petkovanja in pondelkovanja

Smrt je nekaj slabega.
Tako so razsodili bogovi.
Tudi oni bi sami umrli,
če bi bilo umiranje
nekaj lepega.

Ojla!

Naj najprej skupaj z Gantarjem (Kajetanom, da nebo pomote …) citiram Quasimoda, velikega občudovalca Nje:

Vsakdo stoji sam na srcu zemlje, s sončnim žarkom preboden …

Kdo je Ona?

Ona je čudež; meteor, supernova, biser sijoči, enkrat na tisoč, dva tisoč, tri tisoč let. Bila (je še vedno?) pesnica, točneje - Pesnica z orjaškim P; utelešenje Muze, kristaliziran dih boginje.

Nobeno dekle,
ki kdaj je uzrlo
bleščečo luč sonca,
ne bo ti enako
v modrosti,
nobeno dekle.

Kot vidite, je pisala v grščini. In, da navedem Grillparzerja: … cela Grčija jo je med vriskanjem pozdravljala kot svoj dragulj.

Sapfo.

Jaz ljubim sijaj.
To je moj delež v življenju.
Svetal je ta moj delež in lep,
ker ljubim sonce.

Sapfo stoji na začetku in sredi vsega, a je okusila samost kot nihče (pa ne po homersko, so tvoje oči pripravljene na jok …):

Zatonil je že mesec,
gostosevci z njim,
polnoč je, prešla je ura,
jaz pa sama spim.

Kako se ji je izneverila Afrodita, snovalka ukan, in nam prek oči naslikala podobe sapfičnih ljubezni in skoka čez klif pri Levkah; polet v globino iz neuslišanja … ja, itak, kenede:

Pretresel je Eros
mi čute kot burja,
ki plane v hraste na gori.

Jej, jej … jo je res s prave poti speljala Kipris boginja? Tole je prava sapfična kitica:

V hipu prišli ste, in tebi, preblaga,
na licu nesmrtnem igral je smehljaj.
Vprašali si, kaj me spet muči, zakaj spet
kličem te k sebi,

kaj v srcu nemirnem želim, da mi spolniš.
“Koga naj pregovorim, da se vrne
v krog tvoje ljubezni? Kdo ti je, Sapfo,
storil krivico?

Pred tabo beži? Še iskala te bo!
Ne mara darov? Še dajala jih bo!
Ne ljubi? O, kmalu bo, dasi nerada,
sama ljubila!”

Pazi - Sapfo je tole pisala, ko je na Lesbosu divjala državljanska vojna, ko so skinili tirana Mirsila (Danes velja pijanost, velja na silo piti, ker Mirsilos je mrtev!) - med njo in nami je več kot 2.500 let širok časovni prepad, pa kljub temu lahko stegnemo roko in se nas dotakne, zamišljena ljubljenka muz:

Eh, ti zmešani Grki, iz 6. stoletja pred naim štetjem, vsi καλός in ἀγαθός; dobri in lepi:

Lepi je toliko lep,
kolikor kaže oko,
kdor pa je dober, le-ta
koj ti bo tudi lep.

Mja. Pokličimo muze:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

in naj nam naklonijo še nekaj odkruškov lepote. U iber dabest lirična, ljubezenska poezija, ki je hkrati tud taprva. Luč na začetku zgodovine.

O zlata mati, ne morem več
na statve ti tkati.
Ljubezni slo je vžgala v meni
ljubka Afrodita.

——————————————————-

Fantje:
Jabolko sladko
visoko na veji rdeči se,
v krošnji, na vrhu drevesa;
pozabili nanj so obiralci.

Dekleta:
Niso ga, ne pozabili:
niso ga mogli
doseči!
——————————————————-

Kakor pohodijo v gori
pastirjev noge hijacinto
tu zdaj leži poteptan
njen cvet škrlatni na zemlji.

——————————————————-

Nevesta:
Oj mladost dekliška moja,
kam odhajaš, kam bežiš?

Deklištvo:
Nikdar več se ti ne vrnem,
nikdar več!

(oj, mladooooost ti mojaaaa …, ane)
——————————————————-

S čim naj te, ženin moj,
dobro primerjam?
Z vitkim te steblom
najbolje primerjam.

——————————————————-

Ženin:
Povedal bi nekaj, pa brani sram.

Nevesta:
Če želel kaj bi, kar je pošteno in prav,
in jezik ne bi motal besed grdih,
ne gledal sram bi iz oči ti,
temveč govoril bi kar odkrito.

