petkovanja in pondelkovanja

Trubarjeva šifra

pervi dejl

Zgodbo začnemo - na začetku.

Bog je rekel - “Bodi svetloba!“, in bila je svetloba. Dejanje stvarjenja je bilo govorno; še Janez pravi, da je najprej bila beseda, ki je bila pri bogu in hkrati bila bog sam. Bog je med drugim ustvaril človeka in potem govoril z njim, Adam pa je imenoval vsa ostala živa bitja. Potem je Adam govoril z Evo in Eva s Kačo, nakar so ju vrgli ven. Bog se je pol z ljudmi še enkrat skregal in poslal potop; piše, da je po potopu imela vsa zemlja en sam jezik in isto govorico.

Ljudje smo sevede ljudje; začel smo se z bogam kregat (čeprav se to ne sme) - in začel smo gradit stolp, ki bo segal do nebes.

Pa ni bilo bogu prav nič všeč, da mu bojo eni tipi buljil v spalnico. In je rekel: “Dajmo, stopimo dol in zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drugega!”

Mesto se imenuje Babilon, “ker je tam Gospod zmešal jezik vse zemlje in od tam jih je Gospod razkropil po vsej zemlji.”

No, in tako se je izgubil Jezik z velikim J, angelska govorica, popolni jezik Boga, Adamščina.

Ni minilo dolgo - par tisoč let - ko so začeli ta prvi jezik iskat. Avguštin je prvi omenjal popolni jezik, ki nima besed, ampak podobe; od tod je potem padla ideja, da je bog navdihnil dve knjigi, ena je Bilblija, druga je svet.

Ko se je rimski imperij sesul, so ljudje takorekoč v živo opazovali nastajanje jezikov. In ker je stara navada, da vsak berač svojo malho hvali, so mnogi začeli pravit, da je prav njihov jezik popoln, Tisti pravi.

Veseli Irci so bili pri tem najsimpatičnejši. Okol leta 650 so napisal knjigo pesniških pravil, Auraceipt na n-Eces in v njem primerjali gelščino z babilonskim stolpom: “V stolpu so bili samo ti materiali, glina in voda, volna in kri, les in apno, smola, lan in zemeljska smola.”, njihov jezik pa ima praktično takiste sestavine, “samostalnik, zaimek, glagol, pridevnik, deležnik, veznik, predlog in medmeti”. Veselih Ircev po pinti ali dveh ni motilo, da je elementov stolpa devet, njihovega jezika pa osem - dokazali so si, da je gelščina nad postbabilonsko jezikovno zmešnjavo.

Sevede ni Ircem nihče verjel - čeprav so prav oni ponovno razširili pismenost v mračni zgodnji srednji vek. Mnogi so potem še trdili, da je ravno njihov jezik naboljši, ampak počasi se je kristalizirala pot do Adamovega jezika. Dve poti, če smo natančni: ali ponovno odkritje Adamovega jezika, ali pa znanstvena zasnova Adamščine na novo.

V spošnem je večina učenjakov verjela, da je Adamov jezik hebrejščina, vsi ostali jeziki pa so izšli iz nje. Drugi - na primer Dante, De vulgari eloquentia - so hvalili čudovitosti ljudskih jezikov. Bilo pa je tudi dosti filozofov, alkimistov in kabalistov, ki so skušali jezik ustvariti na novo. En cilj - povedati stvari tako, kot so. Jezik, kjer se imenovane stvari zableščijo, logika in sklepanje pa teče samo od sebe.

Prav zaradi odnosa do jezikov so se v krščanski cerkvi tok skregal, da so šli narazen. Leta 1517 je Luther nabil tistih svojih 95 tez na vrata cerkve v Wittembergu. Navidez so se skregal okrog odpustkov, pa o tem, a lahko ljudje berejo sveto pismo v svojem jeziku, al naj uporabljajo enega od treh svetih jezikov - latinščino. Protestantizem je bil rojen.

V ozadju je seveda ždela silna želja po rekonstrukciji ali kreaciji popolnega jezika. Kajti tisti, ki bi obvladal jezik boga, bi imel moč njemu enako - spomnimo se, da je bilo stvarjenje sveta in človeka dejanje besede.

Na eni strani mamo torej radikalne nemške in francoske teologe - Luther, Melanchton, Calvin, Zwingli - pa angleške filozofe jezika; na drugi so zmešani in bolj zmešani jezuiti, spreobrnjeni židje, kabalisti in mistiki. Oboji hočejo prvi priti do angelske slovnice in božjega slovarja.

Okej, tale malo daljši uvod je nas je pripeljal do prvega dogodka, ki je pomemben za našo zgodbo. Osmega junija 1508 se je v mlinu ob rečici rodil mož, ki bo v nekaj letih rešil problem, odkril in ustvaril božji jezik ter posredno sprožil eno največjih zarot v zgodovini.

Tega osmega junija se je tesarju, mlinarju in cehmojstru Mihu ter njegovi ženi Jeri rodil sin. V cerkvi v Velikih Laščah so ga krstili za Primoža. Pisal se je Trobar, kasneje pa se je podpisoval kot - Primož Trubar.

*******

Trubarjeva šifra

tadrugi dejl

Primož Trubar je, kot vsi vemo, zapisal slovenski jezik - lingua coelestis - in natisnil prvo, pa drugo pa še katero slovensko knjigo. O njem in njegovem delu tukaj ne bomo zgubljal besed. Zanimivo je to, da v bistvu še sam ni vedel, kaj za enga hudiča je naredil. So pa to precej hitro pogruntal drugi.

