petkovanja in pondelkovanja

O - še neki o master of entropy, o črnih luknah in … hiphopu?

Stephen Hawking … MC Hawking!

E=mc Hawking

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Trash Talk
Oh, yeah!
Damn, this is smooth.
Yo, a lot of people been askin’ what the Hawkman’s all about, this one’s for you.

Verse 1
“E” stands for energy, yo that’s me,
I’m a brilliant scientist and a dope MC.
Before you step to me I’d think twice G,
I’m the Lord of Chaos, King of Entropy.
You down with it? I motherfuckin’ hope so,
’cause if you’re not, I got a motherfuckin’ rope yo!
I’ll string you up, from a big-ass tree,
with a sign round your neck that says, “Wack MC”.
There ain’t another motherfucker hard like me,
I’m a universal constant, I’m a singularity.
Got Doomsday at my back with fat-ass tracks,
he pumps funk in the cracks and cuts wax with an axe.
So listen up bitch, ’cause there may be a test,
my style is smooth, but it’s hard to digest.
My science is tight, rhymes faster than light,
like a ton of TNT I’m about to ignite.

Chorus
E=mc,
E=mc Hawking!

Verse 2
I explode like a bomb, no one is spared,
my power is my mass times the speed of light squared.
Hoes on my tip, 15 bullets in my clip,
my hand rests heavy on my pistol grip.
Doomsday cuts it up like a Shaolin monk,
pumping the funk in your junk-trunk punk.
There’s no escaping here, I’m gonna beat you out of shape,
like a fucking black hole even light can’t escape.
Got the mind to bust a rhyme to make your brain bleed,
other rappers talk shit, but they gotta concede,
that I’m a 3 sandwich eatin’, super-model meetin’,
step to me punk and you’re gonna get a beatin’.
So listen up bitch, ’cause there may be a test,
my style is smooth, but it’s hard to digest.
My science is tight, rhymes faster than light,
like a ton of TNT I’m about to ignite.

Chorus

Trash Talk
Break down!
Ah yeah, that’s right, E=mc Hawking motherfuckers!
God damn, that was some stanky-ass funk.
Somebody open a motherfuckin’ window.
Yo Doomsday, take us out.

hudo

pa veseu vikend!

Hole!

Hole je star jamarski pozdrav, ki ga dons uporablam, ker se bomo spustil v jame - in se še mal dotaknil insektov (zgelda de je avgust tak mesec) …

Slovenija mrbit ni nevem kolk douga pa šroka, ma je pa ful globoka. Kaninsko pogorje je itak čist preluknano, okol Laz pri Logatcu pa nej bi blo itak največ jamskih vhodov na kvadratni kilometer na svetu. Pr nas je čez 8.000 registriranih jam (usaka lukna k se da skoz prit pa je dalša od 5 m je jama); mamo najstarejši načrt jame, pa prvo turistično jamo, pa kras (pa dolina pa še kej) je mednarodni tehnični termin itd.

Jame so tud polne žiulejna - tole usi poznamo, kenede:

(usput, človeška ribica je zaradi svoje nežne strukture najboljša kar surova, v solati - malo bazilike in soli, pokapljamo z olivnim oljem in limoninim sokom, pustimo v hladilniku eno uro, okrasimo z barvitimi škrgami)

Pa tegale drobnovratnika Leptodirus hochenwarti:

ki je usput prva jamska žival ever najdena - Luka Čeč ga je najdu leta 1831, Ferdinand Schmidt opisu in klasificiru, ankar je ratu svetovna znamenitost in z njim se je začela speleobiologija.

Ma nartabolši je pa tale:

Živi izključno v Sloveniji, kar pomeni, de je totaln endemit. Ker je slep (itak, ane), pripada rodu Anophthalmus, brezokcev. Sicer pa je dost beden in pretežno nezanimiv. Dolg je prbližen pol centimetra, malca ličinke drugih jamskih insektou.

Pa je kljub temu izjemno iskan zbirateljski predmet, in brezvestni lovci ga iz jam okol šempetra pri celju kradejo kot srake, da smo par uhodov kar zazidat moral. Kaj pa je na tem hroščku tolk zanimivga?

Oscar Schneibel je bil biolog in zbiralec čudnih rastlin in žvali, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja živel v Ljubljani in se zelo zanimal za jamsko favno. Leta 1933 mu je nekdo prodal primerek tegale hrošča. Oscar je ugotovil, da gre za novo vrsto, opisu ga je in klasificiru - in mu dal ime.

In takrat je tale hrošček ratu slaven. In je slaven še danes - pa čeprav je to slava dvomljive vrste …

Oscar je bil navdušen privrženec enga nemca, prav oboževal ga je in koval v zvezde, zato je tegale hroščka sevede poimenoval po svojmu heroju. Še več - poslal mu je primerek z opisom in imenom, oni pa je bil počaščen in navdušen in mu je nazaj poslal zahvalno pismo.

Hroščku je ime Anophthalmus hitleri.

Tale bogi hitlerjev hrošček je resno ogrožen zaradi zbiralcev adolfove memorabilije; cel primerek gre za 3.000 EUR! V Sloveniji je na rdečem seznamu ogroženih vrst in nanjga zlo pazjo. Tud tko, da so par jam zaprl.

hehe. skini si zdej uhka hrošča dajo na zastavo. najbolš v close-upu:

———————————————————————–

p.s.
eni nagravžni hrošči (slime-mold beetles) se imenujejo Agathidium bushi, A. cheneyi in A. rumsfeldi. Mamo mravlo, ki ji je ime Proceratium google, mamo nekej kar mu je ime Agra schwarzeneggeri, pa trilobita panksa Arcticalymene viciousi in A. rotteni.

Bohve kuko zveni školjka Fernandocrambus chopinellus, ki nosi Chopinovo ime …

to je to od imen. dršte se

Oj, še mal arogantnega ignoriranja avtorskih pravic …

ma morm še tole dat …

bobrji božič :)

ljuBko, pomoje …

Pozdrav, Homo faberji!

Ker je vsak človek po srcu strojnik, zato danes nekaj za srce

Se zgodi, da avijon preveč naložijo. Pa štarta po stezi, dobi neko hitrost (ki je sicer premejhna za letet!) - in se vzdigne v luft. Leti tkole neki metrov nad tlemi brez problemov. Nakar se vzpne višje - in kto da bi vzgon nehu delat, avijon strmoglavi. Kaj se zgodi?

Gre za “efekt zračne blazine” oz “učinek tal” (Wing In Ground Effect). Avijon leti - drugače od čmrlja, ki leti z močjo lastne arogance - zarad razlike v pritisku zraka nad in pod krilom. To je dinamični vzgon; pod krilom zrak teče počasneje, nad njim pa hitreje, zato razlika v pritiskih, ki drži avijon v zraku (jest to čist ne verjamem, zato me je groza letet, k sm pripet na nekej, kar ni pripeto na nič).

Ta razlika v pritisku pa nardi še nekej: spodej teče zrak od trupa ven; nad krilom pa zrak teče od zunanjega roba krila proti trupu. To povzroči vrtinčenje na vrhu krila, to vrtinčenje pa bremza, k je večji zračni upor.

Zdej, ko pa avijon leti sam neki metrov od tal (načeloma polovico tolk visok kokr ma čez krila), se tla umešajo v tvorbo teh vrtincev. V splošnem se vrtinci ne morjo razvit - kar pomeni, da je ful manjši upor, kar pomeni, da avijon lahko leti, čeprav ima tehnično premal brzine.

