petkovanja in pondelkovanja

Eklektika …

———————————————

Tkole.

Če verjamete, da je renesansa res bila (o tem enkrat prihodnjič), potem na njenem začetku stoji Dante, Johan Avguštin, toskanski sirar in mojster za vse.
Dante je prvi (prvi vobče, ne samo prvi-po-grkih), ki je videl žensko tako, kot si zasluži; po tisočletju posode izvirnega greha se je ozrl za eno kmetico in si reku, madonca, ecce spiritus fortior me, qui veniens dominatibur mihi; evo ti ga vraga, sej sm pa začaran.

Tisti, ki se spomnete nanizanke Modro poletje (Verano azul - usput, Pancho je meu probleme iz drogo), veste, zakaj je bilo prvi ženski ime Bea - in ne Eva …

———————————————

digresija… ne morm si kej …

———————————————

In zdej si predstavlimo: Dante se zbudi in vidi, kaj je nastal v teh sedemsto (al kok že) letih. Da nam olajša delo, pokičimo na pomoč - kot že tolikokrat - potujoče menihe z zelenega otoka, Irce, stražarje prehoda, mejaše na tem in onem svetu.

Namreč, je ena rdečelasa kodrolasa irkinja točno ugotovila, kako bi se Dante počutu zdaj, ko vse njegove poti pomalem prekriva mah:

Kliknite - in berite dalje.

Dante

Dantejeva prošnja

Ko črn gojzd je zrasu pred mano
in use puti prekriu je mah,
k je varuh ponosa reku, de ne gre drgač,
sm čistu kamne žalosti.

Nisn verjeu, k res nisn vidu -
pršla si k men punoč.
K se je zora zdela za zmeri zgublena,
s mi dala lubezen u soju zvezd.

Vrž pugled oceanu,
vrž zej dušo u morje -
k se noč zdi bres konca,
prosm spomn se.

Pred mano ustala je gora,
pr vudnaku poželejna;
iz izvira odpuščanja,
onstran ogna in ledu.

Vrž pugled oceanu …

Pa čeprou deliva pot, sva sama -
kok krhek je srce -
dej tem potplatom z gline krila, de letijo,
de se ujo dotaknl lica zvezd.

Vrž pugled oceanu …

Udahn žiulejne u ta švoh srce,
dvign pajčolan strahu.
Uzem te zdrublene upe, zjedkane ud souz
uzdgnva se nad skrbi prahu.

Vrž pugled oceanu,
vrž zej dušo u morje -
k se noč zdi bres konca,
prosm spomn se …

… prosm spomn se me.

———————————————

Eh, ja …

No, medtem ko se je Dante šel renesanso, je v Novgorodu mali deček po imenu Onfim sedel v šoli in se - kot pač vsi dečki, stari 6, 7 let - dolgočasil. Pa je vzel list papirja (natančneje, kos brezovega lubja) in risal:

(brezovo lubje, Novgorod, 14. stoletje)
———————————————

Eh, ja …

Še dve slikci, pa je konc

Tole je Meropa (ena od Sedem sester, hčerka Atlasa in Plejone, žena Sizifa (!) itd.) in pajčolan, iz katerega se je rodila:

Tole je Van Gogh vidu, ko je u luft pogledu:

Prašanje: kaj je bol res?

Veseu delovni tedn!

Objavljeno v 11.06.2007 ob 17:00 in zapisano pod pondelkovanja .