Že tržaški škof Bonomo, čigar varovanec je bil Trubar, je zaslutil, da so evangeličani z njim nabasali na nekaj velikega. V pismu Erazmu Roterdamskemu - ki je takrat ležal na smrtni pojstli - Bonomo pravi, da je nek njegov varovanec (imenuje ga primus in pri tem sevede misli na Primoža) morda našel pot do tistega jezika, ki so ga nemški filozofi in mistiki iskali že 300 let. Hic lingua coelestis proxima est.

Prvi, ki je nekaj naredil v zvezi s slovenskim jezikom, je bil baron Ungnad, bivši štajerski glavar, takrat šef v Urachu blizu Tuebingena. Ungnad je ravnal iz vojaških in verskih razlogov; pogruntal, je, da bo tak jezik uspel prepričat “kranjce, krobate, ilire in krajišnike”, da prestopijo v evangelijsko vero, z nadaljnim širjenjem pa bodo od znotraj sesuli Turke na balkanu. Na žalost je to pomenilo, da je Trubarja silil k pisanju in tiskanju knjig v hrvaškem jeziku, v glagolici in cirilici - kar je bilo sevede zelo lepo, ampak nebeškemu jeziku pa ni najbolj koristilo.

Po nemških deželah je vrelo. Pisma o Trubarju in njegovi ursprache so šibala od Hessna do Monakovega, od Rotterdama do Londona in nazaj. Slovenske knjige - predvsem pa katekizem - so razpošiljali v sodih (tu se za sodobnega detektiva skriva prvi namig; katekizma so na Kranjsko in Štajersko poslali 3.000 izvodov, a tja jih je prispelo le 2.000; ostali so zaokrožili med filologi severne evrope).

Pazi kaj piše v slovenščini tik nad sliko - Anu kratku podučene skaterim člouik more v nebo pryti.

Škof Vergerij, ki je bil kao Trubarjev prijatelj, a v srcu katolik, je začutil, da se dogaja nekaj velikega. Prelistal je Katekizem Trubarjev in odkril nekaj nenavadnega. Pridige, pesmi in odlomki iz svetega pisma so v Katekizmu izbrani na način, ki napeljuje na steganografijo, na način skrivne pisave. Vergerij je bil preslab v tem, da bi odkril, kaj je Trubar v resnici hotel povedati, je pa o najdbi obvestil prijatelja jezuita.

Jezuiti niso bili butasti. V Katekizmu in Abecedniku, pa tudi v drugih besedilih so kaj kmalu odkrili skrita navodila za konstrukcijo Adamovega jezika, za besede popolnega odrešenja in moči. Samo nekaj jim ni na pamet padlo - da je jezik, v katerem je to napisano, prav ta jezik!

Kljub temu so zavohali nevarnost in začeli ščuvati najprej deželne stanove Kranjske, potem pa še cesarja, da naj Trubarja eliminirajo.

To je vojvodo Krištofa, ki je bil posvečen v skrivnost in Jakoba Andreaeja, ki je skrivnost odkril in o tem obveščal konspirativni krog teologov in filozofov, postavilo pred težko odločitev. Še naprej ščititi Trubarja in s tem tvegati, da bodo izgubili vse, če katoliki zmagajo - ali pustiti Primoža zverem in zakriti sledi, upajoč, da se bo narod Trubarjev naučil jezika in ga tako ohranil do Poslednje sodbe.

Sestanek med Andreajem in odposlanci nemških volilnih knezov februarja 1561 je zapečatil Trubarjevo usodo, a rešil slovenščino. Trubarja so poslali v Ljubljano (v volkovo žrelo), zavrli so delovanje Tuebinške tiskarne. Začela se je tri stoletja dolga pot prevar, zarot in protizarot, vojn, umorov in nepreštevnih nenačelnih koalicij.

************

Oi!

Za štimungo štartite tole

No, kot rečeno, pa še neki bol hecnga za vse pajkoljubce (in sevede za pajke, za Dimitrija in Strašnega Henrija in ostale …)

Tukile mamo 110 milijonov let staro pajkovo mrežo, ohranjeno v kosu jantarja:

tule pa mrežo, ki jo je pajkovka Arabella spletla - v vesolju, na krovu Skylaba 3:

———

Zdej pa k hecnemu …

Pajki so simpatična, zvesta in prijazna bitja. Predvsem pa pletejo mreže, in to na vedno isti način. Zato ej enmu švicarskmu znanstveniku prišlo na misel, da bi preveru vplive raznih snovi na vzorce mrež.

Tole je mreža, ki jo nardi lesni pajek, eden najboljših pletilcev, kar jih je:

Znanstvenik Peter je vzel tazgale pajka in mu dal … mal … marihuane:

Pajkec se ni nevem kako namatral, anede . Mal tkole na izi mrežo, pa mal chill out, ane stari, gruuuviii …

Drugmu pajkcu je Peter dal kofein. Naspidiran pajek je naredil kr neki:

Pazi kofe. Mam rad kavo, ma nisn vedu, da je tolk kul.

Tretjemu Alfonzu (aja, vsem pajkom razen prej omenjenim je ime Alfonz) je dal benzedrin, se pravi, speed:

Pajkec ni zdržal, da bi mrežo nardil do konca … pletempletempletem! Neham! Jemjemjem!!! Juhuuu!!! Weeeeeeee!!!!

Pa še klorhidrat, uspavalo:

Neki je seštriku, pol je pa zaspal … lepo sanji, pajkec.

