petkovanja in pondelkovanja

Ojla!

Tole je Space Shuttle:

Kot vidmo, je na vsaki strani pritrjena ena raketa, ki pomaga, da cela reč odleti v luft. Nč bat, ne bomo o tehnologiji in vesolju, ampak si bomo pogledal, kolk je ena tale raketa široka.

Široka je 3,7 m.

Vprašanje: zakaj pa lih 3,7m? E, tu pa nastopi en zabaven, ne ravno povezan in ne čisto resničen hec. Vzemte z rezervo in skor izključno za zabavo. Tud precej licentie poetice bo not ;).

Tele rakete dela firma Thiokol v Utahu, u luft pa zleti s Floride. Da pride od tam tja, uporabljajo vlak. Ker je med Utahom in Florido kar nekaj gora, so raketo moral narest tolk široko, da gre skoz tanajožji tunel na progi.

Širina tunela na progi je sevede odvisna od širine tračnic, se prav, razmika med eno in drugo tračnico. Ta razmik v ameriki znaša 1 meter, 43 centimetrov in 5 milimetrov. Čudna cifra, ni kaj. Lahko bi mel meter pa pou ane.

Novo prašanje: zakaj so torej tračnice tolk široke?

Mja - tale standard so v Ameriko prnesl Angleži, k so zgradil taprvo progo v New Jerseyu in so pač uporabl svojo mero - v Angliji je že Stephenson, ki je naredu prvi vlak (z imenom Rocket, hehe) naredu razmik med tračnicami 4 čevlje in osem pa pol inč oziroma 1,435 m.

Pa zakaj je tip izbral tako mero?

Mja - sej ni teško pogruntat. Ceste so ble tok šroke, da je šel voz lahko po njej, angleži so pa mel tok široke ceste k usi (razn rusov). Taprve ceste u Britaniji (pa sevede povsod v Evropi) so pa gradil Rimljani. V Britaniji se razteza sistem rimskih utrdb, ki mu je ime Hadrijanov zid (ja, tist Hadrijan k je napisu uspavanko iz tehle petkovanj).

(Hadrijanov zid)

Takrat, ko je Stephenson vleku železnico, so lih izkopaval eno utrdbo, Vercovicium, ki je bla na strateško pomembnem prelazu in skoz je pelala ena cesta. Taka rimska, od A do B v ravni črti. Tolk ohranjeno so našli, da so se poznale sledi vozov. In je Stephenson uzeu mero razmika teh kolesnic in naredu svojo železnco lih tolk široko. In kolk so ble široke kolesnice - 1,435 m!

Pa zakaj so mel Rimljani ceste lih tolk široke?

Rimljanske ceste so ble del vojaške infrastrukture. Služile so za premike legij ter za hitro komunikacijo med deli cesarstva. Hitri bojni voz, ki ga je vlekla četverovprega, je bil glavni za brzino; rimski ferrari.

Mal bomo šli zdele na tista lepa rimska pota. Rimljani so res fejst ceste delal. Predstavljajte si, da morate potegnit skoz divjino 30 km dolgo ravno črto. Brez zemljvidov, brez laserjev, brez letalskih posnetkov itd. Dost zajeban.

Ko so vozovi pridrdrali v mesto, so seveda bli zlo nevarni za pešce, poleg tega pa so ble ceste precej globok skopane, ko eni jarki. Da bi ponosni rimljani, želeč prečkati cesto, ne morali stopati dol na cestišče in na drugi strani spet splezati gor na pločnik, so izumili - prehode za pešce!

Tole so prehodi za pešce (”stopalni kamni”) v Pompejih; rimske zebre:

Tole pa cesta z grabni za kolesa:

Glej zlomka: širina med kamni, predvsem pa razmak med telimi kolesnicami je - 1,435 m. Če greste v Pompeje, lahko zmerite.

Rimljani so izumli tud taksimeter (sistem zobatih koles, povezan z osjo voza) - en obrat = 1 rimska milja = sesterec ali dva plus štartnina. In ko si se s taksijem pripeljal pred Kolosej, da bi gledal gladiatorje, so na stojnicah pred vhodom prodajali hecen prigrizek: vzel so kos kruha, k eno žemlo al pa bombico in jo prerezal. Polovici so namazal z gorčico, dal not kak paradižnik ali list solate pa popečen zrezek iz mletega mesa - in voilà (bolje, vide), rimski burger!

Okej, nazaj. Razmik med kolesi rimskih bojnih vozov je torej znašal 1,435 metra. Zakaj?

Mja - lepega dne so se Rimljani skregal - tko kt že skor z vsemi - še z Asirci, Parti in Perzijci. Pa so šli na vojsko in nabutal bizgece z vzhoda (ne preveč, pa ne čist). Pri tem so občudujoče (in predsem v strahu) zrli na težke bojne vozove vzhodnjakov.

Pa so šli in skopiral dizajn od teh Skitov in nardil svoje bojne vozove po tem vzorcu. Širina rimskih vozov je bila zato 1,435m, ker so mel to širino perzijski bojni vozovi.

E in zdej še zadnje vprašanje: zakaj so mel pa perzijci tok široke vozove?

Prisluhnimo zgodbi, kot jo je zapisal neznani dvorni pisar in jo ohranil Bailey v svoji Cambridge History of Iran:

Nekega dne je mlad častnik, pripadnik elitne garde, tresočih nog vstopil v kraljevo palačo. S seboj je nosil glineno ploščico, na katero je vrhovni orožar narisal orožje, ki bo perzijskemu imperiju prineslo zmage in nesmrtnost. Mrka straža ga je spustila v najsvetejši prostor palače. Zaslepljen od tisočerih luči, zlata in dragih kamnov je po kolenih in s pogledom, uprtim v tla, pridrsal do najmočnejšega človeka na svetu: cesarja Perzije.

