petkovanja in pondelkovanja

Trubarjeva šifra

Peti dejl

No, zgodbo smo zapustili z Ruessensteinom, ki zre na sončni zahod v križnem hodniku Ljubljanskega gradu.

Zdaj pa nazaj k Descartesu - on je novembra 1629 v pismu patru Mersennu opisal različna narečja naravnega jezika, se pravi, matematike. Govoril je sicer o Leibnizovi ideji različnih številskih sistemov (ki naj bi jih Leibniz potegnil iz I-Chinga), o dvojiškem, trojiškem itd., in pripomnil, da obstaja neskončno takih jezikov in da je vsak zase popolna reprezentacija matematičnega sveta.

Na to pismo je naletel Francis Bacon in - vedoč za slovenščino kot angelski jezik - na mestu izgubil živce. Descartes izdaja! Mersenne je bil jezuit, in v Renejevem pismu ni bilo težko prepoznati namige na jezik Adamov, ki je lahko katerikoli - se pravi, eden od teh, ki ga govori kako ljudstvo.

Med Baconom in Andreajem se je razvila živahna korespondenca, nakar je Andreae pod krinko obiska Descartesa v parizu. Descartes se je rožnih križarjev bal - poznana je zabavna anekdota, ko se Descartes, ki noče, da bi ga imeli za rožnega križarja, o katerih je znano, da jih ni moč videti, kaže na vseh mogočih in nemogočih koncih Pariza.

Descartes pod Andreajevim pritiskom umolkne (kasneje ga pod pretvezo zvlečejo v Stockholm, kjer umre naravne smrti), plamenico zaščite jezika pa prevzame novoustanovljena Royal Society. Predvsem njen tajnik, škof John Wilkins.

Wilkins je po Baconovih navodilih skušal postaviti popolni - torej Adamov - jezik na trdne filozofske temelje. Pri tem pa je - ni jasno, če je to del skrivanja ali zgolj smola - napravil napako.

Wilkins je namreč mislil - kot mnogo filozofov pred njim - da je popolni jezik a priori tisti ustvarjeni jezik, ki zmore, prvič, opisati vse, tudi neobstoječe, in drugič, vse lastnosti označenca so v besedi, ki ga označuje, vsebovane.

Bog, ki je avtor slovničar in slovarist popolnega jezika, seveda ne bi delal take neumnosti. Prva “zahteva” je nesmiselna, saj je ustvarjeno le tisto, kar obstaja, in narobe; tak jezik bi bil preobložen z odvečnimi pojmi in mu manjka ostrina Ockhamove britve. Druga zahteva pa pravzaprav ukinja jezik in ga reducira na (komaj smiselno) zaporedje samostalnikov. Popolni jezik boga je drugačen - z njim lahko ubesedite vse, kar je ustvarjeno (in ničesar, kar ni), je racionalen (ne množi pojmov brez potrebe), je umljiv in blagozvočen. Tak tudi mora biti, saj je v tem jeziku govoril Adamu, človeku, in v tem jeziku je Adam dal imena vsem živim bitjem.

To napako je Wilkins podedoval od kabalistov, predvsem od veselega in fejst zmešanega Raymonda Llulla. Llull (kako čudovito ime) je leta 1305 izdal knjigo Ars generalis ultima, oz. Ars magna (Poslednja obča umetnost ali Velika umetnost).

V tej knjigi je veseli kabalist pokazal, kako se s tremi oz. štirimi koncentričimi šifrirnimi krogi da sestaviti vse besede, tudi tiste, ki (nam) nič ne pomenijo. Llull je iskal skrito ime boga (kabalisti so že stoletja permutirali črke JHVH, da bi našli Skrito ime, ki je Ime), njegovi cilji so bili mistični. A je bil nadvse vpliven in njegova dela so odmevala skozi stoletja in vplivala tudni na Wilkinsa.

Llull, Ars Magna, prva figura.

*****digresija*****

Preden si pogledamo Wilkinsovo monumentalno delo An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language, si podrobneje poglejmo, zakaj je kak jezik popoln. V ta namen si sposodimo dva velika umetnika kasnejšega časa in dve njuni deli, ki nam bosta ilustrirala prizadevanja renesančnih in baročnih učenjakov. To sta Finneganovo bdenje Jamesa Joycea in Babilonska knjižnica Jorgea Luisa Borgesa.

Joyce je bil Irec, dedič velikega dela Auraiceipt na n-Eces (ki smo ga omenili v prvem delu Šifre), pa Vergilija Gramatika (tistiega, ki je opisal prepir med jezikoslovcema o zvalniku zaimka ego, ki je trajal štirinajst dni in noči; tistega, ki je napisal SSSSSSSSSSS. PP. NNNN-NNNN.GGGG.R.MM.TTT.D. CC. AAAAAAA. IIIIVVVVVVVV.O. AE. EEEEEEEE in trdil, da to pomeni Moder človek srka kri iz modrosti, zato ga moramo imenovati krvoses.), dedič nore Liber Monstrorum de diversis generibus in čudovite Book of Kells.

(Book of Kells, okoli leta 800, folio 34 r)

(detajl zgornjega lista)

No, vse te knjige se ukvarjajo s čudežnim in čudovitim; iz neverjetne zapletenosti postbabelske goščave brskajo največje čudnosti, nenavadnosti in presenetljivosti. Finneganovo bdenje (na žalost znamenito večalimanj le po bedasti oznaki “neprevedljivosti” in po še bolj bedastih poskusih prevajanj) je za jezik 20. stoletja to, kar je Book of Kells za podobe srednjega veka. Neverjetna zapletenost okrasja v Book of Kells je simbol blodenj po svetu, ki ga je ustvaril pijan demiurg, svetu brez središča in brez simetrij. Finnegan bedi v svetu, kjer se je jezik razsul že zdavnaj, zato pobira njihove koščke in ponavljajoč gibe Stvaritelja sestavlja nove jezike, s katerimi - paradoksno babilonske zmešnjave ne skuša preseči, ampak jo slavi (in se veseli, kot on temu pravi, abnihilization of the etym). Zato je Finneganovo bdenje model sveta in Joyce kaže pot do popolnega jezika - nehajmo iskati in jezik bo prišel sam, kot navdih v nadrealiste, kot angel oznanjevalec.

Na drugi strani Borges v Babilonski knjižnici obrne Don Kihota (ki mu njegova knjižnica pogrošnih romanov postane svet) in napravi, da svet postane knjižnica. Vemo, da je Knjižnica sistem med seboj povezanih šesterokotnikov s policami knjig, vemo, da so v teh knjigah vse kombinacije 25 črk in pravopisnih znamenj in da ni skupine črk - sdfgsdjih- ki je ne bi Knjižnica že predvidela in ki v enem njenih jezikov ne pomeni imena kakega boga.

Borgesova popolna knjižnica je to, kar so Llull in kabalisti in še mnogi drugi sanjali. Pierre Guldin je leta 1622 izračunal, da bi vseh kombinacij črk, ki bi tvorile besede do največ 23 znakov, bilo nekje 70.000.000.000.000.000.000.000. (Spet lahko navedemo Joycea, ki pravi, da taka knjižnica zahteva an ideal reader affected by an ideal insomnia.) V tej množici besed se zagotovo skriva tudi besedišče popolnega jezika, skupaj z njegovimi pravili. A kako ga poiskati?

*****

Tu se vrnemo k Wilkinsu. V neverjetnem delu Poskus Prave Pisave in Filozofskega Jezika (An Essay towards a Real Character and a Philosophical Language) je leta 1668 odkril eno od- kot so takrat mislili - možnih poti utiranja poti skozi goščavo črk in nesmislov.

Wilkins si je - da bi bil kar se da objektiven - zamislil novo pisavo (kar ni toliko pomembno), ter - da bi razčistil babelsko zmedo - kategoriziral svet.

V svoji hoji za angelskim jezikom je Wilkins ustvaril analitičen jezik. Svet - bolje, vesoljstvo - je razdelil na 40 glavnih rodov, ki v besedi definirajo prvi zlog. Naslednja črka besede - soglasnik - pomeni razliko, še naslednja - samoglasnik - pomeni vrsto.

Vzemimo primer, ki ga navaja tudi Borges. Zlog DE v wilkinsščini pomeni rod elementov, z dodanim soglasnikom B - DEB - dobimo prvega od elementov, ogenj. Če sedaj dodamo še samoglasnik A, imamo DEBA, del ognja, se pravi, plamen.

V tem jeziku ima vsaka črka pomen, kot v JHVH (in nasploh v celi Bibliji) za mistike. Zato iz besede lahko vedno deduciramo njen pomen: ZANA pomeni, po vrsti, žival (ZA), ki živi v vodi (N) in ima rdečkasto meso (A), kar nam lepo da lososa. Beseda “losos” ne pove ničesar, beseda “ZANA” pove vse.

Težava take klasifikacije je seveda v tem, da je popolnoma arbitrarna. Wilkins se je zazrl v nemogočo nalogo - objektivno razdeliti svet na elemente - in jo rešil. Žal njegova rešitev ne vodi nikamor.

