petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Dnes pa najprej nekej ljubljanskega.

V Ljubljani imamo ljudje - poleg tega, da so nam sojenice, rojenice in sama presvitla Ekvorna naklonile lepe postave, ostro pamet, smisel za humor in mil pogled - še en božjidar: nenavaden in nadvse koristen občutek za natančno določanje smeri neba.

Namreč, znamo se postavit na točno določeno mesto in takoj vedet, kje je sever in kod iskati jug. Krivi za to pa so Francozi.

Schönnbrunski mir je naše kraje vzel rajnki Avstriji ter jih dal Napoleonu. Oktobra - na razglasnih letakih je pisalo kozoprska - 1808 je Buonaparte izdal dekret, s katerim so bile ustanovljene Ilirske province, Ljubljana pa njihovo glavno mesto.

Lublana je bila leta 1808 vas (se pravi, čisto drugačna kot danes). Za filing tlele dva zemljevida, prvi narisan osemnasjto osmega, drugi leto kasneje:

Lepo se vidi, do kam se je glavno mesto Provinces Illyriennes raztezalo - večalmanj nikamor. Šiška je bila zaselek nekje daleč, grad Kodeljevo je sameval v okljuku Ljubljanice, Trnovo in Krakovo je sestavljalo par hišic.

No, Francozi pridejo v takole malo zaspano mestece, mu dajo naziv glavnega in ugotovijo, da bi bilo fino, če bi ga malce polepšali. Francozek seveda ljubi sprehajanje po minuciozno zrihtanih parkih, najraje z damo ali dvema pod roko. Parkov pa v Ljubljani tistih dni - ni.

Zato maršal Marmont reče hortikulturniku Blanchardu, naj poskrbi za te tako pomembne reči. Hecna reč - bliža se nova vojna z Avstrijo, Francozi pa namesto trdnjav, bastionov in obzidij dajo Ljubljani načrt prvega parka.

Blanchard je za park določil loge, ki so se širili nekje od tam, kjer je danes Slovenska cesta, do vznožja Rožnika; tam je danes Tivoli. Veseli hortikulturnik in geometer je zarisal sistem pešpoti čez travnike, obrobljenih z drevoredi. Imel pa je ta naš Blanchard eno prikrito obsedenost. Bil je nor na - meridiane.

Zvedel (odkril? izmeril?) je, da tale Ljubljana leži natanko ducat stopinj vzhodno od Pariza. Ta reč ga je tako prevzela, da je enega od drevoredov zarisal točno na poldnevnik, dvanajst stopinj vzhodno po pariški mreži, in ga pustil da teče od juga proti severu. Točno.

Začetna točka tega meridijanskega drevoreda je bila tam, kjer je danes Moderna galerija, in je tekel proti severu do Celovške, nasproti današnje pivovarne Union (kjer še danes izdelujejo najboljše pivo na svetu, Unionsko).

No, 1813 je Napoleon zgubil Ilirske province in v Ljubljano so spet prišli Avstrijci. Bi si mislili, da so ukinili vse, kar je dišalo po francosko - pa niso. Odkrili so Blanchardove načrte za park z drevoredi in ga lepo realizirali. Do leta 1820 so zasadili drevorede po Tivoliju in jih v čast takratnemu vojaškemu šefu grofu Lattermanu poimenovali Lattermanov drevored.

Krak Lattermanovega drevoreda, ki na tejle karti iz 1820 teče na levi od spodaj navzgor, je Meridianski drevored. Leži v smeri sever-jug točno na poldnevniku, ki mu danes rečemo po griniško - štirinajst stopinj trideset minut vzhodne geografske dolžine.

*****

Danes meridianski drevored še obstaja. Bolje - njegovi raztrgani koščki. Reklo naj bi se mu Jakopičev drevored.

Veseli urbanisti so med mesto in Tivoli položili železnico in novo Prešernovo, ki sta grobo zarezali v občutljivo tkivo parka in razkosali meridianski drevored. Danes njegove dele težko najdemo in prepoznamo. Če se napotimo od Moderne galerije v podhod pod cesto, gremo pod cesto, nato pa še pred železnico zavijemo na desno in se povzpnemo po stopnicah. Tam nas pričaka spomenik Rihardu Jakopiču (na mestu, kjer je stal Jakopičev paviljon), od spomenika pa proti severu teče drevored platan.

Pogled od Jakopičevega spomenika proti kopališču Ilirija. Dead north, bi rekli mornarji.

Tole je pogled nazaj proti Moderni galeriji, točno proti jugu.
Sprehodimo se do konca tega dela drevoreda in si predstavljajmo, kako je točno v smeri, kamor hodimo, le malo dlje, severni tečaj.

Kmalu pridemo do proge, ki je presekala meridianski drevored na tem mestu, se spustimo v podhod in gremo proti parkirišču med bazenom Tivoli in Celovško. Prav na tem parkirišču je bil nekoč ob meridianskem drevoredu žurplac pivovarne bratov Kozler - prednice nam tako ljube pivovarne Union - in potem v tridesetih letih prejšnjega stoletja ljubljanski Velesejem. Meridianski drevored tu predstavljajo žalostni kostanji, zaasfaltirani v tla.

Smer sever.

Drevored se izteče na Celovško; zadnjih nekaj kostanjev stoji tam navidez kar tako. Pogled nazaj od Celovške proti Tivoliju, točno proti jugu:

Blanchard in Latterman sta tako dala Ljubljančanom neverjetni dar, smisel za smeri neba.

Duh francoske galantnosti in zapeljevanja tako še danes lebdi nad parčkom, ki se z roko v roki sprehaja vzdolž drevoreda, fant pa šepeče v dekletovo uho: ti pokažem sever? …

Objavljeno v 5.10.2007 ob 18:00 in zapisano pod petkovanja .