev napor končan, odvodni kanal za Gradom (Abzugs Canal; danes Gruberjev kanal) lepo odvaja vode z barja mimo mesta v okljuk pri gradu Kodeljevo (Thurn). Glavna struga Ljubljanice je vijugava in na mnogo krajih zasuta. Pod današnjo Cukrarno (nasproti cerkve sv Petra) sta dva Gosja otočka, igrišče šempetrskih in poljanskih otrok; pod Vodmatom (Udmath) je velika sipina in mlin, proti Mostam so brzice in pragovi. Reka, ki si ne pusti ukazovati.

A je meščanom in trgovcem prav taka reka šla v nos. Od Vrhnike do pristanana Bregu je žel ves tovor po vodi, naprej proti Savi pa zaradi vseh teh ovir ni šlo. Najprej so se lotili brzic pri Selah (nekje tam, kjer je danes križišče Zaloške in Kajuhove), mimo katerih je že leta 1737 skopal kanal Vencelj Durchlasser; kanal s tremi zapornicami je tekel od Štepanje vasi do Most in odrezal okljuk, da so lahko brodovi vozili mimo.

Projekt je bil veličasten in izjemen, a nerejen zelo na hitro, tako da se je kanal zaglinil in zasul že petdeset let pozneje. Ko so resneje pristopili k regulaciji Ljubljanice, so bile na mestu prekopa spet njive.

Najnaprvo so se projektanti lotili velike sipine pod Vodmatom, kjer je oster ovinek reke skupaj z mlinom resno oviral tok ter grozil poplaviti spodnje dele mesta. Tule je ta sipina na sto let stari karti, Laybach aufgennomen a la vue iz leta 1808.

(naj vas ne skrbi, da je Stephanavas čisto narobe označena; to je Vodmat in ne Štepajnc)

Padla je ideja, da bi cel okljuk Ljubljanice okoli gradu Kodeljevo odrezali in rešili dve muhi na en mah - znebili bi se sipine pa še Gruberjev kanal bi podaljšali in povečali.

Evo okljuka na podobno stari karti, ki prikazuje Codellijeve posesti (in levo spodaj iztek Gruberjevega kanala v Ljubljanico):

No, pa so reč sprojektirali in leta 1830 tudi izvedli. Tule je ena hecna in zelo redka karta, ki ima prav tam pod Vodmatom dolepljen list z začetkom nove struge (Neue Durschstich) in izsušeno staro (Alte Flussbret):

No, zdej je pa že bolj jasno, kam smo merili s čudnim križiščem med Šlajmerjevo in Zaloško - cesta se je umikala reki! Včasih je bilo takole (rdeče je označen umik poti Zaloška - Šlajmerjeva - Malenškova - Zaloška, mimo velike sipine, pred letom 1820):

(v strugi na levi (pod sv Petrom in kasarno) se lepo vidita dva Gosja otočka)

Potem so pa strugo izravnali, pa potegnili Zaloško naravnost - in Šlajmerjeva je ostala viseti kar tako:

Hecno, na tej karti izpred prve svetovne vojne se Šlajmerjeva imenuje - Stara pot! Pa še nekaj - bivša vodmatska sipina je tesno povezana z mnogimi med nami - tudi z menoj - in to takorekoč od začetka: prav sredi nje danes stojita tako stara kot nova ljubljanska porodnišnica.

******

Zdaj pa k cesti Ob Ljubljanici oz. Na peči. Ta cesta navidez brezveze vijuga po ravnini vzhodnega Kodeljevega, med Ljubljanico in Gruberjevim kanalom:

No, če si pogledamo stare zemljevide, pa vidimo, da je cesta v bistvu rob stare struge Ljubljanice (zato tudi ime Na peči, iz pečina, rob, kjer se je bivši breg struge spustil dol). Struga se je posušila, ko so ponovno izkopali Durchlasserjev prekop. Na temle zemljevidu (III. Landesaufnahme, 1849) se še lepo vidi suha struga:

Zgoraj pa že teče ravna črta, železna cesta Dunaj - Ljubljana - Trst (postaje so označene z B.W.) , ki je vprašanje plovnosti Ljubljanice dokončno poslala v zgodovino …

******

Tako sta trikotnik Šlajmerjeva - Malenškova - Zaloška in ovinek Ob Ljubljanici - Na peči ter potek ceste Na peči naprej ljubka ostanka starih časov, ko je v globoki in skrivnostni Ljubljanici še živel Povodni mož in je na Barju še strašil Zmaj.