Zdej, tale učinek tal je biu razlog, da sta se brata Wright sploh dvignla od tal. Pa lepo se ga vid, če nardite avijonček iz papirja in ga gledate, kako pade proti tlem, tik nad tlemi pa lepo zajadra in se pele še par metrov.

Zdej gremo pa v sredo hladne vojne in na posnetke ameriških vojaških satelitov.

Okol leta 1985 so ti sateliti na obali Kaspijskega morja posnel nekaj tazga:

Tole zgleda ko avijon, k ma predkrilca, ful velik rep, pa pou kril mu manjka. Kva zavraga je to? Še huj so bli amerikanci zmedeni, ko je več takih stvari začel šibat po kaspijskem morju ko snete matike. Pazi, reč je čez 70 metrov dolga!

No, gre za čist zmešano reč, za vozilo, ki izkorišča učinek tal, za reč, ki so jo sovjetski inženirji rekl ekranoplan.

Šlo je za top secret vojaški projekt, narest avijon, ki bi lahko letel pod radarjem, biu hiter k svina in bi ga nucal proti podmornicam in pa za kake jedrske rakete strelat. tkole zgleda ekranoplan razreda Lun od blizu:

Ekranoplan MD-160, razred Lun. Dolžina 73 metrov, čez krila 44 metrov, 19 metrov visok, težek 350 ton. 8 turboreaktivnih motorjev (na predkrilcih, po štirje levo in desno od nosa, vsak po 127.4 kN potiska. 500 km/h.

v akciji:

se spomnete “hidrogliserjev” ?

da se ve, da je vojaški:

Ko se dvigne iz vode in poleti tik nad gladino, je Lun ena najimpresivnejših premikajočih se reči, kar jih je gdaj blo. Glejte tole:

No, upam, da je vaše strojno srce potešeno. Naslednič pa ziher kej lepga, pa poetičnega, pa …

Pa veseu delovn tedn!

Ojla!

Vem, de je teško, ma useen ponovno začenjamo čist na začetku, pr egipčanih in njihovih hieroglifih.

Ampak bomo bli pr njih čist mal, pol nas bo pa odnesl od tam do leta 1984 in naprej v prihodnost - fejst v prihodnost. oblubm

Skratka, tole:

so egipčanski hieroglifi. Ime pride iz grščine - ἱερός (hierós svet) and γλύφειν (glýphein vrezati, pisati), se pravi, sveti napisi. To ime ubistvu marsikej pove.

Proto hieroglifi so iz 3 tisočletja pred našim štetjem, pol so se pa razvil v standardno pisavo in so bli okol 800 pr.n.š berljivi vsem. Za “navadne ljudi” se je razvila hieratična in potem demotska pisava z bolj stiliziranimi znaki. Ko je Egipt pomalical Aleksander Veliki (5 stoletje pr.n.š), so Egipčani grdo gledal na tujce, in umetnost branja hieroglifov je postala razlikovalni element med pravimi egipčani in barbari.

Nekaj sto let zatem je le malokdo znal brati hieroglife. Na njih so začel gledat kot na svete zapise, kot na mistična in alegorična znamenja. Simboli Skrivnosti.

Zadnji znan zapis v hieroglifih je iz leta 396 našega štetja. Od začetka do konca so zdržal enih 3.600 let.

Pičlih sto let zatem je neki Horapolo (Horus Apolon?) napisal knjigo Hieroglyphica, kjer je “prevedel” pomene hieroglifov v grščino. To je sevede naredu use narobe. V 5. stoletju n.š. ni več noben šteku, kaj so egipčani pisal.

O poskusih prevajanja hieroglifov, ki se je razbohotilo v renesansi (takrat so mislil, da hieroglifi pripovedujejo hermetično Skrivnost in absolutno Znanost), nebi preveč V splošnem so mel vsi tolk narobe, da je kvečjem smešn.

tole:

bi egipčan pred tritisoč leti verjetno prebral “ded uosir“, prepisal v latinico kot dd Wsr, pomeni pa “Oziris pravi” (tudi “dana moč”). Prav ta hieroglif je Athanasius Kircher leta 1652 prevedel kot “Izdajstvo Tajfuna se konča pri Izidinem prestolu; vlažnost narave ohranja Anubisova budnost.“

Skratka - krneki.

Okej pol je Champolion prevedu vse prav in dons mamo online prevajalnike (”tvoje ime v hieroglifih!” ipd., naprimer tlele: http://www.touregypt.net/ename/ ). Ampak to ni point tega zapisa.

Vsak hieroglif je znak. Usmerimo našo pozornost v tale znak:

Vsi vemo, kaj pomeni. Prvič so ga narisal leta 1946 v laboratorijih Berkeleyske univerze. Znak je torej star 60 let.

Ta znak najde svojo mesto marsikje - recimo, na odlagališčih jedrskih odpadkov.

Procesi pri izdelavi ter razgradnji jedrskega goriva sproducirajo velke količine izjemno radioaktivnih odpadkov. Taki otpatki tolk sevajo, da so vroči. Na leto na svetu nardimo 12.000 ton takih smeti.

Zdej, te radioaktivne odpadke je treba nekam spravit. Leta 1978 so američani začel iskat kako fajn goro, v katero bi zvrtal ful globoko lukno, not nabasal te smeti in zaprl.

Na vhod bi pa napisal nekej kot - pozor, radioaktivno! ne vstopaj! smrtno nevarno! najstrože prepovedana pot! - da nebi kaki radovedneži ali tatovi not šli in se obseval do smrti.

In tle so pa nabasal na semiotičen problem. Namreč - ti high-level jedrski odpadki bojo radioaktivni še 10.000 let.

Kako in s čim napisat sporočilo, ki ga bojo razumel tudi čez 10 tisočletij?

Originalno: finding a communication measure to bridge ten millenia.

Zakaj je to tak problem, smo vidl prej pri hieroglifih: 200 let mine in nihče več ne zna brat še maloprej najrazširjenejše in najbol doterane pisave na svetu. Ne brat ne sestra.

Pred 10.000 leti so delal jamske slikarije, katere pomene razumemo lih tko, ko Kirchner hieroglife - najbrž prav nič. Najdlje trajajoči političen sistem v zgodovini je blo prav Egiptovsko kraljestvo - recmo 3500 let. Stari Rim (če štejemo od začetka republike do konca Bizanca): 2000 let. Tisočletni rajh: 12 let. Pax Americana: dobrih 60, zaenkrat še traja.

Skratka, lahko smo prepričani, da bojo vsi naši jeziki, pisave, simboli, konvencije itd. pušile v bitki s časom. Da bojo vsi dogovorjeni pomeni šli rakom žvižgat v kratkem in da karkol napišemo, nekoč nekdo ne bo znal prebrat.

Kar je za skladišča visokoradioaktivnih jedrskih odpadkov resen problem. Ker jim - ljudem prihodnosti, obiskovalcem iz vesolja, nanovo evoluiranim brihtnim bitjem - mormo povedat, da ne sem hodit, ker bo štala.

Tole je vhod v Yucca Mountain, predlagano skladišče takih odpadkov:

Leta 1980 je ameriško ministrstvo za energijo, potem ko je nabasalo na problem, kaj čmo nad tale vhod napisat, ustavnovilo posebno Human Interference Task Force, ki naj bi problem najprej preučila, potem pa rešila.

Pa so preučili in ugotovili slednje: to se ne da. Z znanimi kanali prenašanja sporočil (slike, pisava, govor) se deset tisočletnega prepada med generacijami enostavno ne da premostit.

Thomas A. Sebeok, semiotik in lingvist, pa je šel dlje in leta 1984 objavil esej, kjer je sumiral vse, kar so preučevali, mal razložu semiotiko in nakonc predlagal, kako pa bi vseen premostil ta prepad.