Cesar je milostno sprejel ploščico in si jo z zanimanjem ogledal. Na njej je bil narisan voz - a kakšen! Večji, težji, strašnejši.
Pa je vprašal cesar častnika: “Ti, kolk je pa tlele medosna razdalja, e?“

“Nevem, vaša nesmrtna prevzvišenost. Koliko pa naj bo?“

Cesar se je zamislil. Nato je dvignil roke v zrak in pokazal neko dolžino, skoraj dva kraljeva komolca: “Pa naj bo toliko!“

Sluge so vzeli zlat trak in izmerili dolžino, ki jo je kazala njihova visokost. Znašala je - v današnjih merah - 1435 milimetrov.

…………………

In tako so roke cesarja Perzije - prek rimskih vozov, pompejskih prehodov za pešce, Hadrijanovega zidu, Stephensonove lokomotive in železniških prog - za vedno vtisnjene v solid rocket boosterje, najmočnejše rakete na trdo gorivo, kar smo jih poslali med zvezde.

Pa veseu delovni teden!

aja, pozabu. tole, pa magari je ful staro …

neki otfukanga za čes vikent:

lame rulz!

ajde

Shiulejne naſhe - potovajne
u mrasu inu ſkusi nuzh
v nebu osiraſh ſe bresdajne
pa nikjer ne ſveti luzh.

(pesem švicarskih gardistov, 1793)

Pozdrav!

“It was a dark and stormy night,” je najznamenitejši začetek novele ever; zaradi njega je Edward Bulwer-Lytton, baron Lyttonski, slaven mož.

Noč je bila temna in nevihtna; lilo je kot iz škafa, le občasno je naliv prekinil silovit sunek vetra, ki je završal po ulici (nahajamo se namreč v Londonu), ropotal po strehah in vznemirjal drobne plamene cestnih svetilk, ki so se borile s temino.

Stavek je evfemističen in nabuhel, značilen za tisto viktorijansko obdobje, ko so vsi bili Dickens, Dickens pa je bil le eden. Da je noč temna, se zdi tavtologija; noč pač je tema in besedi brez težav nadomeščata ena drugo - znano ploščo bi lahko naslovili Nočna stran lune.

Pa vendar - ste si kdaj postavili vprašanje: zakaj je noč temna?

Zakaj je nebo podnevi modro, načeloma vemo; bedasti antropični princip, ki pravi, da je vesolje tu zaradi nas, poda roke Aristotelu in skupaj rečeta: modra je barva, ki očem ugaja. Pusti mehaniki prezirajo metafore in govorijo o fotonih krajših valovnih dolžin, ki se raje sipajo od svojih daljevalnih bratrancev.

Ko se uležemo v travo jasne avgustovske noči in čakamo na solze svetega Lovrenca, zremo (dobesedno) v neskončno vesolje. Baržunaste prsi generala, ki si je v neskončni samovšečnosti pripel na stotine zvezd. Pegasto nebo.

Leži takole neke lepe toskanske noči Diggesov Tomaž, gleda v luft in si misli: Vesolje je neskončno; v njem je neskončno zvezd. Torej … kamorkoli seže pogled … ojej.

Na tale ojej so moral nabasat prej al slej. To so bli cajti, ko se je spreminjal pogled od kristalne sfere zvezd stalnic proti Brunovemu neskončnemu vesolju z neskončno svetovi. Zakaj ojej?

Recimo, da smo na jasi sredi gozda. Ozremo se naokrog in vidimo, da ne vidimo obzorja; kamorkoli pogledamo, pogled zadane ob deblo.

Zamenjajmo zdaj gozd z nočnim nebom in debla z zvezdami. V neskončnem vesolju z neskončno zvezdami bi moral naš pogled - kamorkoli že gre - zadeti ob površino zvezde. Torej bi moralo nebo žareti v nas s temperaturo površja zvezde, z nekaj tisoč stopinjami.

Ojej.

Pa saj so zvezde daleč in bolj kot so daleč, šibkejše so … res - sam jih je pa zato več; in učinek je isti. Zakaj je torej noč temna?

Hec - eden prvih (če ne prav prvi), ki je nakazal rešitev tega Olbersovega paradoksa nočnega neba, Edgar Allan Poe (un iz krokarjam). Takole pravi v svojem eseju/pesmi v prozi Eureka:

Če bi se zvezde nadaljevale v neskončnost, bi nebo žarelo v nas (…) saj bi ne moglo biti točke na nebu, kjer ne bi obstajala zvezda. Edini način, na katerega lahko dojamemo praznine, ki jih teleskopi odkrivajo v mnogih smereh, je torej ta, da je oddaljenost nevidnega ozadja tako velika, da nas žarki od tam še niso mogli doseči.

Edi je brcnu u pravo smer - sam mal je treba obrnt pa dopolnit. Ko zremo v temno nočno nebo, vidimo, da vesolje ni neskočno staro. V bistvu je temno nebo direktna posledica - Velikega poka!

Ampak - to še ne razloži čist temine noči. Veliki pok je bil kar svetel (ubistvu u iber, ane). Zato bi moral, kamorkoli že pogledamo, videt svetlobo tega bigbenga. Pa jo ne, ane …

Oja, pa jo. Clo slišmo jo lahko. Leta 1965 so - po res totalnem naključju - ugotovil, da celo vesolje prežema svetloba velikega poka. Zakaj je ne vidimo vsi? Simpel: vesolje se širi, zato je valovna dolžina te prve svetlobe (fiat lux pa to) raztegnena tolk, da jo lahko zaznamo sam z radijsko anteno.