(čudovito ravna struga Ljubljanice, med Šempetrom in Selami, vzporedna Zaloški cesti)

(Ovinek Ljubljanice na mestu, kjer se začenja nova struga. Tu je bil včasih mlin in velika vodmatska sipina. Vidi se regulacija struge s kamnitimi bloki. Pa račji par.)

(približen potek stare struge Ljubljanice med Vodmatom in Kodeljevim, pred 1830)

Pa veseu vikent (kar ga je še ostalo) …

Ojla!

Za veselejši začetek delovnega tedna vam dam najprej tole:

Bu! Tole je mozaik iz Pompejev. Stari se niso nevemkolk ukvarjali z anatomsko pravilnostjo (lej k ma štrleče uhe!), zato pa tembolj s simbolizmom lobanje, ki je eden najevokativnejših in najmočnejših simbolov sploh. (Vzrok za to naj bi tičal v naših preprogramiranih možganih, ki so navajeni v vsem videti obraz, in takoj prepoznamo očesne dupline in štrleče kosti čeljusti pod mogočnim belim svodom.)

Če ostanemo v Evropi - in pustimo ob strani afričane, Inke, Azteke in Maje, pa azijske kuture in ostalo, kjer lobanja figurira nadvse močno - ne moremo mimo tegale hriba:

Danes je precej drugačen, kot je bil 2.000 let nazaj; kraj smrti in groze, Golgota oziroma Kalvarija v Jeruzalemu (kjer so na veliki T iz lesa nabili med ostalimi tudi Ješua, kot je to nepozabno opisal Bulgakov).

Lobanja in Smrt, katere najpogostejši simbol je, v Evropi ni bila nevem kako pogosta vse do 14. stoletja, ko se je zaradi Jersinije praktično sesul red, ki je vladal v družbah tistega časa. Kuga, posledična lakota in priložnostne vojske so fejst razredčile prebivalstvo, in ob kupih mrtvecev je težko kdorkoli ostal hladen.

Tako se je razširila ena izjemna alegorija, imenovana mrtvaški ples, danse macabre. Najprej kot religiozna gledališka igra, misterij, kjer so zakostumirani igralci, plesalci, pevci in inštumentalisti kazali, kako bomo vsi umrli, in da nima nihče šans. (Tu se lahko spomnimo na podobno motiviko v Sleherniku in Mamonu, kjer hoče Slehernik na oni svet vzeti keš, pa mu smrt razlaga, da to žal ni mogoče.)

Prva znana upodobitev Mrtvaškega plesa leta 1424 v cerkvi na pariškem Cimetière des Innocents (pokopališču nedolžnih). Poleg Ladje norcev, Narrenschiff (o tem morda kdaj drugič), so bile podobe mrtvaškega plesa ena najbolj popularnih v času od 14. do 17. stoletja. Še pri nas imamo eno, v Hrastovljah.

(Hans Holbein)

(Janez iz Kastva)

Tale je hecen odmev mrtvaškega plesa, Šah s Smrtjo v cerkvi v Tabyju pri Stockholmu:

Okej, vse tole je bilo v bistvu uvod. Smrt je v teh stoletjih bila bolj simpatična, pač nekaj neizogibnega, neodtujljiv del življenja. Skozi leta pa je - bolj kot smo bežali od umiranja, skrivali umirajoče v bolnišnice in hiralnice, obzidavali pokopališča itd. - postajala po eni strani vedno bolj grozna in strašljiva, po drugi pa je umetnikom predstavljala ali minljivost, Vanitas, ali pa notranjo kontemplacijo:

Zdaj pa smo pri naši zgodbi. Recimo, da smo na nemirnem Balkanu in da se piše leto 1809. Srbi so sredi prvega upora proti Turkom, po celi deželi se bijejo bitke in odmeva “Svatko ubi svoga subašu!“, bojni krik hajdukov in Črnega Jurija, Karađorđa.