Tukejle je en filmček, ki ponavlja te eksperimente. Pravi “stay clean” pamflet:

No, to je to. Vesel delovni teden, pa uživite v drogah, katerekol že so

Ojla!

Za začetek tedna damo najprej nekej starga - in groznga, hehe …

Pravijo, da je težko videt, kako je delal in razmišljal človek pred več sto leti. Baje da je clo nemogouč. Ampak, naleteli smo na zgodbo, ki jo pozna vsak, v varianti, ki je bila pripovedovana in odprtih ust poslušana ob ognjiščih kmečkih koč Centralnega masiva, v Franciji, v 18. stoletju.

Dolgi zimski večeri. Žene šivajo, možje popravljajo orodje. Otroci pa se stiskajo k ognju in poslušajo un conte …

********

Nekoč je mati naročila deklici, naj nese babici nekj kruha in mleka. Ko je šla skozi gozd, je deklica srečala volka, ki se ji je približal in jo vprašal, kam je namenjena.

K babici, je odgovorila.
Po kateri poti si namenjena, po poti igel ali šivank?
Po poti šivank.

Tako se je volk odpravil po poti igel in prvi prispel v hišo. Ubil je babico, nalil njeno kri v steklenico ter razkosal njeno meso in ga položil na pladenj. Nato je smuknil v njeno pižamo in počakal v postelji.

Tok-tok.
Vstopi, ljuba moja.
Dober dan, babica. Prinesla sem ti kruh in mleko.
Postrezi si, ljuba moja. Na pladnju sta meso in vino.

In deklica je jedla, kar ji je bilo ponujeno, in ko je jedla, je mačka dejala: Umazanka! Jesti meso in piti kri svoje babice!

Volk pa je nato dejal: Sleci se in zlezi k meni v posteljo!
Kam naj položim predpasnik?
Vrzi ga na ogenj; ne boš ga več potrebovala.
Kam naj položim životec?
Vrzi ga na ogenj; ne boš ga več potrebovala.
Kam naj položim krilo?
Vrzi ga na ogenj; ne boš ga več potrebovala.
Kam naj položim spodnje krilo?
Vrzi ga na ogenj; ne boš ga več potrebovala.
Kam naj položim nogavice?
Vrzi jih na ogenj; ne boš jih več potrebovala.

Ko je deklica zlezla v posteljo, je rekla: Oh, babica! Kako poraščena si!
To je zato, da mi je topleje, ljuba moja.
Oh, babica! Kako široka ramena imaš!
To je zato, da laže prenašam drva, ljuba moja!
Oh, babica! Kako dolge nohte imaš!
To je zato, da se laže popraskam, ljuba moja!
Oh, babica! Kako velike zobe imaš!
Da te laže požrem, ljuba moja!

In nato jo je pojedel.

********

Tele zgodbe, ki jo sicer poznamo kot Rdečo kapico, je več ko trideset variant. U osnovi je francoska, in je do bratov Grimm prišla prek hugenotinje Jeanette Hassenpflug. Prav vesela Jeanette je zgodbi dala tak srečen konec, kot ga vemo ( z lovcem in kamni itd.).

V eni varianti (eni od teh, kjer “kapica” preživi), nardi takole:
Olajšati se moram, reče deklica, ko jo zagrabi volk.
Daj se v postelji, ljubica, odgovori volk. Toda deklica vztraja, zato ji volk dovoli, da gre ven, privezana na dolgo vrv. Deklica priveže vrv za drevo in zbeži, volk pa vleče za vrv in jo nazadnje začne klicati, ko izgubi potrpljenje:
Kaj počneš, serješ klobčiče vrvi?

Usput, a ste opazli, kako je v pravlcah ena od največjih nagrad (poleg kraljestva, gradu in princese in mošnje zlata in sličnega) hrana? In to dost bedna, navadna hrana?

Mam še neki bol zabavnga za dons, sam mal kasnej

Ojla!

Gresta tkole Eva in Adam - on še polnih ust jabka - iz raja, pa se Eva ustavi in obrne (da se nadangel Mihael namršči, češ, kva je spet, baba). Eva se zazre v rajski vrt, zadnjič, pogleda na tla in zagleda - deteljico.

Kot kaže, je v raju rasla (raste?) tudi detelja vrste Trifolium repens, po naše - se pravi, po Adamu, saj je on bil nomotet, imenodajalec (pisano je: Gospod Bog je izoblikoval iz zemlje vse živali na polju in vse ptice pod nebom ter jih pripeljal k človeku, da bi videl, kakšna imena jim bo dal, in da bi vsako živo bitje imelo tisto ime, ki bi mu ga dal človek.) - bela detelja.

Bela detelja ima načeloma tri liste na steblu, kot nam trifolium pove. Se pa kdaj pa kdaj izrazi en hecen in precej recesiven gen, pa zraste na steblu več listov. (Okej, ne ve se točno. Lahko da gre za recesivni gen, lahko pa za okoljsko mutacijo, za vpliv bogsigavedi česa.)

Eva se skloni k deteljici, Trifolium repens mutantu, jo utrga in nese ven, da bi jo spominjala na lepše čase. Štiriperesna deteljica. In od tedaj je štiriperesna deteljica znamenje sreče.

Prvi list je upanje, drugi je vera, tretji ljubezen in četrti sreča.

No, Kelti se seveda ne bi strinjali s tole zgodbico. Da je štiriperesna deteljica prinašalec sreče, izhaja iz starega keltskega mita, po katerem je štiripereska edino resno orožje proti raznoraznim zlim duhovom in zoprnim škratom. Keltski križ lahko vidmo kot stilizirano deteljico.

