petkovanja in pondelkovanja

Še neki za čes vikend:

prej

potem

Luštn

————————–

p.s.
Dejte pučakat de se nalouda, k sicer slika ful bremza.

O mračnem srednjem veku, o sveti Hildegardi, skrivnih jezikih in ženskem orgazmu.

Za tapravo štimungo si zavrtite tole:

Sredni vek je govoru v jezikih luči, ne teme. Lepoto so sredneveščani enačli s svetlobo in barvo; to so časi bleščeče belih marmorjev, slonove kosti, ametistov, oniksov, berilov in topazov; vsenaokrog se svetlikajo demanti, opali in smaragdi; stopnice so iz porfirja, stebri iz zlata. Izdelati popolno ogledalo je ideal obrtniške spretnosti.

Iz (ponarjenga, jasno) Pisma prezbitra Janeza bizantinskemu cesarju Manuelu Komnenu, si prebermo opis palače, v katerem prebiva “Naša Supereminenca” Janez:
… streha je iz slonovine, ki se nikdar ne vžge. Nad portalom palače sta dve jabolki iz čistega zlata. (…) Velika vrata so iz sardoniksa, v katerega je vdelan rog rogate kače, da nihče ne more pretihotapiti strupa. Ostala vrata so iz slonovine; okna iz kristala; mize so deloma iz zlata, deloma iz ametista; stebri so iz slonovine in ametista. Tla dvora so pokrita z oniksom, ki opogumlja bojevnike. (…) Pred našo palačo stoji ogledalo; do njega vodi petindvajset stopnic iz porfirja in serpentina. Ogledalo straži tri tisoč mož. V tem ogledalu opazujemo, kaj se godi v vsaki provinci in pokrajini, ki se podreja našemu žezlu.

Svetloba in barve, barve in svetloba. Vsaka dobra gotska cerkev (ja, to je nekak ta cajt), se trudi, da bi šla u luft in pobrala čimveč bleščave svetega duha; sredni vek, to so bili lepi, vzvišeni, svetli časi.

In takrat je žvela tud ena fejst baba. Rojena leta 1098, umrla 17. septembra 1179; magistra in opatinja; umetnica, naravoslovka, polimat, zdravilka, pesnica in skladateljica; prerokinja in vizionarka. Ena najbolj osupljivih ljudi tistih časov - sv. Hildegarda iz Bingna.

Sveta Hildegarda je ena fajn mistička; živela je prou u sredi srednga veka. Bla je znana po svojih vizijah, prizorih plamenov in svetlobe, padlih angelov in dragih kamnov; bleščeče, plameneče - in tud boleče. Že kot otrok je napovedala, da bo teliček, ki se je imel roditi, “bel, z raznobarvnimi lisami po čelu, nogah in hrbtu” - valda se je pol rodiu tak, in rojena je bla legenda.

Tkole gre en njen tipičn privid:

Et deinde vidi velut magnam et rotundam turrim, totamque integrum et album lapidem exsistentem, tresque fenestras in summitate sui habentem, ex quibus tantus fulgor resplenduit quod etiam tectum turris illius quod se velut in conum erexerat, in claritate eiusdem fulgoris manifestius videretur. Ipsae autem fenestrae pulcherrimis smaragdis circumornatae erant. Sed et eadem turris velut in medio dorsi praedictae muliebris imaginis posita erat, …

se pravi “… In nato sem zagledala velikanski okrogel stolp, ves iz čisto belega kamna, s tremi okni na vrhu; in iz teh oken je sijala taka bleščava, da je celo koničasta streha stolpa bila videti ljubka. Okna so bila scela posuta z najlepšimi smaragdi. In ta stolp se je zdel postavljen na sredino hrbta Ženske …”

Takile prividi so bli res za tisti cajt fantastično ilustrirani:

(lista iz Scivias seu Visiones)

Hildica je bla tud izjemna skladateljica (njeni komadi se redno izvajajo, kar je za musko iz 12. stoletja izjemno nenavadno); mojstrica antifonije in monofonije (komad, ki ste si ga zavrteli (če si ga niste, si ga dejte zdej!), je njen; Ave Generosa iz okol 1160; pojejo Cantata singers of Canada).

Je pa nardila tud neki hecnga, namreč zmislila si je enega prvih skrivnih jezikov in skrivno pisavo, iščoč mistični jezik svetega duha:

O orzchis Ecclesia,
armis divinis precincta
et iacincto ornata,
tu es caldemia stigmatum loifolum
et urbs scientiarum.
O, o, tu est etiam crizanta
in alto sono
et es chortza gemma.

Kar naj bi šlo kot:

O brezmejna cerkev,
objeta od božanskih rok
in okrašena s hijacinti,
ti si dišava ran narodov
in mesto znanja.
O, o, ti si maziljena
v vzvišenih tonih
in si bleščeč dragulj.

(sv. Hildegarda, Litterae Ignotae (skrivna pisava), okoli 1150)

Skratka, pravi “renesančni” genij tristo let pred temi kao geniji; pa še baba zapovrh.

