petkovanja in pondelkovanja

Trubarjeva šifra

Peti dejl

No, zgodbo smo zapustili z Ruessensteinom, ki zre na sončni zahod v križnem hodniku Ljubljanskega gradu.

Zdaj pa nazaj k Descartesu - on je novembra 1629 v pismu patru Mersennu opisal različna narečja naravnega jezika, se pravi, matematike. Govoril je sicer o Leibnizovi ideji različnih številskih sistemov (ki naj bi jih Leibniz potegnil iz I-Chinga), o dvojiškem, trojiškem itd., in pripomnil, da obstaja neskončno takih jezikov in da je vsak zase popolna reprezentacija matematičnega sveta.

Na to pismo je naletel Francis Bacon in - vedoč za slovenščino kot angelski jezik - na mestu izgubil živce. Descartes izdaja! Mersenne je bil jezuit, in v Renejevem pismu ni bilo težko prepoznati namige na jezik Adamov, ki je lahko katerikoli - se pravi, eden od teh, ki ga govori kako ljudstvo.

Med Baconom in Andreajem se je razvila živahna korespondenca, nakar je Andreae pod krinko obiska Descartesa v parizu. Descartes se je rožnih križarjev bal - poznana je zabavna anekdota, ko se Descartes, ki noče, da bi ga imeli za rožnega križarja, o katerih je znano, da jih ni moč videti, kaže na vseh mogočih in nemogočih koncih Pariza.

Descartes pod Andreajevim pritiskom umolkne (kasneje ga pod pretvezo zvlečejo v Stockholm, kjer umre naravne smrti), plamenico zaščite jezika pa prevzame novoustanovljena Royal Society. Predvsem njen tajnik, škof John Wilkins.

Wilkins je po Baconovih navodilih skušal postaviti popolni - torej Adamov - jezik na trdne filozofske temelje. Pri tem pa je - ni jasno, če je to del skrivanja ali zgolj smola - napravil napako.

Wilkins je namreč mislil - kot mnogo filozofov pred njim - da je popolni jezik a priori tisti ustvarjeni jezik, ki zmore, prvič, opisati vse, tudi neobstoječe, in drugič, vse lastnosti označenca so v besedi, ki ga označuje, vsebovane.

Bog, ki je avtor slovničar in slovarist popolnega jezika, seveda ne bi delal take neumnosti. Prva “zahteva” je nesmiselna, saj je ustvarjeno le tisto, kar obstaja, in narobe; tak jezik bi bil preobložen z odvečnimi pojmi in mu manjka ostrina Ockhamove britve. Druga zahteva pa pravzaprav ukinja jezik in ga reducira na (komaj smiselno) zaporedje samostalnikov. Popolni jezik boga je drugačen - z njim lahko ubesedite vse, kar je ustvarjeno (in ničesar, kar ni), je racionalen (ne množi pojmov brez potrebe), je umljiv in blagozvočen. Tak tudi mora biti, saj je v tem jeziku govoril Adamu, človeku, in v tem jeziku je Adam dal imena vsem živim bitjem.

To napako je Wilkins podedoval od kabalistov, predvsem od veselega in fejst zmešanega Raymonda Llulla. Llull (kako čudovito ime) je leta 1305 izdal knjigo Ars generalis ultima, oz. Ars magna (Poslednja obča umetnost ali Velika umetnost).

V tej knjigi je veseli kabalist pokazal, kako se s tremi oz. štirimi koncentričimi šifrirnimi krogi da sestaviti vse besede, tudi tiste, ki (nam) nič ne pomenijo. Llull je iskal skrito ime boga (kabalisti so že stoletja permutirali črke JHVH, da bi našli Skrito ime, ki je Ime), njegovi cilji so bili mistični. A je bil nadvse vpliven in njegova dela so odmevala skozi stoletja in vplivala tudni na Wilkinsa.

Llull, Ars Magna, prva figura.

