petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Današnja zgodba bi se lahko godila v mnogih mestih; od Brasilie do Tbilisija, od Bergna do Petropavlovsk-Kamčatskega. Tudi fant, junak zgodbe, bi lahko bil temnolas in žarečih poševnih oči, lahko bi bil vikinški orjak v nastajanju; lahko bi mu bilo ime Volodja, Xavi ali U.

Vseeno je - denimo, da se zgodba dogaja v Ljubljani; da je dečku v tej spomladi 1954 ime Jože in da je star 13 let.

Jože ima rad vlake. Že kot dojenček se je pripeljal z vlakom iz Brežic v Ljubljano, kjer je oče dobil službo na Upravi javne varnosti. Ničkolikokrat se je peljal - nekajkrat s starim hlaponom, potem z novi, dieselsko lokomotivo; vedno z očetom, letno nazaj prvič z mlajšo sestro - v Brežice, v Brežice, k babici.

Dežela se je sestavljala na novo; prihodnost je bila svetla, otroci njeno največje bogastvo. Med igro so peli, kako lepo je biti mlad:

Ko je bil Jože star 8 let, ga je oče peljal na gradbišče, kjer so delavci (ožgana, temna bitja, čudnih jezikov, črnih las in nohtov; tako si je Jože predstavljal črnolase vzghodnjake, ki so nastopali v neki knjigi, ki jo je moral prebrati) gradili železnico. “Vlaki!” je vzkliknil Jože, delavci pa so mu med smehom ponujali cigarete in pivo, da se je osramočen skril za očetove noge in gledal vihtenje krampov ter enolično udarjanje kladiv.

“Ko boš malo večji,” je dejal oče, “boš ti vozil vlak po tej progi.” Joža je sanjal, kako spušča zategle piske, medtem ko mu veter mrši lase, lokomotiva pa brzi skozi noč.

Proga je bila končana, pisalo se je leto 1948. Oče in Jože sta prišla na prvo vožnjo, od Rožne doline do Kosez in nazaj. Celo pot je Jože mižal in videl sebe na čelu; videl svoje roke, ki ukazujejo stroju - ustavi - poženi - zapiskaj …

V šoli se Jože pridno uči, očetova služba mu daje zavetje in ugled med vrstniki; sam pa sanja in sanja vlake. Proga, ki sta si jo z očetom ogledala in med prvimi preizkusila, je pionirska proga. Vsa dela - sprevodniki, vlakovni odpravniki, strojevodje, zaporničarji, kretničarji - vse to so pionirji, kot se otrokom, ki so prihodnost, reče. Trinajst, štirinajst let stari fantje vozijo vlake, ponosna petnajstletnica pšeničnih las maha z loparčkom in daje vedeti, da se brez njenega giba orjaški stroj nikdar ne premakne.

Leto 1954 je, pomlad. Jože stopa proti začetni postaji. Žari; roke mahajo po zraku, tleskajo in ploskajo - ne more jih umiriti … got one hand in the pocket and the other one’s giving out high-fives … Jože je sprejet, Jože je bil drugi najboljši na izpitu, Jože je pomočnik - pomočnik, kaj bi to! - pomočnik strojevodje! Danes je njegov prvi dan, danes bo Jože postal moški, danes bodo njegove roke ukazovale stroju!

Vroč dan je, njegova vročica se meša s sončno, da zrak migota. Pot mu sili na čelo in z obrvi kaplja v oči, koraki so vse hitrejši. Tedaj zagleda prikazen. Nasproti mu hodi - pravzaprav lebdi v zraku, kot to vidi Jože - črnolasi vzhodnjak, prikazen iz otroških let, graditelj proge. Srečata se, vzhodnjak zažvižga in nekaj reče; Jože bolj sluti pomen besed - kam pa kam, fant - in odgovori, tresoče, a ponosno: “Strojevodja sem!”

Delavec odloži del tračnice, ki ga je nosil na ramenih, se zareži in reče: “E - ne boš, vlak danes ne več.”

Jože ne razume. Jožetu ni treba razumeti, saj je strojevodja. Jože posmehljivo reče človeku, ki je v njegovih očeh le še pol človek, polizdelek, polbitje: “Seveda bom - z menoj bo danes piskal vlak!”

Delavec si prižge cigareto in ponudi čik še Jožetu. “E - fant! Vlaka ni več - poglej, tračnice smo razstavili, eno sem vzel, da si podprem vrtno uto, pragove razžagali, vagone razvijačili, nasipe podsuli.” Otre si pot s čela in oči.

Jože sliši, Jože razume. Jože gleda tračnico, ki bi morala nositi njegov vlak. Jože gleda svoje roke skozi migetajoči zrak, roke, ki primejo tračnico in jo vzdignejo, vidi roke, ki se tresejo, zamahnejo …

Sevdo H., 54, gradbeni delavec, hude poškodbe glave desno parietalno, exp.subst.gris.; po treh dneh kome zastoj srca.

Jože zbeži v gozd. Njegov oče, oče, ga najde čez tri dni, lačnega, vročičnega, prestrašenega, odsotnega. Njegov oče, delavec Uprave javne varnosti, ga ne najde nikoli.

……

Čez več kot pol stoletja Jožeta ni več. Ni očeta, ni delavcev. Tudi tračnic ni več. So pa sledovi v gozdu.

Tam, kjer je živalski vrt, ob Večni poti (kakšo primerno ime!), tam skozi gozd teče kolesarska steza od Rožne doline do Kosez. Ste se kdaj vprašali, kako da je tako ravna, zakaj ima useke in nasipe?

Ta kolesarska steza teče namreč natanko po trasi Pionirske proge, ozkotirne železnice (širina koloteka 76 cm). Pionirsko progo so gradili od marca do junija 1948, odprli pa so jo 13. junija 1948; odprtju je prisostvovalo 20.000 ljudi. Začetna postaja z imenom TV-15 je bila v Rožni dolini, vmesna JELENOV ŽLEB v Kosezah, končna TRNOVSKI GOZD v Podutiku. Proga je bila dolga skoraj 4 kilometre, hitrost pa je bila omejena na 25 km/h. Povratna karta - 4 din.

Marca 1954, na vroč pomladni dan, so jo zaprli. Krivili so stroške, nihče ni pomislil na Jožeta. In nihče na Sevda.

Vse kar je ostalo od teh let in tistega dne, so useki, nasipi, prepusti in z mahom poraščeni miljniki, ki jih požira gozd.

Pionirska proga, usek

Pionirska proga, nasip

Pionirska proga, propust pod nasipom

Pionirska proga, miljnik. Vidi se napis JDŽ (Jugoslovanske državne železnice)

Malo vožnje po trasi (sori za slabo sliko):

(skozi usek)

(po nasipu)

Iz lepših časov:

Prihod vlaka na postajo Jelenov žleb, 13. junij 1948

Pa veseu delovn tedn!

Objavljeno v 16.07.2007 ob 17:15 in zapisano pod pondelkovanja .