Esej ma naslov Communication measures to Bridge Ten Millennia.

Sebeok je najdu rešitev v edinem, kar pa je preživelo tisočletja in se ohranilo od začetka časov do danes. To so miti in pravljice.

Miti o stvarjenju sveta, o vesoljnem potopu, o pandorini skrinjici in slični se vlečejo že od nekdaj in takorekoč povsod; podobnost teh zgodb - najsibodo sumerske, avstralske, japonske ali indijanske - je neverjetna. Zgodba o Rodopis oz. Pepelki je stara k presica.

Njegov predlog za rešitev označevanja nevarnosti odlagališč radioaktivnih odpadkov je izjemen.

Trajnost in široka razpršenost mitov, legend in pravljic ter njihovih ikonografij nas pelje k prvemu predlogu - informacija [o radioaktivni nevarnosti] naj se prenaša iz generacije na generacijo s pomočjo folkloristike, natančneje s kombinacijo umetno ustvarjenih legend in ritualov.

Sebeok predlaga, da se okol mesta skladišča odpadkov splete venec legend in mitov, ki bi odvračali nepovabljene in nič hudega sluteče goste!

Najbolj pozitivno dejstvo, ki se tiče teh legend in ritualov, je to, da niso geografsko ali jezikovno omejeni, saj lahko nastajajo in se širijo kjerkoli, v vsaki kulturi in vseh jezikih.

Pravljice imajo moč:

Projekt bi rezultiral v ‘lažnih sledeh’, saj bi se neposvečeni izogibali mesta skladiščenja odpadkov zaradi razlogov, ki niso znanstvene ali razumske narave; v bistvu bi se to dogajalo zaradi akumuliranega vraževerja, povezanega s tem območjem.

Hehe, idejo vleče tako daleč, kot jo lahko:

Lahko se predvidi letne rituale, z namenom krepitve vraževerja, in pravljice, ki se vsako leto povedo na določen dan. Pravo resnico [glede radioaktivnosti] pa bi poznala le elitna skupina ljudi, ki jim lahko rečemo ‘atomski svečeniki’. Skupina fizikov, ekspertov za radiacijsko bolezen, antropologov, lingvistov, psihologov, semiotikov in še katerih, ki bi svoje člane izbirali izmed najboljših in jih posvečevali v Skrivnost.

A ni dobr - edina koherentna sporočila, ki so prišla do nas izza časov, ko je Homo postal sapiens, so pravljice! Zato so pravljice edini način, če hočemo kako sporočilo poslati desettisočletja v prihodnost.

pejmo še enkat na začetek: Egipčani so izginili, izginili so nosilci prvotnega, popolnega in svetega jezika - vendar se je o njih ohranila čudovita pravljica, mit, besedilo brez kodiranja (še bolje - z izgubljeno dešifrirno knjigo), ki nas ohranja budne in prek katere se dotikamo tako teh magičnih bitij preteklosti kot še magičnejših bitij časov, ki še razmišljat niso začel, da bi prišli.

pa veseu vikent!

Oi!

Tokrat pa nekej o kmetijstvu - in mravljah.

Civilizacija se je rodila takrat, ko smo si prvič podredili naravo in postali - kmetje. Vsaj tako si veselo domišljamo, čeprav ne bi nikdar pogledali čudovite reliefe sumerskih kraljev in rekli: ejga - kmet.

Za kmete je že Montaigne (pa Ezop in sličnih basnerji, pa Rousseau in idiliki, pa oh in uh usi …) vzkliknil, da so pridni kot mravljice. S tem, da se uresnic sploh ni zavedal, kako prav ima.

Pred 170 milijoni let se je pojavla - mravlja. Čez nekaj miljonov let so prišle kritosemenke in mravlje so se razbohotile. Pred 60 miljoni let so osvojile vrh evolucije in izumle nekej, za kar je tkim. sapiens slišal šele pred kratkim.

Izumle so civilizacijo; družbo in njen temelj - kmetijstvo.

Kmet izseče gojzd in ohrani samo tiste rastline, ki mu ustrezajo.
Kmet goji hrano zase na posebej narjenih njivah.
Kmet pase ali v hlevih goji živino.

Kmet je kot mravlja - zato, ker je mravlja itak kmet. Pa si poglejmo nekaj osupljivih primerov:

Prvi: krojaške mravlje. Vrtičkarji.

Krojaške mravlje (leafcutter ants, če ute guglal; družina Formicidae, pleme Attini, rodova Atta in Acromyrmex, skupaj 39 vrst) so izjemno polimorfične, se prav, delijo se v kaste (delavci, vojaki itd.) kot nasploh use mravle, sam da so tle res velke razlike; tanajmanjši majo premer glave manj ko milimeter, tanajvečji vojaki so več ko centimeter pa pou dougi in majo premer glave čez 7 milimetrou.

(dva medija in minor)

Tipično mravljišče krojaških mravel ma do 10 metrov premera in sega do 6 metrov globok; prek 2000 sobic ma in skupni volumen čez 20 kubičnih metrov. Skratka, orjaška struktura. U takmule mravlišu žvi enih osem miljonov krojaških mravel, ki v teku let skoplejo in vn zmečejo 40 ton zemle.

Jejo pa tkole: kot ime (predvsem angleško) pove, režejo liste. Tavečje mravle odgriznejo steblo lista in podajo list mal manjšim, ki ga razrečejo na kose in potem te kose listov odnesejo v gnezd (kot vidimo zgoraj). Tkole lahko krojaške mravle razlistijo povprečno drevo v manj kot 24 urah.

U gnezdu kos lista predajo še manjšim mravlam, ki ga razrežejo na še manjše koščke. Pol te koščke prevzamejo čist tanartamanjše in jih zgrizejo v kašo.

In pol to listno kašo jejo?

E - ne.

Ko se je mlada krojaška matica parila, skople lukno v zemljo in tako začne novo kolonijo. Iz mravljišča, kjer se je izvalila, je odnesla nekej, kar bo vir energije za bodočo superdružino. To nekej da na tla skopane sobice, ji dal mal za jest in ono začne rast.

To je gliva, ena iz družine Lepiotaceae. In to glivo hranijo krojaške mravlje z listno kašo, da raste in raste. Do velikosti človeške glave. Še več, mravlje s seboj nosijo posebno bakterijo, ki preprečuje, da bi glivo napadla plesen; mravlje skrbijo za svoje vrtove, jih trebijo čistijo, gnojijo, ščitijo in - žanjejo. Gliva raste, minimi jo nabirajo, vsi skupej pa malicajo. In srečno živijo že miljone let. Veseli vrtičkarji

————————————————————————

Drugi primer formiagrikulture: mravlje hudičevega vrta. Izkrčevalci.

(Myrmelachista schumanni)

V amazonskem pragozdu indijanci dostikrat naletijo na nenavadne združbe dreves. Pragozd slovi po svoji biodiverziteti in je na enem hektarju ponavad več tisoč vrst - tlele pa naenkrat nabašejo na prostor, nekaj deset metrov v premeru, kjer raste samo ena vrsta dreves - in nič drugega. Največji znana taka združba ma 328 dreves na 1200 kvadratnih metrih in je - kot kaže - stara 800 let.

Indijanci so sevede našli pravilen odgovor: to je vrt zlega duha, Chuyathaqija.

Mi, k smo bol pritlehni, smo iskal druge odgovore in odkril zanimivo reč: na teh hudičevih vrtovih raste sam ena vrsta dreves, Duroia hirsuta - in sam ena vrsta mravl.

Kaj se dogaja?