Muzika!

(okej, je črnogorska, ampak da tapravo štimungo)

Pri Nišu je vas, Kamenica. Nad Kamenico se dviga hrib, Čegar. Na tem hribu je spomladi tega leta svojo vojsko zbral vojvoda Stevan Sinđelić, sokol srbski.

Pa so Turki, krivoverna ta nesnaga, s premočno silo obkolili Čegar in napadli Sinđelića in njegove junake. Vmes se skregajo še vodje srbske vojske, zato okrepitev ni od nikoder. Kot zapiše neznani letopisec na rob knjige Pentekoste - Na Čegar srpska vojska poginu; starešine se skaraše in vojsku izdadoše …

Sledi prizor za guslarje - ko je sokol uvidel, da so Turki prodrli v trdjavo, je počakal, da je kar največ sovragov prišlo noter, nato pa je s strelom iz pištole pognal v zrak skladišče smodnika, sebe, svojo vojsko in na stotine napadalcev.

Turško štetje našteje prek 5.000 mrtvih; na bojnem polju je obležalo skoraj 3.000 Srbov. Bil je 31. maj 1809.

Turški paša v Nišu je besen in zadovoljen hkrati. Karađorđeva vojska ne more napredovati v osrednjo Srbijo in dalje po dolini Morave, a padlo je preveč njegovih najboljših janičarjev. Paša se boji spletk Visoke Porte, zato se domisli nečesa, kar bo sultanu v veselje ter Srbom v največjo grozo.

Turki ločijo cela trupla Srbov od tistih, ki jih je eksplozija preveč uničila. 952 jih je. Vsem tem 952 truplom odrežejo glave (za vsako glavo je paša ponujal 25 grošev). Vsem 952 glavam odrejo kožo z lasmi vred, jih ustrojijo, nabašejo z bombažem in pošljejo v Carigrad kot dokaz veličastne zmage.

Turkom ostane 952 lobanj. Pa zgradijo sredi Niša enega najgrozljivejših spomenikov v zgodovini, skoraj pet metrov visok in tri metre širok kvader. Vanj vzidajo od vrha do tal v 55 vrstah vseh 952 lobanj. Ćele-kula.

Skozi leta je spomenik propadal, mnogo lobanj so naskrivaj odnesli svojci, da jih pokopljejo. Ko so Turki dokončno šli in je bil Niš osvobojen, so Ćele kulo zaščitili in okoli nje zgradili cerkev.

Lobanja vojvode Stevana Sinđelića je na častnem mestu.

Turkom ni uspelo zastrašiti prebivalstva, ampak so ga le podžgali. 23 let po bitki je na svoji poti na Orient obiskal Niš in Ćele kulo francoski pesnik, pisatelj in politik Alphonse de Lamartine. Pretresen je zapisal:

“Qu’ils laissent subsister ce monument! Il apprendra a leurs enfants ce que vaut l’independance d’un peuple, en leur montrant à quel prix leurs peres l’ont payée.”

O, ko bi ohranili ta spomenik! Njihove otroke bo vedno učil pomena neodvisnosti naroda in jim kazal ceno, ki so jo zanjo plačati njihovi očetje.

*****

To je to. Zdej pa delat

Escherjeve roke iz prejšnjega posta, ki rišejo seme sebe, so me spomnile na eno prigodo izpred par let, ki se mi je pripetila v Piscu.

Nemarno zaraščen, kot se to popotnikom rado zgodi, plašim otroke po mestecu, pa se odločim, da zavijem k brivcu.

