petkovanja in pondelkovanja

Še neki o Skiapodih.

Skiapode prvi omeni Plinij Starejši.
Skiapodi so ljudje z eno samo nogo.

Skiapodi živijo v daljnih deželah …

… skupaj z Blemiji (oči na prsih) in podobnimi.

So pogost motiv v gotskih cerkvah.

(Katedrala v Sensu)

(vitraž; nevem kje)

Skiapodi se z nogo zaščitijo pred močnim soncem.

Skiapodi se vračajo - evoluirali bomo vanje, ko bo globalno segrevanje preseglo razumne meje. In si z nogami delali prijetno senco.

Tolk za dons.

Doppelgänger …

Dante Gabriel Rossetti je biu čudn, pa fejst slikar. Anlež taljanskega porekla, Prerafaelit. Zaljubljen v eno kmetico, Jane Burns.

Jane Burns je bla res fejst; Rossetti pa prjatli so se usi zalubli vanjo in je postala prerafaelitska muza. Portretiči:

(D.G. Rosetti, Perzefona z granatnim jabolkom; izrez)

((D.G. Rosetti, Lilith)

Jane Burs se poročila z Williamom Morrisom, čeprou se je prej in pol dajala dol z usemi iz tega kroga. Aja, bla je hčerka ene snažilke in k so jo slikarji otkril, je bla dobesedno nepismena. Pa so jo u roke uzel pa privat učitelji itd. - in je postala prava dama. Prav ona je model za Elizo Doolitle v Pigmalionu (oz. bolj znano v mjuziklu/filmu “My Fair Lady“; Just ‘u wait ‘Enry ‘Iggins!).

Okej, nazaj k Rossettiju. Mal se mu je mešal in je recimo meu vombata (avstralski vrečar, res luštkan) za domačo žval.

(vombat)

Rossettiju se je zdel, da so “vombati najlepše od božjih kreatur” (poleg bab, sevede), in je težiu s tem gor pa dol. Vombat, ki ga jhe meu, je “grizel in praskal” obiskovalce, sicer je pa podnevi “zbežal na vrt in se zakopal v tla”, če ni spau; ponoč je pa hrup zganju.

Pol je pa vombat poginu in Rossetti je bil čist strt. Še nasliku se je:

I never reared a young Wombat
To glad me with his pin-hole eye,
But when he most was sweet & fat
And tail-less; he was sure to die!

(Rossetti objokuje vombata; 1868)

Od slik od Rossettija mi je pa tale dabest. Ljubimca gresta po gozdu in naekrat srečata sama sebe. Cela groza.

(Dante Gabriel Rosetti, How they met themselves; 1860)

izrez:

Kuko on zgrožen, pa ona omedlela … kul so doplgengerji, ane …

———————————————————

Za vesel začetek tedna pa tale pomežik z Marsa:

Dršte se!

Joj, tole morm dat gor.

Je Sadko sedel na obali in igral na gosli. Pa je iz vode prišel Car morja, se mu zahvalu za milozvočno muziko in mu reku, de nej gre z lokalnimi ribiči stavit, da bo ujeu enor es hudo ribo.
In je šu Sadko stavit in je valda ujeu in je dobu fuuuul keša.

Je Sadko takole mešetaril po svetu in bogatil. Pa ga je nekega dne ujela bonaca in so skor usi od lakote pocrkal.
Sadko je vzel svoje gosli, skoču v vodo in spet očaral Carja morja. Tokrat tolko, da mu je dal hčer za ženo!
Se je pa sicer zgodba končala srečno: Sadko se je pol spet zbudu na obali - in šel domov k ženi (pomoje ga je pijanca z valarjem po glau, ko ji je naložu, kje use da je biu).

Sadko je edin ruski ep, kjer gre junak na oni svet in se lepo vrne.

Ma hotu sm pa tole objavit zarad tele slike Ilije Repina:

(Ilija Repin, Sadko v podvodnem kraljestvu; 1876)

eto. to je to.

Oj!

Vrl čmrlj je odprl z nogavicami predal - a vanj nekdo je vdrl!

“Groza! Saj me bo kap!” je besno stokal čmrlj, “Od tega bom umrl!”

Cel dan v predal je zrl: “Če zlodeja dobim, ga v sončni prah bom strl!”

Še danes sredi zelenice bos obtožuje čmrj: “Ti vzel si nogavice!”

(V.I. Uljanov, De Bombus Nudum, 1915)

Čmrlj je hecna reč. S čisto besednega vidika je v čudoviti družbi. Elitno skupino 5 sestavljajo le trije člani - zvrst, čvrst in čmrlj. Višja skupina od Petice je skupina 6, ki pa ima le enega člana - vzbrst.