*****digresija*****

Preden si pogledamo Wilkinsovo monumentalno delo An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language, si podrobneje poglejmo, zakaj je kak jezik popoln. V ta namen si sposodimo dva velika umetnika kasnejšega časa in dve njuni deli, ki nam bosta ilustrirala prizadevanja renesančnih in baročnih učenjakov. To sta Finneganovo bdenje Jamesa Joycea in Babilonska knjižnica Jorgea Luisa Borgesa.

Joyce je bil Irec, dedič velikega dela Auraiceipt na n-Eces (ki smo ga omenili v prvem delu Šifre), pa Vergilija Gramatika (tistiega, ki je opisal prepir med jezikoslovcema o zvalniku zaimka ego, ki je trajal štirinajst dni in noči; tistega, ki je napisal SSSSSSSSSSS. PP. NNNN-NNNN.GGGG.R.MM.TTT.D. CC. AAAAAAA. IIIIVVVVVVVV.O. AE. EEEEEEEE in trdil, da to pomeni Moder človek srka kri iz modrosti, zato ga moramo imenovati krvoses.), dedič nore Liber Monstrorum de diversis generibus in čudovite Book of Kells.

(Book of Kells, okoli leta 800, folio 34 r)

(detajl zgornjega lista)

No, vse te knjige se ukvarjajo s čudežnim in čudovitim; iz neverjetne zapletenosti postbabelske goščave brskajo največje čudnosti, nenavadnosti in presenetljivosti. Finneganovo bdenje (na žalost znamenito večalimanj le po bedasti oznaki “neprevedljivosti” in po še bolj bedastih poskusih prevajanj) je za jezik 20. stoletja to, kar je Book of Kells za podobe srednjega veka. Neverjetna zapletenost okrasja v Book of Kells je simbol blodenj po svetu, ki ga je ustvaril pijan demiurg, svetu brez središča in brez simetrij. Finnegan bedi v svetu, kjer se je jezik razsul že zdavnaj, zato pobira njihove koščke in ponavljajoč gibe Stvaritelja sestavlja nove jezike, s katerimi - paradoksno babilonske zmešnjave ne skuša preseči, ampak jo slavi (in se veseli, kot on temu pravi, abnihilization of the etym). Zato je Finneganovo bdenje model sveta in Joyce kaže pot do popolnega jezika - nehajmo iskati in jezik bo prišel sam, kot navdih v nadrealiste, kot angel oznanjevalec.

Na drugi strani Borges v Babilonski knjižnici obrne Don Kihota (ki mu njegova knjižnica pogrošnih romanov postane svet) in napravi, da svet postane knjižnica. Vemo, da je Knjižnica sistem med seboj povezanih šesterokotnikov s policami knjig, vemo, da so v teh knjigah vse kombinacije 25 črk in pravopisnih znamenj in da ni skupine črk - sdfgsdjih- ki je ne bi Knjižnica že predvidela in ki v enem njenih jezikov ne pomeni imena kakega boga.

Borgesova popolna knjižnica je to, kar so Llull in kabalisti in še mnogi drugi sanjali. Pierre Guldin je leta 1622 izračunal, da bi vseh kombinacij črk, ki bi tvorile besede do največ 23 znakov, bilo nekje 70.000.000.000.000.000.000.000. (Spet lahko navedemo Joycea, ki pravi, da taka knjižnica zahteva an ideal reader affected by an ideal insomnia.) V tej množici besed se zagotovo skriva tudi besedišče popolnega jezika, skupaj z njegovimi pravili. A kako ga poiskati?

*****

Tu se vrnemo k Wilkinsu. V neverjetnem delu Poskus Prave Pisave in Filozofskega Jezika (An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language) je leta 1668 odkril eno od- kot so takrat mislili - možnih poti utiranja poti skozi goščavo črk in nesmislov.

Wilkins si je - da bi bil kar se da objektiven - zamislil novo pisavo (kar ni toliko pomembno), ter - da bi razčistil babelsko zmedo - kategoriziral svet.