Brivec, star, simpatičen možak, takorekoč prototip brivca, kot vsi brivci med brušenjem klince na usnjenem traku (ja, totalna old skool) govoriči o tem in onem. Po običajnih lamentacijah o vremenu, o sendero luminoso in inflaciji je rekel nekaj nadvse zanimivega.

O, ti pridevniki …

E? … zamehurčkam skozi brivsko peno.

Ja, ti pridevniki hudičevi (los adiectivos infernales!), zarobanti. Jezik bojo uničili!

E?

Če pa res! Tako kot je stari Russell - bog mu podžgi ognja v peklu! - skoraj uničil našo častitljivo brivsko obrt z raznimi brivci, ki brijejo in ne brijejo sami sebe, tile pridevniki najedajo samo srčiko neverjetnega zaklada slikovitega, svetlega in izraznega beseišča izjemno bogate španščine - pa tudi vseh drugih jezikov!

Ja, ti pridevniki hudičevi … si mislim. Pa prislovi, pa določila pa nasploh cela menažerija slovničnih bitij, ki jih osnovnošolci tako ljubijo.

Zakaj pa, vprašam s polnimi usti pene.

Zato. Vzemiva pridevnike. Ste opazili, da se eni nanašajo sami nase, eni pa ne? Stavim primer, pridevnik “zelen” ni zelen, pridevnik “sofisticiran” pa je sofisticiran.
O. Res. “mnogozložen” ima mnogo zlogov, “smrdljiv” ne zaudarja. (To je kar zabavna igrica. Poskusite še vi poiskati kak pridevnik, ki se nanaša sam nase!)

Čudovite primere dajejo gospod! Gremo naprej, v srčiko tega uragano linguistico. Pridevniki so torej samonanašajoči, ali pa nesamonanašajoči, če mi gospod dovolijo grdo zloženko.

Gospod so danes milostni.

Kot opazijo, sta ti dve besedi - samonanašajoč in nesamonanašajoč - tudi pridevnika.

Drži.

Zdaj pa si oglejva tega drugega, to gnusno pošast, jezikovnega peklenščka! Ne-sa-mo-na-na-ša-joč! je zlogovaje izpljunil z očitnim gnusom in tresočo jezo. Še vedno nisem videl, čemu je tako besen nad to besedo, in strah me je bilo, saj je svojo govoranco podpiral z vihtenjem ostre britve.
Ta vrag je točka, kamor se opira brezbožni Archimede, da podre celo veličastno stavbo jezika! To je … glas se mu je znižal v šepet, ki je šel skozi kosti … paradoks!

Vprašam vas, gospod - naj mi ne zamerijo - se li pridevnik “nesamonanašajoč” nanaša sam nase - ali ne?

E? Hm. Torej, gospoda brivca zanima, če je “nesamonanašajoč” samonanašajoč ali nesamonanašajoč (zdaj tudi jaz bralce prosim oproščenja za to mitraljiranje z neblagoglasnimi tvorjenkami). Poglejmo.

Če se “nesamonanašajoč” ne nanaša sam nase, potem je nesamonanašajoč. Ampak - to potemtakem pomeni, da se nanaša sam nase, in je zategadelj samonanašajoč. Ampak če se nanaš sam nase - potem je to, kar sam pove, namreč, da je nesamonanašajoč. Kar pomeni, da … o pinche pito de pitufo.

“Nesamonanašajoč” se nanaša nase takrat in samo takrat, ko se ne nanaša nase.

In kot je teorijo množic - oziroma prvi poskus kompletnega in neprotislovnega formalnega sistema, Principie Mathematice¹- odpihnila Russelova antinomija (In Goedel), se tu v pišu ne-logike ruši vsa tisočletna zgradba jezika. Ta mutant besedni ne bi smel biti gradnik stroge, a lepe in čvrste zgradbe jezika. Kaj se to pravi, beseda, ki pomeni kar pač pomeni le takrat, ko tega ne pomeni?!

El paradoxo! je zamrmral brivec in utihnil.

Tudi jaz sem utihnil.

**********

.

.

.

1. tole je tipična stran iz Principie, ki je hotela biti slovnica jezika narave, matematike: ↩

Oj!

