petkovanja in pondelkovanja

Še mal iz Rebeko zatežim

In se - v luči nekih dogodkov - spomnim, da je vsaka knjižnica v resnici razdelitev sveta - znanja o svetu, kar je isto; kot je bilo rečeno: bog je napisal dve knjigi, ena je Sveto pismo, druga je Svet - na enote.

Kongresna knjižnica v razred J daje Zemljepis, Človekoznanstvo (skupaj z Manirami in Navadami ter Folkloro), in Razgibavanje; Filozof je naštel deset Kategorij: Substance, Količine, Kakovosti, Odnosi, Kraji, Časi, Stanja kot rezultat svoje Aktivnosti, Stanja kot rezultat Aktivnosti drugega, Aktivnosti in Pasivnosti.

Ti razdelki so dostikrat brez vsebine; le posvečenim GER pomeni Biokemijo živalskih mišic in MN&, S zgodovino Finske v 19. stoletju.

Od klasifikacij poznamo Linnéjevo, ki nam pove, da na Arbacio lixulo ni dobro stopiti.

Trivij pomeni Slovnico, Retoriko in Logiko, trivialne znanosti; srednjeveščani so to razširili na Kvadrivij z Aritmetiko, Geometrijo, Glasbo in Astronomijo.

Najlepšo klasifikacijo pa so imeli Indijci:

“… Zakaj devet pravih umetnosti je, in te so: Mečevanje, Pesnjenje, Igranje na Kozarce, napolnjene z Vodo, Kemija, Učenje govorjenja papig, Slovnica, Tetoviranje, Matematika - in Ljubezen.”

Srečno.

Je biu en čuden stvor.

Muzika za ob branju tega:

Dosti kasneje, ko se je naša zgoda že davno končala, so ji dali ime Jersinija. Majhna je in zoprna. Ljudi ne mara - če že koga obišče, se pri njem zadrži le malo časa - raje se druži s podganami in bolhami, na smrdljivi slami vlažnih kleti in ladijskih podpalubij.

Zgoda se godi v davnih davnih časih, začne pa se za devetimi gorami, kot je pač nujno pri takih zgodah. Torej - bili so čudni, lepi in relativno mirni časi; govorilo se je, da bi mlada devica lahko gola prejahala cel kanat Zlate horde od jutrovega do zahoda, pa ji ne bi nihče žal besede rekel, kamoli kaj storil. Trgovina je cvetela, Marco Polo je obiskoval Kublaj kana, cela Azija je bila babilon jezikov in ljudstev, ki so v eno stran tovorili svilo in dišave, v drugo pa steklo, zlato in govedino.

Tedajci - tako gre skoraj legenda - se pojavi Jersinija. Ne vemo natanko, kje - skrita v sedelnih torbah mongolske konjenice? - ne kdaj. A tistega leta začne potovati od ust do ust šepet, poln prezira (vse manj) in strahu (vse več): Jersinija, Jersinija je tu!

Na Krimskem polotoku je takrat stalo mesto Kafa, staro in ponosno. Ustanovili so ga Grki z Mileta in mu rekli Teodozija, v času naše zgode je imelo častitljivih 1200 let burne zgodovine za seboj. V njem so vladali Genovežani, spretni trgovci in zviti diplomati, mesto pa se je “bleščalo v zlatu in odajal ga je duh tisočerih dišav”. Benečanom - takisto zvitim in spretnim - je ta duh šel jako v nos.

Pa so Benečani nahujskali Mongole, da so se sprli s Kafo in Genovežani v njem, in ga leta 1346 pričeli oblegati. Pred obzidje je prišla ogromna mongolska vojska pod vodstvom strašnega Janibega. In med to vojsko se je skrivala naša Jersinija, majhna in zoprna.

Obleganje je šlo Mongolom bolj slabo. Janibeg in polovica Mongolske vojske je trpela za strašno, neznano boleznijo, trupla so se kopičila in slaba volja se je širila po hordi. Pa se je nekdo domislil - to je Jersinijino maslo! Zgrabimo jo in jo s katapultom vrzimo čez obzidje, pa naj se Genovežani pečajo z njo.

Rečeno - storjeno. Jersinija je poletela prek obzidja v Kafo in se precej seznanila z genovskimi trgovci. Kar je med njimi povzročilo pravo paniko - tako, da so oktobra 1347 zbežali pred njo iz Kafe in Krima, kar so jih jadra nosila. Nihče pa ni opazil, da se je v noči pobega Jersinija uspela vtihotapiti na eno izmed ladij in se potuhniti v podpalubju.

Tu se začne legenda o strašni Jersiniji, tihi in neusmiljeni morilki.

Genovska flota je iz Kafe plula proti Siciliji. Nekega groznega jutra so prebivalci Messine opazili šest ladij, ki so se pozibavale na vodah zaliva, kot da jih ne vodi nihče. Plima je ladje znesla na čeri, kjer so nasedle in se razbile. Mesinčani so šli pogledat, kaj za vraga - in so dobili več, kot so iskali. Ladij ni v resnici krmaril nihče - vsi so bili mrtvi. Pobiti, pomorjeni, vrženi čez krov ladij, polnih dragocenosti, dišav, svile in dragega kamenja. Revni Mesinčani so se razveselili nepričakovanih darov, grabili so bogastvo in ga nosili v svoje kleti. Mednje pa se je neopazno pomešala - Jersinija.