Osma Wilkinsonova kategorija oz. rod sveta so kamni. Le-te deli na pogoste (peščenec, škriljevec, pesek), srednje vrednosti (npr. marmor), drage (biser, opal, diamant), prosojne (smaragd, ametist), in netopne konkrecije (npr. premog).

Da bi jasno videli orjaški neuspeh te orjaške rešitve, si preberimo spet en Borgesov hec, namreč apokrifno razdelitev sveta na kategorije, kot naj bi bila zapisana v neki kitajski enciklopediji, Nebeškem emporiju dobrohotnih priznanj. V tej knjigi se kategorija živali deli na:

a) pripadajoče Cesarju;
b) balzamirane;
c) dresirane;
d) prašiče;
e) sirene;
f) čudovite;
g) potepuške pse;
h) vsebovane v tej klasifikaciji;
i) ki se tresejo kot nore;
j) nepreštevne;
m) narisane z zelo tankim čopičem iz kamelje dlake;
n) et cetera;
o) ki so ravnokar razbile vazo;
p) ki so od daleč videti kot muhe.

S temle posmehom zapustimo škofa Wilkinsa in njegovo podirajočo se zgradbo iz peska ter se posvetimo dogajanju on the face of the place, na Kranjskem.

**********

Da bi zarotniki imeli boljši pregled nad dogajanjem v Vojvodini Kranjski in razvoju ljudstva, ki govori božji jezik, so potrebovali agenta, informatorja.

Tak bi moral biti Nemec - da ne bi vzbujal pozornosti - iz istega raloga bi bilo zaželjeno, da ni iz glavnega mesta, srednje premožen plemič (kot tak dovzeten za podkupovanja) in relativno razgledan.

Hitro so našli pravega. Zemljepisni oddelek se je spomnil na nenavadno in v splošnem precej zgrešeno, a zelo zanimivo razpravo o čudnem presihajočem jezeru, ki so jo prejeli kako leto nazaj. Pobrskali so po arhivu in tako poslali k avtorju na Kranjsko sla. Sestala sta se leta 1672 na gradu Wagensberg - Bogenšperk - pri Litiji. Tako v našo zgodbo vstopi frei Herr Janez Vajkard Valvasor.

Valvasorja so nahitro včlanili v Royal Society (kot je napisal Zizenčeli, engleškega krajla tovarštvo), mu dali precejšnjo mošnjo zlata in mu rekli, naj zbere kar največ podatkov o pokrajini in ljudstvu, ki živi tu in govori božji jezik. Vajkard je z denarjem kupil Bogenšperk in Medijo ter v tek pognal orjaško mrežo informatorjev, podatke zbiral in potoval pa je tudi sam.

Valvasor - kot vemo - ni bil posvečen v Skrivnost, je pa svoje delo opravil srčno in izčrpno. Tako je leta 1689 izdal veličastno Die Ehre des Herzogthums Crain, Slavo Vojvodine Kranjske. Člani Royal Society - predvsem pa naši zarotniki - so bili navdušeni. Nezčrpen vir podatkov, geografije, opisov navad in običajev, pa tudi jezika, je presegel njihova pričakovanja. Zaradi določenih dejstev so spreminjali tek zarote, vključevali nove ljudi in širili skupino posvečencev.

Edino, kar jih je zmotilo - in o tem priča zapisnik sestanka Royal Society 12. avgusta 1690 - je bila bizarna pesnitev Jožefa Zizenčelija (s pravim imenom Franc von Siezenheim), zapisana v slovenščini. S tem je Valvasor ogrozil skrivnost jezika, po drugi strani pa smo dobili prvo tiskano posvetno pesem v slovenskem jeziku. Takole gre:

Zaſhtitno voſhenje te kranjſke deshele

k le-tem vſe hvale vrednem buquam krajnſkiga popiſvajna viſoku shlahtnu rojeniga

GOSPUDA

JANEZA BAJKORTA VALVASORJA

frajerja iz Mudije inu Zavrha, goſpuda v Bogenſperko inu v Ljehtenberko, v Dolejnſkem kraje te krajnſke deshele peſhiceſkega kapitana inu tovarſha engeleſhkega krajla tovarſhtva.

Je peršeu enkrat taiste dan,
s tulikem prošnam perpelan!
O srečne dan, osrečna luč,
katera imaš tok velko muč,
de te bukve perpelaš
nem to pravo luč podaš!
Vi bukve, tudi srečne ste,
zakaj vi mene rezsvetlite
inu sterte, de moje ime
ceu svet celo dobru ve.

(…)

O srečna krajnska zemla,
katera tuliku hvale perjemla
od sojih senov, kotere je zrodila
inu taku vesoku večila.
Srečna mate s takem sadu,
kir je preneslo tvoje telu.
Bukve, tedaj pojte,
na vsem svetu stojte,
po vseh deželah letite
inu moju čast donesite!

No, takole hvalnico res ni bilo najbolj brihtno na svitlo dati v času nujne konspiracije. Posledice niso izostale. V Ljubljani in po svetu so pričeli dvigovati glavo dedni sovragi protestantov in s tem tudi slovenščine kot božjega jezika - jezuiti. Opazili so Valvasorja in čeprav niso poznali njegove vpletenosti v načrt, pričeli rovariti proti njemu. Kljub temu, da je Vajkard za svoje raziskave in tiskanja dobival precejšnje vsote iz Londona in severnonemških dežel, so ga jezuiti in z njimi povezani mutni tipi prisilili, da je praktično bankrotiral. Najprej je prodal grad Medijo, nato še Bogenšperk. Jezuiti sicer niso dobili tistega, kar so iskali - se pravi Valvasorjeve knjižnice in obsežne korespondence; knjižnico je prodal zagrebški škofiji (po nasvetu Ungnadove družine), korespondenco pa je uničil - je pa Vajkard umrl v Kočevju pozabljen in reven kot cerkvena miš. Pisalo se je leto 1693, prihajalo je 18. stoletje.

**********

Zaključimo ta del s skokom dobrih 50 let naprej, z opisom delovanja enega najprefriganejših nasprotnikov zarote, dvojnega in celo trojnega agenta, inženirja, matematika in jezikoslovca - Gabrijela Gruberja.

Gruber je bil jezuit in inženir. V Ljubljano ga je jezuitski kolegij poslal, ker je bil mlad, brihten in brezskrupulozen. Tako je leta 1769 prišel na ljubljanski licej kot učitelj hidrotehnike, matematike, mehanike in inženirstva. Njegova prava naloga pa je bila bolj zlovešča - odkriti, kje za vraga se skriva popolni jezik (nekaj so že izvohali), kdo ga govori in kako vse skupaj uničiti. Kot vemo, mu ni uspelo, kar gre pripisati tudi porajajočemu se krogu kranjskih razsvetljencev.
Z Gruberjem se je začela dvajsetletna gigantska jezuitska protizarota, v katero je red z zavezniki zmetal dobesedno na tone goldinarjev. Gruber je zbiral podatke o jeziku, kupoval je mistične in kabalistične knjige (tudi Ruessensteinove) in jih uničeval, pisaril na tisoče dolgih pisem adjuktorju na Dunaj ter generalu jezuitov v Rim. Ovajal je jezikoslovce in skrival (ter skoraj uničil) vse izvode ene najzanimivejših knjig, kar jih je bilo napisanih o božjem slovenskem jeziku, Bohoričevo slovnico Articae horulae succisivae.

Za krinko Gruberjevega delovanja - pa tudi za molžo državnih goldinarjev - so si jezuiti izmislili čudovit načrt, namreč v tistem času že zaprašen in pozabljen načrt melioracije ljubljanskega barja ter izkopa kanala med Gradom in Golovcem.

Gruber je sicer vodil dela na izkopu kanala in naj bi izdelal tudi načrte zanj (to vemo, da ni res, načrte je v resnici izdelal cistercijanec Dizma Florjančič) . A je to počel tako slabo - če pa je imel druge stvari na umu - da je skoraj skrahirala cela Kranjska. Posredovala je cesarica, Gruberja so odstavili in namesto njega za vodjo melioracije postavili polkovnika Struppija, ki je Gruberjev kanal dokončal v roku in znotraj proračuna.

Gruber je v nemilost padel tudi zato, ker ga je Žiga Zois dobesedno šuntal k nakupu zemljišč in zidavi razkošnih hiš. Gabriel ni vedel, da ga Zois vleče za nos, pa je kupil kos zemlje pri Žabjaku in zgradil orjaško poslopje, Gruberjevo vilo (danes Arhiv Slovenije). Od samega Zoisa pa je odkupil (ničvredno in močvirno) zemljo pod Rožnikom, kjer je z velikimi težavami zgradil gradič. Ko je hotel Gruber zamešetariti (cene bojo zrasle, garant! mu je šepetal Zois), pa je odkril, da cene zemljišč padajo kot kamen prav zaradi Zoisovega načrta zazidave Gradišča. Gruber je bil uničen in odstavljen.