——————————————————-

Vznemirja spet me Eros,
ki ude razvezuje,
bridko-sladka,
neukrotljiva,
divja zver.

Atis, tebi je presedlo
biti z mislimi pri meni,
k Andromedi srce te vleče.

——————————————————-

Sori, k težim ;). Sam mi je res kul. Še dva fragmentka, pa neham. Eden:

Stvar najlepša zdi se na črni zemlji
enim vojska konjikov, drugim pešcev,
tretjim ladje: meni pa zdi lepo se
to, kar kdo ljubi.

in še zadnji, skoraj najljubši:

Kdo je ta kmečka bunka,
ki v kmečki odevi ti vžiga srce,
pa ne zna potegniti
krila do gležnjev, ko sede?

Hm. No, to je to. Veseu tedn želim!

Evo me …

Snov je lahko v različnih agregatnih stanjih. Mamo trdno, tekoče in plinasto.

Nekak gre tko - pr niskih temperaturah je snov načeloma trdna. Ker je mal energije, se atomi bl skp držijo. K začnemo segrevat, se atomi začnejo premikat in se ne držijo več tok močno. Snov rata - tekoča. Če zejk še segrevamo, se atomi sploh nehajo skup držat - in mamo plin. Kaj pa, če še naprej segrevamo?

Pol pa pridemo do četrtega agregatnega stanja, ki mu rečemo - plazma.

Plazma je bizarna reč. Snov je tok vroča, da atomi razpadejo na jedra in elektrone. Iber vroč plin, ki je zapovrh še prevoden za elektriko. Zdej, takole plazmo lahko lepo vidmo na vsak sončen dan:

Namreč, naše Sonce je dost vroče, da je iz plazme - predvsem iz protonov in elektronov.

Ma plazmo mamo lahko tud doma. In je ful lepa. Prodajajo takoimenovane “plazma luči”, prozorne bunke z elektrodo in transformatorjem, napolnjene z zlo razredčenim žlahtnim plinom. Ko to prklopmo na elektriko, iskre prebijajo in segrejejo plin tolk močno, da se vplazmi. In to pol zgleda zlo lepo tkole v temi (sori za bl slabe fotke, so iz telefonam delane):

Iz elektrode na sredini lezejo filamenti plazme.

Closeup elektrode in “vročih točk”.

Hecn je, k daš roko na bunko in ker si prevoden, gre elektrika k tebi, ponavad en velik filament. Nč ne čutiš (mrbit mal ščegeče):

Roka kr žari.

Evo, dam še dva filmčka, pa neham:

To je to. Veseu vikent!

Oi!

Danes - je pač tak dan - se bomo navezali na stavek, ki ga je za svoje geslo posvojilio starodavno in skrivnostno društvo, silnejše od Iluminatov, bogatejše od Templarjev in višesegajoče od Raelijancev: Čebelarji.

Mirabilis Ægretudo occulta est.

Ja, čudovita je prikrita prizadetost. Na tole se bomo pa navezali s pomočjo enga tipa, starega nekje dobrih trideset, živečega v južni Franciji (departma Dordogne), po poklicu lovec in pomočnik slikarja. Tole je risal (kadar je imel čas):

(bizoni in konji, jama Lascaux, 20.000 let nazaj)

O njegovih delih smo več povedal v enih prejšnjih petkovanjih, zdejle se bomo pa osredotočil na drug del njegovega življenja.

Tip je bil srednje uspešen lovec, nič posebnega, žena, otroc, jama dost lepo spedenana, puščice fajn nabrušene. Pa je nekega dne na področje jam tega klana pršla čreda mamutov. In so valda šli, de bojo ujel mamuta ali dva in mel za jest za dva mesca.

Lov je šel krasno, takoj so čopnil enega malega, pogon je deloval, piščalke so obveščale lovce, kam beži čreda. Tip je splezal na drevo, se udobno namestil, pripravil lok in puščice in čakal, da pride mamut.

In pride mamut.

Možak nameri, sproži, zadane mamuta v bok - kar, si lahko mislite, ni bilo mamutu nič všeč - še ena puščica med rebra, mamut ugotovi, od kod prihaja sranje, zarjove, steče in se z glavo zaleti v drevo, na katerem čepi naš strelec.

Tip rukne z drevesa, med padanjem z glavo butne v eno vejo in se nezavesten zloži po tleh. Mamuta pokončajo ostali lovci, njega pa nezavestnega prinesejo v jamo. Žena vije roke, otroci jokajo. Ma sploh ni blo panike - tip se zbudi čez slabo urco, mal jamra k ga boli glava - ampak razen par prask je cel. Čist. Samo glava ga boli.