Ko je Jersinija pričela pobijati ljudi v Messini, so se mnogi prestrašili in pričeli bežati v vse smeri - v Firence, v Genovo, v Benetke, v Marseille - in z njimi je šla Jersinija in pobijala. Oh, kako je pobijala - leta 1338 so imele Firence 120.000 prebivalcev; leta 1351 (dve leti po prihodu Jersinije v Messino) pa le še 50.000. Ubežalo jih je le malo.

Provansalski zrak so zasmrajala nakopičena trupla, pomrli sta dve tretjini vseh ljudi. V Hamburgu je pobila 70% vseh, vasi naokrog so bile prazne. Med Parizom in Orleansom ni živel nihče. V Givryju je župnik leta 1346 zabeležil 29 smrti; leta 1348, ko je vasico obiskala Jersinija, pa 649. Kastiljski kralj Alfonz IX. je bil njena žrtev, Bizantinski cesar je izgubil sina, Francoski kralj ženo. Svet je trepetal pred Jersinijo.

Od vseh teh trupel se je ljudem začelo mešat. V boju proti smrti so - tudi zato, ker niso prepoznali Jersinije kot tiste, ki jo je zakrivila - se zmišljevali res svašta.

Takole so si zamišljali dohtarsko opremo, ki odganja smrt:

Če vas spominja na pusta, imate popolnoma prav - tole je osnova za znamenito beneško “ptičjo” masko.

Komad, ki ste si ga prej zavrteli, je iz časov Jersinije:

Dies iræ! dies illa
Solvet sæclum in favilla
Teste David cum Sibylla!

Quantus tremor est futurus,
quando judex est venturus,
cuncta stricte discussurus!

(Strašen dan bo dan plačila
Zemlja v prah se bo zdrobila,
Priča David in Sibila!

Kolik strah bo vstal v naravi,
ko Sodnik v mogočni slavi
na odgovor vse postavi!)

Spoznanje, da gre use in usi k hudiču, je dalo vzgib za nenavaden in množičen pojav takihle slik:

(Šah s Smrtjo; Albertus Pictor; cerkev vTäbyju, Stockholm; cca 1480)

(Mrtvaški ples; Janez iz Kastva; cerkev sv. Trojice v Hrastovljah; 1490)

Her keyser euch hilft nicht das swert
Czeptir vnd crone sint hy nicht wert
Ich habe euch bey der hand genomen
Ir must an meynen reyen komen!

(Cesar moj, ne pumaga meč,
ne žezlo, krona, nbena reč -
za roko sm jest prjela te
na moj ples se zdele gre!)

Da ne govorimo o popolnoma zblojenemu in tudi sicer nadvse simpatičnemu Hieronymusu Boschu:

————————————————————————————————–

Digresija: tale risba od Boscha sicer ni povezana iz Jersinijo, je pa zabavna - Slišeči gozd in videče polje:

————————————————————————————————–

No, Jersinija je dobro opravljala svoje mračno delo. Uspelo ji je zreducirat prebivalstvo Evrope za skoraj polovico. Angležev je šlo skor 70% (od 7 miljonov na 2). Uspel pa ji je tud preoblikovat zlati srednji vek v mračnega.

Kmetje so se začel upirat zarad visokih cen žita, ki so narasle, ker je enostavno zmankal ludi za obdelovat polja. Tlačanstvo ni blo več tko grozno in je okol 1550 itak skor zginlo.
Ker so plače kmetov in obrtnikov zrasle (ker jih je blo tolk manj), so začel sprejemat zabavne zakone tipa “Rombov (to so une čudne ploščate ribe) tlačani in meščani ne smejo jest sploh!“, da jim ne bi preveč krila zrasla.
Veliki samoglasniški premik (iz dolgih samoglasnikov v dvoglasnike, npr. iz “iijs” v “ajs” za ice (led)) v germanskih jezikih se je zgodu takrat, ker so se ljudje selil oz. bežal.

Da ne govorimo o religioznih blaznostih. Predstavlite si deželo, kjer po več dni hoda ne srečate nikogar, nakar izza grma skočijo nadte Dolcinovci, flagelanti, tazmešani frančiškani, bolni menihi in podobna svojat …

No, Jersinija se je okol leta 1470 mal skulirala. Sicer ni dala čist mer (u Moskvo je recimo uletela še leta 1771), ma je ratala švoh. Danes je v Evropi ni več. Najhujša morilka v zgodovini se je k sreči spokala, pa še znamo se zdej fajtat z njo (in tud zmagat).

Spoznajte - Jersinijo. Črna smrt.

(Yersinia pestis, povzročitelj bubonske kuge)

Veseu vikent - pa na zdravje!