Dons pa - kot rečeno - ena eksistencialistična.

Dvakrat - kolikor vem - se je na obli zemeljski slišalo Sem, ki sem; enkrat je bil poleg Mojzes, ko je to precej neodločno in rahlo zmedeno zatrjeval goreči grm … U, sori, tule moram eno digresijico narest, ker je tale tema precej slabo poznana:

Skratka, Mojzes je v Midjanu in pase ovce svojega tasta. Ko takole na izi pastiruje, se približa gori Horeb in nabaše na goreči - in govoreči - grm. No, ta grm govori hude reči in razvije se krajša debata o tem, kaj mora Mojzes narest in česa ne sme. Že sta vse zmenjena, samo še par detajlčkov je za zrihtat. Pustimo Mojzesu, da sam pove:

In Mojzes je rekel Bogu: Glej, če pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: Bog vaših očetov me je poslal k vam, pa mi rečejo: “Kako mu je ime?” – kaj naj jim odgovorim?
Bog mu je rekel: JAZ SEM, KI SEM. In nato je rekel: Tako reci Izraelovim sinovom: JAZ SEM me je poslal k vam.

Skratka, Mojzi praša grm, kako mu je ime, oni pa mu nočejo povedati. Razlog za to zadržanost tiči v prastarem strahu - imena so bila (in so še) v totemskih in plemenskih družbah (kot so bili tudi Izraelci pred 6.000 leti) magična. Če je kdo poznal tvoje ime, ti jo je znal hudo zagosti! In ker pač boga ustvarijo ljudje, tudi vsemogočni in ljubosumni JHVH noče čisto takoj povedat Izraelcem svojega imena. Je pač oprezen - bohve kakšni so ti Judje…

(Marc Chagall, Mojzes in Goreči grm)

No, ko sem drugič naletel na to frazo, me je pretreslo, kajti izrekla jo je mladenka z Downovim sindromom v nekem intervjuju/reportaži. Izsek je šel nekako takole (odpustite novinarki vprašanje, saj bi brez njega ne slišali odgovora; in ko že odpuščate, dajte še meni, saj pišem po luknjavem spominu):

- No, kaj bi rekla, kdo si ti, Marjetka?
- Kdo sem jaz? Ja … Jaz sem jaz, … jaz sem, ki sem … ne vem … Marjetka sem, ane!

*****

No, smo rekli, da bo tole petkovanje na eksistencializem letelo. Torej - kdo pa je ta, ki je? Kdo sem jaz, ki sem? V drži pravega eksistencialista panično iščem odgovore v sebi, po svoji notranjosti, po svoji okolici, ki naj bi me definirala (s celim naborom veselih Francozov, da se počutim tujca, da imam druge ljudi za peklenščke in da se mi vse skupaj že malo gnusi), z grozo opazujem propad Renéjevega (še en Francoz …) mislim, torej sem (kar je, žal, isto kot bi rekel prebavljam, torej sem), v lastnih mislih izgubljen tavam po hodniku, narobe stopim, se boleče zvrnem po stopnicah, mimogrede potegnem s seboj (za referenco, kajpavem) tri cvetlične lončke (enega s Heliamphora chimantensis) in pristanem nadstropje niže. Boli me vse do zadnje kosti, kaj kosti, do zadnje molekule, kaj molekule - atoma!

Aha!

Salonski eksistencialist je izbit iz glave (skoraj dobesedno), tu je - materija! Tudi če sam sebe gledam subjektivno, so trije razbiti cvetlični lončki definitivno objektivna škoda. Nekaj je padlo po stopnicah in to nekaj je iz nečesa.

Demokrit je imel prav, čeprav ni imel pojma. Atomi so. Atomi sestavljajo marsikaj (no, praktično vse), med drugim - in to morda ni najbolj nesmiselna konkrecija - tudi človeška telesa. V vas je na miljarde atomov. Materialist v moji glavi (trenutno single occupant) kriči - vi ste miljarde atomov!