Je pa napisala tud tole:

“Od dneva svojega rojstva sem živela z bolečinami in boleznijo, kot ujeta v mreži; nenehno so me razjedale bolečine v žilah, mozgu in mesu. Te vizije so mi polnile telo, da sem se onesveščala od izčrpanosti, krči, ki so me stresali, pa so bili zdaj šibkejši, zdaj neznosni.”

Ubožico je dajal tudi znameniti tristitia saeculi, weltschmerz, so rekl. Okej, ženska je pač mela zajebano menstruacijo in migrenske napade. Je bla pa - za prednico samostana sploh - precej gajstna. Lejte tole:

Ko se ženska ljubi z moškim, tedaj občutek vročice v njenih možganih, ki prinaša senzualni užitek, sporoča okus tega užitka med aktom in prikliče izliv moškega semena. Ko pa seme pade na svoje mesto, ta vehementna vročina, ki izhaja z njenih možganov, pritegne seme k sebi in ga zadrži. Takoj zatem se ženski spolni organi skrčijo; tisti deli, ki se odpirajo med menstruacijo, se zaprejo, podobno kot lahko močan moški zadrži nekaj v svoji pesti.
(sv. Hildegarda, Scivias seu Visiones; 1151(!))

Tole je - pa koker obrneš - prvi opis ženskega orgazma v zgodovini.

Evo. Še mal, pa bomo pršli do tega, da renesanse ni blo; da je po svetlem srednjem veku prišel krajši zaton in nazadovanje v skorej vsem, ki je trajalo do 1650-1700. Mrbit že nasledn tedn ;).

Pa veseu vikent!

V svoji L’Urbanisme tzigaine, Tome IV., fol. 1 Meyer navaja Monaigna: Alieno sum, omni humano a me humanum puto, s čimer je hotel reči, da je “tujec, in nič človeškega mu ni nečloveško”. Meyer je bil Jud, zato mu lahko odpustimo blag sarkazem, Montaignovo nejevoljnost lahko pripišemo nečimrnosti starosti; prvi je bil tujec v prostoru, drugi v času.

Tujci so navadno odvratni v svoji tujosti. Meyer se v omenjenem delu dotakne nenavadne zgodbe iz petkrat zaklenjenih kraljestev treh Korej, v kateri, kot pravi, tujost znotraj znanega narašča en mode éxponentiale, dokler ne preseže meja fizike, se pozunanji in omadežuje vse naokrog s svojo odurnostjo. Šele tedaj se lahko obrne v svoje nasprotje in postane dobra - in s tem znana, ne-tuja.

Svetovni splet v svoji nevednosti hrani vse, tako nas nekaj raziskovanja v tem približku Nebeškega emporija dobrohotnih priznanj pripelje tudi do korejske zgodbe. Oprostite okornemu prevodu (vsak prevod neizbežno dosti vzame in malo doda).

————————————————————————

General Buča (korejska)

Pred davnimi davnimi časi je živel bogataš, ki je imel sina edinca. Fant je imel strašanski apetit, posebej rad pa je imel buče. Starši so mu dajali vse buče, ki so jih lahko našli. Vsa svoja polja so posejali z bučami, buče so kupovali od sosedov in na tržnici. In fant je jedel - bučno pito, bučni puding, bučno juho, pire iz buč, buče tako, buče drugače, buče buče buče. Nič drugega ni jedel, razen buč.

Buče pa so bile drage in tako so starši porabili vse svoje bogastvo za fantove bučne požrtije. Da bi bile stvari še hujše, je bučojed - tega se ne da povedati lepše - zaradi enolične prehrane spuščal vetrove tako pogosto in tako hrupno, da ga vaščani niso več mogli prenašati. Dovolj so imeli smradu in gromkih prdcev, pa so fanta pognali in mu zabičali, naj se nikdar več ne približa.

Tako je Bučojed taval od vasi do vasi, iskal delo in prosil buč. Tisti, ki še niso slišali zanj, so ga z veseljem vpregli v težaško delo na kmetijah, saj je fant s pomočjo buč zrasel v velikega in močnega možaka. Za svoje delo ni zahteval nobenega plačila - le buče. A bučojed je vsako zaposlitev zgubil v nekaj dneh, ko so kmetje ugotovili, kakšen požrtni smrduh je.

Nekega dne je prišel do velikega budističnega samostana v gorah. Tempelj je bil zelo bogat in znan, v njem je živelo veliko menihov, zato je nanj vrgla oko tolpa razbojnikov pod poveljstvom strašnega kolovodje, znanega pod imenom Kosmati Žang. Ta Žang je imel navado, da je hodil po deželi kot preprost popotnik in oprezal za hišami, palačami in templji, ki bi jih njegova tolpa lahko oropala. Ko je našel primerno tarčo, so razbojniki vdrli pod plaščem noči in odnesli vse dragocenosti, ki so jih našli.

Ko je tempeljski opat zagledal velikansko bučožerjevo telo pred vrati templja, je pohitel k njemu in ga veselo pozdravil, saj se mu je zdelo, da bi orjak zmogel opraviti z roparji, katerih napad je s strahom pričakoval vsako noč. Opat je odpeljal bučojeda v tempelj, se spoštljivo priklonil in mu rekel:

Velik in močan mož ste, spoštovani gospod. Vas smem vprašati, kaj bi jedli za večerjo - in koliko pojeste?