Še o edinstvenosti:

Kresnička, ki sem jo srečal oni večer:

… se mi je zdela kot zvezdica na zemlji, pa sem pogledal še u luft in se spomnil tegale posnetka z demanti posutega neba:

za večjo (mnoooogo večjo!) sliko kliknite nanjo

Na tej fotki so 3 (tri) zvezdice, ena na sredini mal desno (rumena), druga levo pod njo (oranžna), tretja čisto spodaj na sredi (bela) - prepozna se jih po tem, da majo po štiri špičke.

Vse ostalo so - galaksije galaksije galaksije galaksije galaksije galaksije

Tale fotka, ki so jo posnel s Hubblovim teleskopom, pokriva en tok mejhn košček neba … tolk, kot če bi vzeli zrno peska in ga podržali v iztegnjeni roki. In na tem koščku neba je na tisoče (dobesedno; 10.000 +) galaksij. Naše sonce je v eni taki dost tipični galaksiji, ki ma poleg sonca še enih 200 milijard zvezd - se pravi, da je na tejle fotki nekje okol 2.000.000.000.000.000 zvezd (plus te tri).

je pa vsaka edinstvena, kot je una kresnička (hecn, kresničke, kot mi je rekla srečana, nimajo imen).

dršte se, prahki

Tole je leming:

Leming je ljubek arktični glodalec; eden redkih, ki pozimi ne gre spat, ampak je travo in podobne vegi reči, ki jih je nabral čez poletje.
Lemingi žvijo v velkih kolonijah, njihovo število pa iz leta u leto blazno niha (za kar so krive vremenske razmere, količina hrane, snežna sova, arktična lisica in čudn tič po imenu skua, ki ji pri nas rečemo govnačka).

(snežna sova)

(arktična lisica)

(skua)

(nihanje števila lemingov)

Zarad teh populacijskih nihanj so si ludje marskej zmislil o teh glodalcih. Recmo - učasih so mislil, da lemingi spontano vzniknejo iz zraka, ako so okoliščine za to ugodne.
Mislil so tud, da lemingi, ko jih je preveč, v dobro vrste skačejo v velikih čredah vsi naenkrat čez klife v fjorde in nasploh delajo masovne samomore.

Ta mit - namreč, o samomoriskem vedenju lemingov - je izjemno zakoreninjen in velja za splošno resnico. Zdele bomo pa raziskal, od kod ta mit. Resnica je namreč kr svinska …

Kokr je res, da lemingi, k jih je zlo velik, grejo na druge pašnike in pri tem kdaj zarad tega, k se tok rinejo, kakšn pade v kak prepad al pa u kako reko. To vedenje je temelj mita o samomorih lemingov - razširl in utrdil so ga pa eni, k nebi od njih prčakvou. Sploh ne načina.

Namreč, leta 1958 se je kompanija Walt Disney odločla, da bo snemala dokumentarc o arktičnih divjinah pod naslovom Bela divjina (White wilderness) in so posnel tole:

(pozor - simpatični lemingi!)

Črede lemingov tečejo prek arktike, pridejo do klifa in se vržejo v globino. Evo. Ka govoriš, de je mit - če je pa posnet?!

No, tole je blo posnet v Alberti v Kanadi (in ne v Skandinaviji, kjub temu, da zgleda ko fjord). Lemingi NE žvijo v Alberti, zato so filmarji kupil leminge na severu od eskimou in jih prnesl na set. Kupil so 20 lemingov (in ne na tisoče), jih postavl na vrtečo ploščo, pokrito s snegom, in snemal “masovne migracije”. Filmski trik.

Pol so pa hotl posnet še masovni samomor. Pa so šli do kanjona ene reke (ja, tist je kanjon, ne fjord, in je reka, ne morje). In nardil še en trik - leminge so prignal do roba in jih porinli čez. Masovni umor. Prokleta banda lažniva usrana.

Barabe: Walt Disney, tanajvečja; James Algar, režiser, ogromna; James R. Simon, snemalec, ogromna.

Prasci diznijevski ;( …
No, kadar vam v pogovoru beseda nanese na leminge in na samomore, lahko poveste, da so lemingi čist kul - da pa so Walt Disney et. co. prekleti morilci.

Pa veseu delovni tedn, kar ga je še ostal …

V kraljestvih Neresničnega

Henry Darger se je morda rodil 12. aprila leta 1892.

Henry Darger je že kot otrok-sirota pristal v Lincolnovem zavetišču za umobolne z zanimivo diagnozo - masturbacija. Inštitucija je bla zlo nasilna do svojih varovancev - prisilno delo in težke telesne kazni (kar ni za tisti čas (1906) sicer nič nenavadnega).

Leta 1908 je pobegnil iz bolnice in se klatil okrog, preživljal se je s priložnostnimi deli, aml je biu vojski in tko.

Leta 1911 je bila umorjena Elsie Paroubek. O tem so časopisi intenzivno pisali in Henry je tragedijo doživljal zelo osebno. V žepu je nosil Elsieno časopisno fotografijo:

Nekega dne je Henry zgubu to fotko (al so mu jo ukradl), pa se mu je mal zmešal.