V svoji hoji za angelskim jezikom je Wilkins ustvaril analitičen jezik. Svet - bolje, vesoljstvo - je razdelil na 40 glavnih rodov, ki v besedi definirajo prvi zlog. Naslednja črka besede - soglasnik - pomeni razliko, še naslednja - samoglasnik - pomeni vrsto.

Vzemimo primer, ki ga navaja tudi Borges. Zlog DE v wilkinsščini pomeni rod elementov, z dodanim soglasnikom B - DEB - dobimo prvega od elementov, ogenj. Če sedaj dodamo še samoglasnik A, imamo DEBA, del ognja, se pravi, plamen.

V tem jeziku ima vsaka črka pomen, kot v JHVH (in nasploh v celi Bibliji) za mistike. Zato iz besede lahko vedno deduciramo njen pomen: ZANA pomeni, po vrsti, žival (ZA), ki živi v vodi (N) in ima rdečkasto meso (A), kar nam lepo da lososa. Beseda “losos” ne pove ničesar, beseda “ZANA” pove vse.

Težava take klasifikacije je seveda v tem, da je popolnoma arbitrarna. Wilkins se je zazrl v nemogočo nalogo - objektivno razdeliti svet na elemente - in jo rešil. Žal njegova rešitev ne vodi nikamor.

Osma Wilkinsonova kategorija oz. rod sveta so kamni. Le-te deli na pogoste (peščenec, škriljevec, pesek), srednje vrednosti (npr. marmor), drage (biser, opal, diamant), prosojne (smaragd, ametist), in netopne konkrecije (npr. premog).

Da bi jasno videli orjaški neuspeh te orjaške rešitve, si preberimo spet en Borgesov hec, namreč apokrifno razdelitev sveta na kategorije, kot naj bi bila zapisana v neki kitajski enciklopediji, Nebeškem emporiju dobrohotnih priznanj. V tej knjigi se kategorija živali deli na:

a) pripadajoče Cesarju;
b) balzamirane;
c) dresirane;
d) prašiče;
e) sirene;
f) čudovite;
g) potepuške pse;
h) vsebovane v tej klasifikaciji;
i) ki se tresejo kot nore;
j) nepreštevne;
m) narisane z zelo tankim čopičem iz kamelje dlake;
n) et cetera;
o) ki so ravnokar razbile vazo;
p) ki so od daleč videti kot muhe.

S temle posmehom zapustimo škofa Wilkinsa in njegovo podirajočo se zgradbo iz peska ter se posvetimo dogajanju on the face of the place, na Kranjskem.

**********

Da bi zarotniki imeli boljši pregled nad dogajanjem v Vojvodini Kranjski in razvoju ljudstva, ki govori božji jezik, so potrebovali agenta, informatorja.

Tak bi moral biti Nemec - da ne bi vzbujal pozornosti - iz istega raloga bi bilo zaželjeno, da ni iz glavnega mesta, srednje premožen plemič (kot tak dovzeten za podkupovanja) in relativno razgledan.

Hitro so našli pravega. Zemljepisni oddelek se je spomnil na nenavadno in v splošnem precej zgrešeno, a zelo zanimivo razpravo o čudnem presihajočem jezeru, ki so jo prejeli kako leto nazaj. Pobrskali so po arhivu in tako poslali k avtorju na Kranjsko sla. Sestala sta se leta 1672 na gradu Wagensberg - Bogenšperk - pri Litiji. Tako v našo zgodbo vstopi frei Herr Janez Vajkard Valvasor.

Valvasorja so nahitro včlanili v Royal Society (kot je napisal Zizenčeli, engleškega krajla tovarštvo), mu dali precejšnjo mošnjo zlata in mu rekli, naj zbere kar največ podatkov o pokrajini in ljudstvu, ki živi tu in govori božji jezik. Vajkard je z denarjem kupil Bogenšperk in Medijo ter v tek pognal orjaško mrežo informatorjev, podatke zbiral in potoval pa je tudi sam.