V boj med jezuiti na eni ter zarotniki na drugi strani so se v tem času pričele vmešavati velike sile. Predvsem Francozi, ki so po takoimenovani diplomatski revoluciji leta 1756 postali tesni zavezniki Avstrije. Tako so uspeli - ne boste verjeli, glavna izvajalca načrta, ki ga je zasnoval Descartes, sta bila prav znamenita Madame de Pompadour ter kardinal Fleury - prepričati cesarja Jožefa drugega, da je kratko in malo pri papežu dosegel prepoved jezuitskega reda!

(Madame de Pompadour. Kaj je ta hrup? Ljudstvo, madame. Kaj hoče ljudstvo? Kruha, madame, kruha nimajo. Eh! Zakaj pa ne jedo kolače, tako kot jaz?)

Gruber in jezuitski protizarotniki so zbežali iz Ljubljane. Plamenico zaščite slovenskega jezika in izpolnitve Trubarjeve zapuščine so prevzeli Slovenci, Linhart, Pohlin, Zois in potem Vodnik. Na obzorju pa se je risal požar francoske revolucije, ki bo kasneje v času Ilirskih provinc podžgal božijo špraho in dokončno pregnal grozeče nevarnosti.

**********

Se nadaljuje. Kmalu

dobrojutro vsem!

Prva: zakaj so nekatere obskurne uličice takole tlakovane?

Temule tlakovanju se je reklo “mačje glave”; položili so savske prodnike in jih zasuli s peskom, podobno kot danes granitne kocke. Mačje glave verjetno zato, ker so beli prodniki spominjali na lobanje teh ljubkih živalic.

Zanimivo pri tem tlakovanju je to, da je reci in piši prvo tlakovanje mestnih ulic; mestni veljaki so leta 1821 odločili, da blato narušuje mestni značaj Ljubljane, da mora mesto - če hoče biti mesto - biti bolj mestno.

Pa so privlekli polne vozove proda, položili kamenje po blatnih ulicah vasi Ljubljane - in voila! - mesto.

Danes ostaja originalno tlakovanje iz leta 1821 le na redkih, obskurnih krajih. Mačje glave najdemo na čudoviti Ribji ulici, ki vodi od Ljubljanice prek Ribjega trga na Mestni trg, ter na treh ulicah, ki vodijo iz Trubarjeve ulice na Petkovškovo nabrežje.

Ribja ulica z Ribjega trga. Oboki - sklepniki držijo stare stavbe skupaj. Po tleh mačje glave.

Ena od uličic, ki med Tromostovjem in Zmajskim mostom povezujejo Trubarjevo cesto in Petkovškovo nabrežje, je še posebej zanimiva, saj ima hecno ime Za čreslom.

To nenavadno ime izhaja iz obrti, po katerih je Trubarjeva oz. sv. Petra cesta - in celo šempetrsko predmestje - pravzaprav slovelo. Gre za usnjarstvo; s čreslovino (v bistvu je to drevesni sok) so strojili kože. In potem celo svinjarijo po tejle ozki uličici zlili v Ljubljanico.

**********

Druga: zakaj ima Miklošič orla na spomeniku?!

Tole je Miklošičev spomenik pred sodno palačo v današnjem Miklošičevem parku. Nekam je - nenavaden. Okej, doprsje je čisto tako, kot mora biti, Tine Kos se je potrudil. Ampak - zakaj Miklošiču ponuja neka ženska oljčno vejico?

Zakaj je na zadnji strani spomenika čuden relief, ki priakzuje nekakšne ljudi v nesreči, kot da bi, ne vem, izgubili jezik v babilonski zmešnjavi?

In zakaj na vsaki strani na mimoidoče strmo zreta dva orla?

He - odgovor na to je rahlo čuden, a zelo ljubljanski. Zaradi varčnosti.

Leta 1895 je Ljubljano precej sesul katastrofalen potres. Cela rajnka Avstrija, se pravi, Avstro-Ogrsko cesarstvo, je skočilo pokonci in pomagalo. Med njim prvi prav oni, ki so bili itak prvi - Njih c. kr. Veličanstvo Franc Jožef prvi. Cesarska visokost je Ljubljano obiskala že 23 dni po potresu. S sočutjem in odločnostjo je zrl na ruševine in na nesrečnike, ki so v katastrofi zgubili vse. Država je pomagala, pa tudi on osebno je primaknil kar nekaj tisoč goldinarjev za odpravo posledic potresa.

Ljubljana je bila hvaležna. Pa so rekli - postavimo cesarju spomenik! In so ga. Že naslednje leto, osemnajsto šestindevetdesetega je cesarjevo poprsje zrlo na sodno palačo. K njemu je dvigovala oljčno vejico hvaležnosti alegorija Ljubljane, na zadnji strani je relief prikazoval trpljenje ljubljančanov, na vsaki strani sta cesarja čuvala dva imperialna orla.

Cesar je bil zadovoljen in je svoje podložnike imel rad.

A leta so tekla in prva svetovna vojna je zadala opotekajočemu cesarstvu smrtni udarec. Na pogorišču je vzniknila nova država, Država - in potem Kraljevina - SHS. Pa se seveda ni več spodobilo imeti cesarjev kip v mestu. Zato so ga ljubljančani ročno sneli in vrgli proč (okej, ne čisto proč, nekdo ga je spravil v depo mestnega muzeja, kjer je poprsje še danes).

Tako je pred sodnijo stal spomenik brez glave.

Leta 1926 so velmožje ljubljanski prišli na idejo, da bi bilo lepo počastiti spomin na enega največjih jezikoslovcev in slavistov na svetu, Frana Miklošiča. Ker je denarja - kot vedno - manjkalo, so si rekli - glej, spomenik brez glave! Kaj pa, če naredimo novo glavo, recimo Miklošičevo, jo postavimo na spomenik, vklešemo nov napis - pa je! Imamo spomenik, pa še prihranili smo! …

In tako so tudi storili. Tine Kos je izklesal poprsje slavistovo, vklesali so nov napis in za male denarce imeli lep in velik spomenik.

Spomenik slavistu - in šparovnosti.

Ljudem je šlo vse skupaj malce v nos, zato so se glasno uprli, ko so nekaj let za tem poskušali storiti nekaj podobnega z Barjanskim obeliskom, ki so ga hoteli uporabiti za Ilirski steber na Trgu francoske revolucije. A o tem kdaj drugič.

Pa veseu vikent!

En mi je enkrat rekel, da naj kej od kajenja napišem. Pa bom.

Tole je Maffeo Barberini, morebiti bolj znan kot papež Urban VIII.

Za papeža je bil Maffeo izvoljen 6. avgusta 1623. Bil je nadvse simpatičen možak. Eden tistih tipičnih seicento papežev, nepotist, razuzdanec in vobče pohlepen tip. Bil je zadnji papež, ki je teritorij papeške države razširil z oboroženo silo. Ljubil je inkvizicijo in njene metode - celo razširil je seznam “načinov kako prisiliti inkuba, da prizna svoje početje” - in bil oni papež, ki je usekal po Galileu Galileiu. Trudil se je, da bi heterična in nesmiselna teorija Kopernika - bedarija o zemlji, ki da kroži okoli sonca - izginila. Nasploh je sovražil filozofe in znanstvenike, saj so bili največja grožnja redu.

Leta 1624 je - povsem v tem duhu - izdal papeško bulo, ki je zagrozila z izobčenjem “vsakogar, ki pred vhodom v cerkev ali v cerkvi jemlje tobak, najsibodi ga žveči, ga kadi v pipi ali vprašenega vdihuje skozi nos.“

To je bila prva obča prepoved uporabe tobačnih izdelkov na javnih mestih. S tem se je tudi začela zanimiva povezava med takimi izjemno simpatičnimi ljudmi ter prepovedmi kajenja.

Zgodovina pravi, da so skušali izkoreniniti to abotno navado konec 17. stoletja v Švici. V določenih nemških deželah - Berlin, šlezija - so skušali kajenje staviti zunaj zakona, a so revolucionarji leta 1848 prepoved skupaj s fevdalizmom in absolutizmom vsaj za nekaj desetletij poslali na smetišče zgodovine.

Nadalje, znano je, da je simpatična in svobodomiselna kraljica Viktorija prav sovražila kajenje, a drugega kot hudih davkov na tobak ni storila.

Ideja o prepovedi kajenja je ponovno vzniknila v delih in agitacijah nekega Karla Astela. Karel je bil zdravnik, rojen leta 1898. Že med študijem medicine je spoznal nekaj radikalcev in pod vplivom neke knjige postal fanatičen - nacist.

V NSDAP je vstopil že leta 1930. Čez dve leti je ambicioznež postal vodja svetovalcev pri Rasse- und Siedlungshauptamt der SS (RuSHA), se pravi, poveljstva SS za rasna in naseljeniška vprašanja. Leta 1935 je postal šefe Inštituta za razplojevanje in genetiko oz. Inštituta za človeško genetiko in rasna vprašanja. Še pred vojno je postal Obersturmbannführer SS.