Evo fotke prve svetlobe (Bog je rekel: “Bodi svetloba!” In nastala je svetloba. Bog je videl, da je svetloba dobra. In Bog je ločil svetlobo od teme. In Bog je svetlobo imenoval dan, temo pa je imenoval noč. In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.):

(karta prvobitne svetlobe, projekcija celotnega neba; modro pomeni mal daljše valovne dolžine, rdeče mal krajše. tole bi videl, če bi mel radijske antene namest oči)

Evo zvoka; prvega:

Sklep.

Ko se ponoči zazremo v nebo in vidimo temo, nam vesolje govori dvoje:
- da ni neskončno staro (ampak neki čez 10 miljard let) in da se je začelo z velikim pokom;
- da se odtakrat širi in širi.

Kot je rekel Pesnik:

Prapók prasnov požene v dir
(nekje naj pač začnemo!)
in snov se žene v dalj in šir
skoz krivi prostor v temo.

Tolk o temni noči. Predlog: počakte na noč, uležte se v travo, glejte zvezde, štejte satelite in kontemplirajte. Paše k svina.

Pa veseu vikent!

Kot je bilo obljubljeno v prejšnjem petkovanju, izvleček iz dnevnika Salvadorja Dalíja, ki dokazuje, da je nadgenij lastnoročno dobil drugo svetovno vojno. Takole:

Port Lligat, 8. maj 1956

(…) Zjutraj, ko sem vstal, me je obšla misel, da je bil verjetno Dalí tisti, ki je zmagal v zadnji vojni. Ta preblisk me je navdušil. Adolfa osebno nisem poznal, ampak teoretično bi ga lahko pred nürnberškim kongresom lahko srečal na štiri oči ob dveh priložnostih.

Na večer pred kongresom me je moj zaupn prijatelj lord Berners prosil, naj mu podpišem knjigo Osvajanje iracionalnega, da bi jo osebno podaril Hitlerju, ki je v mojih slikah odkrival boljševiško in wagnerjansko razpoloženje, še posebej v načinu upodobitve cipres. Tik preden sem hotel podpisati izvod, ki mi ga je ponujal lord Berners, se me je polotila nenavadna zadrega.

Spomnil sem se nepismenih kmetov, ki so prihajali v očetovo pisarno in so se na dokumente, ki so jih postavili prednje, podpisali s križcem. Sam sem storil enako. Ko sem to storil (in to na splošno velja za vse, kar storim), sem se zavedel, da je bilo to gotovo zelo pomembno dejanje, a nikoli, prav nikoli si nisem mislil, da bo prav ta podpis vzrok za Hitlerjevo veličastno uničenje.

Dejansko je Dalíju, strokovnjaku za križe (največjemu, kar jih je kdaj bilo), z dvema mirnima potezama uspelo grafično, mojstrsko - kaj pa govorim? - čarobno in zgoščeno izraziti kvintesenco, ki je popolno nasprotje svastike, dinamičnega, ničejanskega, kljukastega, hitlerjanskega križa.

Narisal sem stoičen križ, najbolj stoičen, najbolj velázquezovski in najbolj protisvastični od vseh, španski križ dionizične vedrine.

Adolf Hitler, ki je imel gotovo izostrene antene za magijo in astrologijo, se je moral mojega znamenja prestrašiti in se ga dolgo bati, prav do svoje smrti v berlinskem bunkerju.

(…)

(S. Dalí, Hitlerjeva uganka, 1937)

Evo. To je to.

Ojla!

Najprej nekaj besed (in malo glasbe) na temperaturo:

Sollo.
Dej dej snih zej!
Jebeš pumlad - dej zej snih!
Kepn ha en metr zej,
snih, snih, snih, snih!

Chor.
Moje snežke, toje snežke,
super sanke, tralala.
Če ha manka, nam se sanka,
kuhan uinu nam ha da.

Sollo.
Zakva ni snih ceu let?
(Ceu let!)
Kva je hlup ta svet!
(Ta svet!)
Jest čem bit Eskim!
(Eskim!)
Snih nasme bit sam pazim!
(Pazim!)

Chor.
Moje snežke, toje snežke,
super sanke, tralala.
Če ha manka, nam se sanka,
kuhan uinu nam ha da.

Sollo.
Res ni lepa, če ni sneha -
prit ablak, kepn ha!
Če se u pesnc kej na rima,
je zatu ke ni sneha.

Chor.
Moje snežke, toje snežke,
super sanke, tralala.
Če ha manka, nam se sanka,
kuhan uinu nam ha da.

Naprej: nekaj besed, ki se navezujejo na petkovanje prejšnjega tedna.

En tip, Španc se je nekega dne zmislu eno dobro foro. Namreč, izdeloval je sladkarije, pa je slišu, de se starši kar naprej pritožujejo, da majo otoc skos pocaste roke. In si je reku - ka pa če bi jest nardiu bonbon na palci?

In je nastala - lizika.

Tip je iber obogateu, valda, liziki je pa dau ime Chupa Chups. Pa je meu ful dnarja in je dal logotip delat enmu res znanmu oblikovalcu, dizajnerju, slikarju in vobče zmešanmu tipu. Evo logota, k ga je naredu:

Zdej pa prašanje. Kaj ma slika spodaj skupnega z logotom od Čupa Čups?

(Sanje, ki jih je povzročil let čmrlja okoli granatnega jabolka sekundo pred prebujenjem; 1944)

Odgovor: oboje je ustvaril simpatični stric, Salvador Domingo Felipe Jacinto Dalí y Domènech, markiz Pubolski.

