petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Tole je Space Shuttle:

Kot vidmo, je na vsaki strani pritrjena ena raketa, ki pomaga, da cela reč odleti v luft. Nč bat, ne bomo o tehnologiji in vesolju, ampak si bomo pogledal, kolk je ena tale raketa široka.

Široka je 3,7 m.

Vprašanje: zakaj pa lih 3,7m? E, tu pa nastopi en zabaven, ne ravno povezan in ne čisto resničen hec. Vzemte z rezervo in skor izključno za zabavo. Tud precej licentie poetice bo not ;).

Tele rakete dela firma Thiokol v Utahu, u luft pa zleti s Floride. Da pride od tam tja, uporabljajo vlak. Ker je med Utahom in Florido kar nekaj gora, so raketo moral narest tolk široko, da gre skoz tanajožji tunel na progi.

Širina tunela na progi je sevede odvisna od širine tračnic, se prav, razmika med eno in drugo tračnico. Ta razmik v ameriki znaša 1 meter, 43 centimetrov in 5 milimetrov. Čudna cifra, ni kaj. Lahko bi mel meter pa pou ane.

Novo prašanje: zakaj so torej tračnice tolk široke?

Mja - tale standard so v Ameriko prnesl Angleži, k so zgradil taprvo progo v New Jerseyu in so pač uporabl svojo mero - v Angliji je že Stephenson, ki je naredu prvi vlak (z imenom Rocket, hehe) naredu razmik med tračnicami 4 čevlje in osem pa pol inč oziroma 1,435 m.

Pa zakaj je tip izbral tako mero?

Mja - sej ni teško pogruntat. Ceste so ble tok šroke, da je šel voz lahko po njej, angleži so pa mel tok široke ceste k usi (razn rusov). Taprve ceste u Britaniji (pa sevede povsod v Evropi) so pa gradil Rimljani. V Britaniji se razteza sistem rimskih utrdb, ki mu je ime Hadrijanov zid (ja, tist Hadrijan k je napisu uspavanko iz tehle petkovanj).

(Hadrijanov zid)

Takrat, ko je Stephenson vleku železnico, so lih izkopaval eno utrdbo, Vercovicium, ki je bla na strateško pomembnem prelazu in skoz je pelala ena cesta. Taka rimska, od A do B v ravni črti. Tolk ohranjeno so našli, da so se poznale sledi vozov. In je Stephenson uzeu mero razmika teh kolesnic in naredu svojo železnco lih tolk široko. In kolk so ble široke kolesnice - 1,435 m!

Pa zakaj so mel Rimljani ceste lih tolk široke?

Rimljanske ceste so ble del vojaške infrastrukture. Služile so za premike legij ter za hitro komunikacijo med deli cesarstva. Hitri bojni voz, ki ga je vlekla četverovprega, je bil glavni za brzino; rimski ferrari.

Mal bomo šli zdele na tista lepa rimska pota. Rimljani so res fejst ceste delal. Predstavljajte si, da morate potegnit skoz divjino 30 km dolgo ravno črto. Brez zemljvidov, brez laserjev, brez letalskih posnetkov itd. Dost zajeban.

Ko so vozovi pridrdrali v mesto, so seveda bli zlo nevarni za pešce, poleg tega pa so ble ceste precej globok skopane, ko eni jarki. Da bi ponosni rimljani, želeč prečkati cesto, ne morali stopati dol na cestišče in na drugi strani spet splezati gor na pločnik, so izumili - prehode za pešce!

Tole so prehodi za pešce (”stopalni kamni”) v Pompejih; rimske zebre:

Tole pa cesta z grabni za kolesa:

Glej zlomka: širina med kamni, predvsem pa razmak med telimi kolesnicami je - 1,435 m. Če greste v Pompeje, lahko zmerite.

Rimljani so izumli tud taksimeter (sistem zobatih koles, povezan z osjo voza) - en obrat = 1 rimska milja = sesterec ali dva plus štartnina. In ko si se s taksijem pripeljal pred Kolosej, da bi gledal gladiatorje, so na stojnicah pred vhodom prodajali hecen prigrizek: vzel so kos kruha, k eno žemlo al pa bombico in jo prerezal. Polovici so namazal z gorčico, dal not kak paradižnik ali list solate pa popečen zrezek iz mletega mesa - in voilà (bolje, vide), rimski burger!

Okej, nazaj. Razmik med kolesi rimskih bojnih vozov je torej znašal 1,435 metra. Zakaj?

Mja - lepega dne so se Rimljani skregal - tko kt že skor z vsemi - še z Asirci, Parti in Perzijci. Pa so šli na vojsko in nabutal bizgece z vzhoda (ne preveč, pa ne čist). Pri tem so občudujoče (in predsem v strahu) zrli na težke bojne vozove vzhodnjakov.

Pa so šli in skopiral dizajn od teh Skitov in nardil svoje bojne vozove po tem vzorcu. Širina rimskih vozov je bila zato 1,435m, ker so mel to širino perzijski bojni vozovi.

E in zdej še zadnje vprašanje: zakaj so mel pa perzijci tok široke vozove?

Prisluhnimo zgodbi, kot jo je zapisal neznani dvorni pisar in jo ohranil Bailey v svoji Cambridge History of Iran:

Nekega dne je mlad častnik, pripadnik elitne garde, tresočih nog vstopil v kraljevo palačo. S seboj je nosil glineno ploščico, na katero je vrhovni orožar narisal orožje, ki bo perzijskemu imperiju prineslo zmage in nesmrtnost. Mrka straža ga je spustila v najsvetejši prostor palače. Zaslepljen od tisočerih luči, zlata in dragih kamnov je po kolenih in s pogledom, uprtim v tla, pridrsal do najmočnejšega človeka na svetu: cesarja Perzije.

Cesar je milostno sprejel ploščico in si jo z zanimanjem ogledal. Na njej je bil narisan voz - a kakšen! Večji, težji, strašnejši.
Pa je vprašal cesar častnika: “Ti, kolk je pa tlele medosna razdalja, e?”

“Nevem, vaša nesmrtna prevzvišenost. Koliko pa naj bo?”

Cesar se je zamislil. Nato je dvignil roke v zrak in pokazal neko dolžino, skoraj dva kraljeva komolca: “Pa naj bo toliko!”

Sluge so vzeli zlat trak in izmerili dolžino, ki jo je kazala njihova visokost. Znašala je - v današnjih merah - 1435 milimetrov.

…………………

In tako so roke cesarja Perzije - prek rimskih vozov, pompejskih prehodov za pešce, Hadrijanovega zidu, Stephensonove lokomotive in železniških prog - za vedno vtisnjene v solid rocket boosterje, najmočnejše rakete na trdo gorivo, kar smo jih poslali med zvezde.

Pa veseu delovni teden!

Objavljeno v 30.07.2007 ob 16:50 in zapisano pod pondelkovanja .