No, tukaj ponovno priosim odpuščanja, tokrat prosim dame. Recimo, da tehtate 70 kil. Potem v teh kilah najdemo, 43 kg kisika, 16 kg ogljika, 7 kg vodika, 1.8 kg dušika, kilo kalcija, dobre tričettrt kile fosforja, po petnajst dek kalija in žvepla (evo ga hudiča), deset dek natrija in klora, 20 g magnezija, pa še druge atome, ki pa jih je skupej manj kot 10 gramov.

No, med temi omenim zlato, ki ga je v vas 0.2 miligrama (yeah, you be cheap - če bi se prodali po elementih, bi ne iztržili več ko 20 evrov). Mate pa tud 7 mg arzenika in 0.1 mg urana .

(tele pikice so posamezni atomi zlata; posneti s tunelskim mikroskopom)

No, vseh atomov v vas je 7×10^27. Da bo jasneje, vi ste skupek 7.000.000.000.000.000.000.000.000.000 atomov. Voilà, c’est vous!

No, če takole gledamo nase iz atomske perspektive, začnemo opažat nekaj nenavadnih reči. Najprej, večina nas je (po zadnji oceni) starih 14 milijard let. To je pak zato, ker smo večinoma voda, voda je večinoma vodik, praktično ves vodik pa je nastal v Velikem poku, 14 miljard let nazaj.

Na drugo, za eksistenco pomembnejšo stvar, pa sem se spomnil, ko mi je iz nosa, ki so mi ga razbile stopnice, kapljala kri. Kri zgubljam! Umrl bom! in podobne letijo po glavi. Kri teče ven. Kri je iz atomov. Atome zgubljam! Vse manj in manj me je!

Hm. Ja, atomi grejo ven iz mene kar naprej. Recimo, človek lula in kaka. Človek pljuva. Človek zgublja povrhnjico kože - in to po fantastični stopnji milijon celic vsakih 40 minut! To znese tričetrt kile na leto. Če nameravate živeti do svoje pričakovane življenjske dobe, boste odvrgli 50 kil kože.

Madonca. Da o drugih poteh, po katerih atomi bežijo iz vas, sploh ne govorimo. Vsi vodikovi atomi v vas se zamenjajo vsakih sedem let. Se pravi, takle vodikec, monogamni proton s svojim elektrončkom preživi v vas pičlih nekaj let - kar pomeni, da vas sploh ne opazi, glede na to, da je star 14 miljard let …

Zdej se pa atomski eksistencializem šejka. S celičnega vidika dobite nova jetra vsake tri mesece (na to se pije!), kosti niso to, kar so bile pred enim letom, itd. itd. Ker vse teče, ste lahko prepričani, da je v vas nekaj atomov, ki so bili pred časom v Napoleonu (kar vrže novo luč na trditve določenih norcev) in da dihate isti zrak (z atomskega stališča), ki ga je dihala Kleopatra. Sklep je hecen (in za atomskega eksistencialista boleč):

V vas ni niti enega atoma, ki bi tam bil pred sedmimi leti.

Hm. Kaj reči na to? Nisem, ki sem?

*****

No, tole definitivno lahko potegne debato v neko bolj sodobno smer - in ima zanimive odmeve v pravu. Namreč, kaj ni pet let zapora potemtakem res dolga kazen; in kako bi ne zagovarjali trditve, da človek, ki je storil nek zločin, po petih letih ni več isti človek? Vsekakor lahko rečemo - pazljivo z dolgoletnimi kaznimi. Telo, ki čemi v zaporu, po nekaj letih ni več pravo …

*****

No, jest osebno kljub temu ostajam materialist in nočem ločevati sebe na hardware (telo) in software (duh). Paradoksalna stanja zaenkraat ostajajo, a z upanjem, da bodo razrešena. Ker se z vprašanjem kdo smo? pač nanašamo sami nase, se lahko vidimo tudi takole:

(M. C. Escher, Rišoče se roke)

*****

Pa lep dan vam želim - še posebej tistim atomom, ki so v vas ravnokar prišli