V srednjem veku je štiripereska mela podobno moč kot praprotno seme - tisti, ki jo je našel, je slišal živali govorit, lahko se je pridružil vilam in plesal z njimi (kar je bilo sicer jako nevarno početje) in podobne čudežnosti (čudne nežnosti?). Gotski štirilist je tud iz te fore:

Pravijo, da se na vsakih 10.000 triperesnih deteljic najde ena štiriperesna. Ta relativna redkost je osnova za idejo o čudežnosti. Čeprav avtor (se pravi, jest) pozna nekaj krajev, kjer štiripereske rastejo kar v šopih (Trnovo, ob Gradaščici, nasproti Sax Puba; na dvorišču hiše na Celovški itd.) - kar morda potrjuje mutabilnost gena pod vplivi okolja. Stara navada veleva, da najdeno deteljico damo v knjigo, kjer se posuši in potem pade ven ob najbolj nepričakovanih trenutkih. Tidve je - bogvedi kdaj - našel avtor (se pravi, jest) in jih vtaknil v Georgika od Clauda Simona:

Štirje listi pa niso nič posebnega. Avtor je lastnoočno našel petperesno deteljico, njegova mati pa šestperesno. Rekord veselega Japonca pa je še bolj osupljiv:

Tole je guinnessova deteljica, osemnajstperesna.

S tem tudi zaključimo. Vesel vikend (kar ga je še ostalo), ne pozabite pogledat v deteljo - in srečno!

Spričo nepredvidenih težav bodo petkovanja #78 v bistvu sobotkovanja.

hvala za razumevanje

Oj!

Dnes se mi pa zdi, da je cajt za spet mal poezije otkrivat.
En pesnik, ki je pred kratkim umrl, in je nasploh mal premal znan, vsaj ne tolk kokr si pomoje zasluž.

evo en takle izborček

————————————————

STIHI O PSU
PRED POKOPALIŠČNIMI VRATI
IN ŠE O ČEM

Jutro je, in vedite: gledam krošnje in morje
Kraj Lokruma; in stihe te
Sem spregovoril jaz, Lem Kamen.

I.

Le počasi, le zlagoma. Včeraj se niti
Zmračilo še ni niti pokazala zvezda,
A mesec se je, bel, že kradel po prstih
Ko sem se znašel pred vrati bolnišnice,
Zaprtimi; neizprosen vratar je kazal zobe
Vsem, ki smo stali pred njim
S te strani vrat. Zato sem šel dalje.
(Kaj naj bi storil drugega?) Takoj boste izvedeli, kam.
Mesec se je, lahen, kradel po prstih.
Le počasi, le zlagoma.

II.

In tako sem se znašel pred vrati pokopališča
Na Boninovu. Rad bi obiskal grob Josipa Kosora;
Potepuška senca njegova
Se je umirila pod grudo zemlje, v tujem
Grobu, na pokopališču, pred katerim je stal
Volčjak, privezan k vratom z usnjenim paso, brez nagobčnika
Na gobcu. Ko sem se približal, je zarenčal in pokazal zobe
Ostre, velike, sladke. Prestrašen, besen
Sem vzkliknil: “Prekleta mrcina in preklet
tvoj gospodar, ki te je pustil tu!”

III.

A mesec se je, žolt, po prstih kradel,
Počasi, počasi, zlagoma,
S pokopališča se je vračala starka v črnem
In šla mimo psa, kot da ga ne bi bilo.
Obšla me je še hujša jeza: “Prekleti pes
In tisti, ki ga je pustil tu!” Starka je rekla:
“Zakaj kričite name? Pes ni moj,
A ga imam vseeno rada.” Rekel sem ji:
“Hotel sem se potožiti nekomu,
Nekomu, a vidim … baburo.”

IV:

Natanko tako sem rekel stari ženi;
Pogledala me je z žalostnim očesom in utihnila.
Prišlo mi je na misel: zdaj okrog naše mamice Zemlje leta
Sovjetski kozmonavt Andrijan Nikolajev,
Jaz pa sem tej stari ženički vrgel v obraz grdo besedo;
O, da jo nikdar ne ponovim nikomur, ne v sanjah
Ne bede, in da me nikoli ne pričaka pes
Pred pokopališčnimi vrati, naj me, raje, pričaka smrt
S koso na rami, počasi, zlagoma,
Medtem ko se bo mesec, zelen, kradel po prstih.

V.

S povešeno glavo, potrt, brez besede, sem ob povratku s pokopališča
Našel vrata bolnišnice na stežaj odprta
In v sobi svojega znanca (morda bi ga lahko
Imenoval prijatelja?); pripovedoval mi je, da je, za kratek čas,
Popoldne, ujel dve muhi in ju vrgel mravljam,
In kako so ju, potem ko so jima populile noge, prevrnile
Na hrbet in hitro nekam odvlekle. Jaz pa, brez besede,
Sem spet pomislil na Andrijana Nikolajeva, na njegov
Let okoli naše mamice Zemlje, mile, majhne;
Tedaj se je k Zemlji prikradel mesec po zlatih prstih.