————————————————————————

Za konc pa še napol uganka, napol topološka fora.

Vzamete trak iz papirja. Zvijte ga po dolžini za pol obrata in konca zlepte skupej. Dobili ste nenavadno stvar, Möbiusov trak. Takole:

Takle trak je kot vzet iz borgesovskih sanj; v eni zgodbi piše o Odinovem disku, ki ima samo eno stran. “Je zlat?” sem ga vprašal. “Ne vem. Je Odinov disk in ima eno samo stran.“

Moebiusov trak ima tudi eno samo stran - in en sam rob. Naredte si enga tazga, k je bol širok in probite narest dvoje:
- pobarvite ga po eni strani zeleno in po drugi rdeče;
- prerežte ga na dva dela po dolžini.

Hecn, ane.

Escher se je z njim fasciniru:

Vse mravlje so na isti strani traku.

To je to. Pa veseu delovni teden!

Ojla!

Vem, da je pozn, ma bolje pozn k nkol …

Današnja tema je kratka in slikovna - gre namreč za tole sliko, ki je po Foucaultu nakazala spremembo paradigme; vprašanje pri njej je za tiste cajte namreč res zanimivo: kje smo mi, gledalci?

Evo - Diego Rodríguez de Silva y Velázquez: Las Meninas

Tlele mamo infantinjo Margarito, pa nekaj dvornih deklic, pa pritlikavko, pa psa. Na levi je Velazquez sam, ki neki slika, v ogledalu pa vidmo odseve kralja in kraljice.

Torej - Diego dela potrtret kraljevskega para, punce se igrajo, kralj in kraljica pozirata. Mi vidmo sliko z mesta, kjer sedita kralj in kraljica. Se prav, da nas ni - oz. da smo v sami sliki.

Tole je prva slika, ki se tkole igra z opazovalcem, s publiko. Naslikana je bla leta 1656. V desetletjih in stoletjih je bla mal pozablena, nakar so se z njo začel ukvarjat razni -isti. Dnes je ena najznamenitejših slik.

Piccasso se je z njo igrou:

A ni fajn, kuko je nasliku talepo pritlikavko - La Luno

Pa seveda mim nje ni mogu tud Dali, ki je itak meu Velazqueza pa Vermeerja za edinadva, k sta sam mal slabša od njega, Dalija (ki je lastnoročno zmagu v 2. svetovni vojni - namreč, Dali je Hitlerju podaril eno knjigo, pa ni vedu, kaj bi mu napisu za posvetiu; pa je narisu samo križ. In ta velazquezovski križ je tako zmedel Hitlerja in ostale častilce oglate, vulgarne svastike, daniso več vedl kaj bi, pa so pušili vojno. Paste - to je res, to ni krneki šala! Bom zvečer razdelu, al pa u pondelk …).

No, tole je Dalijeva slika Velazquez slika infanto Margarito:

To je to. Mrbit pridem še zvečer, sicer pa lep vikend!

Težka človeku ni groba odeja
vzamejo v sebe ga zemlje moči
terčimo bratje še vince se smeja
dolgo Smoletov spomin naj živi!

bratcu Andreju v opombo - Penatje

1925

Ojla!

Današnja zgodba bi se lahko godila v mnogih mestih; od Brasilie do Tbilisija, od Bergna do Petropavlovsk-Kamčatskega. Tudi fant, junak zgodbe, bi lahko bil temnolas in žarečih poševnih oči, lahko bi bil vikinški orjak v nastajanju; lahko bi mu bilo ime Volodja, Xavi ali U.

Vseeno je - denimo, da se zgodba dogaja v Ljubljani; da je dečku v tej spomladi 1954 ime Jože in da je star 13 let.

Jože ima rad vlake. Že kot dojenček se je pripeljal z vlakom iz Brežic v Ljubljano, kjer je oče dobil službo na Upravi javne varnosti. Ničkolikokrat se je peljal - nekajkrat s starim hlaponom, potem z novi, dieselsko lokomotivo; vedno z očetom, letno nazaj prvič z mlajšo sestro - v Brežice, v Brežice, k babici.

Dežela se je sestavljala na novo; prihodnost je bila svetla, otroci njeno največje bogastvo. Med igro so peli, kako lepo je biti mlad:

Ko je bil Jože star 8 let, ga je oče peljal na gradbišče, kjer so delavci (ožgana, temna bitja, čudnih jezikov, črnih las in nohtov; tako si je Jože predstavljal črnolase vzghodnjake, ki so nastopali v neki knjigi, ki jo je moral prebrati) gradili železnico. “Vlaki!” je vzkliknil Jože, delavci pa so mu med smehom ponujali cigarete in pivo, da se je osramočen skril za očetove noge in gledal vihtenje krampov ter enolično udarjanje kladiv.

“Ko boš malo večji,” je dejal oče, “boš ti vozil vlak po tej progi.” Joža je sanjal, kako spušča zategle piske, medtem ko mu veter mrši lase, lokomotiva pa brzi skozi noč.

Proga je bila končana, pisalo se je leto 1948. Oče in Jože sta prišla na prvo vožnjo, od Rožne doline do Kosez in nazaj. Celo pot je Jože mižal in videl sebe na čelu; videl svoje roke, ki ukazujejo stroju - ustavi - poženi - zapiskaj …

V šoli se Jože pridno uči, očetova služba mu daje zavetje in ugled med vrstniki; sam pa sanja in sanja vlake. Proga, ki sta si jo z očetom ogledala in med prvimi preizkusila, je pionirska proga. Vsa dela - sprevodniki, vlakovni odpravniki, strojevodje, zaporničarji, kretničarji - vse to so pionirji, kot se otrokom, ki so prihodnost, reče. Trinajst, štirinajst let stari fantje vozijo vlake, ponosna petnajstletnica pšeničnih las maha z loparčkom in daje vedeti, da se brez njenega giba orjaški stroj nikdar ne premakne.