Čmrljem je ponavadi ime Karel. (op.: kot veste, so vse muhe Antonije in vsi pajki Alfonzi, še posebej suhe južine; edina izjema je Sadiejin pajek Dimitrij)
Vobče ne morejo leteti, saj so aerodinamične analize pokazale, da imajo za svojo težo premajhna krila, s katerimi prepočasi zamahujejo. Kot je nekdo pripomnil: “Čmrlj leti z močjo lastne arogance.“

Let c, U and tw be the reference length, velocity and time, respectively [c is the mean chord length of the wing; U is the mean flapping velocity at the radius (r2) of the second moment of wing area, defined as U=2nr2 ( and n are the stroke amplitude and stroke frequency, respectively); tw is the period of the wingbeat cycle (tw= 1/n)]. The non-dimensional forms of Equations …

No, seveda čmrlji letijo odlično, saj se jim na robovih kril delajo vrtinci, s katerih pomočjo se držijo v zraku (to je dinamičen stall). Zamahne 200-250 krat v sekundi s svojimi krilci in leti k svina hitro; tud do 20 km/h in preleti kar nekaj kilometrov, da najde malco.

Čmrlj je slaven: nastopa v Rimski-Korsakovega operi Zgodba o carju Saltanu. Gvidon gre do obale in se vrže v morje. Ven prileti Čmrlj in se zavrti okrog Laboda. Labod reče:

No, moj ljubi čmrlj, odleti;
dohiti ladje sred’ morja.
Spusti se potihem
in se skrij v razpoko.
Srečno, Gvidon, poleti,
in ne vrni se kasno!

Takole:

—————————————

Za konec, za Dan Mladosti in vesel vikend pa zaplešimo! Sovjetski charleston - pesem pilotov Rdeče armade:

Ojla. Tokrat pa čisto nakratko (Vojničev rokopis zahteva več časa), nekaj, kar sem pobral iz Kayahine pesmice od prejšnjič:

“Bóg mi daje,
Bóg mi odbiera …”

Skratka, Bereshit bara Elohim et hashamayim ve’et ha’arets. Na začetku je bogovi ustvaril nebo in zemljo. (Ja, elohim je množinska oblika besede bog. Alzo, bogovi). In ta zemlja … Veha’arets hayetah tohu vavohu vechoshech al-peney tehom veruach Elohim merachefet al-peney hamayim … ta Zemlja pa je bila pusta in prazna, tema se je razprostirala nad globinami in duh Božji (i.e. od bogov) je vel nad vodami.

Mal kasnej je biu vesoljni potop, zdej pa zemlja spet postaja pusta - in prazna … takole je blo, ko so vode odtekle (Aralsko “jezero”. Čisti tohu-vavohu.):

(Vhod v pristanišče. Na tablah piše “prepovedano kopanje”.)

Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin,
Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.

Takole pa mi svetimo:

(Klik nanjo za večjo in bolj vodoravno sliko)

Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí
In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

(rumena črta tržaška, istrska in kvarnerska obala, Ljubljana na sredi, Zagreb desno itd.)

Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje
Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,
Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s’jal je,
Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,
Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!

(Bohve, kaj je meu Koseski prot ptujcem …)

Naj nam tokrat narodoponos da zaključ!

“Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta
Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok!”

(verzi so iz Mz 1. ter iz pesmi Slovenja Jovana Vesela Koseskega (ki naj bi bla prva pesem, v kateri se je uporavla beseda “slovenija”))

za konc pa poljubček, ki smo ga poslali v vesolje (z voyagerjem): kiss.wav

dršte se!

Use mi gre na jetra … zato bo dnes bolj tko tko tole petkovanje …

———————————————————————

… najprej jetra…

Tole so jetra. Ovčja. Iz brona. Etruščanska.

Etruščani so se ful ukvarjal s hieroskopijo, napovedovanjem usode iz drobovja ovac. Še posebej so cenili jetra, in tale jetra majo vpisan kaj se kje vidi in ker bog na kej vpliva. Žal v etruščanščini, ki jo vsak mal po svoje razume …

———————————————————————

… o izmih …

“Čudovita mešanica Gauguina, Popa Harta in črnskega trubadurstva …”

Tole je Pavel Jerdanowitch, mojster disumbracionizma.

Disumbracionizem se je začel takole: Paul Jordan-Smith je bil pisatelj, njegova žena po je hotla bit slikarka. In so neki kritiki popluval razstavo od nje, in njemu se je odpulil - pa si je reku, da bo zjebu te kritike.

