petkovanja in pondelkovanja

Trubarjeva šifra

*****

Zgodba do sem: teologi, filozofi in raznorazni alkimistični, kabalistični in vobče mistični tipi iščejo Adamov jezik; tisti, ki se je zgubil v pišu babilonskega mešanja jezikov - jezik, s katerim bi govorili neposredno z bogom.

Pridigar z Raščice reši problem, rodi se božija špraha, slovenščina. Nekaj protestantskih teologov odkrije pomen slovenščine in zasnujejo globalno zaroto, da bi skrili ta jezik pred jezuiti in drugimi nevarnimi zlomisliki, da se v miru razvije in razcvete.

Zarota vključuje tisk slovenskih knjig in sejanje slovenščine po tedaj zakotnih koncih avstrijskega imperija; Trubarja žrtvujejo, kot nadzornika akcije pa v Ljubljani nastavijo Tomaža Hrena, navidez gorečega katolika, v resnici pa dvojnega agenta zarotnikov. Hren kuri prazne knjige in skrbi za širjenje božje besede v najpravilnejšem smislu.

Zarotniki ugotove, da akcija, omejena le na Štajersko, Kranjsko in obmejno Krajino ne more uspeti. Zato si Johann Valentin Andreae izmisli zabaven načrt, kako k ohranjanju in zaščiti slovenščine pritegniti vso mlado humanistično Evropo.

Več tukaj (uvod), tukaj (prvi dejl), tukaj (drugi dejl) in tukaj (tretji dejl).

*****

tačetrti dejl

J. V. Andreae pozna duha tedanje Evrope in ve, kako popularni so hermetični spisi, kabala in iz alkimije se izvijajoča sodobna znanost. Zato ponaredi nekaj spisov in ustanovi skrivnostni Red rožnih križarjev, Ordo Rosicrucianus. Kolegij nevidnih.

Tako se med leti 1614 in 1616 pojavijo trije tiskani manifesti Rožnokrižarskega reda. Prvi je tkim. Fama Fraternitatis Rosae Crucis (Fama fraternitatis Roseae Crucis oder Die Bruderschaft des Ordens der Rosenkreuzer) z zakrito identiteto avtorja. Po daljšem uvodu, kjer govori o mističnem ustanovitelju reda, našteje štiri vodilne osebe.
1. Fra. I.A. Fra. Ch. electione Fraternitatis caput (izvoljeni vodja reda); to naj bi bil Johann Valentin sam;
2. Fra. G.V. M.P.G;
3. Fra. F.R.C. Junior haeres S. Spiritus;
4. Fra. F.B. M.P.A. Pictor et Architectus (slikar in arhitekt reda); najverjetneje gre za Francisa Bacona.

Drugi, Confessio Fraternitatis (Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz) je izšel 1615. leta in po Evropi je završalo. V njem je bil - zakrit v izjemno mističen in šifriran jezik - poziv vsem znanstvenikom sveta, naj se pridružijo Redu in odkrijejo lingua Christi triumphantis (se pravi, jezik zmagujočega Kristusa), ki je lapis philosophicos, sveti gral tistega časa.

Učene glave so drle v Kassel. Učene glave so po Kasslu in celi Nemčiji iskale rožne križarje. Učene glave so šle domov in povedale, da niso nič našle.

Ampak nekaj so našli, saj je v Franciji in Angliji - pa tudi v Nemčiji - tedaj izbruhnila doba, ki jo Yates imenuje Rožnokrižarsko razsvetljenje.

V Confessio je precej jasen - čeprav “baročno” zavit in zakompliciran - zapis o popolnem jeziku, slovenščini (zapis povzemamo prek Umberta Eca):

Ko mu (se pravi, jeziku) bodo odvzete vezi skrivnosti in se bo javno razkril ter se razširil po vsem univerzumu, takrat bo naša trobenta zadonela javno z ostrim tonom in velikim hrupom (…). Ta pomembna znamenja božjega načrta hočejo pokazati tole: posvetiti se je treba ne le odkritjem človeškega uma, ampak tudi skrivni pisavi (i.e., jeziku), tako da bo knjiga narave dostopna in vidna vsem človeškim bitjem (…). Te znake in črke (spet, jezik), ki ga je Bog tu in tam vključil v Sveto pismo, je vidno vtisnil tudi v čudovito stvarjenje sveta in zemlje (…). Iz tega skrivnega kodeksa smo si sposodili našo magično pisavo in odkrili in ustvarili smo novi jezik, ki je zmožen izraziti in oznaniti naravo vsake stvari (…). V drugih jezikih nismo tako zgovorni, saj v njih ne odmeva jezik naših prednikov Adama in Enoha, in da so se v babilonski zmešnjavi spridili.

(iz J. V. Andreae (?), Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz, 1615)

Kot kaže, je prvi zavohal, da se nekaj dogaja - in resno vzel poziv Reda - naš René, René Descartes. Kot piše, je bil navdušen nad formulacijo v Confessio: ” … Naj zato povabimo vse ljudi, ki dobro v srcu mislijo, da pridejo k nam in se pridružijo (bolj dobesedni prevod bi bil: … se z nami zbratijo) Redu v večno slavo …”

Če se vam zde te besede nekam znane, imate prav. Prešeren je bil v šoli v Ljubljani, ko so prišli Francozi in nekam nepričakovano prav Ljubljano naredili za prestolnico Ilirskih provinc. S francosko vojsko je prišel tudi Charles Nodier in … no, o tem kasneje ;).