Poleg izjemnega truda, ki ga je ta vodilni nemški strokovnjak za rasna vprašnja pokazal v boju za izkoreninjenje rasno manjvrednih tipov iz nemške družbe in sveta nasploh, je vodil svoj boj tudi proti drugemu zlu, komaj kaj manjšemu od židov - kajenju.

Tako je - z eksplicitnim in večkrat pokazanem odobravanju samega führerja Adolfa, ki je bil zakrknjen nekadilec - uspel že leta 1935 prepovedati kajenje v vseh pisarnah in uradih NSDAP, se pravi, nacistične stranke. Razlog je bil očiten - tobačni dim narušuje moč übermenscha.

Stopnje prepovedi uživanja tobaka so se po Reichu širile hkrati s prepovedmi židom. Od “ne smeš se izobraževat” prek “ne smeš se gibat in poročat” do “ne smeš živet“. Tako so isto leto, ko so naci umi domislili končno rešitev, naciji tudi odkrili končno rešitev za kadilce. Da citiram, “… prvi moderen tip omejevanja kajenja je stopil v veljavo leta 1941 v nacistični Nemčiji.“

Komaj je jasno, kako je Karl Astel, čez glavo zaposlen s programom evtanazije 200.000 mentalno in fizično prizadetih, našel čas za izganjanje tega največjega hudiča - cigaretnega dima. A ga je. Najprej iz prostorov NSDAP, potem iz državnih uradov in pošt, v javnem prevozu, gledališčih in kinematografih, v Luftwaffe in bojnih enotah SS, na koncu celo iz lokalov in prostorov pred javnimi zgradbami.

(”Naš vodja Adolf Hitler ne pije alkohola in ne kadi. Njegova moč, predanost in učinkovitost so brezmejne … “)

(glasilo Čist zrak. “Vitez proti smrti in hudičem!“)

Dokaz, da gresta nižja rasa in kajenje lepo skup (da ni celo drugo simptom prvega?), se ni nikjer lepše pokazala kot v temle judenznanstveniku in izgnancu:

No, lepemu zgledu Nemčije je v času vojne do neke mere sledila Italija, saj je tudi duce Mussolini bil nekadilec, ki je kadilce sovražil bolj kot Slovane. Z delnimi prepovedmi je sodeloval še tretji fašist, caudillo Franco v Španiji. Nekadilec, seveda.

Tako bi Evropa že pred 60 leti dosegla čist zrak (in usput še čisto raso), če ne bi veliki trije, se pravi, Churchill, Stalin in Roosevelt, skupaj s še kom, udarili po osi zla in jih potamanili. Žal so bili vsi trije - kadilci, smrdljivci, školjivci, hudiči.

(Churchill)

(Roosevelt)

No, antikadilski lobi je z žalostjo v očeh zrl v zmagovite armade kadilcev, ki so jih vodili kadilci. Od treh vodilnih nekadilcev-fašistov se je po vojni obdržal le Franco, po Evropi je spet zavladal cigaretni dim.

K sreči je po nekaj desetletij zastrupljanja spet zastavo prepovedi kajenja prevzela svobodomiselna Amerika. Leta 1975 se je začelo preganjanje v Minnesoti, potem v Kaliforniji, v mestu New York in počasi prek vse velike celine. Ideja reine luft oder tod! je kmalu prišla v Evropo in nas danes srečne člane Evropske Unije razveseljuje iz dneva v dan.

Po inkvizitorjih, nacistih, fašistih in kar je še takih simpatikusov so šele politični korektneži poznega 20. in zgodnjega 21. stoletja uspeli očistiti zrak. Trud (žal) še ni končan, rezultati še niso popolni. A boj se nadaljuje in se bo nadaljeval. Ko bo zrak čist - bomo očistili tudi ljudi? Je duh papeža, zmagalca Galileia, pa führerja ter sličnih dušebrižnikov in nadzorovalcev vseh dob še živ? Smo dovolj močni?

Upajmo.

Ojla!

Ko je ravno 30 let od prvega koncerta Pankrtov in panka pri nas vobče, delim z vami nekaj, kar se je zgodilo v “naši” veži enkrat takrat.

Namreč, nekega večera sta dva mutna tipa, znana policijska ovaduha in provokatorja, prišla v vežo in na zid narisala grafit. Ko ju je opazil moj ded, se je zapodil za njima, onadva pa sta izginila v noč.

Čez kak teden se je začela takoimenovana “naci pank afera”. Kot vemo (in vidimo), je bila cela afera rezultat podtikanj policije; ta se je spravila čelo tako daleč, da so sami polcaji delal grafite in podobne svinjarije, da so potem lažje udarili po panksih.

Evo grafita. Mal ga je moj ded spraskal, ker mu je šel na živce. Drugače pa je preživel teh 30 let relativno dobro ohranjen.

grafit danes

rekonstrukcija izbrisanega dela

*****

- Mami, pankerji grejo!
- Tožibaba …

*****

Ivan je zaljubljen.

Ivan je včeraj, pod večer, videl rob njenega krila, kako je mehko zdrsnil po … ni to za štirinajstletnikove oči, taki prizori, ki ga spravijo v deveta nebesa.

Danes je nedelja. Ivan bo umrl in prišel v prava nebesa - in tega sploh ne ve.

Umrl bo tudi Rudolf. A on ve, zakaj.

Ivan je zaljubljen in s prijatelji hodi proti Kapucinskemu trgu, proti liceju. Pouka danes ni, pa računajo, da bi se mimo mesarskih vajencev vseeno vtihotapili v Kolovrata. Na kavo. Ali pa na grajski hrib - če bo prenapeto - obmetavati se s kostanjem. V dihanju mladeničev je čutiti vznemirjenost.

Cela Ljubljana je vznemirjena. Pa ni zaljubljena. Leto 1908 je bogato s čudnimi, težkopomenskimi dogodki. Avstrija je priključila Bosno, aneksijska kriza je razburila politike in meščane. Prejšnji dan je Ciril-Metodova družba priredila shod na Ptuju, ki so ga nemci razbili; dosti slovenskih fantov je obležalo z razbitimi glavami, gorele so trgovine in delavnice poštenih ljudi. Meščani Ljubljane so jezni, njih glave vodi tista jeza, ki je odraz nemoči. Voha se odločnost in strah.

Ivan, smrti zapisan, pa je zaljubljen.

Že zgodaj zjutraj tega dne - dvajsetega septembra devetnajsto osmega - se pred sveto Marijo na štengcah na Prešernovem trgu zbirajo ljudje. Množica valuje, žandarji tuintam koga sunejo. Nekdo razvije zastavo, slovensko trobojnico, a mu jo ostali zvijejo iz rok. Nevarno je, žandarji naj bi poklicali vojsko.

Proč lublanske srajce! Po Theater-gasse in Elefant-gasse (se pravi, po Wolfovi in Čopovi) prihaja četa Turnarjev, Nemcev, članov “športnega” kluba Thurnverein, ki jim ljubljančani zaničljivo pravijo ljubljanske srajce (od tod je ta izraz). Mimogrede oklofutajo nekega starčka, množica zavaluje, prileti nekaj kamnov. Žandarji, že zaripli, odrivajo ljudi proti mostu. Turnarji, ki se jim pridruži nekaj razvpitih nemškutarjev, pljuvajo in izzivajo.

Pred škofijo! nekdo zavpije. Množica se strinja, hajdi pred stolnico, knezoškof bo razumel, da se nemškega nasilja in izzivanja ne da več prenašati. Slovenci smo! Saj so prejšnji dan nemškutarji na Ptuju njegove, ciril-metodovce potolkli. Škof bo poslušal in razumel.

Ljudje pritisnejo čez most in mimo kresije na današnji Pogačarjev trg. Nekaj žandarjev stisnejo ob zid kresije. Nekdo steče proč; postaja vroče, vojska bo posredovala. V zraku je čutiti boj, dvignejo se palice. Žandarja ločita mladeniča od množice in ga med pretepanjem zvlečeta proč. Narod poje, množica je tisočglava.

Ivan s prijatelji pohajkuje po Mestnem trgu. Bližajo se Magistratu, ko zaslišijo, da se nekaj dogaja. Tudi čete vojakov na stopnicah mestne hiše je težko spregledati. “Protest je! Gremo gledat!” Ivan noče, zaljubljen je, ne tiče se ga posvetni vik in krik; kaj bo njemu boj, štirinajst pomladi šteje. V tem sončnem dopoldnevu misli na kostanje, na kavo pri Kolovratu, na njo.

V tistem jih prehiti četa vojakov na konjih. Sonce se bliska z ročajev sabelj. Zlovešče.

Deželni glavar in župan sta ukazala vojski, da obkoli demonstrante pred stolnico. Tri čete vojakov, dve na konjih, pride pred stolnico. Prva je prehitela Ivana in se po Stritarjevi zapodi do mosta. druga je zasedla položaje med stolnico in semeniščem. Pešaki se razporedijo vzdolž reke. Napetost narašča.

Rudolf je del te množice. V roki stiska kratko krepelce. Kriči in pljuva proti vojakom. Njegovi prijatelji - vsi so tu prijatelji, tisočglava moč, pesem in palice proti puškam in sabljam.