Leto 1954 je, pomlad. Jože stopa proti začetni postaji. Žari; roke mahajo po zraku, tleskajo in ploskajo - ne more jih umiriti … got one hand in the pocket and the other one’s giving out high-fives … Jože je sprejet, Jože je bil drugi najboljši na izpitu, Jože je pomočnik - pomočnik, kaj bi to! - pomočnik strojevodje! Danes je njegov prvi dan, danes bo Jože postal moški, danes bodo njegove roke ukazovale stroju!

Vroč dan je, njegova vročica se meša s sončno, da zrak migota. Pot mu sili na čelo in z obrvi kaplja v oči, koraki so vse hitrejši. Tedaj zagleda prikazen. Nasproti mu hodi - pravzaprav lebdi v zraku, kot to vidi Jože - črnolasi vzhodnjak, prikazen iz otroških let, graditelj proge. Srečata se, vzhodnjak zažvižga in nekaj reče; Jože bolj sluti pomen besed - kam pa kam, fant - in odgovori, tresoče, a ponosno: “Strojevodja sem!”

Delavec odloži del tračnice, ki ga je nosil na ramenih, se zareži in reče: “E - ne boš, vlak danes ne več.”

Jože ne razume. Jožetu ni treba razumeti, saj je strojevodja. Jože posmehljivo reče človeku, ki je v njegovih očeh le še pol človek, polizdelek, polbitje: “Seveda bom - z menoj bo danes piskal vlak!”

Delavec si prižge cigareto in ponudi čik še Jožetu. “E - fant! Vlaka ni več - poglej, tračnice smo razstavili, eno sem vzel, da si podprem vrtno uto, pragove razžagali, vagone razvijačili, nasipe podsuli.” Otre si pot s čela in oči.

Jože sliši, Jože razume. Jože gleda tračnico, ki bi morala nositi njegov vlak. Jože gleda svoje roke skozi migetajoči zrak, roke, ki primejo tračnico in jo vzdignejo, vidi roke, ki se tresejo, zamahnejo …

Sevdo H., 54, gradbeni delavec, hude poškodbe glave desno parietalno, exp.subst.gris.; po treh dneh kome zastoj srca.

Jože zbeži v gozd. Njegov oče, oče, ga najde čez tri dni, lačnega, vročičnega, prestrašenega, odsotnega. Njegov oče, delavec Uprave javne varnosti, ga ne najde nikoli.

……

Čez več kot pol stoletja Jožeta ni več. Ni očeta, ni delavcev. Tudi tračnic ni več. So pa sledovi v gozdu.

Tam, kjer je živalski vrt, ob Večni poti (kakšo primerno ime!), tam skozi gozd teče kolesarska steza od Rožne doline do Kosez. Ste se kdaj vprašali, kako da je tako ravna, zakaj ima useke in nasipe?

Ta kolesarska steza teče namreč natanko po trasi Pionirske proge, ozkotirne železnice (širina koloteka 76 cm). Pionirsko progo so gradili od marca do junija 1948, odprli pa so jo 13. junija 1948; odprtju je prisostvovalo 20.000 ljudi. Začetna postaja z imenom TV-15 je bila v Rožni dolini, vmesna JELENOV ŽLEB v Kosezah, končna TRNOVSKI GOZD v Podutiku. Proga je bila dolga skoraj 4 kilometre, hitrost pa je bila omejena na 25 km/h. Povratna karta - 4 din.

Marca 1954, na vroč pomladni dan, so jo zaprli. Krivili so stroške, nihče ni pomislil na Jožeta. In nihče na Sevda.

Vse kar je ostalo od teh let in tistega dne, so useki, nasipi, prepusti in z mahom poraščeni miljniki, ki jih požira gozd.

Pionirska proga, usek

Pionirska proga, nasip

Pionirska proga, propust pod nasipom

Pionirska proga, miljnik. Vidi se napis JDŽ (Jugoslovanske državne železnice)

Malo vožnje po trasi (sori za slabo sliko):

(skozi usek)

(po nasipu)

Iz lepših časov:

Prihod vlaka na postajo Jelenov žleb, 13. junij 1948

Pa veseu delovn tedn!

aja … glede na današnji dan …

Še neki od triskaidekafobije in paraskavedekatriafobije.

Tale strah pred trinajstko in ustreznim petkom je hecna - in zlo stara reč, kot sledi iz tegale …

En odlomek iz Hamurabijevega zakonika:

(…)

člen 11:
Če lastnik ne pripelje prič, ki potrdijo, da je izgubljeni predmet njegov, se mu to šteje v zlo; lagal je in zato naj bo usmrčen.

člen 12:
Če priča ni prisotna, potem naj sodnik določi čas, ne daljši od šestih mesecev. Če se priča ne prikaže v teh šestih mesecih, se mu to šteje v zlo in naj plača kazen, ki jo določi razsodba v primeru, kjer bi moral nastopiti.

člen 14:
Kdor ukrade mlajšega sina drugemu, naj bo usmrčen.

člen 15:
Če kdo ugrabi sužnja dvora ali sužnja svobodnega moža, naj bo usmrčen.

(…)

(stela s Hamurabijevim zakonikom)

Hamurabijev zakonik je iz okoli leta 1760 pred našim štetjem; kje zavraga je člen 13?