Henry Darger je biu hišnik, pol je biu pa še pomivalc posode, pa pakiru je gaze. Bil je vase zaprt čudak, ni kej dost komuniciru in se ni družu z nobenmu. Neškodljiv, neopazen in - morda - mal butast (mejno subnormalen?). Umru je 13. aprila leta 1973.

Henry Darger je potem, ko je zgubu fotko, napisu in ilustriru knjigo, ki ji je dau naslov
Zgodba Vivianovih deklet v Kraljestvih Neresničnega ter o Glandeško-Angelinski vojni vihri, ki jo je povzročil upor otrok-sužnjev.

Kniga je neki posebnega. Je namreč petnajst tisoč sto petinštirideset (15.145) strani teksta z nekaj sto ilustracijami in akvareli.

Zgodba se dogaja na planetu, okrog katerega naša Zemlja sicer kroži kot luna, na njem pa živijo Kristjani. Med njimi nek Robert Vivian, ki ima sedem hčera, princese Abbienije. Na tem plaetu je polek Abbienije še Glandelinija, zlobne Glandelince pa vodi še zlobnejši John Manley. Glandelinci kradejo otroke in jih zasužnjujejo, sestre princese Vivienke pa zanetijo upor. Na njihovi strani se borijo še demoni/zmaji Blengigomenejci. Večalmanj gre za totalno zmedeno pripoved o umorih in mučenju otrok-sužnjev v Gladneliniji ter o eteričnih lepotah Abbienskih pravljičnih deklet. Pa nakonc valda Vivianke zmagajo, Glandelinci so uničeni, otroški sužnji osvobojeni.

(Blengigomenejec)

Petnajst tisoč strani, vrstice in vrstice gostega tipkopisa, ki jih prekinjajo ilustracije (eni paneli so 71 x 317 cm!) …

As she wondered exceedingly and thought it odd, a strong scent of blood assailed her nostrils. She at the same time thought the chair bulked strangely on the seat in the semi-darkness, then as she switched on the light (it was a wonder the demons allowed her to turn it on), she perceived to her consternation that the nude body of a child was draped face down ward across the back of the chair. Blood covered the floor around the chair. Violet rushed over, choking back a scream of instinctive terror. She realized in a few seconds that she was looking at a gutted corpse. Internal organs lay on the seat of the chair, and some under the body. A sash had been looped four times around the neck. The mouth was wide open and the tongue was sticking far out straight. The face was bloody. A pair of short white socks and red sandals constituted the only clothing. At first glance Violet had recognized the pathetic victim. The child was a daughter of the Flannigan family … Pauline Flannigan the youngest of four children … Pauline was just nine.
(…)
Pauline had been assaulted by the unseen powers in a criminal manner by the unseen powers of darkness. Her body had been maltreated and gutted with the most brutal violence, the back being also lacerated when it had been ground against the rough kitchen floor. Consummation of the rape was incomplete, though they had not been for want of making the attempt. In the coroner’s opinion she had died of strangulation prior to the sexual attack. Demons leave no clues which might serve to establish the identification of the demon killer … No knife or instrument of any kind had been used in the disembowelment process. Something like great gigantic claws had torn her body open, not literally open but almost apart, and stranger yet, her heart and lungs were not in the body and could not be found anywhere.

… in v tem stilu dalje in dalje…

Najdaljša zgodba vseh časov. Ko so po njegovi smrti vstopl v njegov flet, so bli šokirani:

Skratka, neverjetni mojstri se včasih skrivajo na neverjetnih krajih. Enkrat je en clo reku: … Toliko časa sem med vami - in me nisi spoznal?

Veseu vikend med norci

Trio

Evo.

Se oni dan na biciklu rahlo nesrečno srečam z nekim blodivcem - na kar on zamrmra “proklet neandrtalc”, nakar mu jaz rečem, da “mama ti je neandertalc” in tako naprej, da skrajšam, prišepal sem do mize v popolnem you should see the other guy stilu in naročil tenstan krompir, svinsko pečenko in zeljnato solato.
Ravno mi prinesejo, ko strmoglavi nad mojo mizo sinička in prisede.

Gleda me v oči in reče: “Njegova mama ni neandertalc.”
E?
“Pa tud ti nisi, brez panike.”
Ponavljam. E?
Sinička se približa krožniku, poravna kake 4 kvadratne centimetre krompirja in vanj nariše približno tole:

Tis en neandrtalc od tiča, pomislim.
Sinička, kot da bi brala misli, reče: “Ej, a ti povem zgodbico o bratih, ki so poselili Zemljo?”
Raj bi od šestih sester, ane.
“Naj se najprej predstavim. Sem C-zvii-!čk, sinička.”
!čk?
“A ti bo lažje, če mi rečeš SLL AG13379?” mi pomoli nogo. “Ljubljančanka, kot vidiš.”
!čk bo uredu, ljubljančanka.

“Tohrerhj, zghodbhito?”
Ne jej s polnimi usti, jo opomnim. Sploh pa ne s polnimi usti mojga krompirja.

“Se opračivujem. Torej, pred davnimi davnimi časi je daleč daleč proč na obrežju oceana - recimo tam, kjer je danes Kenija - živel mož. Reciva mu 168.”

E?