Ivan je s prijatelji pred Bidelmonom, deset korakov naprej od Magistrata. Hrup in pesem jih pritegneta. Stopijo hitreje, smehljajo se. Žandarja pred Sokolom jih natulita po nemško, pa se le zasmejijo in stečejo naprej.

Na trgu pred stolnico postane vroče. Nek pešak je stopil preblizu in s kopitom udaril branjevko v prvi vrsti protestnikov. Možje skočijo naprej, zgrabijo vojaka in ga prično mikastiti. Oni vpije kot jesihar, vojaki mlatijo po množici s kopiti pušk. Nekdo izdre sabljo, ljudje pobirajo kamenje in jih mečejo v oborožence.

Nadporočnik na konju je prestrašen in odločen. Die schweine so nevarne. Ko vidi svojega vojak pasti, potegne revolver in zakriči usodno povelje.

Schiessen, schiessen!!!

Prvi ustreli on, nadporočnik, v zrak. Njegova konjeniška enota mu sledi s salvo nad glavami ljudi. Množica zavalovi, udari nazaj, proti Kresiji. Poveljnik pešcev na oni strani ukaže ogenj. Ljudje zgrabi strah, nekdo pade, zadet v ramo. Panika, ujeti so, vojaki pa streljajo vanje.

Rudolf zavihti krepelo in trešči vojaka, da se ta zgrudi. Prebiti se morajo, tu jih postreljajo kot zajce.

Ivanova druščina pride do Kolovrata in tam obstoje; skozi porehod med stolnico in škofijskim dvorcem gledajo spopad. Mlade pesti stiskata jeza in strah.

Rudolf teče, ko mu pot zastavi konjenik. Dvigne krepelo, a oni nameri revolver - in sproži. Rudolf pade. Kri mu zalije usta, v nekaj trenutkih je mrtev.

V tem pešaki ob ljubljanici izstrelijo še eno salvo nad glavami begave, panične množice. Sedem krogel (od nekaj deset) si izbere dolgo pot, ena od njih - smrtonosno.

Pešaki, ki so ustrelili, so stali približno tam, kjer je danes vhod v ribarnice pod Plečnikovimi arkadami. Krogle letijo od tam skozi ozek prehod med stolnico in škofijo, prek današnjega Ciril-Metodovega trga in proti hiši številka 14.

Tri krogle se zapičijo v omet hiše. Druge tri naredijo luknje v kamnito coklo, slab meter od tal.

Ena zadane Ivana v glavo.

*****

Vojska je razbila demonstrante, trg pred stolnico (Pogačarjev trg danes) je prazen. Na tleh pred Kresijo leži Rudolf Lunder, stavec, v lokvi lastne krvi. Pred gostilno Kolovrat je ob zid prislonjen Ivan Adamič, gimnazijec. Mlad obraz kazi luknja. Mrtev je in v nebesih.

*****

Demonstracije 20. septembra 1908 in žrtve so razsrdile narod do skrajnosti. V Ljubljani in drugih mestih je vladala policijska ura, na ulicah je bilo polno vojaštva.

Čez nekaj dni je bil pogreb obeh mučencev. Kljub obsednemu stanju v mestu je Ljubljana izkazala čast; v žalni povorki je bilo prek deset tisoč ljudi. Vojska je dala mir, saj bi sicer tvegali spopad, ki bi se lahko razplamtel po vseh monarhiji.

*****

In ko je množica prečkala trg pred stolnico, kjer so bili še vedno madeži krvi, je nad njimi poletel balon. Anton Oister, mojster iz Šiške, je s svojim sinom napravil štiri metre dolg cepelin na vroč zrak. Spustila sta ga z Golovca in veter ga je zanesel prek Ljubljane.

Na balonu je vihrala rdeča, delavska zastava; poleg nje črna, žalna.

*****

Danes nas na spetembrske žrtve opominja Adamič-Lundrovo nabrežje, spomenik pred stolnico ter nagrobnik na Žalah, delo Svitoslava Peruzzija. Lep kip je to, starejši Lunder objema mlajšega Adamiča, nad njima drži oljčno vejico žalujoča mati domovina, Slovenija.

****

Prehod med stolnico (levo) in škofijskim dvorcem, pogled proti Pogačarjevemu trgu, kjer so bile demonstracije; posneto približno od tam, kjer je stal Ivan Adamič s prijatelji.

Hiša na Ciril Metodovem trgu 14, pred tem vhodom so zadeli Ivana.

Kamnita cokla hiše zgoraj, na tretjem kamnu levo od vhoda so tri luknje od krogel. Druge tri so zadele omet (pa se lukenj več ne vidi). Ena je zadela Ivana Adamiča.

Luknje od krogel, narejene 20. 9. 1908. Devetindevetdeset let stare.

Spomenik Adamiču in Lundru pri stolnici.

Svitoslav Peruzzi, del nagrobnika septembrskih žrtev na Žalah (jokajoča mati domovina), osnutek 1909, postavljeno 1922.

*****

dodatek 6. 4. 2008

Razglednica z morbidnim prizorom - Adamič in Lunder na mrtvaškem odru:

*****

Trubarjeva šifra

*****

Zgodba do sem: teologi, filozofi in raznorazni alkimistični, kabalistični in vobče mistični tipi iščejo Adamov jezik; tisti, ki se je zgubil v pišu babilonskega mešanja jezikov - jezik, s katerim bi govorili neposredno z bogom.

Pridigar z Raščice reši problem, rodi se božija špraha, slovenščina. Nekaj protestantskih teologov odkrije pomen slovenščine in zasnujejo globalno zaroto, da bi skrili ta jezik pred jezuiti in drugimi nevarnimi zlomisliki, da se v miru razvije in razcvete.

Zarota vključuje tisk slovenskih knjig in sejanje slovenščine po tedaj zakotnih koncih avstrijskega imperija; Trubarja žrtvujejo, kot nadzornika akcije pa v Ljubljani nastavijo Tomaža Hrena, navidez gorečega katolika, v resnici pa dvojnega agenta zarotnikov. Hren kuri prazne knjige in skrbi za širjenje božje besede v najpravilnejšem smislu.

Zarotniki ugotove, da akcija, omejena le na Štajersko, Kranjsko in obmejno Krajino ne more uspeti. Zato si Johann Valentin Andreae izmisli zabaven načrt, kako k ohranjanju in zaščiti slovenščine pritegniti vso mlado humanistično Evropo.

Več tukaj (uvod), tukaj (prvi dejl), tukaj (drugi dejl) in tukaj (tretji dejl).

*****

tačetrti dejl

J. V. Andreae pozna duha tedanje Evrope in ve, kako popularni so hermetični spisi, kabala in iz alkimije se izvijajoča sodobna znanost. Zato ponaredi nekaj spisov in ustanovi skrivnostni Red rožnih križarjev, Ordo Rosicrucianus. Kolegij nevidnih.

Tako se med leti 1614 in 1616 pojavijo trije tiskani manifesti Rožnokrižarskega reda. Prvi je tkim. Fama Fraternitatis Rosae Crucis (Fama fraternitatis Roseae Crucis oder Die Bruderschaft des Ordens der Rosenkreuzer) z zakrito identiteto avtorja. Po daljšem uvodu, kjer govori o mističnem ustanovitelju reda, našteje štiri vodilne osebe.
1. Fra. I.A. Fra. Ch. electione Fraternitatis caput (izvoljeni vodja reda); to naj bi bil Johann Valentin sam;
2. Fra. G.V. M.P.G;
3. Fra. F.R.C. Junior haeres S. Spiritus;
4. Fra. F.B. M.P.A. Pictor et Architectus (slikar in arhitekt reda); najverjetneje gre za Francisa Bacona.

Drugi, Confessio Fraternitatis (Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz) je izšel 1615. leta in po Evropi je završalo. V njem je bil - zakrit v izjemno mističen in šifriran jezik - poziv vsem znanstvenikom sveta, naj se pridružijo Redu in odkrijejo lingua Christi triumphantis (se pravi, jezik zmagujočega Kristusa), ki je lapis philosophicos, sveti gral tistega časa.

Učene glave so drle v Kassel. Učene glave so po Kasslu in celi Nemčiji iskale rožne križarje. Učene glave so šle domov in povedale, da niso nič našle.

Ampak nekaj so našli, saj je v Franciji in Angliji - pa tudi v Nemčiji - tedaj izbruhnila doba, ki jo Yates imenuje Rožnokrižarsko razsvetljenje.