Še en hec prou iz petkam:

V 400 letih (en gregorijanski cikel) pade 13. dan v mesecu takole:

684-krat na četrtek in takistokrat na soboto, 685 krat na ponedeljek in na torek, 687-krat na sredo in nedeljo, ter 688 krat na petek.

To pomeni, da je trinajsti dan v mescu najpogosteje - petek!

Pa veseu vikend še enkat!

————————————————————————

p.s.

Letos (2007) sta dva petka trinajstega, naslednje leto bo le eden, leta 2009 kar trije. Zanimivo pa je, da bo Novo leto leta 2043 padlo na petek, 13. Kdo si bo takrat upal metati petarde, a?

————————————————————————
Juice bar Babo

Vsi ti trenutki … bodo izgubljeni v času … kot solze v dežju …

Pozdrav!

Kot nam kažejo znameniti primeri Roberta Matthewa Van Winkla, pa dečka iz Fray Bentosa in sličnih, je spomin temelj identitete; če vzamemo to besedno zvezo kot tavtologijo, nam pridejo na misel nesmiselni filmi kot je Memento ali Rezila Tekač. Če pa jo vzamemo dobesedno, ne moremo mimo Solomona V. Šereševskega, novinarja.

Človek, ki bi lahko samega Irenea El Memoriosa marsikaj naučil, je znan v psihiatričnih krogih kot Š.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je Š prisostvoval nekemu govoru, katerega bi naj potem predstavil bralcem svojega časopisa. Sotrudnik je opazil, da si Š ne zapisuje, pa ga je zatožil šefu; šef je znorel - Š pa mu je mirno, besedo za besedo (prav postavi brez razlike tudi vejice in pike) odrecitiral celoten polurni govor (si ga komot predstavlate, komunistične blodnje iz leta 1923).

Medtem ko je Ireneo Funes cinično pripomnil, da je Memoria necessarium maxime vitae bonum cui praecipua fuerit, je Š v pravilnem vrstnem redu ponavljal zloge - ta ma na va ta ma ta na na va - ki so bili zapisani na sončen dan 25 let nazaj; Ireneo je v sebi videl (videl?) nesrečnika in je svojo nesrečo nosil kot odlikovanje, Š je postal cirkuška atrakcija.

Š je bil, kot temu rečejo, sinestezist. (mimgrede, “biti sinestezist” je na seznamu mojih želja takoj za “biti astronavt”)

Sinestezija je fajn reč - vidiš zvoke in slišiš barve. Včasih majo zvoki okus, včasih čutiš črke. Število - npr. tole simpatično trinajstmestnico 2.932.031.007.403 - sinestezist vidi kot barvni trak, ki ga spremlja tiha melodija; flavta, c-mol. Da majo črke barve, vejo že doug:

A noir, E blanc, I rouge, U vert, O bleu: voyelles,
Je dirai quelque jour vos naissances latentes :
A, noir corset velu des mouches éclatantes
Qui bombinent autour des puanteurs cruelles,

Golfes d’ombre ; E, candeur des vapeurs et des tentes,
Lances des glaciers fiers, rois blancs, frissons d’ombelles ;
I, pourpres, sang craché, rire des lèvres belles
Dans la colère ou les ivresses pénitentes ;

U, cycles, vibrements divins des mers virides,
Paix des pâtis semés d’animaux, paix des rides
Que l’alchimie imprime aux grands fronts studieux ;

O, suprême Clairon plein des strideurs étranges,
Silence traversés des Mondes et des Anges :
- O l’Oméga, rayon violet de Ses Yeux !

A črn, E bel, I rdeč, U zelen, O moder:
nekoč povedal bom o vaših rojstvih tajnih:
A, črni in kosmati steznik muh sijajnih,
ki brenčijo tam, kjer smrad se širi oster, zalivi senc;

E, bélosti šotorov, par,
ledeniki, beli kralji in cvetóv tresljaji;
I, izpljuta kri, škrlati, čednih ust smehljaji
v jezi ali sred spokorniških omam;

U, krogi, morskih valovanj božanski hrup,
mir pašnikov, živali, pokoj gub,
ki alkimija jih v učena čela naredi;

O, najvišji Rog s cvilečimi glasovi,
tišine, kjer so Angeli, Svetovi:
— O, Omega, vijoličasti žarek Teh Oči.

(Rimbaud, Voyelles (Samoglasniki))

Usput, a je gdo od vas sinestezist?

Psiholog, ki je raziskoval sposobnosti Š-ja, je delal zanimive eksperimente ž njim - na tablo je napisal 100 nesmiselnih zlogov (na ta va ta na va va ta itd.), Š. jih je pogledal, pa je zbrisal tablo in napisal nove. Š si je vse (več sto tabel s po sto takimi zlogi) zapomnu. Minilo je 25 let, pa je psiholog vzel enkrat svoje stare zapiske in za hec pobaral Š-ja, če si še zapomni.

“Seveda, profesor! Sreda je bila, sonce je stalo nizko, vi ste imeli tisto sivo obleko; popisali ste tablo, se naslonili na okensko polico in nabasali svojo pipo; na tabli pa je pisalo … na ta va ta na va va ta …”

Možgane imamo zato, da nam onemogočajo videti vse; zato, da ne moremo do vseh fajlov, ki so shranjeni v njih.

Tale formula sicer ne pomeni nič, ma je zanimiu, kako si jo je Š. zapomnu. Tkole pomni sinestezist; v zgodbicah.