“Potrpi, prosim. Nekega dne se je po izdatnem kosilu - školjke na belo - dvignil od mize in rekel svoji Evi: ‘Malo grem naokrog, takoj bom nazaj. Pa novo ogrlico ti prinesem, iz lupin nojevega jajca, ki ti tako pristoji!‘
In se je počasi sprehodil, do bližnje akacije, do vodne luknje, do grička, pa na griček - ko mu je glas v glavi rekel: ‘Bodi dovolj, ane.‘ Treba je namreč vedeti, da je imel mož v glavi dva glasova, pametnega, ki ga ni poslušal nikoli, dokler ni bilo že prepozno, ter zmešanega, ki ga je vodil in vodil, dokler ni bil mož prisiljen prisluhniti pametnemu.
Ko se je tako požvižgaje spuščal po stari hudourniški strugi na drugo stran grička, je od nekod priletela ostra skala in moža preklala na dvoje: PAM!”

Ojej.

“Je tako naneslo, da je polovica moža ostala s pametnim glasom, druga polovica pa z zmešanim. ‘Brat,‘ je rekla pametna polovica, ‘a sem ti rekel … Kako naj se taka vrneva?!‘ ‘Tako, da se ne vrneva,‘ je odgovoril zmešani in odšantal naprej, brat pa mu je sledil. Prišla sta do velike vode, se okopala v njej in vsaki polovici je zrasla manjkajoča, tako da sta bila brata zdaj cela. Še vedno pa ju je bilo sram in se nista upala vrniti. Zgradila sta splav in prečila vodovje.
Na drugi strani je brihten brat hotel naravnost naprej, zmešani pa bi zavil desno ob obali. Sprla sta se na žive in mrtve in odšla vsak po svoji poti. Reciva brihtnemu 89, zmešanemu pa 130.”

E? Zakaj pa ne 1 in 2?

“Siničke ljubimo številke. Vse so nam enako pri srcu in ne razumemo te vaše obsedenosti, da dajete eno pred drugo. Devetinosemdeset mi je všeč, poleg nje pa odlično paše sto trideset, se ti ne zdi?”

Aha.

“Slediva najprej zmešanemu, stotridesetki,” se ne pusti motiti sinička, si privošči pošten grižljaj pečenke in takoj ugotovi, da siničke ne jedo pečenke.

Tis zmešana, ane.

“Zmešani brat je torej zavil na desno in hodil ob obali. Kadar je prišel do reke, si je stesal splav in jo prečil tako je hodil in hodil in plaval in veslal ob obalah, po otokih vse tja do …”
Sinička si otrebi kljun, pri čemer se vljudno zakrije s perutnico.
“Moraš vedeti, da je v tistih časih bilo morja dosti manj in kopnega dosti več. Šrilanka na primer, kjer se je ustavil, se je držala Indije.”

A. Štekam.

“No, tistemu, čemur je Torres rekel Torresova ožina, je bilo kopno. In kar je danes Sumatra in Java in vse to, je bila ena sama celina. Avstralija se je držala Nove Gvineje in se imenovala Sahula.”

Vem. Ptička mi je povedala. Terra Australis Incognita.

“Si brihten, kajne. No zmešani je hodil in plaval in prišel vse do Sahule, kjer njegovi otroci živijo še danes. Še več, prodrli so navzgor ob obali vse do Japonske, kjer so si rekli Ainu. Morda - morda - so celo nekateri njegovi potomci postali prvi Američani.”

A zdej pa po vrsti, a?

“Počasi. Imamo torej prvega brata, ki je poselil jug Indije, Andamane, Indonezijo, Avstralijo in Tasmanijo, pa navzgor do Koreje in Japonske in čez Beringovo ožino vse do Kalifornije. Poglejva sedaj, kaj se je dogajalo z drugim bratom.”

Dejva.

“Devetinosemdeset je odšel naravnost prek Arabije do Levanta, kamor je nekoč prišel že njegov ded. Počival je pod visoko steno, ko se je z vrha udrla velika skala in ga preklala na dvoje - PAM!”

Ojej. Pa ne že spet.

“Obe polovici sta se okopali v bližnjem potoku, da so jima zrasli manjkajoči deli. Reciva enemu 172, drugemu pa 9. Spogledala sta se - in si sploh nista bila všeč. Desni brat, devetka, je odšel na desno; levi pa na levo, proti Balkanu.”

O!

“Pa slediva najprej devetki. Bil je podjeten fant in je zakoračil naravnost čez gorovja in nič ga ni moglo zaustaviti. Prečkal je Zagros in strašno pustinjo Lut ter prišel v plodno dolino Fergana. Zadremal je pod drevesom in …”

In PAM!, ane.

“Tako je! Nenadoma se je odlomila viličasta veja z debla in PAM! PAM! Tokrat se je brat razcepil kar na troje. Tretjine so se okopale v reki Narin in ven so prišli trije bratje; 120, 175 in 45. Bi lahko naročil kozarec vode, prosim?”

Pomignem natakarju, !čk pije, otrese z glavo in nadaljuje.