Descartesu je Andreae razložil zaroto in dejstvo, da je slovenščina božji jezik. René je bil tako navdušen, da je vse skupaj slabo vplivalo na njegovo filozofijo. Ko je leta 1637 napisal svoje Discours de la méthode, vse stavi na idejo božjega jezika - se pravi slovenščine, s katero se je seznanil v Kasslu in Bredi. Njegovo razmišljanje je precej premočrtno; na vprašanje, kako vem, da obstajam?, si odgovori z zanimivim silogizmom:

- bog je ustvaril človeka;
- človek (po zaslugi slovenščine, nebeškega jezika) zdaj govori neposredno z bogom;
- ergo je bogu enak;
- ker se mišljenje in govor ne razlikujeta, iz tega sledi znameniti:
- mislim, torej sem.

*****

Med večkratomenjenimi brihtami je bilo tudi več Angležev. Prav ti so se spomnili, da je seveda takole navdušenje nevarno, saj grozi, da bo komajrojeni jezik ter narod, ki ga govori, neguje ter razvija, žrtev nasprotnih sil.

Francis Bacon začne vztrajati na tem, da se mora božjemu jeziku - slovenščini - kot filozofskemu jeziku apriori dati trdne filozofsko-logične temelje. Da bi zakril sledi, si sposodi magično-kabalistične ideje hermetika Johna Deeja, ki je leta 1564 napisal Monas Hieroglyphica, kjer trdi, da iz enega glifa, magičnega znamenja, lahko s permutacijami dobi vse, kar obstaja, ob tezi, da nekaj obstaja, če obstaja označevalec le-tega. Skratka, Dee je napravil enega resnejših korakov h konstrukciji popolnega jezika, hkrati pa je bil astrolog in precej razvpit, zatorej primeren za nakane naših zarotnikov.

Tole je Deejeva monas hieroglyphica:

Iskanje čvrstih temeljev popolnega jezika je bilo prepuščeno škofu Johnu Wilkinsu. On in Bacon sta se zavedala, kako zajebano je to delo, pa sta skupaj zbrala znanstvenike britanije, podobno kot je Andreae zbiral zarotnike po Evropi. Z eno pomembno razliko - Andreae se je skrival pod plaščem skrivnostnosti, vrli Angleži pa so ustanovili Royal Society. Bratovščino, katere prvi tajnik je bil prav Wilkins.

O Wilkinsu, Royal Society in frajerju Valvasorju (ki je postal tovarš engeleškega krajla tovarštva zarad cerkniškega jezera, ja valda …) več prihodnjič. Vrnimo se za hip v Ljubljano.

*****

V Ljubljani leta 1630 umre Tomaž Hren. Ker je za novega knezoškofa izbran nesmiselni Rinaldo Scarlichi, zaupa skrb za širitev jezika eni hecni osebi, alkimistu, mistiku in (sam bi seve to zanikal) članu reda Rožnih križarjev baronu Konradu Ruessensteinu. Ruessenstein se - pod plačem svoje alkimističnosti in čudnosti - loti ohranjanja slovenščine agresivno. Z denarjem, ki so ga zarotniki zbrali, zgradi v Ljubljani cerkev, bosonogim avguštincem v veselje, jezuitom v mrščenje in mozganje.

Avguštinci so simpatičen red. Prav nič goreč in - bodi bogu prav - tudi ne prebrihten. Pa še jezuiti jih niso prav nič marali. Zarotniki so izbrali njih zaradi vsega tega, kaže pa, da jim je bil Andreae naklonjen zaradi enega njihovega sobrata, mistika iz 15. stoletja, Tomaža Kempčana. Ja, Tomas a Kempis je bil rojen v Kemptnu. Ja, Primož Trubar je bil župnik v Kemptnu. Brez skrbi, naključje.

Da bi protireformacijsko in s tem protislovensko (v smislu jezika, naroda še itak ni) delovanje jezuitov zavrli in njihovo ojstro misel zaposlili s čim drugim, se zveže čudna bratovščina, v kateri so alkimist in čudak Ruessenstein, avguštinski samostan v Ljubljani in Tobias Lionelli, bolj znan kot znameniti slovenski baročni pisec Janez Svetokriški.

V začetku oktobra 1646 pričnejo zidati cerkev Marijinega oznanjenja ali sv. Marijo na štengcah, današnjo frančiškansko cerkev. Nad portalom Konrad v izziv vsem napiše svoje alkimistično ime (kar lahko, saj je on, oziroma zarotniki z vse Evrope, dal keš za zidanje):

*****

Leta 1663 v neki baladi Wilkins preroško zapiše:

A Doctor counted very able
Designes that all Mankynd converse shall,
Spite o’ th’ confusion made att Babell,
By Character call’d Universall.
How long this character will be learning,
That truly passeth my discerning.

Sposobni učenjak
napravi, da vse človeštvo govori,
navkljub Babilonski zmedi,
v kozmičnem jeziku.
Kako dolgo se ga bodo učili
pa je onstran mojega vedenja.

*****

Za konec tega dela si poglejmo, čemu je Ruessenstein izbral oktober za začetek gradnje. Ker je bil bogat in ugleden, je bil dober kolega deželnega glavarja Kranjske. Nadvse rad se je sprehajal po ljubljanskem Gradu in razmišljal. Neko zgodnjeoktobrsko popoldne je, hodeč po križnem hodniku od peterokotnega stolpa proti kapeli svetega Jurija, zagledal tole:

in vse mu je bilo jasno.

*****

Nadaljevanje sledi v ponedeljek, vsem pa želimo vesel delovni teden!

Objavljeno v 18.10.2007 ob 14:25 in zapisano pod pondelkovanja .