Je povedal Š.:
Neimann (N) je prišel s svojim psom (.). Pogledal je na drevo (√) in si rekel: Hm … tole drevo se je razcepilo in pokazalo svoje korenine. No, pa saj je bilo tukaj že takrat, ko sem zgradil ti dve hiši (d2). Malo je pomislil in nadaljeval: Hiše so stare, znebiti se jih bom moral (x). Prodaja bo prinesla veliko denarja, saj sem v hiše investiral 85.000 (85). Nato je videl streho hiše (—), spodaj na cesti pa moškega, ki je igral na Termenvox (vx).

Ha - in smo tam. Kaj je termenvox?

Termenvox oziroma teremin je pa eno res fantastično glasbilo. Škatla, prikloplena na štrom, in dve anteni, pravokotni druga na drugo.

(Lev Sergejevič Termen, izumitelj, in eden prvih tereminov)

Anteni nardita električno polje, v to polje pa vtaknemo roke, da ga zmotimo. In te motnje v električnem polju nardijo zvok. Teremin je čudovit - z gibi rok v praznem prostoru ustvarjamo glasbo. Brez dotikov, udarcev; samo ples v zraku.

Na teremin so delani vsi tisti zvoki vesolskih ladij v starih SF filmih.

Kasnej so ga mel tud kaki hudi bendi (Beach boys v “Good vibrations”, pa sevede Zeppelini v “Whole lotta love”. Se pa da s tereminom nardit tud fajn muziko:

To je večalman to … kupte si teremin, bodite sinestezisti …

za konc pa damo še enkrat tist, kar je na začetku:

I’ve seen things you people wouldn’t believe:
Attack ships on fire off the shoulder of Orion;
I’ve watched C-beams glitter in the dark near the Tannhauser Gate.
All those moments … will be lost … in time … like tears in rain.

Videl sem stvari, ki jim vi, ljudje, ne bi verjeli:
goreče bojne ladje nad ramenom Oriona;
gledal sem, kako se žarki C bleščijo v temi pri Tannhauserjevih vratih.
Vsi ti trenutki … bodo izgubljeni … v času … kot solze v dežju.

Veseu vikent!

—————————————
Juice bar Babo

Aja - sej gre za veseu začetek novega delovnega tedna danes!

Naj vsled tega nemudoma pridonesem dobrih 6 minut sprostitve …

uživejte!

Oj!

Sem bil obtožen, da se ukvarjam preveč s preteklostjo in smrtjo. Prav.

Rečem s Keplerjem (kera nečimrnost, ane), Quod ſi Chriſtophoro Columbo, ſi Magellano, ſi Luſitanis, non tantum ignoſcimus, errores ſuos narrantibus, quibus ille Americam, iſte Oceanum Sinenſem, hi Aſrica Periplum aperuerunt; se pravi, naj nas kot pri Krištofu Kolumbu, Magellanu in Portugalcih ne motijo zgodbe o tem, kako so se zgubljali na svojih poteh do Amerike, Kitajskega morja in obal Afrike, temveč nam prav te zmote in napake krepijo užitek branja. Torej - v zgodbi so zmote in napake; a tu so zato, da jo naredijo slastnejšo in zanimivejšo. In ker se vse dobre zgodbe začnejo na enak način, naj se tako začne še ta.

Pred davnimi, daaaavnimi časi …

… so v Čudni dežel Vsezemlji živeli Velika stonoga Jasna, Kačji pastir Demetrij in Morski škorpijon Jože. Ne da bi se nevem kako maral (čeprav sta se Jasna in Demetrij večkrat vidla), ma poznal so se. Nekega dne je Demetrij panično priletel s severa, kjer je bil na obisku pri bratrancih, in se drl:

“Konc sveta! Fuuul konc sveta! Bejžmo, fuuul bejžmo …”

Ves zadihan se je usedel na mah (ne pozabit: čeprav ima Demetrij skoraj meter čez krila, je v Čudežni deželi mah nekaj posebnega; tudi 30 metrov velike steblike se najdejo.) in stokal.
Jasni je šlo stokanje nadvse na živce (pa četudi je konec sveta v resnici tu, v kar je kot vsaka poštena stonoga dvomila). Prigomazela je do mahu (20 takratnih minut ji je to vzelo, saj je bila res ogromna), se zvila podenj in zahrustala:

“Kaj je, Demetrij? Spet konec sveta, a? Postajaš podoben Jožetu in njegovi škorpijonasti druščini zahojeni …”

“Tole sem pa slišal, ” je zabrbotalo iz rahlo slanega močvirja in iz vode je pogledal par velikanskih oči. “Sicer je pa konec sveta res tu.”

Okej, zdej bomo mal ustavl konje (fraza; načeloma jih ne mormo, saj rodu Equus ni), pa si mal natančneje pogledal Čudežno deželo Vsezemljo in naše protagoniste.

Čudežna dežela Vsezemlja je bila en ogromen otok, ki so ga delila slankasta močvirja. Obdajal jo je velikanski ocean, ki bi mu Grki rekl panthalassa, če bi vedeli zanj. V oceanu so živela nenavadna bitja, na kopnem so rasle nenavadne rastline, med katerimi so lezle nenavadne živali in po zraku so letali nenavadni insekti.

Če se spomnite, je v enih pondelkovanjih omenjen Blemij, senconožec, skupaj zs še nekaterimi bizarniki. Pa ta bitja niso nič v primerjavi s čudaki Čudežne dežele Vsezemlje. Ta so bila res čudna - in predvsem ogromna.