Tele hudičeve mravle si najraj delajo gnezda v Duroia hirsuta - in samo v njih. In mravle grejo in pobijejo vse ostale rastline. Presice mejhne v poganjke rastlin, ki niso Duroia hirsuta, vbrizgajo svojo kislino, da crknejo. Rastlina, ki je fasala odmerek mravljičje kisline, začne odmirat v 24 urah! In tko si mravle hudičevke nardijo velik placa za svoja mravliša - za danes in za jutri. Izkrčijo gozd.

(amazonski hudičevi vrtovi, združbe Duroia hirsuta in Myrmelachista schumanni)

————————————————————————

In še tretji primer mravelj-kmetov (kmravel?).

Myrmica sabuleti. Živinorejci.

Erneste Antoine de Formis piše (E. A. de Formis, Ecrivains inconnus, VII./b; Gallimard 1926), da je manj znani brat Emila Zolaja, Gorgon Zola, nekoč veseli družbi omenil čudovito zgodbo o Metulju, ki ga - ko je mlad - ugrabi zlohotna horda Mravelj in ga drži ujetega v najtemnejših kamrah svojega Mravliša. Metulju po mnogih dogodivščinah uspe pobegniti, Zolajev opis zaključnega prizora - Metulj razširi krila in odleti sončnemu vzhodu naproti, Mravlje nemočno in pritlehno zrejo za njim - pa je povzročil, da so tistio jesen vse pariške dame nosile plisirana krila, potiskana z metulji.

Zgodba je - kot pač večina pariških - napol resnična.

Tale metulj, modrinček,

leže jajčeca, iz katerih se razvije ličinka. In pride naša mravlja, najde ličinko - in jo odnese!

Ličinke prinesejo v mravljišče, kjer je posebna sobica zanje. Čista, brez bakterij in parazitov, ki bi lahko ličinkam škodili, lepo opremljena - vejice, na katere se ličinke primejo - in seveda klimatizirana. Kajti mravlje točno vedo, kakšno temperaturo potrebujejo tele ličinke - da se ne zabubijo in ne razvijejo v metulja.

Zakaj mravlje to počnejo? Ja - tele ličinke majo hecno navado, da če jih potapljaš po hrbtu, izločijo kapljico sladkega soka. Ki je mravlam blazno všeč.

Zato mravlje na vse kriplje skrbijo za ličinke, jim nosijo nektar, jih čistijo, gladijo in božajo. Ličinka je pri mravlah ko bubreg v loju - oz. kot ličinka v mravljišču. še bolje: kot krava v hlevu, če uporabimo primero, staro komaj nekaj tisoč let.

Metulji in mravlje si tkole vzajemno koristijo že miljonletja. Verjetnost, da ličinka prežvi, je znotrej mravliša 300 krat večja, kot zunej!

Da zaključimo - ličinka pa se vseeno zabubi in neha proizvajat sladki sok. Bi človk reku, da jo bojo mravle pomalcale - nenazadne je taka buba bogat vir beljakovin.

Ma to bi reku človk, ne mravla: le-one lepo skrbijo za bubo, in ko se iz bube izvije metulj -

- mu mravlje očistijo krila, ga primejo, po zamotanih hodnikih odpeljejo do izhoda - in ga spustijo!

Zakaj? Zato:

Metulji nardijo nove ličinke, in cikelj se ponovno obrne, kot se je obrnil že ničkolikokrat in se še vsaj tolikokrat bo.

Eto, to je to. Pazte, komu rečete - kmjot …

Pa veseu delovni teden!

Ojla!

He - tole sliko je po neki zgodbi v Historia Augusta naslikal Lawrence Alma-Tadema (tako pedanten, da si je dal voziti vrtnice s francoske riviere, da je vsak rožni listič naslikan karseda detaljno):

Slika prikazuje umor. Umor s cvetovi vrtnic.

Tip v zlatem, ki leži in gleda, kako rožni lističi padajo in dušijo nesrečnike, je rimski cesar Heliogabalus oz. El-Gabalus, eden največjih čudakov v zgodovini.

Tole je on:

Mlad - 14, 15 let - cesar, vzgojen na vzhodu, posvečenec skrivnosti, svečenik vrhovnega boga, bog osebno.

Poleg teh rož in mnogih drugih ekscesov (malicat jezike slavčkov, poročit se z vestalko in podobno) mi je hecen, ker si je zmislu eno prvih loterij v zgodovini. Ker je bil čudak, je bla ta loterija čudna, sodelujoči - novus ordo seclorum - še čudnejši.

El-Gabal je vzhodnjaški, maloazijski bog. Kot je znano, maloazijci, hetiti in mezopotamci ljubijo logiko, celo simetrijo; kraji so polni svetlobe in teme, vladata jim tako kaos kot kozmos. Heliogabal je bil svečenik El-Gabala in vnuk svojih babilonskih dedov: v buhteči Rim, ki je s ponosom nosil znamenja propada, je prinesel do potankosti skoreografiran absurd - kaj pa je drugega lahko pomor s cvetovi? - premišljeno norost, kaotičen red.

Življenje je za ljudi, ki častijo tako boga svetlobe kot boga teme (v imperialnem Rimu tretjega stoletja sta to sohi Heliosa in Uranije), igra navideznih naključij, sunkoviti, nepredvidljivi in blagohotni zamahi Usode so le izidi božanskih žrebanj.

Cesar, ki je svečenik boga in bog, je vrhovni arbiter žrebanj; ko potegne iz vreče alabastrno ploščico z vrezanim simbolom se neposvečenim zdi, da njegovo roko vodi usoda. V resnici je obratno: njegova roka drži uzde naključja.

Loterija, kot jo poznamo danes, je izum največjih pragmatikov v zgodovini, Holandcev. Njihova beseda lot pomeni usodo, staatsloterij pa je izraz neverjetne nečimrnosti Spinozinih dedičev. Sprevržena loterija - plehkost besede srečelov ni nepomembna - ima danes le pozitivne dobitke! Mezopotamec, ki bi vajeno čakal v vrsti za srečke, bi bil zgrožen nad tem neravnovesjem, pravo blasfemijo: sreča je v njegovem simetričnem duhu sestavljena iz dveh polovic, kje so torej nesrečni dobitki?

Heliogabal ni bil - pa čeprav je tako izgledal - neuravnovešen. Čeprav moški, je vedel, poslušal in skrbel za svojo žensko polovico, zabaljačem, pamfletistom navkljub:

A zakaj
čakajo? Mar ni prav zdaj
čas, da se podvržejo
frigijskim navadam
in - da dokončajo delo -
z nožem odsečejo
ta nepotrebni kos mesa?

Črni sli so švigali po Rimu in vabile rimljane na dvor. Fortuna ex specto! Vsak, ki je bil povabljen na dvor - ki mu je bilo ukazano, naj pride - je prišel. Pojedina z žrebom sub rosa, pod pokroviteljstvom neskončne imperatorjeve milosti.

Kako je to zgledal - vsak je dobil školjko, na kateri je bil vrezan simbol; školjka z enakim simbolom je romala v z zlatom prešito svileno vrečo.

Po simpoziju - knjige, slike in filmi o rimskih cesarjih delajo krivico dvornim pojedinam - je klicar prebral dobitek, ki se je imel izžrebati, imperator osebno pa je segel v vrečo in izvlekel školjko s simbolom. Dobitek je šel tistemu, ki je imel enak simbol.

“Sto aureusov!”
“Sto rasnih konj!”
“Sto suženj, same device!”

Okej, tole je sumljivo znano. Fejst dobitki. Ampak …

“Sto muh!”
“Sto polhov!”
“Sto bikovih penisov!”