***

TEBI ZA ROJSTNI DAN

Nočem, nočem v črno pregnanstvo.
Tako sem začel. Tu sem. Žejen, razpet
Med srebrne besede. In hočem
Glasno zavpiti v okovanost
Moje teme, trpljenja in muk,
Zapeti do neba kot v dnevih
Zelenja: naj me čujejo angeli
In ti z njimi, a brez peruti
In brez fanfar, oblitih s pozlato.
Pa se bova igrala, kraj morja, nasmejana,
Od zore do zore, od sonca do sonca.
Spet pravim, igrala se bova, nedolžna,
Z nedolžnimi majhnimi igračkami: solzami.

***

SANJARIJE ČUTEČEGA SRCA

Spet je legla noč
Nad mojo samotno streho.
Spet v srcu mojem
Motni glasovi hrumijo.

Deklica moja, daljna deklica,
Vrata se bodo pred tabo
Odprla, brez šuma.
In jaz, Tadijanović, pesnik tvojega srca,
Bom pticam rekel nasmejan:
“Molčite, ljube ptice,
Zdaj bom jaz pel
Deklici, ki jo ljubim,
Deklici svojih sanj.”

In ptice bodo resnično
Utihnile na vejah.

Tekal bom pod srebrnkastim listjem
V svežih, svetlih gozdovih
Z deklico, ki jo ljubim,
Z deklico svojih sanj.
Morda bom, naposled, veder,
Ob gozdni kolibi
Šepnil dekletu: “Srček!
Vstopi, srček moj,
Stopi v mojo kolibo;
Vrata se bodo za tabo
Zaprla brez šuma.”

Motni glasovi hrumijo
Spet v srcu mojem.
Na mojo samotno streho
Spet je legla noč

***

KAJ GOVORE USTA TINA DEONA

“Zakaj si me ustvaril, Modri?
Ali zato, da me, ko v cvetu bom,
Zlomiš? Ali zato, da me napotiš
V črno zemljo, ko bodo zoreli
Vinogradi? Da sladko počival
Bi v zemlji? Če je tako
Najmodreje, kar si mogel storiti,
Naj bo.
Ker, pravijo, da je Gospod
Predober in premoder …”

Tin Deon, z grenkim nasmeškom na ustih,
Danes poslednjič postaja
Na krajih, kjer je odšumela
Mladost njegova. Suh in žolt
Legel bo jutri za vedno.

Še bodo isti listi drhteli na deblu,
A usta Tina Deona bodo polna zemlje.

***

TROJE DREVES

Troje dreves v polju
Vselej koga čaka.

Če sonce sije, pravijo:
Vrni se v hlad sence.
Kadar je srcu težko, šumijo:
Izjoči se pod listjem do kraja.

In nihče ne bo zvedel
Za tvoj jok in žalost in vzdihe.
Čula jih bo samo črna zemlja
In mi, troje dreves v polju.

***

NOSIM VSE TORBICE, A NISEM OSEL

Z nikomer se ne maram pretepati,
In nikoli se ne bom dotaknil,
Ko me nagovarjajo in pravijo:
Ne upaš se dotakniti njegovega ušesa.

Ko nas učitelj spusti iz šole,
Gremo najprej vsi v v rsti,
Potem pa, ko nas več ne vidi,
Se pretepajo z onimi iz sosednje vasi.

Jaz o tem še govoriti ne maram.
Najljubše mi je, ko gremo domov,
Kadar kdo zakliče: Kdo bo osel?
Takrat rečem: Naložite torbice meni!

In vse obešajo na moja ramena,
A meni ni težko, ker vem, da nosim
Tudi Jelino torbo. Lahko bi zanjo
Nosil, prav zares, triintrideset torbic.

A nikomur ne bi priznal, da vse nosim
Zaradi Jele! … Morda si kdo o meni misli, da sem
Pravi osel, vem: toda moti se in ne ve …
Osel, to vsi vedo, ima dolga ušesa.

***

KO ME VEČ NE BO

Vsak dan sonce zahaja. Prišel bo
Dan, ko se bo razvedelo: ni
Me več.
Nič se ne bo zgodilo, kar ni bilo že,
ko sem bil živ: mornarji
Bodo pluli po morjih, vetrovi bodo žalostno zavijali
V vejah, zrelo klasje se bo sklanjalo k zemlji.
Fantje in dekleta se bodo imeli radi,
Kakor se pred njimi
Nihče ni imel rad.
Na jesen, ko sadje dozoreva, ko se obirajo
Plodovi, bosta šla
Po aleji pred Vseučiliščem; potem
Se bosta sprehajala pod kostanji na Griču
Držeč se za roke dolgo dolgo,
Kot se pred njima nihče
Nikoli ni držal. Sedla bosta na klop
Starinsko in videla: na njiju leži srebro emsečine
(Kot je nekoč počivalo na tebi
In meni, v času mlade ljubezni).
Preden se bosta poljubila,
Bo dekle šepnilo bleščečemu mesecu: Sanjam
Ali berem pesnika,
Ki je pel o moji ljubezni?

————————————————

Dragutin Tadijanović (1905 - 2007)

————————————————

pa dobr tedn!

Oj!

Dnes pa o barvah in - kačah.

Nekega dne v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja ima veseli britanski znanstvenik predavanje. Predavanje je del sklopa božičnih poljudnoznanstvenih, takoimenovanih Royal Institution Christmas Lectures.

Možiček govori o barvah in zaznavanju le-njih. Kaže razne optične prevare in podobne fore; med drugim pokaže tudi takole ploščo:

Ploščo pritrdi na bormašino in jo zavrti, da se vzorc začne lepo vrtet proti desni, v smeri urinega kazalca.

No, predavanje snemajo in ga čez nekej dni pokažejo na televiziji. In gledalci strmijo. Prepričani so, da halucinirajo. De se im je zmešal.

