Pondelkovanje #64a - Trubarjeva šifra III.

9.10.2007 ob 17:15

Trubarjeva šifra

tatretji dejl

(prejšnji deli so na Petkovanje 79 - uvod in nazaj)

No, da se vrnemo k lingua coelestis, slovenščini, in naredimo kratek povzetek.

Filozofi in lingvisti so stoletja iskali jezik, v katerem je Bog govoril angelom, Adamu in ostalim do Babilonskega stolpa.

Primož Trubar je izumil jezik (ne zapisal, kot hočejo, da bi mislili; izumil) in ga prek knjig začel širit.

Protestanti so odkrili, kakšno orožje ima ta provincialni pridigar in so naredili vse, da bi ga zaščitili.

Ko je pritisk nasprotne strani (predvsem jezuitov) postal premočan, so naši zarotniki sklenili Primusa prepustiti usodi, napeli pa so vse sile, da bi slovenščina, jezik angelov, obstala. Kaj vse so počeli, pa sledi.

************

Glede na to, da je ideja rekonstrukcije božjega jezika - se pravi, popolnega ex definitio - bila v sredi 15. stoletja precej nova, so vsak tak poskus stvarjenja govorice a priori nasprotniki skušali zatreti v kali. Ni bilo malo filozofov in jezikovnih alkimistov, ki so bili prisiljeni otepati se obtožb herezije. Nasprotniki aprioristov (se pravi, teh, ki so trdili, da lahko bog posamezniku spet razodene popolni jezik) so bili predvsem jezuiti (in čudaki tipa Pico de la Mirandola) ter židje, spreobrnjeni ali ne, kabalisti in mistiki. Ta nenačelna koalicija med židi in orto katoliki je bila nevarna in skoraj vsemogočna.

Tako je šlo komaj rojeni slovenščini zelo na roko dejstvo, da je nadvojvoda Maksimiljan leta 1515 iz vse vojvodine Kranjske žide izgnal. Za njimi sta ostali le Židovska ulica in steza (ki so ju Ljubljančani imenovali Smrdljiva steza in Ulica vseh slabih vonjav). Tako se katoliki v času reformacije in bohotenja slovenščine niso mogli opreti na svoje zaveznike.

To je čuvajem slovenskega božjega jezika koristilo, a seveda ne preveč. Ko so se verske strasti razplamtevale po nemških in avstrijskih deželah, je kmalu postalo jasno, da bo vojna, in da bo potem tudi mir, ki bo temeljil na hecni ideji. Nemški in avstrijski volilni knezi so bili tističas izjemno močni, pa so uspeli izsiliti načelo cuius regio, eius religio - kdor ima ozemlje, ta določa, katera vera bo tam prakticirana.

Zavetniki slovenščine (bolje, popolnega jezika, brigal je njih narod - razen toliko, da bi brez naroda tudi jezik izginil) so dobro vedeli, da bosta Kranjska in Štajerska (kjer se je slovenščina skozi Trubarjeve knjige ravno pričela bohotiti) spričo katoliškega nadvojvode pač postali katoliški. Trubar kot razgret in bojevit protestantski pridigar tako ni mel več šans.

Oris delovanja po letu 1555 je bil sklenjen na skrivnem sestanku v Urachu februarja 1556. Zagotovo vemo, da je bil prisoten knez Ivan Ungnad, pa Trubar sam, mladi Jakob Andreae, vojvoda Krištof, Peter Pavel Vergerij (ki je potem skoraj celo zaroto izdal), nek skrivnostni Chroen (?) ter odposlanci nizozemskih dežel.