Vzemimo Demetrija, kačjega pastirja. Leta med preslicami, praprotmi in mahovi in lovi manjše od sebe. Recimo neko vrsto muhe, dvajset centimetrov čez krila. Demetrij je ponosen predstavnik rodu Meganeura monyi, največjih letečih insektov, kar jih je. Čisto tak je kot kačji pastirji, ki jih poznamo, le da ima 80 cetimetrov čez krila, dolg pa je več kot en meter.

(Demetrij)

Jasna, naša mnogonoga, je še bolj grozna. Bizarni členonožec je dolg tri metre in tehta 80 kilogramov; njene poti skozi podrast uporabljajo druga bitja kot avtoceste.

(Jasna)

O Jožetu, gigantskem morskem škorpijonu, pa sploh … Zoprn, odkar so se mu močvirja skrčila, velik za pet jastogov, mejhne klešče, par velkih oči spredi pa še dve mejhni navrh glave. Dva metra in pol od repa do tečne gofle.

(Jože)

“Seveda je konc sveta,” povzame brbotanje Jože, “sej nimamo več kje žvet; močvirja hudič jemle, povsod teli mahovi zajebani, uroče je k svina, praujo mi de morje smrdi k presica … to smo že vidl.”

“Ti nimaš kje žvet pa toja banda škorpjonska. Men je čist uredu.”

“Ni uredi,” dahne Demetrij, “Fuuul deleč ot tega. Zdele sm biu pr bratrancih, k so tm gor pr fuuul talepih preslcah, in so rekl, de se je začel na severu kadit in de se fuuul kadi. In de se tja ne da več, k je prevroče, k ogenj iz tal leze fuuul. Pa da vsi fuuul bežijo.”

“Utrgan si. Fuuul,” sikne Jasna.

“Ne, pa ne. Fuuul se ne da dihat, pravjo, pa da je mrtvih fuuul. Sem videl eno teto, k je prletela od tam - fuuul črna krila pa en oko ji je ven padlo …”

“Še en fuuul pa te bom …”

“Pa fu … khm … skratka, gor je vsega konec in vsi bežijo sem.”

“Krasno. Hrana.”

“Jasna, tis butasta ane. Ti pravim, use ns bo pubral. Use do zadnga, do zadne tečne mnogonoge, do zadnga butastga letečca, do zadne fejst škorpjonke,” brbota Jože in zavija z očmi.

“Bu! Usi boste umrl, če boste tako presrani. Pa več k vas gre rakom žvižgat …” Jože jo ošine najzlobneje, kar more, “… bolš je zame. Fuuul.” Pogleda Demetrija. “Jest grem domov.”

A se je tisto noč izkazalo, da ima za spremembo Jasna - narobe. Zelo narobe. Za Čudežno deželo Vsezemljo je res prišel konec sveta.

Smrdenje morja, ki ga je omenil Jože, je bilo posledica hude zastrupitve, ki je povzročila, da je kisik iz morja praktično izginil - in s kisikom so iz morja izginili vsi simpatični trokrparji, tudi blebetavi Mišel. Zabavni tipi, ki jim je noga rasla naravnost iz ramen - ramenonožci, seveda - in so se že od nekdaj preživljali kot stand-up komedijanti, so pomrli. Do zadnjega. V Oceanu ni preživel nihče.

Gorenje tal, o katerem so s strahom pripovedovali Demetrijevi bratranci, je bilo v resnici najhujši vulkanski izbruh ever. Več sto tisoč kvadratnih kilometrov zemlje se je odprlo in ven je pritekla žareča, strupena magma, ki so jo spremljali siloviti potresi, zadušljivi plini in pepel, ki je zastrl sonce. Kar je odneslo k hudiču čudovite gozdove tridesetmetrskih praproti, orjaških preslic in velikanskih mahov.

Vse to je povzročilo, da so kopenske živali praktično izginile. Tudi Jasna in Demetrij. Močvirja so se posušila in Jože je še zadnjič šel rakovicam žvižgat. Konec sveta.

————————————————————————

Govorimo o Zemlji. Pred davnimi, daaavnimi časi, 251 milijonov let nazaj, ko so bili vsi kontinenti združeni v eno Pangejo in vsi oceani v eno Pantalaso, je prišel dan, ko je Zemlja skoraj umrla. Bil je konec perma, čudovitega obdobja orjakov; in konec ga je bilo res za zmeri.

96% bitij v morju je poginilo. 70 % vseh vretenčarjev je izginilo. Vsi brahiopodi, vsi trilobiti, megastonoge, morski škorpijoni, ploščati črvi, ribe Akantodije, oklopne ribe … Duh velepreslic in superpraproti je danes prisoten, kadar zažigamo premog (praktično ves črni premog je preostanek rastlin iz tistih časov). Vse Jožete, Jasne in Demetrije in podobne poznamo le kot fosile. Ja, to je bil cajt, ko bi skoraj izginilo vse življenje.

http://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/thumb/b/bd/Hibbertopteroid_track.jpg/800px-Hibbertopteroid_track.jpg
(Jožetove sledi (dve vzporedni črtkasti liniji) na steni - kladu je normaln kladu)

(Demetrij danes)

————————————————————————

Ma življenje je kul - in se neda kar tako zjebat. Najprej so se blazno razpasle gobe, saj je blo odmirajočih trupel res vsepovsod polno. Pa preživel je tale simpatik:

(Listrozaver)

Tole je praded dinozavrov. Iz obskurnega rodu perma se je razvil v nosilca triasne eksplozije življenja - listrozaver, lopatasti kuščar. Močno bitje, z velikim veseljem do življenja.

Do trenutka čez 190 milijonov let, ko je vse njegove potomce za zmeri zbrisala velka vesolska skala - in smo na sceno stopli mi, sesalci.

Eto, tolk zaenkrat.