Prej pokazana plošča je takoimenovan Benhamov disk. Če disk zavrtimo precej hitro, se začne neki hecnga - namreč, tisti črni loki naenkrat zgledajo barvasti.

Upam, da se vidi. Zunanji so mal rdečkasto rjavi, v sredini so kt zelenkasti, notri temnosivomodri. Tole je animiran gif, mogoče boste tukaj bolš vidli.

Gre za eno zlo zanimivo foro, ki jo naši učki nardijo - ČB vzorci pri določeni brzini dobijo navidezne barve. Največkrat sivkasto modro, gorčično rumeno, olivno zeleno in rjavksto rdečo. Zakaj se to zgodi, ni čist jasn, ma nej bi šlo za to, da se čepki v očeh (receptorji za modro, zeleno in rdečo) ne sprožijo vsi enak močno, ko nam vzorc trepeta pred očmi, pa vidmo mal bl modrikast, mal bl zelenkast in mal kao rdečkast.

No, gledalci, ki mislijo da halucinirajo - predavatelj kaže Benhamov disk, reče: “No, zdej ga bom zavrtel, pa se bo mnogim zazdel, da vidijo barve na lokih …”, ga zavrti in res, gledalci vidijo barvaste loke. Mislijo pa tud, da je neki hudo narobe, saj so v začetku šestdesetih vsi mel črnobele televizorje!

Kaj ma to s kačami? No, neki pa že

Mlečna kača (kača mlekarica, milksnake, Lampropeltis triangulum) je lepa, plaha in nestrupena kača Novega sveta.

Tale mlekarica je odličen mimik; njena barve namreč spominjajo na zelo nevarno koralno kačo:

Edina razlika med kačama (poleg tega, da je koralna ful strupena, mlečna pa ne) je v razporeditivi barv. Pri mlečni se dotikata rdeča pa črna, pri koralni pa rdeča in rumena. Zato pravijo “Red to yellow, kill a fellow. Red to black, friend of Jack.“

Torej, mlečna kača se skriva pred plenilci tako, da zgleda kot nevarna koralna. Klasična mimikrija. Ampak, zadaj je še nekaj.

Omeni takole biolog, ki se ukvarja s kačami biologu, ki se ukvarja z barvami, da je zadnjič videl mlečno kačo, ki se je prestrašila in zbežala. Ko je šibala proč, jo je biolog naenkrat videl - zelenkasto. Kako vendar, ko je pa kačica črna, bela in rdeča???

Pa se je tadrug biolog spomnil na zgorajomenjeni Benhamov disk. Kaj, če vzorec na kači, te črne in bele proge, pri določeni hitrosti premikanja doseže isti učinek?

No, naredil je par eksperimentov in ugotovil, da se črnobeli vzorec na luskah mlečne kače pri hitrosti kakega metra na sekundo (se pravi, točno toliko, kot kača beži), zdi olivno zelenkast. Hudič mlečni ima dve fori, s katerimi nateguje plenilce - mimikrijo in kamuflažo!

Če mlečna kača miruje, plenilec misli, da gre za nadvse zoprno koralno kačo, pa jo pusti pri miru. Če pa se premika, jo plenilec v gostem zelenem podrastju sploh ne vidi.

To je zaenkrat to. Upam, da vidite barve na onem rotirajočem disku. baje da jih ne vsi …

Pa veseu vikent!

No, pa sem se kot Miha potrudil in našel pravi vulkanski kamenček, košček andezitnega tufa iz Smrekovca, 30 miljonov let starega.

to je to

Oj!

Danes pa spremljamo tri tipe.

Prvi, recimo mu taprvi, stoji na viaduktu Peračica in zre v globino. Jesenski večer je; če bi bilo vse prav, bi dišalo po pečenih kostanjih. Pa ni vse prav.

Drugi, recimo mu tadrug, je doma v Mozirju; večer je tu, zato zaklepa vhodna vrata. Mimogrede se zazre v vrh Smrekovca, ki ga na temno nebo riše rdečkasta svetloba. Potem gre v klet brkljat.

Tretji, recimo mu Miha, se igra s kamenčki na sosedovem dovozu in ne sliši, da je večerja na mizi. Kako tudi bi, če je ravnokar odkril res odstopajoč, izrazit kamenček, zelen, ki je v trenutku postal glavni kamen v zbirki?

Vprašanje: kaj imajo ti trije tipi skupnega?

Tole. Vulkan.

Pa se vrnimo malce nazaj.V oligocen.

Smo malo čez tretjino kenozoika, 30 milijonov let pred letošnjim; Gondwana je razpadala in bodoča Afrika je hitela čez Tetidino morje v objem bodoče Evrope. Po savanah se je podil tale mezohip, prakonj:

da ne govorimo o velenosorogih indrikoterijih; kritosemenke so furale svojo sceno, najpogostejše vrste so bile liči, indijski orešek in raznorazne trave. Čuden svet, da rečemo kar najmanj.

No, Afrika je tako tedaj kot dandanašnji ležala na afriški tektonski plošči, Evropa pa na evropski. Tam, kjer sta se plošči stikali, je bilo vroče. Ti stiki med ploščami so bili vedno izjemno tektonsko aktivni, od potresov do vulkanov in sploh vsega vraga.

Šiv - ali bolje, razpoka - med afriško in evropsko ploščo pa je bil pod morjem Tetis. Zategadelj so bili vsi geološki procesi zaznamovani še s tem.

