petkovanja in pondelkovanja

Oj!

Sori za zamudo, ma … kajjazvem, no.

Skratka, danes pa (žal zlo na kratko) o trompe l’oeil, pa o anamorfični projekciji.

Ko so se slikarji navajal na perspektivo in ugotavlal (bolje, uganjal) ,kako cela stvar sploh deluje, je taprvi Leonardo, pol pa še gdo, nabasu na znimivo stvar, namreč na to, da se da ludi dost dobr nategnt iz eno dost dobro foro - namreč, anamorfozo.

Anamorfozo poznajo dons predvsem vsi vozniki motornih vozil, a o tem kasneje.

Prva anamorfična - to nej bi pomenil izjemno popačeno sliko - je naredu Leonardo da Vinci. narisu je namreč en oko, ki pa se ga vid samo, če gledaš sliko pod res ostrim kotom.

Eno bolših for je narisu Erhard Schon, ki je biu Duererjev graver, namreč tole pokrajino. Če sliko pogledamo po ostrim kotom z leve, vidmo štiri glave (ki so prikazane na desni strani slike):

Glave so od Karla V., Ferdinanda I., papeža Pavla III. in Franca I.

Ma nartabolšo anamorfično sliko je pa naredu Hans Holbein mlajši leta 1533. Tole:

Tole je portret dveh ambasadorjev, teških frajerjev. Ma pred njima na tleh je pa neki fejst bizarnega. Kaj je to?

To je lobanja. Memento mori. Če pogledate sliko od spodnjega levega kota ostro, vidite tole:

Hudo.

Do totalnosti pa je te tehnike prignal Andrea Pozzo, ko je leta 1626 sliku strop cerkve sv. Ignacija Loyolskega v Rimu. Ignacij se vzpenja v nebesa in vsi angeli ga čakajo. Ker strop gledaš odspodi, je skor vse figure moru narisat popačene, anamorfične. Tole je ratal:

ma če pogledaš pa točno od spodaj, pa zgleda “pravilno”:

In da se vrnemo k voznikom motornih vozil. Vsi poznate tole:

Napis “šola” se vidi prav, če ga gledaš z voznikovega sedeža - gledan od zgori je razpotegnjen. Ker je anamorfičen.

To je to. Veseu vikent!

Objavljeno v 7.09.2007 ob 17:41 in zapisano pod petkovanja .