Valvasor - kot vemo - ni bil posvečen v Skrivnost, je pa svoje delo opravil srčno in izčrpno. Tako je leta 1689 izdal veličastno Die Ehre des Herzogthums Crain, Slavo Vojvodine Kranjske. Člani Royal Society - predvsem pa naši zarotniki - so bili navdušeni. Nezčrpen vir podatkov, geografije, opisov navad in običajev, pa tudi jezika, je presegel njihova pričakovanja. Zaradi določenih dejstev so spreminjali tek zarote, vključevali nove ljudi in širili skupino posvečencev.

Edino, kar jih je zmotilo - in o tem priča zapisnik sestanka Royal Society 12. avgusta 1690 - je bila bizarna pesnitev Jožefa Zizenčelija (s pravim imenom Franc von Siezenheim), zapisana v slovenščini. S tem je Valvasor ogrozil skrivnost jezika, po drugi strani pa smo dobili prvo tiskano posvetno pesem v slovenskem jeziku. Takole gre:

Zaſhtitno voſhenje te kranjſke deshele

k le-tem vſe hvale vrednem buquam krajnſkiga popiſvajna viſoku shlahtnu rojeniga

GOSPUDA

JANEZA BAJKORTA VALVASORJA

frajerja iz Mudije inu Zavrha, goſpuda v Bogenſperko inu v Ljehtenberko, v Dolejnſkem kraje te krajnſke deshele peſhiceſkega kapitana inu tovarſha engeleſhkega krajla tovarſhtva.

Je peršeu enkrat taiste dan,
s tulikem prošnam perpelan!
O srečne dan, osrečna luč,
katera imaš tok velko muč,
de te bukve perpelaš
nem to pravo luč podaš!
Vi bukve, tudi srečne ste,
zakaj vi mene rezsvetlite
inu sterte, de moje ime
ceu svet celo dobru ve.

(…)

O srečna krajnska zemla,
katera tuliku hvale perjemla
od sojih senov, kotere je zrodila
inu taku vesoku večila.
Srečna mate s takem sadu,
kir je preneslo tvoje telu.
Bukve, tedaj pojte,
na vsem svetu stojte,
po vseh deželah letite
inu moju čast donesite!

No, takole hvalnico res ni bilo najbolj brihtno na svitlo dati v času nujne konspiracije. Posledice niso izostale. V Ljubljani in po svetu so pričeli dvigovati glavo dedni sovragi protestantov in s tem tudi slovenščine kot božjega jezika - jezuiti. Opazili so Valvasorja in čeprav niso poznali njegove vpletenosti v načrt, pričeli rovariti proti njemu. Kljub temu, da je Vajkard za svoje raziskave in tiskanja dobival precejšnje vsote iz Londona in severnonemških dežel, so ga jezuiti in z njimi povezani mutni tipi prisilili, da je praktično bankrotiral. Najprej je prodal grad Medijo, nato še Bogenšperk. Jezuiti sicer niso dobili tistega, kar so iskali - se pravi Valvasorjeve knjižnice in obsežne korespondence; knjižnico je prodal zagrebški škofiji (po nasvetu Ungnadove družine), korespondenco pa je uničil - je pa Vajkard umrl v Kočevju pozabljen in reven kot cerkvena miš. Pisalo se je leto 1693, prihajalo je 18. stoletje.

**********

Zaključimo ta del s skokom dobrih 50 let naprej, z opisom delovanja enega najprefriganejših nasprotnikov zarote, dvojnega in celo trojnega agenta, inženirja, matematika in jezikoslovca - Gabrijela Gruberja.