“Stodvajsetka je poselil Indijo, stopetinsedemdesetka Jugovzhodno Azijo do Vietnama in navzgor po Kitajski, kjer je postal stodvaindvajset. Zanimiv pa je brat petinštirideset. Ta se je iz Ferganske doline napotil proti severu ter med Aralskim in Balhaškim jezerom prodrl do porečja Irtiša. Pa se je ustavil …”
… in legel v senco velike skale …
“… ki mu je padla na glavo …”
… in ga razcepila na dvoje …
“… PAM! Polovici sta se okopali v Irtišu, se zacelili in takoj planili v lase. Levi, stotriinsedemdesetka, je zbežal na levo proti Uralu in metal kamenje, desni, brat dvestodvainštirideset, pa se je umaknil na desno, v Sibirijo in naprej proti Kitajski.”

A ni tam že … kolk že?

“Tako je, tam se je srečal z bratom sto dvaindvajset. Še danes so si severni Kitajci in južni Kitajci bolj vsaksebi, kot si mislijo. Naj nadaljujem - brat 242 je enkrat prišel tudi do Beringove ožine, jo prečkal, saj je bila suha, in poselil nov kontinent. Tam se je srečal z bratom stotrideset, ga prehitel, spremenil svoje ime v brat 3 in prišel vse do Patagonije.”

Prideš do patagonije stop črna luknja.
“Pardon?”
Nič. Brez tebe črka P gre k vragu svet. Pozabi.
“Prav. Vrniva se k bratu 173. Ta brat, kako bi rekla, si ti.”

…

E?

“Tako je. Stotirinsedemdesetka je prečil Ural in poselil Evropo. Tudi Balkan, kjer je ponovno naletel na starejšega brata 172. Tako, to je to. Pred davnimi davnimi časi, 60.000 let nazaj je brat 168 zapustil Afriko in se napotil proti severu. Brat 120 je poselil Cejlon, južno Indijo, Andamane, Avstralijo, Japonsko in del Severne Amerike. Medtem je brat 172 prišel na Balkan, brat 9 v dolino Hunze, brat 120 v Indijo, brat 122 na Kitajsko, brat 242 v Sibirijo, brat 3 v Ameriko in brat 173, čigar potomec si tudi ti, v Evropo. Vse skupaj je trajalo kakih 30.000 let.”

Molčiva, pijeva.

Kaj ma to iz neandrtalci, prašam.
“Vse. Ne ti ne mama od onega nista neandertalca. Neandertalci so bli tle prej, vi ste pa sm prišli tako, kot sem opisala. Precej kasneje. Eden z drugimi nimate veze - razen skupnega prednika. Saj sem ti narisala porcijo neandertalske mtDNK, ki ni prav nič podobna tvoji.”
Ja, u krompir. Neandertalsko DNK. Super.

“Dober krompir, če smem dodati. Zdaj se mi pa mudi, letim, lepo je bilo pokramljati - papa!”
Papa, !čk.

In je zletela, sinička C-zvii-!čka.

————————————————————————

p.s.

Da ne bo kdo rekel, da sem si karkol zmislu, je tlele dokaz:

Czvii!čk malica tenstan krompir

————————————————————————

slikovni material:

poti bratov, ki so poselili svet

ogrlica iz lupin nojevega jajca, jezero Turkana

Stopinje praljudi, jezero Turkana. Brat 168 gre na pot okoli sveta.

brat 168, Khoisan, Botsvana

brat 130, Ainu, Japonska; okoli 1880

brat 130, Avstralija

brat 9, Pakistan, dolina Hunze

brat 120, Indija

brat 175 (v resnici si je nadel ime brat številka 1, bolj znan kot Pol Pot), Kambodža

brat 3, severna Amerika

brat 242, Čukči, Sibirija

————————————————————————

veseu delovni teden, bratje - in še pusebi sestre

Za pokušino najprej danes tole:

Pridemo v Karlovac
in se pogovarjamo
kako bi igrali
man to man
na dva centra
ali na križ
in Guato ima nove superge
in prižgejo se luči
in vsak ima svojo številko
in Škinko je fantastičen back
in vzamejo time-out
a noben ne prodre v našo cono
in vsi naši koši so brez kosti

a v drugem polčasu pride teta Agata
in reče
ooo
ooo kako sem zadovoljna
in pride Olivieri
in reče
ooo
ooo kako sem zadovoljen
Derin
Camerlengo
siora Pesaro
in vsi hodijo gor pa dol po tribuni
in pojejo
ooo
ooo kako smo zadovoljni
in ti
ali si zadovoljen sam s sabo
me vprašajo
ko mečem žogo iz outa
in pomislim
jasno
zadovoljen sem
jasno da sem zadovoljen
ooo
ooo kako sem zadovoljen
na koncu me vprašajo novinarji
zakaj ste izgubili to tekmo
maline so
maline
rečem

O Ligrih … okrog ful ovinka.

Tole je Ehidna, kljunati ježek vrste Tachyglossus aculeatus. In le norost avstralska je lahko tako simpatični žvalci dala tako grozno ime.