In si je izmislu disumbracionizem, ki “ne more metati senc“, ter njegovga največjega predstavnika Pavla Jerdanowitcha, ki “ne sledi znanim potem v slikarstvu, ampak raje zre v najgloblja brezna” in “čigar duh uživa v opijanjanju” (fotka “Jerdanowitcha” je ubistvu fotka Jordana-Smitha, na kateri je hotu zgledat “k Leon Trocki, ko ga postavijo pred strelski vod“. Nasliku je par res mem slik, vsaki dal fensi naslov in vsako opisal tako kot je treba. Recimo Vznesenost:

(P. Jerdanowitch, Exaltation. Žal sam ČB najdem)

ali pa Hotenje:

(P. Jerdanowitch, Aspiration)

Poslušte, kaj je o tej sliki meu povedat sam “Pavel Jerdanowitch”: The bird you see in the upper right corner is called the cosmic rooster, and is a symbol of suppressed desires; it sits upon a cross, which is of course another symbol, and at the end of the closes line is the cosmos flower with white leaves signifying immortality. The entire painting affords a marvellous illustration of the law of dynamic symmetry; everything directs the eye of the beholder towards the central symbol, so that at first we are like the washer woman, who stares at the cosmic rooster (this is why the painting is called “Aspiration”), and fail to notice the hand of greed reaching for her purse.
–Pavel Jerdanowitch

in tale res lep prikaz “propada zvezde”:

(P. Jerdanowitch, Gination; kliknite na sliko in si oglejte džin v ozadju, ki je dal sliki ime)

In kaj se je zgodlo: kritiki so bli navdušeni! Vabili so Jerdanowitcha, da je razstavljal (New York, Chicago, Pariz, London), objavljal so hude članke o njem itd. Recimo tkole: “Iskalec in edinstven duh, ki se ne more zadovoljiti z uhojenimi potmi. Ustvaril je nekaj čudovitih portretov, nekaj zelo originalnih, nenavadnih del, zelo osebnih kompozicij, kjer je avtor predstavljal stvari s simbolizacijo svojih lastnih občutij, kar ga uvršča med najboljše avatgardiste po merilu izogibanja banalnosti. (…)”

Dve leti kasneje (1927) se je Jordan-Smith naveliču tega in povedu, da je vse samo šala in da so kritiki očitno res hudi bedaki. Izbruhni je res hud škandal - pol je pa hmal use potihnl …

———————————————————————

… pa še neki čudnega …

Tole je ena stran iz zelo starega (1400?), zelo bizarnega in popolnoma nejasnega tkim Voynichevega rokopisa, napisanega v neznani pisavi z neznanim namenom, ciljem itd. Ena zadnjih velkih skrivnosti renesanse. Nimamo pojma, zakaj gre. O njem več v pondelk, zato le še tole: če kdo uspe zdešifrirat tole - zmaga!

———————————————————————

p.s.: ta mi je pa ušeč:

veseu vikend!

Pozdravljeni!

Vse se spreminja in nič ne propade; in vse se pretaka semkaj od tam,
od tukaj spet tja. Različna telesa duša naprej si prevzema: v človeška telesa
prihaja duh iz zveri, iz naših teles v zveri se spet seli, niti
za hip ne premine. Kot vosek mehak se preliva v razne podobe, in tak,
kot je bil, ne ostane nikoli, istih oblik ne ohrani nikoli - in vendar
je isti.

(Ovid, Metamorfoze; prevod Kajetan Gantar)

Vprašanje: je Ozirisov mit kdaj zašel v naše kraje?

Tole je Oziris, čuvaj podzemlja, vračajoči se ljubimec, Izidin mož (ki ga je iskala in našla in oživila, ko ga je Set ubil), oče Horusa. Skratka, bog metamorfoze, spreminjanja in vračanja.
Zlo hitr se je zgodil, da je Ozirisa predstavljalo ozvezdje Oriona:

(Orion, kot ga je fotografiral Joe Morris)

Pri nas so Oriona klical Kosci (to so ubistvu one tri zvezde v pasu Oriona). Kosci kosijo Kumovo (botrovo) slamo, kot smo pravili Mlečni cesti. Obstaja ful enih zgodbic o tej slami, ki da jo je boter ukradel drugemu botru in je bežal in se mu je raztresala. Še pred kratkim so na božični večer šli krast slamo k sosedu in jo uporabljal al pri čaranju, al pa da so jo dal živini. Na slamo so tudi polagali umirajočega človeka (kar je zanimivo - gre za položaj tik pred prehodom na oni svet).

Hmal bomo pri mitu - obstaja ena stara slovenska zgodbica o kmetu, ki se je spustil v jamo, po kateri se pride na drugi svet. Po štriku gre dol in tam najde rajski vrt, katerega so kosili “(…) lepi mladi kosci. Ko so mene zagledali, dali so mi koso in me prosili, da bi še jaz kake tri redi odrezal. (…)“

Tale zgodba je podobna mnogim in je fuuul stara. Podoba v njej je točno taka kot arkadija starih Egipčanov (srečni pokojniki obdelujejo zemljo). Košnja je zapovrh star simbol plodnosti, kosci pa stojijo diagonalno - se pravi točnotako, kot one tri zvezde v Orionu (oz. Ozirisu).

