petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Vem, de je teško, ma useen ponovno začenjamo čist na začetku, pr egipčanih in njihovih hieroglifih.

Ampak bomo bli pr njih čist mal, pol nas bo pa odnesl od tam do leta 1984 in naprej v prihodnost - fejst v prihodnost. oblubm

Skratka, tole:

so egipčanski hieroglifi. Ime pride iz grščine - ἱερός (hierós svet) and γλύφειν (glýphein vrezati, pisati), se pravi, sveti napisi. To ime ubistvu marsikej pove.

Proto hieroglifi so iz 3 tisočletja pred našim štetjem, pol so se pa razvil v standardno pisavo in so bli okol 800 pr.n.š berljivi vsem. Za “navadne ljudi” se je razvila hieratična in potem demotska pisava z bolj stiliziranimi znaki. Ko je Egipt pomalical Aleksander Veliki (5 stoletje pr.n.š), so Egipčani grdo gledal na tujce, in umetnost branja hieroglifov je postala razlikovalni element med pravimi egipčani in barbari.

Nekaj sto let zatem je le malokdo znal brati hieroglife. Na njih so začel gledat kot na svete zapise, kot na mistična in alegorična znamenja. Simboli Skrivnosti.

Zadnji znan zapis v hieroglifih je iz leta 396 našega štetja. Od začetka do konca so zdržal enih 3.600 let.

Pičlih sto let zatem je neki Horapolo (Horus Apolon?) napisal knjigo Hieroglyphica, kjer je “prevedel” pomene hieroglifov v grščino. To je sevede naredu use narobe. V 5. stoletju n.š. ni več noben šteku, kaj so egipčani pisal.

O poskusih prevajanja hieroglifov, ki se je razbohotilo v renesansi (takrat so mislil, da hieroglifi pripovedujejo hermetično Skrivnost in absolutno Znanost), nebi preveč V splošnem so mel vsi tolk narobe, da je kvečjem smešn.

tole:

bi egipčan pred tritisoč leti verjetno prebral “ded uosir“, prepisal v latinico kot dd Wsr, pomeni pa “Oziris pravi” (tudi “dana moč”). Prav ta hieroglif je Athanasius Kircher leta 1652 prevedel kot “Izdajstvo Tajfuna se konča pri Izidinem prestolu; vlažnost narave ohranja Anubisova budnost.”

Skratka - krneki.

Okej pol je Champolion prevedu vse prav in dons mamo online prevajalnike (”tvoje ime v hieroglifih!” ipd., naprimer tlele: http://www.touregypt.net/ename/ ). Ampak to ni point tega zapisa.

Vsak hieroglif je znak. Usmerimo našo pozornost v tale znak:

Vsi vemo, kaj pomeni. Prvič so ga narisal leta 1946 v laboratorijih Berkeleyske univerze. Znak je torej star 60 let.

Ta znak najde svojo mesto marsikje - recimo, na odlagališčih jedrskih odpadkov.

Procesi pri izdelavi ter razgradnji jedrskega goriva sproducirajo velke količine izjemno radioaktivnih odpadkov. Taki otpatki tolk sevajo, da so vroči. Na leto na svetu nardimo 12.000 ton takih smeti.

Zdej, te radioaktivne odpadke je treba nekam spravit. Leta 1978 so američani začel iskat kako fajn goro, v katero bi zvrtal ful globoko lukno, not nabasal te smeti in zaprl.

Na vhod bi pa napisal nekej kot - pozor, radioaktivno! ne vstopaj! smrtno nevarno! najstrože prepovedana pot! - da nebi kaki radovedneži ali tatovi not šli in se obseval do smrti.

In tle so pa nabasal na semiotičen problem. Namreč - ti high-level jedrski odpadki bojo radioaktivni še 10.000 let.

Kako in s čim napisat sporočilo, ki ga bojo razumel tudi čez 10 tisočletij?

Originalno: finding a communication measure to bridge ten millenia.

Zakaj je to tak problem, smo vidl prej pri hieroglifih: 200 let mine in nihče več ne zna brat še maloprej najrazširjenejše in najbol doterane pisave na svetu. Ne brat ne sestra.

Pred 10.000 leti so delal jamske slikarije, katere pomene razumemo lih tko, ko Kirchner hieroglife - najbrž prav nič. Najdlje trajajoči političen sistem v zgodovini je blo prav Egiptovsko kraljestvo - recmo 3500 let. Stari Rim (če štejemo od začetka republike do konca Bizanca): 2000 let. Tisočletni rajh: 12 let. Pax Americana: dobrih 60, zaenkrat še traja.