Kajti Ehidna je tole, mati vseh pošasti:

… ognjevita Ehidna, ki je napol nimfa blaščečih oči in lepih ličnic, in napol orjaška kača, strašna in grozljiva, z lisasto kožo, ki požira surovo meso pod najbolj skritimi predeli svete Zemlje …
(Heziod, Teogonija)

Še dve upodobitvi, tale je 2000 pr.n.š. (ni še čist kača):

tale pa iz enga minojskega portala, kjer odnaša novorojenčka (za malico):

Iz te Ehidne prek Lamie rata Lilit, prva ženska, kača, ki je dala Evi, ki je dala Adamu, ki je valda jedu in pol je bla cela štala:

(Lukas Cranach, Evo zapelje kača Lilit; lesorez, 16. stoletje)

No, je bla Ehidna, mati vseh pošasti … in je bil Tifon. In sta se pod hripčkom (dobesedno!) srečala in se na prvi uč (okej, več njih) zaljubila.
Oba iz fajn družin, Tifonova mama je bla Gaja, oče pa Tartar (pri porodu je pomagala kr Afrodita), Ehidna pa hči Kitinje in Forkisa (taprvega Starca z morja), sta mela par res luštnih frocev. Nemejskega Leva, veselega troglavega psa Kerbera, manj veselega dvoglavega psa Ortrusa, Lernejsko Hidro, orla Etona (tistga, ki je malical Prometejeva jetra), zmaja Ladona, Sfingo in sevede Himero.

(Himera, etruščanski kip iz brona, 5. stol pr.n.š.)

Himera je eno iz treh; grozno bitje - tretjino lev, tretjino koza, tretjino kača. Ena najstarejših pojav kar ih mamo; en od unih podob, ki se pojavlajo skor povsod, od egipta do etruščanov od majev do sibircev. Njenemu izvoru lahko sledimo do krilatih levov Mezopotamije. Homer pravi, da ima spredni del levji, srednji kozji in zadnji kačji, Heziod dodaja, da ima tri glave in da vse bruhajo ogenj. Je simbol vulkana in predstavlja tri dele etruščanskega koledarja (baje). Lahko je tudi izraz prastrahu pred talilnimi pečmi prvih kovinarjev, Hefajsta in njemu podobnih. Skratka, bitje izza zore civilizacije.

Himero je nakonc ubiu Belerofon (ostale froce od Ehidne je sesul Herkul) …
… kar pa ne pomeni, da je zginla.

Tole je Lydia Fairchild:

Lydia je mela že dva otroka in noseča s tretjim, ko se je njen mož odloču, da jo ma dost in da se bo loču. In je zaprosila za podporo, pa so ji rekl, da nej gre na DNK test, da se vid, če je njen mož res oče njenih otrok. Nakar se izkaže, da on je definitvno oče, da pa ona lih tko definitivno ni mama.

Opa. Sodišče odloči, da je Lydia očitno prevarantka, nadomestna mati al karkol, otroke treba uzet in jih dat fotru. Ona čist znori - mater, sej sm jih rodila pa spet sm noseča, neme zajbavat! - zato sodišče določi enga uradnika, da bo zravn pr porodu in da bojo uzel kri od nje in od novorojenčka, pogledal, če je DNK taprau in pol odločl.

Valda - test krvi, vzet tako mamici kot otročku takoj po rojstvu pokaže, da nista u sorodu!

Fora je pa u tem, da je Lydia Fairchild - himera.

Gre za iber redek pojav takoimenovanega tetrazigotnega himerizma; dve oplojeni jajčeci (iz katerih bi načeloma morala nastat dvojajčna dvojčka) se zlijeta v eno samo in se potem razvija naprej kot eden, ki je dvoje. (Knjige, ki to opisujejo, majo fajn naslove, kot The Twin inside me, ali The Stranger within). To pomen, da ma tak človk dve liniji genetsko različnih celic; pri Lydiji se je pač zgodil, da ima maternica in še nekej notranjih organov drugo genetsko osnovo kot kri in kosti - Lydia je dvojček, sam da je čist zmešan. (Ko so dohtarji to otkril in pravniki poštekal, so ji dal otroke nazaj in ji nehal težit.)

Himero dostikrat vidite - mucke, ki majo kožuh zmešan oranžno-črn, so himere; recimo tale mucka, ki ima en X kromosom neaktiven in je hkrati mucka in mucek:

In to nas pripelje do ligra - in frizzlyja.

Zraven tega dela paše tale muzika:

V Prednji Indiji, kot bi rekla Pika, živijo azijski levi. Prav tako tam živijo azijski tigri. In se zgodi, da se srečata lev in tigrica (ali tiger in levinja), pa se spogledata, pa sta si všeč … in nardita eno himero (ne v genetskem, bolj v mitološkem smislu).

Liger, kot mu tkole portmantojevsko rečemo, je en dost butast zgledajoč maček; ofucan lev s čudno zabrisanimi tigrovimi progami. Himera.

Jih je vidu baje že Étienne Geoffroy Saint-Hilaire (gdorkol je že to), ki je narisu dva mejhna ligra:

Podobna himera se je zgodila na severu Kanade, kjer sta v stik prišla grizli in severni beli medved. Rezultat: Freezzly.
Muzika za frizlija:

Frizli ni neč posebnga: medved barve bele kave (al pa luže na makadamu), po postavi pa nekje vmes med obema.