E? Tole pa je že bolj podobno svečeniku El-Gabala. Seveda se ni ustavil tu:

“Sto dni ječe!”
“Sto let veslanja na galeji!”
“Sto puščic v telo!”

Mater, kam zabredejo črnolasi vzhodnjaki … Dobitki so postajali vse bolj nenavadni, koreografija žreba vse bolj zapletena. Pojavil se je dobitek, ki je pomenil sto žrebov; žrebi so postali povezani. Nekoga so zabodli, neko hišo zgradili, kot je zapovedal žreb. Apokrifna zgodba - pa saj so vse take - pripoveduje o sužnju, ki je ukradel školjko s simbolom; zadela je sto dni ječe. Kazen za krajo školjke-srečke je bila sto dni ječe. Sprijena grška filozofija je dala dolgotrajno debato o tem, zakaj naj suženj preždi sto dni težke ječe: stoično ker je ukradel srečko - in metafizično ker je Usoda tako hotela.

Heliogabala so umorili pretorijanci - nikdar ne bomo izvedeli, če so to storili iz pohlepa, iz strahu ali po neizprosnem ukazu. Rimski imperij se je sesul, vzniknile so nove navade in nove loterije. Pa vseeno - kaj, če so vsi ti dogodki le posledica zapletenih, med sabo povezanih žrebov?

Zgodi se - ko utrgamo štiriperesno deteljico ali smo priča utrnjenju zvezde - da se oglasi nekje v nas skrivnostno maloazijsko božanstvo in zašepeče:

“Naključni red, kaotično vesolje, navidezna Usoda! Zapoved se glasi: sto …“

————————————————————————

p.s.

Cassius Dio piše, da so nesrečni Heliogabalovi dobitki izmišljija. Kirchner - in z njim Oparin - pove, da žrebanja potekajo od začetka časov (ki ga Kirchner vidi v stvarjenju sveta, Oparin pa v trenutku nastanka prve organske molekule v prajuhi). Nekateri so trdili, da se žreba že od vekomaj in da se bodo nadaljevala v neskončnost, nato je Hubble dokazal, da obstaja prvi žreb; njegovo brbotanje sta ugledala Penzias in Wilson.

————————————————————————

Veseu vikent in:

No, de nabo use tolk grozn za pondelk, pa še eno eklatantno in vobče nesprejemljivo, gnusno in kaznivo kršenje avtorskih pravic:

ZAKLENJENA VRATA
tragedija

Devet ljudi spremlja, kako sedem drugih umre. Vse se zgodi v realnem času, od osmih zjutraj do devetih in dvanajst minut, prvega februarja 2003.

SCENOGRAFIJA:

predstavljajte si poveljniški most vesoljske ladje iz B filmov z začetka osemdesetih. Veliki ekrani, na katerih bežijo stolpci številk; mize, razporejene v polkrogu, na mizah računalniški zasloni.
Polkrog sestavlja sedem miz, ena pa stoji v središču. Osem udobnih stolov.
Na steni je velika ura, ki spominja na tiste z letališč (flipflop; ura kaže ure, minute in sekunde) poleg ure je velik, star zvočnik.
Vse osebe imajo na glavi slušalke, pred usti mikrofon.
Dialoge slišimo neposredno ter hkrati prek zvočnikov. Veliko pogovorov moti prasketanje statike.

DRAMATIS PERSONAE:

Leroy CAIN - Vodja, imenovan tudi Polet ali Šef. Sedi za mizo v središču polkroga.
Richard JONES - Dinamik, imenovan tudi Fido. Sedi na prvem stolu z desne, gledano iz parterja.
NEZNANEC - glas, ki ga slišimo le prek zvočnika.
Charlie HOBAUGH - Komunikator. Drugi z desne, poleg JONESA.
Rich HUSBAND - Pilot, imenovan tudi Kolumbija. Njegov glas slišimo le prek zvočnika.
Mike SARAFIN - Navigator. Tretji z desne, poleg HOBAUGHA.
Jeff KLING - Sistemski, imenovan tudi Mac. Četrti z desne.
Bill FOSTER - Kontrolor, imenovan tudi Zemlja. Peti z desne.
Laura HOPPE - Instrumenti, tudi Inco. Šesta z desne.
Katie ROGERS - Okolje, tudi Ecom. Sedma z desne.

DIDASKALIJE (na kratko):

Vsi nastopajoči sedijo. Njihovi glasovi so brezizrazni in monotoni, gibi redki in odmerjeni. Delujejo izjemno profesionalno in natrenirano. Vojaški pridih. Obrazi brez čustev. Kljub temu, da sedijo izjemno blizu, komunicirajo prek mikrofonov. Vsakič, ko ena oseba pokliče drugo, pove njen delovni naziv (Polet, Dinamik ipd.) in nato še svojega.

PRVO DEJANJE

CAIN: Fido, Polet.

JONES: Povejte, Šef.

CAIN: Smo spustili še drugi balon?

JONES: Da, gospod. Destminutna zamuda bo pri sprejemu podatkov. Približno.

CAIN: In nova ocena za podatke, kdaj bomo imeli DDS tukaj?

JONES: Hm. Recimo še enih 15 minut, da dobimo vse. Upam, da bo prišel na tapravo višino, deset tisoč. To bomo imeli pred deseto, Šef.

CAIN: OK.

NEZNANEC: Richard, a lahko dobiš kaj ven od tistega balona, ki smo ga zgubil na šest tisoč?

JONES: Delajo na tem. Lahko da bomo mel lukno v podatkih.

CAIN: Ne bomo jih stran vrgli. Samo ne bojo popolni.

NEZNANEC: (samo šum in prasketanje iz zvočnika)

CAIN: Povej.

NEZNANEC: Hidravlika ma spet pritisk, dvojna povezava ni potrebna.

CAIN: Hvala.

HOBAUGH: Ej, Kolumbija, Houston, hidravlike dons ne bo treba rihtat. Se vidimo na CARTS.

HUSBAND (iz zvočnika): Razumem, Houston. Hidravlike ni treba rihtat. In gremo na CARTS.

HOBAUGH: Rick, nočm te zdele neki zmest, ampak ne pozabit na one reči, stran tri skozi štiriinštirideset.

HUSBAND: Ja, preverjamo tole. Kontrolo mamo prižgano, počas se prebijamo skoz ostalo. Hvala.

NEZNANEC: Zgleda dobro.

NEZNANEC: (najprej prasketanje, nato sredi stavka) … navigator, prevzemi na 344.

CAIN: Navigator, nisem ujel …

SARAFIN: Kontrola je okej, konfiguracija stran tri skozi štiriinštirideset.

CAIN: OK, hvala. Ej, folk, zdele grem na izhodišča za vstopne manevre.

SARAFIN: (najprej prasketanje, nato sredi stavka) … slučajno dobil dva inertna. Zdej sta nazaj na avtomatiki.

CAIN: Hvala.

SARAFIN: Radi bi, da gremo še enkrat čez 27. So ene par stopinj zunej taprave pozicije.

CAIN: Okej. Sej so šli na avtomatiko pri 27.

HOBAUGH: Kolumbija, Houston; Rick, še enkrat gremo čez 27, prosim. .

HUSBAND (iz zvočnika): Razumem, Houston. Še enkrat 27. Butnil sem krmilo …

HOBAUGH: Ni panike, Rick.

SARAFIN: Polet, zdej majo taprav položaj.

CAIN: Fajn zrihtan.

HUSBAND (iz zvočnika): Čez par minut bomo na 304.

SARAFIN: Tukaj smo pripravljeni.

HOBAUGH: Rick, mi smo pripravljeni za 304.