V Confessio je precej jasen - čeprav “baročno” zavit in zakompliciran - zapis o popolnem jeziku, slovenščini (zapis povzemamo prek Umberta Eca):

Ko mu (se pravi, jeziku) bodo odvzete vezi skrivnosti in se bo javno razkril ter se razširil po vsem univerzumu, takrat bo naša trobenta zadonela javno z ostrim tonom in velikim hrupom (…). Ta pomembna znamenja božjega načrta hočejo pokazati tole: posvetiti se je treba ne le odkritjem človeškega uma, ampak tudi skrivni pisavi (i.e., jeziku), tako da bo knjiga narave dostopna in vidna vsem človeškim bitjem (…). Te znake in črke (spet, jezik), ki ga je Bog tu in tam vključil v Sveto pismo, je vidno vtisnil tudi v čudovito stvarjenje sveta in zemlje (…). Iz tega skrivnega kodeksa smo si sposodili našo magično pisavo in odkrili in ustvarili smo novi jezik, ki je zmožen izraziti in oznaniti naravo vsake stvari (…). V drugih jezikih nismo tako zgovorni, saj v njih ne odmeva jezik naših prednikov Adama in Enoha, in da so se v babilonski zmešnjavi spridili.

(iz J. V. Andreae (?), Confessio oder Bekenntnis der Societät und Bruderschaft Rosenkreuz, 1615)

Kot kaže, je prvi zavohal, da se nekaj dogaja - in resno vzel poziv Reda - naš René, René Descartes. Kot piše, je bil navdušen nad formulacijo v Confessio: ” … Naj zato povabimo vse ljudi, ki dobro v srcu mislijo, da pridejo k nam in se pridružijo (bolj dobesedni prevod bi bil: … se z nami zbratijo) Redu v večno slavo …“

Če se vam zde te besede nekam znane, imate prav. Prešeren je bil v šoli v Ljubljani, ko so prišli Francozi in nekam nepričakovano prav Ljubljano naredili za prestolnico Ilirskih provinc. S francosko vojsko je prišel tudi Charles Nodier in … no, o tem kasneje ;).

Descartesu je Andreae razložil zaroto in dejstvo, da je slovenščina božji jezik. René je bil tako navdušen, da je vse skupaj slabo vplivalo na njegovo filozofijo. Ko je leta 1637 napisal svoje Discours de la méthode, vse stavi na idejo božjega jezika - se pravi slovenščine, s katero se je seznanil v Kasslu in Bredi. Njegovo razmišljanje je precej premočrtno; na vprašanje, kako vem, da obstajam?, si odgovori z zanimivim silogizmom:

- bog je ustvaril človeka;
- človek (po zaslugi slovenščine, nebeškega jezika) zdaj govori neposredno z bogom;
- ergo je bogu enak;
- ker se mišljenje in govor ne razlikujeta, iz tega sledi znameniti:
- mislim, torej sem.

*****

Med večkratomenjenimi brihtami je bilo tudi več Angležev. Prav ti so se spomnili, da je seveda takole navdušenje nevarno, saj grozi, da bo komajrojeni jezik ter narod, ki ga govori, neguje ter razvija, žrtev nasprotnih sil.

Francis Bacon začne vztrajati na tem, da se mora božjemu jeziku - slovenščini - kot filozofskemu jeziku apriori dati trdne filozofsko-logične temelje. Da bi zakril sledi, si sposodi magično-kabalistične ideje hermetika Johna Deeja, ki je leta 1564 napisal Monas Hieroglyphica, kjer trdi, da iz enega glifa, magičnega znamenja, lahko s permutacijami dobi vse, kar obstaja, ob tezi, da nekaj obstaja, če obstaja označevalec le-tega. Skratka, Dee je napravil enega resnejših korakov h konstrukciji popolnega jezika, hkrati pa je bil astrolog in precej razvpit, zatorej primeren za nakane naših zarotnikov.

Tole je Deejeva monas hieroglyphica:

Iskanje čvrstih temeljev popolnega jezika je bilo prepuščeno škofu Johnu Wilkinsu. On in Bacon sta se zavedala, kako zajebano je to delo, pa sta skupaj zbrala znanstvenike britanije, podobno kot je Andreae zbiral zarotnike po Evropi. Z eno pomembno razliko - Andreae se je skrival pod plaščem skrivnostnosti, vrli Angleži pa so ustanovili Royal Society. Bratovščino, katere prvi tajnik je bil prav Wilkins.

O Wilkinsu, Royal Society in frajerju Valvasorju (ki je postal tovarš engeleškega krajla tovarštva zarad cerkniškega jezera, ja valda …) več prihodnjič. Vrnimo se za hip v Ljubljano.

*****

V Ljubljani leta 1630 umre Tomaž Hren. Ker je za novega knezoškofa izbran nesmiselni Rinaldo Scarlichi, zaupa skrb za širitev jezika eni hecni osebi, alkimistu, mistiku in (sam bi seve to zanikal) članu reda Rožnih križarjev baronu Konradu Ruessensteinu. Ruessenstein se - pod plačem svoje alkimističnosti in čudnosti - loti ohranjanja slovenščine agresivno. Z denarjem, ki so ga zarotniki zbrali, zgradi v Ljubljani cerkev, bosonogim avguštincem v veselje, jezuitom v mrščenje in mozganje.

Avguštinci so simpatičen red. Prav nič goreč in - bodi bogu prav - tudi ne prebrihten. Pa še jezuiti jih niso prav nič marali. Zarotniki so izbrali njih zaradi vsega tega, kaže pa, da jim je bil Andreae naklonjen zaradi enega njihovega sobrata, mistika iz 15. stoletja, Tomaža Kempčana. Ja, Tomas a Kempis je bil rojen v Kemptnu. Ja, Primož Trubar je bil župnik v Kemptnu. Brez skrbi, naključje.

Da bi protireformacijsko in s tem protislovensko (v smislu jezika, naroda še itak ni) delovanje jezuitov zavrli in njihovo ojstro misel zaposlili s čim drugim, se zveže čudna bratovščina, v kateri so alkimist in čudak Ruessenstein, avguštinski samostan v Ljubljani in Tobias Lionelli, bolj znan kot znameniti slovenski baročni pisec Janez Svetokriški.

V začetku oktobra 1646 pričnejo zidati cerkev Marijinega oznanjenja ali sv. Marijo na štengcah, današnjo frančiškansko cerkev. Nad portalom Konrad v izziv vsem napiše svoje alkimistično ime (kar lahko, saj je on, oziroma zarotniki z vse Evrope, dal keš za zidanje):

*****

Leta 1663 v neki baladi Wilkins preroško zapiše:

A Doctor counted very able
Designes that all Mankynd converse shall,
Spite o’ th’ confusion made att Babell,
By Character call’d Universall.
How long this character will be learning,
That truly passeth my discerning.

Sposobni učenjak
napravi, da vse človeštvo govori,
navkljub Babilonski zmedi,
v kozmičnem jeziku.
Kako dolgo se ga bodo učili
pa je onstran mojega vedenja.

*****

Za konec tega dela si poglejmo, čemu je Ruessenstein izbral oktober za začetek gradnje. Ker je bil bogat in ugleden, je bil dober kolega deželnega glavarja Kranjske. Nadvse rad se je sprehajal po ljubljanskem Gradu in razmišljal. Neko zgodnjeoktobrsko popoldne je, hodeč po križnem hodniku od peterokotnega stolpa proti kapeli svetega Jurija, zagledal tole:

in vse mu je bilo jasno.

*****

Nadaljevanje sledi v ponedeljek, vsem pa želimo vesel delovni teden!

Jej. Sam še tole.

Monas Hieroglyphica od Johna Deeja zgleda takole:

A koga ne kej spominja? Mene absolutno na tole:

Einstürzende Neubauten pomen prbližn podirajoče se novogradnje, kar lepo paše k Trubarjevim šifrantom. Da damo mal srednjeveškega filinga, še enkrat na tem blogu samo za vas : Einstürzende Neubauten in Ein Stuhl in der Hölle!!!

… in tedaj so nebo prekrili metulji, milijoni metuljev; hrup njihovih utripajočih kril me je oglušil, bleščanje barv oslepilo.

Ojla!

Metuljček cekinček, ti potepinček … gre en star komad.

No, dnes si bomo pogledal - kokr ste pomoje že pogruntal - enega metulja, ki mu začne spodnja mandibula živčno trzat, če mu kdo reče potepinček; saj je - če pri Albuquerqueju narobe zavije - sposoben preleteti Atlantski ocean.

to je monarh. Danaus plexippus. Bitje, ki se igra z evolucijo.

Tile metuljčki živijo po Skalnem gorovju in proti vzhodu ZDA, pa vse tja gor v Kanado. Ko so gosenice, ne morjo brez ene rastline, ki ji rečejo milkweed (pri nas raste ena sorodnica, imenovana svilnica). Gosenice to veselo malcajo in ker je rastlina strupena, ratajo strupene še one (in potem metulji, ki zrastejo iz njih).

No, ko pride oktober in z njim hladni dnevi, se ti metuljčki napotijo v južne kraje. V Mehiko, v Zitacuaro. Semkaj:

Zdej, od kanade do tele mehiške pokrajine je tri do štiri tisoč kilometrov. Za to pot rabijo tri mesece, kar je več, kot povprečna monarhova življenjska doba. Kako jim torej rata?

Zadnji poletni zarod pozno avgusta preide v posebno življenjsko fazo, imenovano diapavza.

