petkovanja in pondelkovanja

Trubarjeva šifra

tadrugi dejl

Primož Trubar je, kot vsi vemo, zapisal slovenski jezik - lingua coelestis - in natisnil prvo, pa drugo pa še katero slovensko knjigo. O njem in njegovem delu tukaj ne bomo zgubljal besed. Zanimivo je to, da v bistvu še sam ni vedel, kaj za enga hudiča je naredil. So pa to precej hitro pogruntal drugi.

Že tržaški škof Bonomo, čigar varovanec je bil Trubar, je zaslutil, da so evangeličani z njim nabasali na nekaj velikega. V pismu Erazmu Roterdamskemu - ki je takrat ležal na smrtni pojstli - Bonomo pravi, da je nek njegov varovanec (imenuje ga primus in pri tem sevede misli na Primoža) morda našel pot do tistega jezika, ki so ga nemški filozofi in mistiki iskali že 300 let. Hic lingua coelestis proxima est.

Prvi, ki je nekaj naredil v zvezi s slovenskim jezikom, je bil baron Ungnad, bivši štajerski glavar, takrat šef v Urachu blizu Tuebingena. Ungnad je ravnal iz vojaških in verskih razlogov; pogruntal, je, da bo tak jezik uspel prepričat “kranjce, krobate, ilire in krajišnike”, da prestopijo v evangelijsko vero, z nadaljnim širjenjem pa bodo od znotraj sesuli Turke na balkanu. Na žalost je to pomenilo, da je Trubarja silil k pisanju in tiskanju knjig v hrvaškem jeziku, v glagolici in cirilici - kar je bilo sevede zelo lepo, ampak nebeškemu jeziku pa ni najbolj koristilo.

Po nemških deželah je vrelo. Pisma o Trubarju in njegovi ursprache so šibala od Hessna do Monakovega, od Rotterdama do Londona in nazaj. Slovenske knjige - predvsem pa katekizem - so razpošiljali v sodih (tu se za sodobnega detektiva skriva prvi namig; katekizma so na Kranjsko in Štajersko poslali 3.000 izvodov, a tja jih je prispelo le 2.000; ostali so zaokrožili med filologi severne evrope).

Pazi kaj piše v slovenščini tik nad sliko - Anu kratku podučene skaterim člouik more v nebo pryti.

Škof Vergerij, ki je bil kao Trubarjev prijatelj, a v srcu katolik, je začutil, da se dogaja nekaj velikega. Prelistal je Katekizem Trubarjev in odkril nekaj nenavadnega. Pridige, pesmi in odlomki iz svetega pisma so v Katekizmu izbrani na način, ki napeljuje na steganografijo, na način skrivne pisave. Vergerij je bil preslab v tem, da bi odkril, kaj je Trubar v resnici hotel povedati, je pa o najdbi obvestil prijatelja jezuita.

Jezuiti niso bili butasti. V Katekizmu in Abecedniku, pa tudi v drugih besedilih so kaj kmalu odkrili skrita navodila za konstrukcijo Adamovega jezika, za besede popolnega odrešenja in moči. Samo nekaj jim ni na pamet padlo - da je jezik, v katerem je to napisano, prav ta jezik!

Kljub temu so zavohali nevarnost in začeli ščuvati najprej deželne stanove Kranjske, potem pa še cesarja, da naj Trubarja eliminirajo.

To je vojvodo Krištofa, ki je bil posvečen v skrivnost in Jakoba Andreaeja, ki je skrivnost odkril in o tem obveščal konspirativni krog teologov in filozofov, postavilo pred težko odločitev. Še naprej ščititi Trubarja in s tem tvegati, da bodo izgubili vse, če katoliki zmagajo - ali pustiti Primoža zverem in zakriti sledi, upajoč, da se bo narod Trubarjev naučil jezika in ga tako ohranil do Poslednje sodbe.

Sestanek med Andreajem in odposlanci nemških volilnih knezov februarja 1561 je zapečatil Trubarjevo usodo, a rešil slovenščino. Trubarja so poslali v Ljubljano (v volkovo žrelo), zavrli so delovanje Tuebinške tiskarne. Začela se je tri stoletja dolga pot prevar, zarot in protizarot, vojn, umorov in nepreštevnih nenačelnih koalicij.

************

Objavljeno v 29.09.2007 ob 16:24 in zapisano pod petkovanja .