Ne jem drugega kot buče, je odvrnil požeruh. Najbolje bo, da jih skuhate toliko, kolikor morete. Denimo - cel tale kotel. In je pokazal na ogromno bakreno posodo, v kateri je menih kuhar pripravljal obroke za ves samostan.

Menihi so prinesli vse buče iz tempeljskih kašč, pa jih še ni bilo dovolj, zato je opat poslal štiri najmočnejše z vozom v vas, da pokupijo vse buče, kar jih lahko najdejo. Ko so tako napolnili kotel, je kuhar pripravil odličen bučni pire, bučno solato, bučni puding in ocvrte buče za povrh.

Tisti večer je tempelj obiskal Kosmati Žang, zakrinkan kot popotni menih. Zagledal je požrtijo iz buč in rekel opatu: Kaj imate zabavo danes?

Tako je, je odvrnil opat, General Buča je tu!

Zang se je ustrašil, saj bi mu vojska v templju krepko prekrižala načrte. Zato je vprašal: Koliko vojakov pa ima s seboj?

Sam je prišel, in vse te buče bo sam pojedel.

Poglavar razbojnikov je osupnil, ko je to slišal, zato se je odločil, da bo prenočil v templju, da si pobiže ogleda tega Generala Bučo. Nekaj menihov pa je v popotniku prepoznalo Kosmatega Zanga in so na to opozorili opata. Opat je stopil do generala Buče in mu povedal, da je v sosednji sobi roparski kolovodja ter da to noč pričakujejo napad tolpe.

Bučojed je hitro sestavil načrt in rekel menihom, naj vzamejo bobne, se skrijejo po vseh kotih samostana in ugasnejo luči. Medtem se je pred zidovi templja zbrala tolpa razbojnikov in pričela vdirati.

Naenkrat je tišino noči presekalo strahotno bobnenje, hujše od groma, in zrak je napolnil neznosen smrad. General Buča je spustil enega svojih vetrov. Zavel je silovit veter in porušil opečnati zid okoli templja. Kosmati žang je panično iskal izhod, a kamorkoli se je obrnil, ga je pričakalo bobnanje. V brezglavem begu je zgrešil korak, padel po stopnicah in si zlomil tilnik, njegova tolpo pa so pokopale padajoče opeke, da ni nihče ostal živ.

Opat se je zahvalil generalu Buči in ga povabil, naj ostane v templju, dokler ga bo volja. Bučojed je sprejel povabilo, živel v templju mnogo let in pojedel mnogo buč. Da bi ga hranili, so menihi vsa svoja polja posejali z bučami.

Ko se je general Buča postaral in osivel, so k njemu prišli trije bratje iz bogate družine, ki je živela v vasi pod templjem, in ga prosili za pomoč. V vas je namreč zahajal beli tiger in vsako noč odnesel neprevidnega vaščana. Bratje so bučojedu povedali, da je prejšnjo noč tiger pobil njihovega očeta in da ga bodo bogato nagradili, če jim pomaga uloviti belo pošast.

General Buča je obiskal hišo bratov, kjer so mu postregli z bučnimi delikatesami vseh vrst. Ko se je napokal, je najmlajši brat dejal: Čas je. Bratje so si nadeli oklepe, se oborožili in zakričali: Pridi in se bori, beli tiger!

Nemudoma se je sredi vasi pojavil mali tiger, nič večji od podgane in bel kot sneg. Bratje so skočili in napadli.

General Buča je vse to opazoval skozi špranjo v bambusovi steni. Ko je videl nenavadni boj bratov z magično pošastjo se je tako prestrašil, da je omedlel. Ko je padal, pa je bučožeru ušel še zadnji prdec.

Oglušujoč zvok, glasnejši od tisoč gromov, je raztrgal zrak. Od kapi je na mestu umrlo petinštirideset vaščanov, ki so delali na polju. Podrlo je vse hiše v vasi, vaški potok pa je presahnil. Sedemdeset tisoč vaščanov širom pokrajine je izgubilo sluh, drevesom je odneslo listje devetdeset lig daleč in vsa jelenjad iz tempeljskih gozdov je zbežala tako daleč, da se ni nikdar vrnila.

Potem je nad pokrajino legel oblak zadušljivega, ogabnega smradu, ki ga veter ni mogel razpihati še tri dni. Vse, kar je smrad prekril, je pozelenelo in odmrlo.

Ko so se bratje vrnili v razrušeno vas, so zagledali mrtvega belega tigra z očmi, osteklenelimi v grozi. V ruševinah hiše pa so našli truplo generala Buče, raztrgano na kose in z bambusovo palico, zabodeno skozi srce. Vsenaokrog so ležali deli generala Buče in njegovi iztrebki.

Brate je žalostni prizor presunil, zato so generalu Buči priredili veličasten pogreb in ga pokopali z vsemi častmi, mašo pa je vodil opat templja. In žalovali so za njim cela tri leta.

————————————————————————

To je to ;). Veseu delovni tedn!