V tej fazi so neplodni, ampak živijo po 7 mesecev. In tako tile od 8 do 12 cm čez krila velki metulji letijo in letijo in letijo in pridejo v tople gozdove Zitacuara (ene pa zanese in pristanejo na Irskem ali v Španiji; ti so eni redkih letečih bitij, ki so sposobni preletet Atlantik).

Ampak - ni noro sam to, da monarhi takole prepotujejo na tisoče kilometrov, da pridejo v ta Zitacuaro. Noro je to, da pridejo sem vsi.

Vsi do zadnjega. Vsako zimo se na ozkem območju gozda svete jelke (Abies religiosa) ali po nahuatleško, oyamela, zbere prek sto milijonov teh metuljev, utripajo s krili, letajo in nasploh veselo prezimujejo. Za popoln vtis si poglejte teladva filemčka:

Zatemnijo nebo, mater …

Monarh je vrsta, ki se z evolucijo in njenim čaščenjem okoljskega pritiska res zajebava. Deset drvarjev bi v enem tednu z motorkami zlahka uničilo in izumrlo vrsto. Če bi se spravli na ta njihova drevesa, kamor hodijo prezimovat že tisočletja, bi blo z monarhi fertik pika konc. En požar; en idiot, ena nesreča, en zajedalec - pa gre cela vrsta po gobe.

Na ta način naj bi ljudje nehote izkoreninili eno vrsto kobilic, ki je ravno tako si nanudila celo vrsto hkrati na enem kraju. Narobe.

Skratka, metulj monarh, čudo potovanj in evolucijski žigolo. Pazte nanga, okej?

Pa veseu vikent

Trubarjeva šifra

tatretji dejl

(prejšnji deli so na Petkovanje 79 - uvod in nazaj)

No, da se vrnemo k lingua coelestis, slovenščini, in naredimo kratek povzetek.

Filozofi in lingvisti so stoletja iskali jezik, v katerem je Bog govoril angelom, Adamu in ostalim do Babilonskega stolpa.

Primož Trubar je izumil jezik (ne zapisal, kot hočejo, da bi mislili; izumil) in ga prek knjig začel širit.

Protestanti so odkrili, kakšno orožje ima ta provincialni pridigar in so naredili vse, da bi ga zaščitili.

Ko je pritisk nasprotne strani (predvsem jezuitov) postal premočan, so naši zarotniki sklenili Primusa prepustiti usodi, napeli pa so vse sile, da bi slovenščina, jezik angelov, obstala. Kaj vse so počeli, pa sledi.

************

Glede na to, da je ideja rekonstrukcije božjega jezika - se pravi, popolnega ex definitio - bila v sredi 15. stoletja precej nova, so vsak tak poskus stvarjenja govorice a priori nasprotniki skušali zatreti v kali. Ni bilo malo filozofov in jezikovnih alkimistov, ki so bili prisiljeni otepati se obtožb herezije. Nasprotniki aprioristov (se pravi, teh, ki so trdili, da lahko bog posamezniku spet razodene popolni jezik) so bili predvsem jezuiti (in čudaki tipa Pico de la Mirandola) ter židje, spreobrnjeni ali ne, kabalisti in mistiki. Ta nenačelna koalicija med židi in orto katoliki je bila nevarna in skoraj vsemogočna.

Tako je šlo komaj rojeni slovenščini zelo na roko dejstvo, da je nadvojvoda Maksimiljan leta 1515 iz vse vojvodine Kranjske žide izgnal. Za njimi sta ostali le Židovska ulica in steza (ki so ju Ljubljančani imenovali Smrdljiva steza in Ulica vseh slabih vonjav). Tako se katoliki v času reformacije in bohotenja slovenščine niso mogli opreti na svoje zaveznike.

To je čuvajem slovenskega božjega jezika koristilo, a seveda ne preveč. Ko so se verske strasti razplamtevale po nemških in avstrijskih deželah, je kmalu postalo jasno, da bo vojna, in da bo potem tudi mir, ki bo temeljil na hecni ideji. Nemški in avstrijski volilni knezi so bili tističas izjemno močni, pa so uspeli izsiliti načelo cuius regio, eius religio - kdor ima ozemlje, ta določa, katera vera bo tam prakticirana.

Zavetniki slovenščine (bolje, popolnega jezika, brigal je njih narod - razen toliko, da bi brez naroda tudi jezik izginil) so dobro vedeli, da bosta Kranjska in Štajerska (kjer se je slovenščina skozi Trubarjeve knjige ravno pričela bohotiti) spričo katoliškega nadvojvode pač postali katoliški. Trubar kot razgret in bojevit protestantski pridigar tako ni mel več šans.

Oris delovanja po letu 1555 je bil sklenjen na skrivnem sestanku v Urachu februarja 1556. Zagotovo vemo, da je bil prisoten knez Ivan Ungnad, pa Trubar sam, mladi Jakob Andreae, vojvoda Krištof, Peter Pavel Vergerij (ki je potem skoraj celo zaroto izdal), nek skrivnostni Chroen (?) ter odposlanci nizozemskih dežel.

Sklepi tega sestanka so bili navidez nelogični in nepovezani. Trubar naj gre v Ljubljano, v volčje žrelo pridigat. Ungnad za vodenje svoje tiskarne slovenskih knjig najame dva nesposobna Istrijana ter bivšega Trubarjevega pomočnika Klombnerja, ki je bil z njim skregan. Knjige naj se v sodih pošiljajo ne samo na Kranjsko in Štajersko, temveč predvsem na holandsko in v Švico h kalvinistom, kjer naj se skrijejo (tu je šlo za več tisoč izvodov). Filius Chroeni (se pravi, sin tistega skrivnostnega Chroena) naj gre v uk h jezuitom. Jakob Andreae pa naj ustanovi mrežo posvečenih, ki naj skrbi za ohranitev lingue coelestis.

Trubarjevo zgodbo poznamo. Piše knjige, gre v Ljubljano pridigat, izženejo ga, komaj ubeži biričem, skrije se najprej pri Ungnadu, nato dela v Derendingenu, kjer leta 1586 umre.

Ungnadova tiskarna izdaja Trubarjeve knjige in se pripravlja na tisk Dalmatinove biblije. Večina denarja gre za Ungnadovega daljnega bratranca, Krsta Ungnada, ki je počasi postal hrvaški ban. Krsto je bil protestant in je širil vero po hrvaški tudi s pomočjo božanskega jezika (čeprav, kot kaže, ni bil posvečen v skrivnost). Hkrati se je tepel s Turki, pa čeprav neuspešno - Turek je premaknil mejo od Une do Kupe, kar je pripravilo teren za znamenito bitko pri Sisku.

Filius Chroeni, Hrenov sin, leta 1556 (v času prvega sestranka zarotnikov) še rojen ni bil. Ko pa se je rodil in odrasel, je postal ena kjučnih figur v zaroti (čeprav na njegovo delovanje ne gledajo tako). Hrenovi so bili trdna protestantska družina, zvesta Trubarju in njegovi lingui. Leta 1560 se je rodil sin, ki so ga krstili - no, v bistvu ga niso ravno krstili - za Thomasa Chroena. Tomažek je bil leta 1573 poslan v Gradec, v jezuitsko šolo - kot so se zarotniki dogovorili 15 let prej. Njegova kariera je bila bliskovita, saj je imel podpornike tako med jezuiti (ki so bili navdušeni nad tem, da sin protestantskih heretikov postane prava ovčica) kot med protestanti, ki so njemu in njegovi družini pomagali z anonimnimi donacijami ter nenavadnimi volili v raznoraznih oporokah (med letoma 1575 in 1600 je samo iz vojvodine Hessen njemu ali njegovi družini zapustilo denar več kot 37 oseb).

Tomaž Hren je leta 1588 postal duhovnik in po redki jezuitski napaki (ki niso slutili, da goje kačo na prsih) dobil kanonikat - v Ljubljani. Tako je Tomaž, ki je bil do obisti zvest božjemu jeziku, slovenščini, postal ključna figura protireformacije. Nenavadni dvojni agent je bil leta 1597 imenovan za ljubljanskega škofa, leta 1599 je bil potrjen v Rimu (pri tem naj bi imel prste vmes škof Vergerij, eden od zarotnikov), leta 1600 pa se je začelo.

Tomaž Hren je prišel na odlično idejo, kako naj kot pravi katolik zatre protestantizem in njegove buquize, hkrati pa ohrani jezik, ki je bil kjučnega pomena za prihodnost sveta. Začel je zažigati knjige. In žal ga poznamo le po tem:

(kraj pred Magistratom, kjer so pred božičem 1600 zažgali slovenske knjige)

Tale napis ne more biti bolj napačen. Je pa res, da je škof Hren hotel, da vsi tako mislijo. Vozovi, ki so peljali na to grmado, so bili polni fake slovenskih knjig! Ungnad je v svoji tiskarni skupaj s Klombnerjem prišel na izjemno idejo: naredili so 4.500 praznih knjig; naslovnice so bile prave, notri pa ni bilo ničesar. Bel papir. Potem so te knjige razposlali po običajnih poteh, a niso nič pazili - ker so hoteli, da jih katoliki dobijo v roke! Da ne bi bilo sumljivo, je Hren tem knjigam dodal še nekaj pravih (če bi slučajno kdo preverjal), jih zložil na kup in zakuril vesel ogenj.