JONES: Polet…

CAIN: Povej.

JONES: Tile podatki so zlepljeni. To je en moj poskus da dobim vsaj kej od onega balona, ki je šel k hudiču. Zgleda je prišel na 1160; čakamo na podatke od tazadnjega balona.

CAIN: Kako to misliš, zlepljeni?

JONES: Pod šest tisoč nismo dobil nič. Eee, nad šest tisoč. Zato smo nalepli prejšnje podatke na te in dobil oceno.

CAIN: Od kje spuščamo balone? A grejo nad vodo z vetrom od tal do deset tisoč? Od leve, ane?

JONES: Točno, Šef. Mi …

CAIN: Torej štartamo dost stran od HACK - sam pol letijo v napačno smer!

JONES: Ja, ubistvu je tako.

— KONEC PRVEGA DEJANJA —

DRUGO DEJANJE

CAIN: Okej, zdaj čakamo tazadnje podatke od balona, in se bomo potem odločil.

NEZNANEC: Zarolej jih na desno.

KLING: Polet, Mac.

CAIN: Povej, Mac.

KLING: Samo toliko da povem, ravnokar sem zgubil štiri ločene temperaturne kazalce na levi strani vozila, temperaturo hidravlike. (premolk) Dva na sistemu ena in dva na vsakmu od siststemov dva in tri.

(za hip - dramatična glasba)

CAIN: Štir povratne hidravlične temperature?

KLING: Na levih zunanjih in levih notranjih zakrilcih.

CAIN: Okej, a majo karkol skupnega, DSC al MDM al karkoli? Mislim, ti praviš da si jih zgubil vse hkrati?

KLING: No, ne čist hkrati. U enih štirih al petih sekundah.

CAIN: Okej, kje so ti indikatorji? Kje mamo ta inštrumentarij?

KLING: Vsi so v zadnjem delu levega krila, tik pred zakrilci. Nimajo nič skupnega.

CAIN: Nič skupega …

(dolg premolk)

CAIN: Mac, dej povej še enkrat kaj so ti sistemi?

KLING: To so vsi trije hidravlični sistemi, se pravi, dva na levem zunanjem in dva na levem … (prekine ga statika)

CAIN: Okej, štekam.

SARAFIN: Polet, Navigator. Bodemo se z uporom, dobro zgleda.

CAIN: Razumem. Hvala.

(dolg premolk, popolna tišina)

FOSTER: Polet, Zemlja.

CAIN: povej.

FOSTER: Tvoji zrak-zemlja so pripravljeni za odštevanje.

CAIN: Hvala Zemlja, Polet.

SARAFIN: Polet, Navigator.

CAIN: Je vse okej, kontrola, stopnje? Vse normalno pri tebi?

SARAFIN: Kontrola je bila stabilna čez vse zavoje do zdaj. Polet, dobro zgleda, ne vidim nič zunaj parametrov.

CAIN: Okej. Mac, Polet.

KLING: Polet, Mac.

CAIN: Maš vse ostale indikatorje za tvojo hidravliko uredu?

KLING: Vsi so uredu, mamo dobre vrednosti skoz use.

CAIN: In ostale temperature - normalne?

KLING: Ostale so normalne, da gospod.

CAIN: In ko praviš, da si zgubu one, hočeš rečt da so šli na nula (statika prekinja)?

KLING: Vsi štirje so zunaj skale, na nuli.

CAIN: Štirje zunej skale.

KLING: Pa usi so se neki zdrmal, potem pa - kokr sm reku, v parih sekundah usi dol.

CAIN: Okej.

(dolg premolk)

— KONEC DRUGEGA DEJANJA —-

TRETJE DEJANJE

JONES: Polet, Fido

(statika)

CAIN: Fido, Polet.

JONES: Dobil smo oni balon, podatki grejo skoz DDS ravnokar.

KLING: Polet, Mac.

CAIN: Povej.

KLING: Ravnokar smo zgubli pritisk v gumah, leva zunanja in leva notranja, obe gumi.

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, vidmo podatke o pritisku v gumah in nismo razumel zadnjega sporočila.

CAIN (prekine): Razumem. A je problem v instrumentih, Mac?

KLING: Polet, Mac, teli so tud zunej, ven iz … (statika prekinja)

HUSBAND (iz zvočnikov): Razumem. Uh … (statika)

(dolg, dolg premolk)

HOPPE: Polet, Instrumenti.

CAIN: Povej.

HOPPE: (Statika prekinja) … mal trese, smo čist na vrhu repa, ma ni preveč hudo.

CAIN: Mac, Polet.

KLING: Šefe, Mac.

CAIN: Pa ni nobene veze med instrumenti za te gume in onimi za hidravliko od prej?

KLING: Ne, gospod, nobene. Smo pa zgubil še povratni link s sprednjo gumo in glavno desno.

CAIN: Sprednjo gumo in sistemom v desnem krilu?

KLING: Tako je, gospod.

ROGERS: Ee, Polet, Okolje.

CAIN: Okolje?

ROGERS: Mam štiri senzorje temperature na dnu podatkov, ki kažejo nula. Zunaj skale.

(dolg premolk)

HOPPE:Polet, Instrumenti, nisem pričakovala tako hudga udarca na komlinku.

(premolk)

CAIN: Zemlja, kolk mamo še do UHF kontakta, dve minuti?

FOSTER: Tako je, Šef.

(premolk)

SARAFIN: Polet, Navigator.

CAIN: Reci.

SARAFIN: Če se nam zdi, da mamo probleme s kontrolo, bi jest mel pri roki kontrolna navodila, stran štiri skozi trinajst.

CAIN: Ja.

CAIN: Instrumenti, mi smo zavil levo, dobil tazadnje podatke, in ti si pričakvala mal rukerja, samo ne toliko?

HOPPE: Tako je, Polet.

CAIN: Softver na krovu ni spremenil konfiguracije pred izgubo podatkov?

HOPPE: Pravilno, Polet, vse je zgledal okej.

CAIN: Še zmerej v drugem nizu in vse je blo okej?

HOPPE: Drugi niz okej.

(premolk)

HOPPE: Dve minuti do kontakta na Merrit islandu.

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, prevermo zvezo.

JONES: Polet, Fido?

CAIN: Povej.

JONES: PO podatkih z obeh balonov je tkole: pristamemo na 1500 po stezi, bočni veter na levi, se pravi, z leve, steza 33.

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam zvezo.

JONES: Polet, tole bi jest ohranu.

CAIN: Prav.

KLING: Polet, Mac

CAIN: Mac?

KLING: Glede pritiska v gumah - mal so skakal gor pa dol preden so padli na nula, tako da se mi zdi, da so instrumenti.

CAIN: Okej.

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam UHF zvezo.

(premolk)

JONES: Polet, Fido.

CAIN: Povej.

JONES: Teli podatki so mal pozni …

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam zvezo.

JONES: … ampak mislim, da bo veter ostal tak kot je. 1500 dol po stezi se mi zdi čisto v redu.

FOSTER: Polet, Zemeljska kontrola.

CAIN: Reci.

FOSTER: Merrit Island ni dobil nič na radiu.

HOPPE: Polet, Instrumenti, SPC-ji bi moral … (statika prekinja) … in prenizko.

CAIN: Aha.

CAIN: Fido, kdaj pričakuješ sledenje?

JONES: Pred eno minuto, Polet. Že pred eno minuto.

(dolg premolk)

— KONEC TRETJEGA DEJANJA —

ČETRTO DEJANJE

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam zvezo.

(dolg, dolg premolk)

JONES: Nič na C pasu.

CAIN: Razumem.