Skratka, lahko smo prepričani, da bojo vsi naši jeziki, pisave, simboli, konvencije itd. pušile v bitki s časom. Da bojo vsi dogovorjeni pomeni šli rakom žvižgat v kratkem in da karkol napišemo, nekoč nekdo ne bo znal prebrat.

Kar je za skladišča visokoradioaktivnih jedrskih odpadkov resen problem. Ker jim - ljudem prihodnosti, obiskovalcem iz vesolja, nanovo evoluiranim brihtnim bitjem - mormo povedat, da ne sem hodit, ker bo štala.

Tole je vhod v Yucca Mountain, predlagano skladišče takih odpadkov:

Leta 1980 je ameriško ministrstvo za energijo, potem ko je nabasalo na problem, kaj čmo nad tale vhod napisat, ustavnovilo posebno Human Interference Task Force, ki naj bi problem najprej preučila, potem pa rešila.

Pa so preučili in ugotovili slednje: to se ne da. Z znanimi kanali prenašanja sporočil (slike, pisava, govor) se deset tisočletnega prepada med generacijami enostavno ne da premostit.

Thomas A. Sebeok, semiotik in lingvist, pa je šel dlje in leta 1984 objavil esej, kjer je sumiral vse, kar so preučevali, mal razložu semiotiko in nakonc predlagal, kako pa bi vseen premostil ta prepad.

Esej ma naslov Communication measures to Bridge Ten Millennia.

Sebeok je najdu rešitev v edinem, kar pa je preživelo tisočletja in se ohranilo od začetka časov do danes. To so miti in pravljice.

Miti o stvarjenju sveta, o vesoljnem potopu, o pandorini skrinjici in slični se vlečejo že od nekdaj in takorekoč povsod; podobnost teh zgodb - najsibodo sumerske, avstralske, japonske ali indijanske - je neverjetna. Zgodba o Rodopis oz. Pepelki je stara k presica.

Njegov predlog za rešitev označevanja nevarnosti odlagališč radioaktivnih odpadkov je izjemen.

Trajnost in široka razpršenost mitov, legend in pravljic ter njihovih ikonografij nas pelje k prvemu predlogu - informacija [o radioaktivni nevarnosti] naj se prenaša iz generacije na generacijo s pomočjo folkloristike, natančneje s kombinacijo umetno ustvarjenih legend in ritualov.

Sebeok predlaga, da se okol mesta skladišča odpadkov splete venec legend in mitov, ki bi odvračali nepovabljene in nič hudega sluteče goste!

Najbolj pozitivno dejstvo, ki se tiče teh legend in ritualov, je to, da niso geografsko ali jezikovno omejeni, saj lahko nastajajo in se širijo kjerkoli, v vsaki kulturi in vseh jezikih.

Pravljice imajo moč:

Projekt bi rezultiral v ‘lažnih sledeh’, saj bi se neposvečeni izogibali mesta skladiščenja odpadkov zaradi razlogov, ki niso znanstvene ali razumske narave; v bistvu bi se to dogajalo zaradi akumuliranega vraževerja, povezanega s tem območjem.

Hehe, idejo vleče tako daleč, kot jo lahko:

Lahko se predvidi letne rituale, z namenom krepitve vraževerja, in pravljice, ki se vsako leto povedo na določen dan. Pravo resnico [glede radioaktivnosti] pa bi poznala le elitna skupina ljudi, ki jim lahko rečemo ‘atomski svečeniki’. Skupina fizikov, ekspertov za radiacijsko bolezen, antropologov, lingvistov, psihologov, semiotikov in še katerih, ki bi svoje člane izbirali izmed najboljših in jih posvečevali v Skrivnost.

A ni dobr - edina koherentna sporočila, ki so prišla do nas izza časov, ko je Homo postal sapiens, so pravljice! Zato so pravljice edini način, če hočemo kako sporočilo poslati desettisočletja v prihodnost.

pejmo še enkat na začetek: Egipčani so izginili, izginili so nosilci prvotnega, popolnega in svetega jezika - vendar se je o njih ohranila čudovita pravljica, mit, besedilo brez kodiranja (še bolje - z izgubljeno dešifrirno knjigo), ki nas ohranja budne in prek katere se dotikamo tako teh magičnih bitij preteklosti kot še magičnejših bitij časov, ki še razmišljat niso začel, da bi prišli.

pa veseu vikent!

Objavljeno v 24.08.2007 ob 17:45 in zapisano pod petkovanja .