Še pomembnejše dejanje našega Hrena je bilo zaščita Dalmatinove biblije - ne samo, da je otel knjige zubljem, še več; zrihtal je papeško dovoljenje za rabo slovenske biblije v katoliških cerkvah. Kar je bila popolna zmaga - na videz goreč uničevalec krive vere in slovenskega jezika je prav s tem uspel zaščititi slovensko knjigo in rešiti angelski jezik. Pa še sam je eno knjigo naredil, namreč Evangelie inu listuvi, ki jih je izdal leta 1612 . Ta knjiga je slaba in slabo napisana - vendar pa je bil njen namen čisto drugačen, kot si mislimo; Evangelii inu listuvi so nova šifrirna knjiga zarotnikov, narejena po navodilih Jakoba Andreaea in nizozemcev.

(Hrenov kip na ljubljanski stolnici. Na dnu napisa je njegov moto: Terret labor aspice premium (delo straši? - spomni se (pričakuj) plačila!) … pomenljivo …)

No, medtem ko Hren kuri knjige in pazi na slovenščino in the face of the place, Jakob Andreae umre. Tako na prizorišče stopi njegov sin, ena najčudnejših osebnosti šestnajstega stoletja. Johannes Valentinus Andreae.

Johan Valentin je študiral teologijo - valda - v Tuebingenu. Tam se je absolutno skregal z vsemi in je bil potem, ko je na vrata predstojnika nabil žaljiv paskvil, izključen. Nekaj let se je potepal po Nizozemski, Švici, Franciji in Italiji, nekako zaključil študij in leta 1620 postal duhovnik v Calwu, kjer je ustanovil dobrodelno ustanovo Christliche Gottliebende Gesellschaft - Krščansko bogoljubno združenje.

Ustanovil pa je še nekaj drugega. Bizarno društvo, katerega člani so vsi po vrsti zanikali, da imajo karkoli s tem. Združenje alkimistov, lingvistov, filozofov in semiotikov; magov in norcev, genijev in čudakov. Red rožnih križarjev. Čisti hermetiki. Tule je upodobitev njihovega eteričnega in ezoteričnega templja iz leta 1618:

************

##### OBVESTILO #####

Naslednji del Trubarjeve šifre bo v ponedeljek.

************

Oj, moram tole dodat, pa čeprav že vsi o tem govorijo …

Pred 50 leti (ma do dneva) so prebivalci Washingtona, DC, z grozo v srcih poslušali tole:

Po celi histerični ameriki (pisalo se je leto 1957) so ljudje skakali v atomska zaklonišča, ker they loved their bomb, not the communist one.

Paniko je povzročila mala kovinska krogla, težka enih 80 kil in polna dušika, ki je nosila radijski oddajnik in delala zgorajslišani bip bip bip bip …

To je bil Простейший Спутник-1; Sputnik, sopotnik, prvi izdelek človeških rok v vesolju. S 29.000 kilometri na uro je letel okoli Zemlje in naredil enih 60 miljonov kilometrov, potem pa zgorel v atmosferi.

Teh 60 milijonov preletenih kilometrov so naš prvi korak k zvezdam.

Takole je zgledal:

Pa veseu vikent!

Ojla!

Dnes pa najprej nekej ljubljanskega.

V Ljubljani imamo ljudje - poleg tega, da so nam sojenice, rojenice in sama presvitla Ekvorna naklonile lepe postave, ostro pamet, smisel za humor in mil pogled - še en božjidar: nenavaden in nadvse koristen občutek za natančno določanje smeri neba.

Namreč, znamo se postavit na točno določeno mesto in takoj vedet, kje je sever in kod iskati jug. Krivi za to pa so Francozi.

Schönnbrunski mir je naše kraje vzel rajnki Avstriji ter jih dal Napoleonu. Oktobra - na razglasnih letakih je pisalo kozoprska - 1808 je Buonaparte izdal dekret, s katerim so bile ustanovljene Ilirske province, Ljubljana pa njihovo glavno mesto.

Lublana je bila leta 1808 vas (se pravi, čisto drugačna kot danes). Za filing tlele dva zemljevida, prvi narisan osemnasjto osmega, drugi leto kasneje:

Lepo se vidi, do kam se je glavno mesto Provinces Illyriennes raztezalo - večalmanj nikamor. Šiška je bila zaselek nekje daleč, grad Kodeljevo je sameval v okljuku Ljubljanice, Trnovo in Krakovo je sestavljalo par hišic.

No, Francozi pridejo v takole malo zaspano mestece, mu dajo naziv glavnega in ugotovijo, da bi bilo fino, če bi ga malce polepšali. Francozek seveda ljubi sprehajanje po minuciozno zrihtanih parkih, najraje z damo ali dvema pod roko. Parkov pa v Ljubljani tistih dni - ni.

Zato maršal Marmont reče hortikulturniku Blanchardu, naj poskrbi za te tako pomembne reči. Hecna reč - bliža se nova vojna z Avstrijo, Francozi pa namesto trdnjav, bastionov in obzidij dajo Ljubljani načrt prvega parka.

Blanchard je za park določil loge, ki so se širili nekje od tam, kjer je danes Slovenska cesta, do vznožja Rožnika; tam je danes Tivoli. Veseli hortikulturnik in geometer je zarisal sistem pešpoti čez travnike, obrobljenih z drevoredi. Imel pa je ta naš Blanchard eno prikrito obsedenost. Bil je nor na - meridiane.

Zvedel (odkril? izmeril?) je, da tale Ljubljana leži natanko ducat stopinj vzhodno od Pariza. Ta reč ga je tako prevzela, da je enega od drevoredov zarisal točno na poldnevnik, dvanajst stopinj vzhodno po pariški mreži, in ga pustil da teče od juga proti severu. Točno.

Začetna točka tega meridijanskega drevoreda je bila tam, kjer je danes Moderna galerija, in je tekel proti severu do Celovške, nasproti današnje pivovarne Union (kjer še danes izdelujejo najboljše pivo na svetu, Unionsko).

No, 1813 je Napoleon zgubil Ilirske province in v Ljubljano so spet prišli Avstrijci. Bi si mislili, da so ukinili vse, kar je dišalo po francosko - pa niso. Odkrili so Blanchardove načrte za park z drevoredi in ga lepo realizirali. Do leta 1820 so zasadili drevorede po Tivoliju in jih v čast takratnemu vojaškemu šefu grofu Lattermanu poimenovali Lattermanov drevored.

Krak Lattermanovega drevoreda, ki na tejle karti iz 1820 teče na levi od spodaj navzgor, je Meridianski drevored. Leži v smeri sever-jug točno na poldnevniku, ki mu danes rečemo po griniško - štirinajst stopinj trideset minut vzhodne geografske dolžine.

*****

Danes meridianski drevored še obstaja. Bolje - njegovi raztrgani koščki. Reklo naj bi se mu Jakopičev drevored.

Veseli urbanisti so med mesto in Tivoli položili železnico in novo Prešernovo, ki sta grobo zarezali v občutljivo tkivo parka in razkosali meridianski drevored. Danes njegove dele težko najdemo in prepoznamo. Če se napotimo od Moderne galerije v podhod pod cesto, gremo pod cesto, nato pa še pred železnico zavijemo na desno in se povzpnemo po stopnicah. Tam nas pričaka spomenik Rihardu Jakopiču (na mestu, kjer je stal Jakopičev paviljon), od spomenika pa proti severu teče drevored platan.

Pogled od Jakopičevega spomenika proti kopališču Ilirija. Dead north, bi rekli mornarji.

Tole je pogled nazaj proti Moderni galeriji, točno proti jugu.
Sprehodimo se do konca tega dela drevoreda in si predstavljajmo, kako je točno v smeri, kamor hodimo, le malo dlje, severni tečaj.

Kmalu pridemo do proge, ki je presekala meridianski drevored na tem mestu, se spustimo v podhod in gremo proti parkirišču med bazenom Tivoli in Celovško. Prav na tem parkirišču je bil nekoč ob meridianskem drevoredu žurplac pivovarne bratov Kozler - prednice nam tako ljube pivovarne Union - in potem v tridesetih letih prejšnjega stoletja ljubljanski Velesejem. Meridianski drevored tu predstavljajo žalostni kostanji, zaasfaltirani v tla.

Smer sever.

Drevored se izteče na Celovško; zadnjih nekaj kostanjev stoji tam navidez kar tako. Pogled nazaj od Celovške proti Tivoliju, točno proti jugu:

Blanchard in Latterman sta tako dala Ljubljančanom neverjetni dar, smisel za smeri neba.

Duh francoske galantnosti in zapeljevanja tako še danes lebdi nad parčkom, ki se z roko v roki sprehaja vzdolž drevoreda, fant pa šepeče v dekletovo uho: ti pokažem sever? …