(dolg, dolg premolk)

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam UHF zvezo.

(premolk)

HOPPE: Polet, Instrumenti.

CAIN: Reci.

HOPPE: Lahko gremo na sekundarni komunikacijski sistem.

(premolk)

CAIN: Okej, dejmo.

HOPPE: Delam na tem.

(premolk)

HOPPE: Polet, Inco. Smo na prvem nizu.

CAIN: Inco?

HOPPE: Komunikacije zamenjane, backup na prvem nizu teče.

CAIN: Razumem.

(dolg premolk)

HOBAUGH: Kolumbija, Houston, preverjam zvezo.

FOSTER: (statika prekinja)

CAIN: Povej.

FOSTER: Merrit Island z eno anteno išče okol.

CAIN: Okej. Fido, Polet.

JONES: Povej, Polet.

CAIN: A mamo kakšne podatke, karkol od sledenja?

JONES: Dobil smo en blip, sam brez podatkov. Eee, ne verjamemo, da je to bil orbiter. Iščemo v C pasu. Brez uporabnih podatkov zaenkrat.

CAIN: Okej. A mamo še kako možnost za sledenje?

JONES: Bom pogledal, prav? Povem, ko bo.

(dolg, dolg, dolg premolk)

CAIN: Zemeljska kontrola, Polet. Zemeljska kontrola, Polet.

FOSTER: Polet, Zemlja.

CAIN: Zakleni vrata.

— K O N E C —

————————————————————————

Drama, ki ste jo prebrali, je resnična. Gre za prepis pogovorov v Mission Control v Houstonu, ko so nadzoroval pristajanje space shuttlea Columbia. Columbia je zarad poškodovanega ščita razpadla v zraku na koščke, sedem astronavtov je za vedno ostalo med zvezdami. Kot je rekel G. W. Bush: “The crew of Columbia may have not returned to Earth, but we know that they are safely home.“

“Zakleni vrata” je izraz, ki pomeni preprosto - nič ven, nič not. Kontrolna soba se izolira, vsi pregledajo svoje podatke in začnejo z analizo. Ko je Leroy Cain kot Flight Controller (Polet) to reku, mu je bilo jasno, da je šlo vse skup k hudiču.

Tolk o tem.
————————————————————————

(Tretje in četrto dejanje najdete tukaj oz. spodaj.)

Ma morm še mau od Vajkarda zatraumerat …

Emm, u Slavi vojvodine Kranjske je nartabol, kuko JVV opisuje ljubezenske prigode graščakov in grajskih gospodičen, konjarjev in spletičen.

Tole:

je Francelj itak pobrau od Valvasorja:

Preden se docela poslovimo od Ljubljanice, moramo še poročati, da biva v njej strah, imenovan povodni mož, in da se večkrat ponoči prikaže. Tako je znan, da ve vsak čolnar in ribič na Ljubljanici kaj o njem povedati.

Ta povodni mož se je kot postaven in zal mladenič nekoč pojavil na plesu na Starem trgu pod lipo. Bila je prva aprilska nedelja, pisalo se je leto 1547.

(…) izbral si je za plesalko sicer lepo nališpano in na zunaj prikupno dekle, ki je bilo kaj živega in razposajenega vedenja in ki je namesto deviško in vzdržno, živela razuzdano.
Mlada lahkoživka in vesela ptičica - njeno pravo ime je bilo Urška Šeferjeva - se je znala njegovemu vedenju prilagoditi in vsem norčavim burkam priravnati, tako da je vse kazalo, češ enako bi se z enakim ne moglo nikdar bolje ujemati in združiti.
Ko sta odplesala najprej nekaj rajev po navadnem načinu, sta se spustila polagoma v obsežnejši ples in začela krožiti vse dalje od prostora, ki je sicer omejeval raj. Tako sta privršela od imenovane lipe mimo stiškega dvorca proti Ljubljanici; le-tu sta, kakor se pravi, pomela - Bog daj, da ne za večno! - zakaj vpričo brodnikov, ki čakajo le-ondi zmerom pripravljeni za prevoz, sta skočila v Ljubljanico in izginila gledalcem izpred oči. A tido pozneje jih ni bilo več videti.
Ob tej dogodbi se je družba tako zgrozila, da je bilo raju še isto uro konec in da si nihče ni upal več začeti ne plesa ne zabave. Posihmal pa so ti sestanki in vesele zabave sploh povsem prenehale. Mlademu svetu pa je služil tale grozni primer kot strašilni nauk, naj se ogibljejo razuzdanosti in goje vzdržnost.

ja, itak … gremo dalje:

Grad IG (od Ljubljane po vodi dve, po kopnem pa ti milje oddaljen) nosi zanimivo, srce parajočo zgodbo:

Leta 1580 je bil lastnik tega gradu gospod Volbenk baron Schnitzenbaum, poročen z gospo Evo Windisch-Graetz; oba sta bila evangelijske vere.
Po smrti barona Schnitzenbauma je grad Ig dobil njegov edin sin. Ta je s silo odvedel neko gospodično Gall ter jo imel zaprto pri sebi v sobi tega gradu. Nekaj iz jeze, nekaj iz žalosti je gospodična požrla nekaj pajkov, da bi z njih strupom pospešila smrt, ki je drugače nikakor ni mogla priklicati. Res je kmalu prišla ter jo s pajkovim strupom odtrgala od sveta. Zaradi tega so gospoda Schnitzenbauma večkrat klicali pred deželno oblast, on pa ni šel, temveč se je zaprl v sobo, kjer je od same žalosti in otožnosti umrl. Z njim sta tudi njegovo ime in njegov rod prenehala.
To pa je eksemplaričen dokaz, da iz sladke korenine nepravilne ljubezni samo grenki sadovi zrastejo.

ježešna :). pa še neki:

Grad CELJE pripoveduje o lepih očeh svakinje grofa Ulrika in o besnjaku:

Ko je tudi gospod Friderik Celjski šel v grob, je po očetu podedoval vlado grof Ulrik, tretji svojega imena in zadnji nekdaj tako slavnega rodu. Bil je od turškega cesarja Amurata svak, ker sta imela za ženo sestri: grof Ulrik je bil oženjen s princeso Katarino, hčerjo srbskega despota Juraja Brankovića (čeprav je bila grške vere in je v njej ostala ter imela svojega posebnega spovednika in kaplana), njena sestra, princesa Marija, pa se je morala zadovoljiti z zakonsko posteljo sultana Amurata II. Ta besnjak je bil njenega očeta, despota, premagal in dal njegovima sinovoma izžgati oči z žarečim železom; tudi z njo bi bil slabo ravnal, ko mu s svojimi lepimi očmi ne bi bila vžgala srca.

kul, ne

zej pa res fertik za ta tedn. uživite!

————————————————————————

p.s.

NUJNO!!!!! UTRINKI!!!!

v noči iz sobote na nedeljo ter iz nedelje na pondelk pejte ven in buljite v nebo. načeloma boste vidli okol 60 do 80 utrinkov na uro (to je po en vsako minuto). Perzeidi. Solze svetega Lovrenca.

————————————————————————

p.p.s.

Avto za punce:

Ojla!

“VRHOVO JE DOLENJSKI grad, dve milji od Novega mesta, deset od Ljubljane; leži prav blizu Gracarjevega turna, med Gracarjevim turnom in Ostrasom, precej pod Gorjanci, na lepem in prijetnem kraju, ki rodi obilo dobrega vina, cele gozdove kostanjev, debelejših in boljših od laških, in zraven še najplemenitejše sadje. Kdor se rad sladka z višnami, ta za svoja usta nikjer tako dobre paše in take množine ne najde ko tu, saj sedita le-tu dve, tri, celo štiri višnje na enem samem peclju.“

Tako piše Johann Weichard Valvasor, Freiherr zu Galleneck und Neudorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg; se pravi, naš Janez Vajkard, od tastarga Valvasorja sin, v svoji Die Ehre des Hertzogthums Crein o gradu Vrhovo leta 1689.