Sklepi tega sestanka so bili navidez nelogični in nepovezani. Trubar naj gre v Ljubljano, v volčje žrelo pridigat. Ungnad za vodenje svoje tiskarne slovenskih knjig najame dva nesposobna Istrijana ter bivšega Trubarjevega pomočnika Klombnerja, ki je bil z njim skregan. Knjige naj se v sodih pošiljajo ne samo na Kranjsko in Štajersko, temveč predvsem na holandsko in v Švico h kalvinistom, kjer naj se skrijejo (tu je šlo za več tisoč izvodov). Filius Chroeni (se pravi, sin tistega skrivnostnega Chroena) naj gre v uk h jezuitom. Jakob Andreae pa naj ustanovi mrežo posvečenih, ki naj skrbi za ohranitev lingue coelestis.

Trubarjevo zgodbo poznamo. Piše knjige, gre v Ljubljano pridigat, izženejo ga, komaj ubeži biričem, skrije se najprej pri Ungnadu, nato dela v Derendingenu, kjer leta 1586 umre.

Ungnadova tiskarna izdaja Trubarjeve knjige in se pripravlja na tisk Dalmatinove biblije. Večina denarja gre za Ungnadovega daljnega bratranca, Krsta Ungnada, ki je počasi postal hrvaški ban. Krsto je bil protestant in je širil vero po hrvaški tudi s pomočjo božanskega jezika (čeprav, kot kaže, ni bil posvečen v skrivnost). Hkrati se je tepel s Turki, pa čeprav neuspešno - Turek je premaknil mejo od Une do Kupe, kar je pripravilo teren za znamenito bitko pri Sisku.

Filius Chroeni, Hrenov sin, leta 1556 (v času prvega sestranka zarotnikov) še rojen ni bil. Ko pa se je rodil in odrasel, je postal ena kjučnih figur v zaroti (čeprav na njegovo delovanje ne gledajo tako). Hrenovi so bili trdna protestantska družina, zvesta Trubarju in njegovi lingui. Leta 1560 se je rodil sin, ki so ga krstili - no, v bistvu ga niso ravno krstili - za Thomasa Chroena. Tomažek je bil leta 1573 poslan v Gradec, v jezuitsko šolo - kot so se zarotniki dogovorili 15 let prej. Njegova kariera je bila bliskovita, saj je imel podpornike tako med jezuiti (ki so bili navdušeni nad tem, da sin protestantskih heretikov postane prava ovčica) kot med protestanti, ki so njemu in njegovi družini pomagali z anonimnimi donacijami ter nenavadnimi volili v raznoraznih oporokah (med letoma 1575 in 1600 je samo iz vojvodine Hessen njemu ali njegovi družini zapustilo denar več kot 37 oseb).

Tomaž Hren je leta 1588 postal duhovnik in po redki jezuitski napaki (ki niso slutili, da goje kačo na prsih) dobil kanonikat - v Ljubljani. Tako je Tomaž, ki je bil do obisti zvest božjemu jeziku, slovenščini, postal ključna figura protireformacije. Nenavadni dvojni agent je bil leta 1597 imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1599 je bil potrjen v Rimu (pri tem naj bi imel prste vmes škof Vergerij, eden od zarotnikov), leta 1600 pa se je začelo.

Tomaž Hren je prišel na odlično idejo, kako naj kot pravi katolik zatre protestantizem in njegove buquize, hkrati pa ohrani jezik, ki je bil kjučnega pomena za prihodnost sveta. Začel je zažigati knjige. In žal ga poznamo le po tem:

(kraj pred Magistratom, kjer so pred božičem 1600 zažgali slovenske knjige)

Tale napis ne more biti bolj napačen. Je pa res, da je škof Hren hotel, da vsi tako mislijo. Vozovi, ki so peljali na to grmado, so bili polni fake slovenskih knjig! Ungnad je v svoji tiskarni skupaj s Klombnerjem prišel na izjemno idejo: naredili so 4.500 praznih knjig; naslovnice so bile prave, notri pa ni bilo ničesar. Bel papir. Potem so te knjige razposlali po običajnih poteh, a niso nič pazili - ker so hoteli, da jih katoliki dobijo v roke! Da ne bi bilo sumljivo, je Hren tem knjigam dodal še nekaj pravih (če bi slučajno kdo preverjal), jih zložil na kup in zakuril vesel ogenj.

Še pomembnejše dejanje našega Hrena je bilo zaščita Dalmatinove biblije - ne samo, da je otel knjige zubljem, še več; zrihtal je papeško dovoljenje za rabo slovenske biblije v katoliških cerkvah. Kar je bila popolna zmaga - na videz goreč uničevalec krive vere in slovenskega jezika je prav s tem uspel zaščititi slovensko knjigo in rešiti angelski jezik. Pa še sam je eno knjigo naredil, namreč Evangelie inu listuvi, ki jih je izdal leta 1612 . Ta knjiga je slaba in slabo napisana - vendar pa je bil njen namen čisto drugačen, kot si mislimo; Evangelii inu listuvi so nova šifrirna knjiga zarotnikov, narejena po navodilih Jakoba Andreaea in nizozemcev.

(Hrenov kip na ljubljanski stolnici. Na dnu napisa je njegov moto: Terret labor aspice premium (delo straši? - spomni se (pričakuj) plačila!) … pomenljivo …)

No, medtem ko Hren kuri knjige in pazi na slovenščino in the face of the place, Jakob Andreae umre. Tako na prizorišče stopi njegov sin, ena najčudnejših osebnosti šestnajstega stoletja. Johannes Valentinus Andreae.

Johan Valentin je študiral teologijo - valda - v Tuebingenu. Tam se je absolutno skregal z vsemi in je bil potem, ko je na vrata predstojnika nabil žaljiv paskvil, izključen. Nekaj let se je potepal po Nizozemski, Švici, Franciji in Italiji, nekako zaključil študij in leta 1620 postal duhovnik v Calwu, kjer je ustanovil dobrodelno ustanovo Christliche Gottliebende Gesellschaft - Krščansko bogoljubno združenje.

Ustanovil pa je še nekaj drugega. Bizarno društvo, katerega člani so vsi po vrsti zanikali, da imajo karkoli s tem. Združenje alkimistov, lingvistov, filozofov in semiotikov; magov in norcev, genijev in čudakov. Red rožnih križarjev. Čisti hermetiki. Tule je upodobitev njihovega eteričnega in ezoteričnega templja iz leta 1618:

************

##### OBVESTILO #####

Naslednji del Trubarjeve šifre bo v ponedeljek.

************

 

7 komentarjev na “Pondelkovanje #64a - Trubarjeva šifra III.”

  1. Zlatan pravi:

    A pride hmal u zgodbo tut grof od St. Germain-a. Pa a si ti član reda Rožnih križarjev?

  2. ponpet ponpet pravi:

    - ne, germainčani pa (kokr ne vemo) nimajo neč s tem

    - nisem :(

  3. Zaskrbljena pravi:

    Aha!!!

    Zanikanje je prvi znak…

    p.s.: a sikrit hendšejk tud mate? ;)

  4. ponpet ponpet pravi:

    ne ;)

  5. Zlatan pravi:

    Hmmm… če je Rosenkreutz upleten pol mere bit tut St. Germainov …. K je u bistvu en in isti človek.

    Torej dvojno zanikanje … Vsi vemo, da Rožni križarji zanikajo use. Razen tisti ta brihtni k vejo, da vemo da zanikajo, pa pol ne zanikajo, da bi zmedli, ampak se je razkrinkalo tudi tiste.

  6. ponpet ponpet pravi:

    lejga k prehteva. to de je rozenkrojc isti k germainov (in da je sploh biu) je od johana valentina fora. lih tle je srž in kleč.

    sicer pa nikoli nič nismo zanikali, ne ;)

  7. petkovanja in pondelkovanja » Objave » Pondelkovanje #65 pravi:

    [...] tukaj (uvod), tukaj (prvi dejl), tukaj (drugi dejl) in tukaj (tretji [...]

Komentiraj