En del geološke meje med Afriko in Evropo se imenuje periadriatski lineament in poteka točno čez severno Slovenijo, še točneje, čez pogorje, ki mu rečemo Smrekovec; med Topolšico, Črno na Koroškem in Ljubnim ob Savinji, blizu Raduhe.

No, je oligocen, Smrekovca pa še ni. In Afrika rine v Evropo in Evropa se ne da in seveda - poči. Iz središča zemlje pridrevi magma in v stiku z morsko vodo povzroči kar precejšnjo eksplozijo. Dvigne se podmorski greben, plazovi pepela in magme (tisti piroklastični tok, kot v filmih, samo da je pod vodo) stečejo po pobočjih proti jugu in zahodu. Na območju, kjer je danes Savinjska in Gorenjska, divja čudovit vulkanski izbruh.

Ker afriška plošča še rine, se morje Tetis zapre in grebeni pogledajo iz vode. Minevajo eoni, dvigujejo se Alpe, morje se skrči na Sredozemsko lužo. Kontinenti se postavijo nekako tako, kot so še danes.

Smrekovec, naš vulkan, počasi dobi svojo današnjo podobo, prijazen, z dišečimi smrekami pokrit razpotegnjen hrib. Od njega proti zahodu se je nabrala kar precejšnja plast vulkanskega pepela, ki je skrepenel v kamenino. Tole vidi tadrug tip v naši zgodbi, ko se zazre proti Smrekovcu:

Iz dežja, ki obilno moči novonastalo gorsko pregrado, se rodi potok Peračica. Mlad potok je neugnan in precej divji, pa še to srečo ma, da teče prek mehkega izbljuvka vulkana Smrekovec. Kamenini, ki nastane iz vulkanskega pepela, rečemo andezitni tuf. Je mehka in načeloma zelenkasta. Peračica v ta tuf izdolbe nenavaden in precej globok kanjon - čez katerega danes pelje viadukt gorenjske ceste.

Zelenkastega tufa je tam okrog precej. Ker je to mehak, lep in obdeljiv kamen, so iz njega narejeni nagrobniki - tudi taprvi tip ga bo dobil, ko bo kot že toliko drugih poletel z viadukta in pristal sedemdeset metrov nižje na dnu kanjona Peračice - okenski okvirji in portalih starih domačij in take reči.

Pa poglejmo še kamenček, ki ga je našel Miha.

Zelenkast kamenček, ki ne zgleda nič posebnega, je v resnici nadvse poseben. Rodil se je v vulkanskem izbruhu pred 30 milijoni let, nekje med Črno na Koroškem, Mozirjem in Ljubnim ob Savinji. Poiščite si kakšnega, ni jih malo - v pesku makadamskih cest ali med prodniki ob bregu potoka. Stisnite ga v dlan in se preselite v čas vulkanov in orjaških pošasti.

Dolgi časi so to. Naj zaključim z besedami z zaključka knjige Vampir pod Gorjanci, kot jih je zapisal Mate Dolenc. Če smo se tu spustili v davno preteklost, se on spušča v davno prihodnost.

Sama živiva v stolpu na hrbtu zemlje, ki jo z obeh strani obliva morje. Čeprav je tega že dolgo, se dobro spominjam, kako je prišlo nekoč Panonsko morje nazaj in oblilo Gorjance, da je ostal od njih samo še ta greben, ki deli morje na dvoje.

…

Lenora bi šla nocoj rada jahat kite. Meni se ne gre preveč, a ji ne bom ugovarjal. Zaradi prepirov si ne pijeva krvi. Pijeva jo iz ljubezni.

Pa veseu delovni teden!

Oj!

Sori za zamudo, ma … kajjazvem, no.

Skratka, danes pa (žal zlo na kratko) o trompe l’oeil, pa o anamorfični projekciji.

Ko so se slikarji navajal na perspektivo in ugotavlal (bolje, uganjal) ,kako cela stvar sploh deluje, je taprvi Leonardo, pol pa še gdo, nabasu na znimivo stvar, namreč na to, da se da ludi dost dobr nategnt iz eno dost dobro foro - namreč, anamorfozo.

Anamorfozo poznajo dons predvsem vsi vozniki motornih vozil, a o tem kasneje.

Prva anamorfična - to nej bi pomenil izjemno popačeno sliko - je naredu Leonardo da Vinci. narisu je namreč en oko, ki pa se ga vid samo, če gledaš sliko pod res ostrim kotom.

Eno bolših for je narisu Erhard Schon, ki je biu Duererjev graver, namreč tole pokrajino. Če sliko pogledamo po ostrim kotom z leve, vidmo štiri glave (ki so prikazane na desni strani slike):

Glave so od Karla V., Ferdinanda I., papeža Pavla III. in Franca I.

Ma nartabolšo anamorfično sliko je pa naredu Hans Holbein mlajši leta 1533. Tole:

Tole je portret dveh ambasadorjev, teških frajerjev. Ma pred njima na tleh je pa neki fejst bizarnega. Kaj je to?

To je lobanja. Memento mori. Če pogledate sliko od spodnjega levega kota ostro, vidite tole:

Hudo.

Do totalnosti pa je te tehnike prignal Andrea Pozzo, ko je leta 1626 sliku strop cerkve sv. Ignacija Loyolskega v Rimu. Ignacij se vzpenja v nebesa in vsi angeli ga čakajo. Ker strop gledaš odspodi, je skor vse figure moru narisat popačene, anamorfične. Tole je ratal:

ma če pogledaš pa točno od spodaj, pa zgleda “pravilno”:

In da se vrnemo k voznikom motornih vozil. Vsi poznate tole:

Napis “šola” se vidi prav, če ga gledaš z voznikovega sedeža - gledan od zgori je razpotegnjen. Ker je anamorfičen.

