Petkovanje #73 - loterija imperatorja Heliogabala
17.08.2007 ob 17:00Ojla!
He - tole sliko je po neki zgodbi v Historia Augusta naslikal Lawrence Alma-Tadema (tako pedanten, da si je dal voziti vrtnice s francoske riviere, da je vsak rožni listič naslikan karseda detaljno):
Slika prikazuje umor. Umor s cvetovi vrtnic.
Tip v zlatem, ki leži in gleda, kako rožni lističi padajo in dušijo nesrečnike, je rimski cesar Heliogabalus oz. El-Gabalus, eden največjih čudakov v zgodovini.
Tole je on:
Mlad - 14, 15 let - cesar, vzgojen na vzhodu, posvečenec skrivnosti, svečenik vrhovnega boga, bog osebno.
Poleg teh rož in mnogih drugih ekscesov (malicat jezike slavčkov, poročit se z vestalko in podobno) mi je hecen, ker si je zmislu eno prvih loterij v zgodovini. Ker je bil čudak, je bla ta loterija čudna, sodelujoči - novus ordo seclorum - še čudnejši.
El-Gabal je vzhodnjaški, maloazijski bog. Kot je znano, maloazijci, hetiti in mezopotamci ljubijo logiko, celo simetrijo; kraji so polni svetlobe in teme, vladata jim tako kaos kot kozmos. Heliogabal je bil svečenik El-Gabala in vnuk svojih babilonskih dedov: v buhteči Rim, ki je s ponosom nosil znamenja propada, je prinesel do potankosti skoreografiran absurd - kaj pa je drugega lahko pomor s cvetovi? - premišljeno norost, kaotičen red.
Življenje je za ljudi, ki častijo tako boga svetlobe kot boga teme (v imperialnem Rimu tretjega stoletja sta to sohi Heliosa in Uranije), igra navideznih naključij, sunkoviti, nepredvidljivi in blagohotni zamahi Usode so le izidi božanskih žrebanj.
Cesar, ki je svečenik boga in bog, je vrhovni arbiter žrebanj; ko potegne iz vreče alabastrno ploščico z vrezanim simbolom se neposvečenim zdi, da njegovo roko vodi usoda. V resnici je obratno: njegova roka drži uzde naključja.
Loterija, kot jo poznamo danes, je izum največjih pragmatikov v zgodovini, Holandcev. Njihova beseda lot pomeni usodo, staatsloterij pa je izraz neverjetne nečimrnosti Spinozinih dedičev. Sprevržena loterija - plehkost besede srečelov ni nepomembna - ima danes le pozitivne dobitke! Mezopotamec, ki bi vajeno čakal v vrsti za srečke, bi bil zgrožen nad tem neravnovesjem, pravo blasfemijo: sreča je v njegovem simetričnem duhu sestavljena iz dveh polovic, kje so torej nesrečni dobitki?
Heliogabal ni bil - pa čeprav je tako izgledal - neuravnovešen. Čeprav moški, je vedel, poslušal in skrbel za svojo žensko polovico, zabaljačem, pamfletistom navkljub:
A zakaj
čakajo? Mar ni prav zdaj
čas, da se podvržejo
frigijskim navadam
in - da dokončajo delo -
z nožem odsečejo
ta nepotrebni kos mesa?
Črni sli so švigali po Rimu in vabile rimljane na dvor. Fortuna ex specto! Vsak, ki je bil povabljen na dvor - ki mu je bilo ukazano, naj pride - je prišel. Pojedina z žrebom sub rosa, pod pokroviteljstvom neskončne imperatorjeve milosti.
Kako je to zgledal - vsak je dobil školjko, na kateri je bil vrezan simbol; školjka z enakim simbolom je romala v z zlatom prešito svileno vrečo.
Po simpoziju - knjige, slike in filmi o rimskih cesarjih delajo krivico dvornim pojedinam - je klicar prebral dobitek, ki se je imel izžrebati, imperator osebno pa je segel v vrečo in izvlekel školjko s simbolom. Dobitek je šel tistemu, ki je imel enak simbol.
“Sto aureusov!”
“Sto rasnih konj!”
“Sto suženj, same device!”
Okej, tole je sumljivo znano. Fejst dobitki. Ampak …
“Sto muh!”
“Sto polhov!”
“Sto bikovih penisov!”
E? Tole pa je že bolj podobno svečeniku El-Gabala. Seveda se ni ustavil tu:
“Sto dni ječe!”
“Sto let veslanja na galeji!”
“Sto puščic v telo!”
Mater, kam zabredejo črnolasi vzhodnjaki … Dobitki so postajali vse bolj nenavadni, koreografija žreba vse bolj zapletena. Pojavil se je dobitek, ki je pomenil sto žrebov; žrebi so postali povezani. Nekoga so zabodli, neko hišo zgradili, kot je zapovedal žreb. Apokrifna zgodba - pa saj so vse take - pripoveduje o sužnju, ki je ukradel školjko s simbolom; zadela je sto dni ječe. Kazen za krajo školjke-srečke je bila sto dni ječe. Sprijena grška filozofija je dala dolgotrajno debato o tem, zakaj naj suženj preždi sto dni težke ječe: stoično ker je ukradel srečko - in metafizično ker je Usoda tako hotela.
Heliogabala so umorili pretorijanci - nikdar ne bomo izvedeli, če so to storili iz pohlepa, iz strahu ali po neizprosnem ukazu. Rimski imperij se je sesul, vzniknile so nove navade in nove loterije. Pa vseeno - kaj, če so vsi ti dogodki le posledica zapletenih, med sabo povezanih žrebov?
Zgodi se - ko utrgamo štiriperesno deteljico ali smo priča utrnjenju zvezde - da se oglasi nekje v nas skrivnostno maloazijsko božanstvo in zašepeče:
“Naključni red, kaotično vesolje, navidezna Usoda! Zapoved se glasi: sto …”
————————————————————————
p.s.
Cassius Dio piše, da so nesrečni Heliogabalovi dobitki izmišljija. Kirchner - in z njim Oparin - pove, da žrebanja potekajo od začetka časov (ki ga Kirchner vidi v stvarjenju sveta, Oparin pa v trenutku nastanka prve organske molekule v prajuhi). Nekateri so trdili, da se žreba že od vekomaj in da se bodo nadaljevala v neskončnost, nato je Hubble dokazal, da obstaja prvi žreb; njegovo brbotanje sta ugledala Penzias in Wilson.
————————————————————————
Veseu vikent in:
