petkovanja in pondelkovanja

Oj!

Tokrat pa o eni tožbi, ki je bla zavržena, sam ma pa fejst zgodovino.

Friderik II. Veliki Hohenzollern, stari Fric, kralj Prusije, Brandenburški Elektor in vojvoda Vzhodne Frizije, je bil en hecen stric.

Neil Armstrong, astronavt in prvi, ki je hodil po luni, ni tok hecen stric.

Martin Jürgens, upokojenec iz Westerkappla v Vestfaliji (… tamkaj v vestfaliji jih je izgubilo naše oko … al kuko že), je še kar hecen stric.

Tile trije nekak nastopajo v današnji zgodbi.

Friderik Veliki je bil leta 1756 v še kar velki krizi. Sedemletna vojna je bla pred vrati, kral pa se je moru kregat s tisoč in enim velikašem ene od preštevilnih nemških državic - in je meu zmeri manj ludi, na katere se je lohk zanesu.

Na prusko-saški meji so se junija 1756 začel incidenti, ki so primoral Friderika, da je začeu razmišlat o invaziji. Za dobro invazijo rabiš dost podatkov o vsem mogočem, podatke pa dobiš tako, da kartu čitaš, seljaka pitaš.

Pride na svoje šefe jezen pomeranijski kmet Aul Jürgens do pruskih vohunov in jim razloži par stvari. In vohuni strmijo, ker nemorjo verjet, kake kvalitetne intelligence dobivajo. Ko razložijo vojaškim poveljnikom, začnejo samo strmet še oni. Ko za vse skup zve vrhovni maršal, se mu začne smejat in gre do kralja.

Kralj je u iber navdušen. Hoče zvedet, gdo je ta srčni in pametni kmet, ki mu bo olajšal invazijo pa mrbit clo zrihtu hitro zmago - da ga po kraljevsko nagradi.

No, to so bli še tisti fejst fevdalni časi, ko ti je cesar - če si kej kul zanjga nardiu - dau hčerko za ženo pa grad za not živet. Tudi Friderik je to počel, sam nažalost za našega Aula kar preveč. Fevdalnih posestev in raznoraznih titul je takorekoč - zmankal.

Sam Friderik ni biu zastojn Veliki. Pokliče Aula Jürgensa k sebi in ga po izdatni večerji povabi na sprehod po vrtovih palače. Bil je čudovit julijski večer, nad njima je sijala luna, zvezde so se bleščale, v zraku vonj sveže pokošene otave …

In reče Fric: “Jej, Aul, nevem kako nej se ti zahvalim.”

Aul v zadregi odvrne: “Joj, vaša neverjetna prevzvišenost, sej …”

Fric je kralj, zato ga ne posluša: “Mošnje zlata boš dobiu itak, pa odlikovanje, pa kraljevo hvaležnost … sam moram ti dat kej bol resnga.”

Aul še kar menca. “Eh, milost presvetla, pa sej ni treba … jest …”

Fric se ne da motit in mu položi roko na ramo: “Za grofa te hočem nardit, sam nevem kako. Kaj bova nardila?”

Aul se zazre najprej v konice svojih kmečkih čevljev, nato v nebo. Friderik sledi njegovemu pogledu … in zagleda veselo debelo - Luno.

“Das Mond! Ha!” vzklikne veliki kralj in da nemudoma poklicati pisarja.

“Friderik II. Hohenzollernski, po milosti božji blablabla, höchstpersönlich na svitlo daje tale dokument, s katerim se Aul Jürgens v znak visokega spoštovanja in za veliko zahvalo naredi za grofa. Hkrati mu z taistimi močmi ki jih imam kot kralj in zaradi taistih vzrokov z božjo pomočjo v trajno last in posest izročam - Luno. V Berlinu, 15. julija 1756, blabla, Friderik.”

In je Aul Jürgens postal grof Selenski, gospodar lune.

Nekaj generacij kasneje sedi Martin Jürgens, Aulov praprapra … pravnuk pred televizijo in je zgrožen. Gleda namreč tole:

Vse človeštvo zadržuje dih, ko se Neil Armstrong spušča po lojtri in je na tem, da postane prvi človek na Luni. Vse človeštvo misli, da je to kul - razen našga Martina.

Hudič Armstongov po negovi zemli (okej, luni) hod, pa neč ni prašu!!!!

Pa to še ni use - mal zatem hod po luni še Aldrin, pa v naslednih letih še par bizgecev. Eni se clo vozjo po Jürgensovi posesti. Mater!

Ma sodu izbije dno butasta fora, ko je nek vosu začeu prodajat luno po 20 dolarjev za hektar (to se da še dons počet na netu). Martin Jürgens gre in toži NASA, pa astronavte, pa ameriko pa use. Kot exhibit A predloži listino Friderika Velikega, kot exhibit B pa tole:

Sodišče v Houstonu je tožbo zavrglo. Sklicval so se na Outer Space Treaty iz leta 1967 - nihče ne more met neč u vesolju.

Martin Jürgens je danes upokojen. Le redki vedo, da je stari, simpatični možic ubistvu Mondgraf, po milosti božji in s kraljevim odlokom ponosni lastnik našega naravnega satelita.

In vsakič, ko vzide Luna, mu privrejo solze na oči.

Objavljeno v 3.09.2007 ob 18:30 in zapisano pod pondelkovanja .