Ful.

Minevajo tedni, tipa zmeri bol boli glava. Ne more slikat, ne more lovit, lačna je doma družina, bliža se gorje. Pa mu reče tamala: “Neh jamrat pa pejt h dohtarju.” Ker tip noče in noče it (sej veste, kaki smo moški), gre žena po dohtarja sama in ga prpele v jamo.

Dohtar pogleda tipa in mu je takoj vse jasn. Narekuje sestri: “Pacient ima subduralni hematom v parietalnem režnju zgoraj levo. Trepanatio cranium. Operacija nujna. Kar naročte ga za četrtek.”

U četrtek tipa odnesejo v dohtarjevo jamo, ga položijo na bizonje kože, dohtar se obleče, pomočnik nabrusi svedre - in začnejo. Operacija je preprosta - dohtar naredi dva reza na koži na vrhu glave tako, da se prekrižata, in odmakne kožo, da izpostavi lobanjsko kost nad hematomom. Nato vzame kamnit sveder in zavrta v kost. To je mal škakljivo, saj je kost trda in je treba fejst pritiskat; če prebije prehitro, gre sveder čez možgane in fertik.

Operacija je šla dobro. Dohtar je zasvedru skozi kost previdno, možganska membrana ni bila niti opraskana. Potem je vzel kamnito žago, jo vtaknil v izvrtano luknjo in izrezal okrogel kos kosti, ene 5 cm v premeru (intraoperacijska evaluacija je pokazala, da je hematom res velik).

Pa dohtar vzame kost ven in jo spravi - za duhove klicat pa to - nakar z manjšim nožem prereže možgansko membrano. Pod njo je precejšna zbrka sveže in že strjene krvi, ki pritiska na možgane in našemu junaku povzroča neznosne glavobole. Dohtar z lesenim orodjem, podobnem žlici, previdno odstrani kri in razbremeni pritisk. Tipu je takoj bolš, kar pokaže z veselim godrnjanjem (ne smemo pozabit, možganske operacije se delajo brez narkoze (ne glede na to, da je takrat itak niso mel)).

Operacija se bliža koncu. Pomočnika sta iz kosa trdega lesa izdelala pokrov, ki bo nadomestil manjkajoči del kosti. Dohtar namesti pokrov, potegne kožo čezenj in zašije ureze. Operacija je končana, pacient je mal izčrpan, a dobre volje. Glavobolov ni več. Bogovi naklonjeni, uspeh na celi črti.

Tip je živel še vsaj deset let po operaciji; nasliku je še dost lovskih prizorov in ujel dost divjadi - samo nad mamute ni hotu več jet. Dohtarja je vsakič, ko ga je sreču, lepo pozdravu in mu dal - če je imel - delež plena. Nekega dne - tako gre to - je umrl in so ga pokopali.

Pol so ga pa arheologi odkopali.

In so bili osupli - gledal so v 20.000 let staro lobanjo, ki je kazala očitne znake uspešne možganske opreacije:

Takih lobanj z uspešno opravljeno trepanacijo (operacija uspela, prapacient preživel) so našli še dost. Tale je recimo hecna, k se vid, de je dohtar večkrat zasvedru:

De so operacije uspele vemo zato, ker kost kaže znake celjenja:

Dobr, ne - praljudje operirajo možgane pa to … Podobno neandertalska operacija je ratala popularna v petdesetih in šestdesetih, ko so hotl sesut ljudi, ki so bili čudovito prikrito prizadeti. Rekli so ji - lobotomija.

Lobotomija je delno uničenje prefrontalnega korteksa (dela možganske skorje v čelu). Dostikrat je pomirila kake psihotike in epileptike, še večkrat pa je nardila totalno štalo - od spremembe značja operiranca do totalne mentalne retardacije in smrti.

Tkole je šla lobotomija. Vzel so takole šilo (ice-pick):

ga pacientu porinili skozi očesno odprtino (med zrklom in kostjo), dosegli možgane - in pol šilo premikal sem in tja, da so zjebal in uničil male sive celice. Takole:

Fejst grozn ane

————————————————————————

p.s.

tole je pa tumi, azteški nož, na katerga je spomnla Sedna. uporablal so ga v obredih, pa tud za trepanacijo lobanje:

————————————————————————

To še ni use za dnes - bom probu popravt okus. Popoune enkat.

Ajd!