petkovanja in pondelkovanja

Shiulejne naſhe - potovajne
u mrasu inu ſkusi nuzh
v nebu osiraſh ſe bresdajne
pa nikjer ne ſveti luzh.

(pesem švicarskih gardistov, 1793)

Pozdrav!

“It was a dark and stormy night,” je najznamenitejši začetek novele ever; zaradi njega je Edward Bulwer-Lytton, baron Lyttonski, slaven mož.

Noč je bila temna in nevihtna; lilo je kot iz škafa, le občasno je naliv prekinil silovit sunek vetra, ki je završal po ulici (nahajamo se namreč v Londonu), ropotal po strehah in vznemirjal drobne plamene cestnih svetilk, ki so se borile s temino.

Stavek je evfemističen in nabuhel, značilen za tisto viktorijansko obdobje, ko so vsi bili Dickens, Dickens pa je bil le eden. Da je noč temna, se zdi tavtologija; noč pač je tema in besedi brez težav nadomeščata ena drugo - znano ploščo bi lahko naslovili Nočna stran lune.

Pa vendar - ste si kdaj postavili vprašanje: zakaj je noč temna?

Zakaj je nebo podnevi modro, načeloma vemo; bedasti antropični princip, ki pravi, da je vesolje tu zaradi nas, poda roke Aristotelu in skupaj rečeta: modra je barva, ki očem ugaja. Pusti mehaniki prezirajo metafore in govorijo o fotonih krajših valovnih dolžin, ki se raje sipajo od svojih daljevalnih bratrancev.

Ko se uležemo v travo jasne avgustovske noči in čakamo na solze svetega Lovrenca, zremo (dobesedno) v neskončno vesolje. Baržunaste prsi generala, ki si je v neskončni samovšečnosti pripel na stotine zvezd. Pegasto nebo.

Leži takole neke lepe toskanske noči Diggesov Tomaž, gleda v luft in si misli: Vesolje je neskončno; v njem je neskončno zvezd. Torej … kamorkoli seže pogled … ojej.

Na tale ojej so moral nabasat prej al slej. To so bli cajti, ko se je spreminjal pogled od kristalne sfere zvezd stalnic proti Brunovemu neskončnemu vesolju z neskončno svetovi. Zakaj ojej?

Recimo, da smo na jasi sredi gozda. Ozremo se naokrog in vidimo, da ne vidimo obzorja; kamorkoli pogledamo, pogled zadane ob deblo.

Zamenjajmo zdaj gozd z nočnim nebom in debla z zvezdami. V neskončnem vesolju z neskončno zvezdami bi moral naš pogled - kamorkoli že gre - zadeti ob površino zvezde. Torej bi moralo nebo žareti v nas s temperaturo površja zvezde, z nekaj tisoč stopinjami.

Ojej.

Pa saj so zvezde daleč in bolj kot so daleč, šibkejše so … res - sam jih je pa zato več; in učinek je isti. Zakaj je torej noč temna?

Hec - eden prvih (če ne prav prvi), ki je nakazal rešitev tega Olbersovega paradoksa nočnega neba, Edgar Allan Poe (un iz krokarjam). Takole pravi v svojem eseju/pesmi v prozi Eureka:

Če bi se zvezde nadaljevale v neskončnost, bi nebo žarelo v nas (…) saj bi ne moglo biti točke na nebu, kjer ne bi obstajala zvezda. Edini način, na katerega lahko dojamemo praznine, ki jih teleskopi odkrivajo v mnogih smereh, je torej ta, da je oddaljenost nevidnega ozadja tako velika, da nas žarki od tam še niso mogli doseči.

Edi je brcnu u pravo smer - sam mal je treba obrnt pa dopolnit. Ko zremo v temno nočno nebo, vidimo, da vesolje ni neskočno staro. V bistvu je temno nebo direktna posledica - Velikega poka!

Ampak - to še ne razloži čist temine noči. Veliki pok je bil kar svetel (ubistvu u iber, ane). Zato bi moral, kamorkoli že pogledamo, videt svetlobo tega bigbenga. Pa jo ne, ane …

Oja, pa jo. Clo slišmo jo lahko. Leta 1965 so - po res totalnem naključju - ugotovil, da celo vesolje prežema svetloba velikega poka. Zakaj je ne vidimo vsi? Simpel: vesolje se širi, zato je valovna dolžina te prve svetlobe (fiat lux pa to) raztegnena tolk, da jo lahko zaznamo sam z radijsko anteno.

Evo fotke prve svetlobe (Bog je rekel: “Bodi svetloba!” In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.):

(karta prvobitne svetlobe, projekcija celotnega neba; modro pomeni mal daljše valovne dolžine, rdeče mal krajše. tole bi videl, če bi mel radijske antene namest oči)

Evo zvoka; prvega:

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Sklep.

Ko se ponoči zazremo v nebo in vidimo temo, nam vesolje govori dvoje:
- da ni neskončno staro (ampak neki čez 10 miljard let) in da se je začelo z velikim pokom;
- da se odtakrat širi in širi.

Kot je rekel Pesnik:

Prapók prasnov požene v dir
(nekje naj pač začnemo!)
in snov se žene v dalj in šir
skoz krivi prostor v temo.

Tolk o temni noči. Predlog: počakte na noč, uležte se v travo, glejte zvezde, štejte satelite in kontemplirajte. Paše k svina.

Pa veseu vikent!

Objavljeno v 27.07.2007 ob 16:00 in zapisano pod petkovanja .