Gruber je bil jezuit in inženir. V Ljubljano ga je jezuitski kolegij poslal, ker je bil mlad, brihten in brezskrupulozen. Tako je leta 1769 prišel na ljubljanski licej kot učitelj hidrotehnike, matematike, mehanike in inženirstva. Njegova prava naloga pa je bila bolj zlovešča - odkriti, kje za vraga se skriva popolni jezik (nekaj so že izvohali), kdo ga govori in kako vse skupaj uničiti. Kot vemo, mu ni uspelo, kar gre pripisati tudi porajajočemu se krogu kranjskih razsvetljencev.
Z Gruberjem se je začela dvajsetletna gigantska jezuitska protizarota, v katero je red z zavezniki zmetal dobesedno na tone goldinarjev. Gruber je zbiral podatke o jeziku, kupoval je mistične in kabalistične knjige (tudi Ruessensteinove) in jih uničeval, pisaril na tisoče dolgih pisem adjuktorju na Dunaj ter generalu jezuitov v Rim. Ovajal je jezikoslovce in skrival (ter skoraj uničil) vse izvode ene najzanimivejših knjig, kar jih je bilo napisanih o božjem slovenskem jeziku, Bohoričevo slovnico Articae horulae succisivae.

Za krinko Gruberjevega delovanja - pa tudi za molžo državnih goldinarjev - so si jezuiti izmislili čudovit načrt, namreč v tistem času že zaprašen in pozabljen načrt melioracije ljubljanskega barja ter izkopa kanala med Gradom in Golovcem.

Gruber je sicer vodil dela na izkopu kanala in naj bi izdelal tudi načrte zanj (to vemo, da ni res, načrte je v resnici izdelal cistercijanec Dizma Florjančič) . A je to počel tako slabo - če pa je imel druge stvari na umu - da je skoraj skrahirala cela Kranjska. Posredovala je cesarica, Gruberja so odstavili in namesto njega za vodjo melioracije postavili polkovnika Struppija, ki je Gruberjev kanal dokončal v roku in znotraj proračuna.

Gruber je v nemilost padel tudi zato, ker ga je Žiga Zois dobesedno šuntal k nakupu zemljišč in zidavi razkošnih hiš. Gabriel ni vedel, da ga Zois vleče za nos, pa je kupil kos zemlje pri Žabjaku in zgradil orjaško poslopje, Gruberjevo vilo (danes Arhiv Slovenije). Od samega Zoisa pa je odkupil (ničvredno in močvirno) zemljo pod Rožnikom, kjer je z velikimi težavami zgradil gradič. Ko je hotel Gruber zamešetariti (cene bojo zrasle, garant! mu je šepetal Zois), pa je odkril, da cene zemljišč padajo kot kamen prav zaradi Zoisovega načrta zazidave Gradišča. Gruber je bil uničen in odstavljen.

V boj med jezuiti na eni ter zarotniki na drugi strani so se v tem času pričele vmešavati velike sile. Predvsem Francozi, ki so po takoimenovani diplomatski revoluciji leta 1756 postali tesni zavezniki Avstrije. Tako so uspeli - ne boste verjeli, glavna izvajalca načrta, ki ga je zasnoval Descartes, sta bila prav znamenita Madame de Pompadour ter kardinal Fleury - prepričati cesarja Jožefa drugega, da je kratko in malo pri papežu dosegel prepoved jezuitskega reda!

(Madame de Pompadour. Kaj je ta hrup? Ljudstvo, madame. Kaj hoče ljudstvo? Kruha, madame, kruha nimajo. Eh! Zakaj pa ne jedo kolače, tako kot jaz?)

Gruber in jezuitski protizarotniki so zbežali iz Ljubljane. Plamenico zaščite slovenskega jezika in izpolnitve Trubarjeve zapuščine so prevzeli Slovenci, Linhart, Pohlin, Zois in potem Vodnik. Na obzorju pa se je risal požar francoske revolucije, ki bo kasneje v času Ilirskih provinc podžgal božijo špraho in dokončno pregnal grozeče nevarnosti.

**********

Se nadaljuje. Kmalu

Objavljeno v Ponedeljek, 29. oktober 2007 ob 21:30 in zapisano pod pondelkovanja.