petkovanja in pondelkovanja

Danes pa o umoru.

Da bo fajn atmosfer, najprej štartajte tale komad in potem dalje.

Za poslušanje potrebuješ Flash Player.

Vsak dober umor se začne s truplom. V 20 zapovedih za pisanje detektivskih zgodb je Van Dine kot 7. zapoved stavil, da Enostavno mora biti truplo v detektivki; in bolj kot je mrtvo, boljše je. Noben manjši zločin od umora ne zadošča.

Še zadnja digresija.

(Billy the Kid; 1860 – 1881)
Umor, ki ga bomo danes pospremili, je kul umor. Prvi (ali je bil šesti?) umor razvpitega Henryja McCarthyja, ki ga vsi poznamo pod vzdevkom Billy the Kid, se je zgodil takole: mali Henry (takrat še ni imel vzdevka) pije v baru sredi čudovite pustinje Llano Estaccado, ko vstopi impozanten Mehičan. Vse potihne in Henry vpraša svojega pivskega druga, kdo da je tale. Oni šepetaje: “To je El Diego; Bellisario Villagran iz Chihuhaue!” Tedaj poči strel in visoki Bellisario se zvrne; streljal je Henry, ki zategne: “Aja? No jest sm pa Henry iz New Yorka.”
Naš umor ni tako beden.

Smo na meji med Avstrijo in Italijo, pikolovsko rečeno, 92 metrov od mejne črte na italijanski strani; to so neprijazni kraji, ki so proslavili Napoleona in povzročili sramoto generala Ettoreja Mambrettija in njegovega 6. regimenta alpincev.

Truplo - moški srednjih let - leži na obrazu, delno prekrito s snegom in gruščem; ni očitnih znamenj, da so ga poskušali zakriti. Je - za tisti čas - dobro obut in oblečen. V roki ali poleg roke mu leži okrvavljen nož, v nahrbtniku nosi sekiro in posušene gobe.

Vzrok smrti: raztrgana arterija na desni strani pod ključnico, kar je povzročilo veliko izgubo krvi. Žrtev je izkrvavela v nekaj minutah.
Arterijo je raztrgala nenavadna puščica, ki je priletela z leve in z malo višjega mesta, ga zadela v hrbet pod lopatico in prodrla skoraj do pljuč. Take rane si ni mogel zadati sam - gospe in gospodje, to je umor!

Pregled trupla razkrije nekaj zanimivih dejstev. Gre za moškega; starost 46 let, višina 165 cm, teža 38 kg. Poleg rane, ki je povzročila njegovo smrt, ima še raztrganine in praske na obeh rokah ter globok urez na palcu desnice. Umrl je spomladi, kot nam pove cvetni prah v njem. Forenziki znajo povedat, da se je na planoto vzpel z italijanske strani; njegova sklenina kaže, da je po rodu verjetno iz okolice Bolzana.

Približno osem ur pred smrtjo je na jasi sredi smrekovega gozda pojedel porcijo srnje pečenke, malo žitaric in plodove črnega trna. Njegova zadnja večerja.

V njegovih laseh najdemo baker in arzenik, kar našega moža predstavi kot delavca v topilnici; mojstra kovinarja. Nenavadne tetovaže - dvakrat po tri in enkrat po štiri črte; znamenja najvišje stopnje mojstrstva - na njegovem telesu nam pričarajo skrivnostno skupino ljudi, posvečenih v skrivnosti zemlje in njenih zakladov.

Forenziki nadaljujejo: na nožu najdejo kri, ki ni njegova. Njegov plašč je oškropljen s krvjo nekoga tretjega. Obrambne rane na dlaneh in levi nadlakti. Kakšen boj visoko v gorah je to bil, poslednji spopad - kdo, kaj, čemu? hodi po glavah detektivov.

Povzemimo. 46 letni mali moški, ki dela v topilnici, se dobro opremljen, oborožen in oblečen odpravi iz Bolzana visoko proti avstrijskim dolinam. Ni sam; spremljata ga vsaj še dva kompanjona. Ne ve, da mu teče poslednji dan. Noč ujame odpravo približno 1500 metrov visoko sredi visokih smrek. Ustavijo se in povečerjajo, malo pečenega gamsa, sadje, zelenjava; nato pripravijo skromen tabor in zaspijo. Kdo ve - morda je sanjal svojo smrt.

Zgodaj zjutraj nadaljujejo pot in prečijo ledenik Priora. Tedaj se začne. med razbitimi skalmi jih čaka zaseda, dobro pripravljeni in odločni moški skočijo nannje in vname se boj. Presenečenje je popolno; ni časa, da bi izvlekel sekiro, zato se bori s kratkim bodežem. Uspe odbiti prvega napadalca, ki se z globoko rano umakne. Ozre se in vidi, kako njegov prijatelj omaguje pod pritiskom močnejšega. Priskoči, nasprotnik pobegne med skale.

Naš možak se vzpne in zatuli - zmaga!, pregnali smo tiste, ki hočejo slabo. Tedaj zasliši zvok, ki bo poslednji v njegovem življenju: zlovešči švist puščice, izstreljene sramotno, zahrbtno.

Udarec ni močan; pekoča bolečina in šok ga primorata, da pade na kolena. Pogled objame s snegom pokrite gore, nato pade na obraz. Prijatelj priskoči, sam ranjen (njegova kri kaplja na plašč smrtno ranjenega moža), in se skloni nadenj; prepozno je, življenje izteka v curku.
Nekaj poskuša reči, hrope - nato umre. Napadalci pobegnejo; morilec se skrije v dolinah druge strani, izgine v prostoru …

… in času.
Natanko (če si dovolim to baročno besedo) pet tisočletij in tri stoletja kasneje se do ledenika povzpne starejši par; ona zakriči - on se obrne in sledi zgroženemu pogledu. Iz ledu gleda zgornji del trupla; po 5300 letih je mož odkrit. Danes ga poznamo po imenu, ki ga je vzel dolini, nad katero je ležal ves ta čas: Oetzi, ledeni mož.

(truplo ob odkritju)

(na mizi forenzikov)

(obrambna rana na roki)

(prestrelna rana na lopatici; od tega se umre)

(nož iz kremena in vrečka)

(bakrena sekira, verjetno njegov izdelek)

(Oetzi, kot je verjetno bil, ko je še bil)

Veseu vikend!

Objavljeno v 8.06.2007 ob 17:00 in zapisano pod petkovanja .