To je to. Veseu vikent!

Oj!

Tokrat pa o eni tožbi, ki je bla zavržena, sam ma pa fejst zgodovino.

Friderik II. Veliki Hohenzollern, stari Fric, kralj Prusije, Brandenburški Elektor in vojvoda Vzhodne Frizije, je bil en hecen stric.

Neil Armstrong, astronavt in prvi, ki je hodil po luni, ni tok hecen stric.

Martin Jürgens, upokojenec iz Westerkappla v Vestfaliji (… tamkaj v vestfaliji jih je izgubilo naše oko … al kuko že), je še kar hecen stric.

Tile trije nekak nastopajo v današnji zgodbi.

Friderik Veliki je bil leta 1756 v še kar velki krizi. Sedemletna vojna je bla pred vrati, kral pa se je moru kregat s tisoč in enim velikašem ene od preštevilnih nemških državic - in je meu zmeri manj ludi, na katere se je lohk zanesu.

Na prusko-saški meji so se junija 1756 začel incidenti, ki so primoral Friderika, da je začeu razmišlat o invaziji. Za dobro invazijo rabiš dost podatkov o vsem mogočem, podatke pa dobiš tako, da kartu čitaš, seljaka pitaš.

Pride na svoje šefe jezen pomeranijski kmet Aul Jürgens do pruskih vohunov in jim razloži par stvari. In vohuni strmijo, ker nemorjo verjet, kake kvalitetne intelligence dobivajo. Ko razložijo vojaškim poveljnikom, začnejo samo strmet še oni. Ko za vse skup zve vrhovni maršal, se mu začne smejat in gre do kralja.

Kralj je u iber navdušen. Hoče zvedet, gdo je ta srčni in pametni kmet, ki mu bo olajšal invazijo pa mrbit clo zrihtu hitro zmago - da ga po kraljevsko nagradi.

No, to so bli še tisti fejst fevdalni časi, ko ti je cesar - če si kej kul zanjga nardiu - dau hčerko za ženo pa grad za not živet. Tudi Friderik je to počel, sam nažalost za našega Aula kar preveč. Fevdalnih posestev in raznoraznih titul je takorekoč - zmankal.

Sam Friderik ni biu zastojn Veliki. Pokliče Aula Jürgensa k sebi in ga po izdatni večerji povabi na sprehod po vrtovih palače. Bil je čudovit julijski večer, nad njima je sijala luna, zvezde so se bleščale, v zraku vonj sveže pokošene otave …

In reče Fric: “Jej, Aul, nevem kako nej se ti zahvalim.”

Aul v zadregi odvrne: “Joj, vaša neverjetna prevzvišenost, sej …”

Fric je kralj, zato ga ne posluša: “Mošnje zlata boš dobiu itak, pa odlikovanje, pa kraljevo hvaležnost … sam moram ti dat kej bol resnga.”

Aul še kar menca. “Eh, milost presvetla, pa sej ni treba … jest …”

Fric se ne da motit in mu položi roko na ramo: “Za grofa te hočem nardit, sam nevem kako. Kaj bova nardila?”

Aul se zazre najprej v konice svojih kmečkih čevljev, nato v nebo. Friderik sledi njegovemu pogledu … in zagleda veselo debelo - Luno.

“Das Mond! Ha!” vzklikne veliki kralj in da nemudoma poklicati pisarja.

“Friderik II. Hohenzollernski, po milosti božji blablabla, höchstpersönlich na svitlo daje tale dokument, s katerim se Aul Jürgens v znak visokega spoštovanja in za veliko zahvalo naredi za grofa. Hkrati mu z taistimi močmi ki jih imam kot kralj in zaradi taistih vzrokov z božjo pomočjo v trajno last in posest izročam - Luno. V Berlinu, 15. julija 1756, blabla, Friderik.”

In je Aul Jürgens postal grof Selenski, gospodar lune.

Nekaj generacij kasneje sedi Martin Jürgens, Aulov praprapra … pravnuk pred televizijo in je zgrožen. Gleda namreč tole:

Vse človeštvo zadržuje dih, ko se Neil Armstrong spušča po lojtri in je na tem, da postane prvi človek na Luni. Vse človeštvo misli, da je to kul - razen našga Martina.

Hudič Armstongov po negovi zemli (okej, luni) hod, pa neč ni prašu!!!!

Pa to še ni use - mal zatem hod po luni še Aldrin, pa v naslednih letih še par bizgecev. Eni se clo vozjo po Jürgensovi posesti. Mater!

Ma sodu izbije dno butasta fora, ko je nek vosu začeu prodajat luno po 20 dolarjev za hektar (to se da še dons počet na netu). Martin Jürgens gre in toži NASA, pa astronavte, pa ameriko pa use. Kot exhibit A predloži listino Friderika Velikega, kot exhibit B pa tole:

Sodišče v Houstonu je tožbo zavrglo. Sklicval so se na Outer Space Treaty iz leta 1967 - nihče ne more met neč u vesolju.

Martin Jürgens je danes upokojen. Le redki vedo, da je stari, simpatični možic ubistvu Mondgraf, po milosti božji in s kraljevim odlokom ponosni lastnik našega naravnega satelita.

In vsakič, ko vzide Luna, mu privrejo solze na oči.