To je to. Veseu vikend!

Najnaprvo ena lepa optična …

u sredino treba neki časa bult (to je tm, kje križec), pa videt, česar ni (ali pač?) …

————————————————————————

Pa še ena lepa zvočna:

Tkim. Shepardov ton oz. zaporedje. Zdi se, da pada in pada in pada … je zvočna vzporednica Escherjevim stopnicam; u muski je to foro rad uporabljal Bach (orgle v Fantaziji in fugi v G-molu; BWV542), sicer se pa s tem tonom konča Echoes od Floydov. Da ne govorimo o tibetanskih menihih, ki to foro z veseljem uporabljajo …

Joj, sam še tole …

grandmother.mp4

je zapisal Pesnik*:

Bolščim v soj luči, lovim tvoj dih,
ko peljeva se skozi Ritomeče**.
Pa se v ščavju nekaj zaleskeče
in vnemar pustim napol sestavljen stih.

Zavrem, zavijem, ustavim - siromak!
Izza grmovja dvigne se priskuten spak:
srž vseh peklenščkov, ostuda ljudomrzna,
svojat srhljiva, sam nahujskan vrag!

Mižiknem in zdaj zrem v roj kresničk -
kako te opetnajsti domišljija!
Ihtavo speljem. Ti pa odpreš oči,

s tolmunov temnih pošlješ mi vprašanje.
“Zaspi nazaj,” odsotno zašepečem.
V klobčič zvita vrneš se v sanje.

————————————————–

* Cveto Kovač, z Idrije doma ***
** Vas pri Kozini, sicer magičen kraj (takorekoč Energija pri Materiji )

————————————————–

*** sej ne ;). mal interna fora. ga pa poznam (okej, sm ga)

Eklektika …

———————————————

Tkole.

Če verjamete, da je renesansa res bila (o tem enkrat prihodnjič), potem na njenem začetku stoji Dante, Johan Avguštin, toskanski sirar in mojster za vse.
Dante je prvi (prvi vobče, ne samo prvi-po-grkih), ki je videl žensko tako, kot si zasluži; po tisočletju posode izvirnega greha se je ozrl za eno kmetico in si reku, madonca, ecce spiritus fortior me, qui veniens dominatibur mihi; evo ti ga vraga, sej sm pa začaran.

Tisti, ki se spomnete nanizanke Modro poletje (Verano azul - usput, Pancho je meu probleme iz drogo), veste, zakaj je bilo prvi ženski ime Bea - in ne Eva …

———————————————

digresija… ne morm si kej …

———————————————

In zdej si predstavlimo: Dante se zbudi in vidi, kaj je nastal v teh sedemsto (al kok že) letih. Da nam olajša delo, pokičimo na pomoč - kot že tolikokrat - potujoče menihe z zelenega otoka, Irce, stražarje prehoda, mejaše na tem in onem svetu.

Namreč, je ena rdečelasa kodrolasa irkinja točno ugotovila, kako bi se Dante počutu zdaj, ko vse njegove poti pomalem prekriva mah:

Kliknite - in berite dalje.

Dante

Dantejeva prošnja

Ko črn gojzd je zrasu pred mano
in use puti prekriu je mah,
k je varuh ponosa reku, de ne gre drgač,
sm čistu kamne žalosti.

Nisn verjeu, k res nisn vidu -
pršla si k men punoč.
K se je zora zdela za zmeri zgublena,
s mi dala lubezen u soju zvezd.

Vrž pugled oceanu,
vrž zej dušo u morje -
k se noč zdi bres konca,
prosm spomn se.

Pred mano ustala je gora,
pr vudnaku poželejna;
iz izvira odpuščanja,
onstran ogna in ledu.

Vrž pugled oceanu …

Pa čeprou deliva pot, sva sama -
kok krhek je srce -
dej tem potplatom z gline krila, de letijo,
de se ujo dotaknl lica zvezd.

Vrž pugled oceanu …

Udahn žiulejne u ta švoh srce,
dvign pajčolan strahu.
Uzem te zdrublene upe, zjedkane ud souz
uzdgnva se nad skrbi prahu.

Vrž pugled oceanu,
vrž zej dušo u morje -
k se noč zdi bres konca,
prosm spomn se …

… prosm spomn se me.

———————————————

Eh, ja …

No, medtem ko se je Dante šel renesanso, je v Novgorodu mali deček po imenu Onfim sedel v šoli in se - kot pač vsi dečki, stari 6, 7 let - dolgočasil. Pa je vzel list papirja (natančneje, kos brezovega lubja) in risal:

(brezovo lubje, Novgorod, 14. stoletje)
———————————————

Eh, ja …

Še dve slikci, pa je konc

Tole je Meropa (ena od Sedem sester, hčerka Atlasa in Plejone, žena Sizifa (!) itd.) in pajčolan, iz katerega se je rodila:

Tole je Van Gogh vidu, ko je u luft pogledu:

Prašanje: kaj je bol res?

Veseu delovni tedn!