(grad Vrhovo danes)

Valvasor se je na tem gradu vdrugo poročil, zato zanj najde same lepe besede. Je pa nadebudni botanik in član Royal Society v okolici gradu našel eno hecno zel in se jako začudil, da tam raste. Prisluhnimo:

Zdi se mi še omembe vredno, da raste pri tem gradu indijska zel, ki ji na Angleškem in Francoskem pravijo “dutroa“. Ko sem pred dvema letoma, namreč 1687., bil na jesen tukaj, sem jo zapazil pod gradom in se močno začudil, da se je da tu najti. Zato sem vprašal, kako je semkaj prišla, pa mi nihče ni vedel povedati.

Ta “dutroa” je navadni kristavec, Datura stramonium. Pa ni indijska, kot klele Vajkard prodaja, ma je iz Amerike; aztekom jo je spulu in v Evropo zanesel Francisco Hernández de Toledo, osebni zdravnik španskega kralja Filipa II.; okol leta 1577.

(navadni kristavec, Datura stramonium)

Vajkard naprej:

Ta zel je na Španskem in Portugalskem strogo prepovedana, ker se da iz nje prav kmalu napraviti lek in forma liquida ali sicca (pripravo pa zamolčim, da bi preprečil zlorabo) …

Hopa - ka pa je iz tem kristavcem? Hudič je strupen, in to ful, u mejhnih količinah pa - halucinogen. Vsebuje dva fejst butajoča alkaloida, skopolamin in hiosciamin (ki je itak atropin). Zato so ga nucal za strupe, butanje, kot zdravilo proti astmi, oslovskemu kašlju, migreni, božjastnim napadom, zmedenosti in slično. Vestni Vajkard valda zapiše, kuko se buta:

… napraviti lek in forma liquida ali sicca, ki človeku, če mu ga le malo daš, tako pretrese in preslepi čute, da pred njim storiš, kar koli hočeš, pa ne bo drugi dan prav nič o tem vedel. Omama in zblodnjava čutov traja 24 ur. Medtem mu lahko potegneš ključe iz žepa, pred njegovimi očmi odpreš skrinje in pisalno mizo, on pa mora pustiti, da z njim delaš, kar hočeš. Ničesar ne opazi in ničesar ne razume.

Janez V. V. na tem mestu ugotovi, da se da tudi za bolj spolzke ino gnjusne namene ta zel zlorabiti:

Tudi z ženskami utegne marsikdo s tem sredstvom storiti, kar mu je všeč, in od njih veliko, da, celo vse doseči. Zato mislim, da ni na zemlji škodljivejše zeli, s katero bi se dalo toliko hudih stvari narediti, čeprav na naraven način.

Hehe … no, navadni kristavec ali datura se usake tolko znajde na jedilniku mamilojedov; dostikrat s kr zoprnimi posledicami, ker je alkaloide teško dobr zdozirat. Ponavad pol iber butnene petnajstletnike pelejo na izpiranje želodca in so po dnevu dveh čist okej. Valvasor pa čudovito opiše, kako so se po pomoti z daturo nabil prebivalci gradu Vrhovo:

Ko sem takrat nekaj omenil o nenavadnih učinkih te zeli, so mi povedali, kakšno čudno igro je v tem kraju povzročila pred nekaj leti, namreč leta 1685. Nekaj duhovnih ali menihov je prišlo tja, in, ko so jih vprašali, kakšna zel bi to bila, so odgovorili, da je Foenum Graecum, saj rodi seme, ki je temu čisto podobno.

Ojej, duhovni so zašuštral. Foenum Graecum (ali grško seno) je ena čist druga rastlina; danes imenovana Trigonella foenum-graecum, sabljasti triplat po naše. Na gradu so v dobri veri shranili seme, ker se je seme triplata uporabljalo kot prehranski dodatek za konje. Shranili pa ga dekle niso dovolj pazljivo …

(sabljasti triplat, Trigonella foenum-graecum)

Zato so gospodične v gradu seme pobrale in spravile v dobri veri, da je Foenum Graecum, ki je dobro za konje. Seme pa se je v omari pomešalo z lečo in od te mešanice so dali služinčadi jesti. Ti so vsi skupaj postali nori.

Klekljarica se je skazala nenavadno marljivo in zelo prizadevno, metala je klekeljne sem in tja, a vse zmešala.
Sobarica je pritekla v izbo in na vse grlo vpila: “Glej, vsi hudiči iz pekla prihajajo!“
Neki sluga je nesel drva na stranišče in dejal, da mora tu žganje kuhati.
Drugi je dve sekiri tolkel drugo ob drugo, rekoč, da mora sekati drva.
Tretji je lezel po zemlji, z usti razgrebal travo in prst ter ril po njej kakor svinja z rilcem.
Spet eden si je domišljal, da je kolar, in hotel ves les prevrtati in preluknjati. Nato je vzel velik kos lesa, ki je bila vanj vžgana velika luknja; držal jo je k ustom in se delal, kot da bi hotel piti, rekoč: “Zdaj sem komaj prav pokusil (sem komaj nastavil in usta malce namočil), o, kako mi tekne ta pijača!” Tako se je dobri dečko z domišljijo napajal iz čisto suhega, prevrtanega kosa lesa in prazne luknje.
Drugi je šel v kovačnico in vpil, naj mu pomagajo ribe loviti, češ da plavajo po kovačnici kar v gručah.
Spet drugim je ta norska zel vzbudila druge domišljije ter tako delila razne obrti brez najmanjšega plačila. Uprizorila je pravo komedijo!

… ja, komedija totalna. Predstavlejte si služinčad konc 17. stoletja, ki se ji čist meša. Po 24 urah pa seveda konec zabave:

Naslednji dan pa nihče ni vedel, da je tako smešne reči počenjal, ker jim je vse samo po sebi prešlo. Nihče ni hotel niti verjeti niti si dati dopovedati, da je fantaziral; tudi se ni mogel spomniti prejšnjega dne, ko se vendar marsikdo, čeprav se mu je v vročični bolezni bledlo in je imel čudne predstave, po ozdravljenju dobro spominja, kakšne čudne reči so se mu primerile, ko je imel zmedeno glavo in čute.

Še danes so vse osebe žive, ki se jim je tista reč pripetila.

Evo, lep opis zastrupitve s halucinogenimi alkaloidi, iz davnega leta 1685. Drgač pa - stran od dature oz. kristavca, ker se res slabo da določit vsebnost učinkovin, in uhka rata štala (kot npr. tule. Citiram: V literaturi je opisan porast števila zastrupitev s semeni kristavca zaradi zlorabe. Pri nas so v letu 1997/98 mariborski pediatri opisali tri primere nenaključne zastrupitve pri mladostnikih. Doslej le še štirje otroški oddelki od dvanajstih niso obravnavali nobenega primera zastrupitve).
Mamo dost druzga, ane ;).

Hmel, naprimer.

Nazdravje, pa veseu vikend!

Postal sem Smrt, uničevalec svetov.

(iz Bhagavad Gite)

Hm. Na današnji dan (pred 52 leti) se je zgodl prvič, da so ljudje fasal tole:

Če bi svetloba tisočerih sonc
razsvetlila nebo,
bi bila podobna
veličastju Mogočnega.
Postal sem Smrt, Uničevalec svetov.