Zdej gremo pa mal naprej, na eno slovensko pokrščanjeno zgodbo, ki ma veze s tem Orionom/Ozirisom. Slovenska ljudska imena za Oriona ali Kosce so tud taka, da je kak svetnik zraven: Jakobova palica (se spomnete Jakobove lestve, ki nastopa v isti zgodbi, kot je ona o kmetu in štriku zgoraj), Sveder svetega Jožefa (ta je huda), Ključ svetega Petra in Križ svetega Andreja.

Tale sveti Andrej nastopa v eni iber čudni zgodbi. Kristus zbere svoje apostole, pa še sv. Tomaža in sv. Janeza pa jim reče, da bo zdej post. Pa so šli čez vinograd in ko so bli čez, je Kristus reku, naj splunejo ven iz ust, če kej majo. In je mel samo sv Andrej tri grozdne jagode. In Kristus znori in mu reče, da se mora ponovno rodit, preden bo lahko spet apostol. In sv. Andrej nardi grmado pa se zažge (!). Ostalo je srce, ki so ga odnesl s seboj. Pridejo do oštarije, prespijo, pa gostilničarjeva hčerka najde srce, ga mal poje (!) in valda takoj rata noseča (!!!). Zjutrej na vprašanje, kam je zginlo srce, Kristus zapoje:

Bog že ve, kaj stori,
da spet svetga Andreja obudi.

Jej. Kot vidite, vse te zgodbice in pesmice govorijo o metamorfozi človeka (al pa njegove duše) - zato Ovid na začetku. Najstarejši mit o metamorfozi je uresnic Ozirisov (ki je, pa umre, pa ožvi, pa umre, pa rata šefe podzemlja itd.), ki se je povezu z ozvezdjem Oriona, potem pa se je sam mit metamorfiral levo in desno in prišel - verjetno prek Koptov (riba Faronika je njihova, recmo) in Ircev in Germanov - tudi k nam.

In tu je še zadnja fora za danes - na cerkvi sv. Jurija v Hodišah na Koroškem je vzidana ena ful stara kamnita plošča, ki prikazuje molilca z dvignjenimi rokami (ne sklenjenimi), čez pa so narisani križi - in to točn tko, kot so zvezde v Orionu!

Pa je krog sklenjen. Če hočte še brskat, mate podobne motive Ozirisa/molilca/antropomorfni križ/keltsko sončno božanstvo na parih cerkvah sv. Jurija (recmo v Bistrici ob Sotli), pa Krkavški kamen je fajn, pa še kej.

Skratka, vse je povezano, vse se spreminja, vse teče

p.s.

Kamen pri Krkavčah. Keltski.

Oj!

Danes pa dve kratki reči, ena čist prsmojena in grozna, ena pa luštna pa hecna (recmo, da je ena za teden, ki je za nami, druga pa za vikend, ki prihaja).

Najnaprvo prismojena.

Vsi ste že mnogokrat slišali za papeža Formoza, pa vseeno nekaj osnovnih podatkov o njem: rojen okoli leta 816 v Ostii, postal kardinal in škof Porta (to je en kos Rima, ne na Portugalskem) leta 864, leta 891 izvoljen za Velikega mostograditelja in Očka.

Umrl je leta 896, leta 897 pa je bil obtožen krive prisege, izdaje ter laičnega škofovanja in na posebnem procesu (sinodi) obsojen.

Opa?

Ja, gre za enega od najbizarnejših dogodkov v zgodovini Rima (in Zahoda nasploh) - Synodus Horrenda; kjer so na posebni sinodi obtožili, sodili in obsodili skoraj eno leto mrtvega papeža Formoza, lepo spajsanega in dišečega.

Le Pape Formose et Etienne VII, naslikal Jean Paul Laurens, 1870

detajl Formozovega trupla

Ja, ker so potekale ene zakulisne mučke itak skoz (Karolingi pa papeži pa investitura pa Arnulf pa Gvido in tako naprej), se je papež Štefan VII. (ki je uresnici Štefan VI.) odločil, da bo svojega predpredhodnika (med Formozom in Štefanom je bil še Bonifacij VI.) izkopal, ga oblekel v papeška oblačila, ga posadil na tron in sklical posebno sinodo, na kateri so ga obtožil in obsodil. Cel proces je bil res bizaren, truplo na tronu (lepo dišeče, itak), poseben diakon, ki je odgovarjal na vprašanja Sinode (”Zakaj si spletkaril in hotel uzurpirati Sveti sedež?” “Našuntal so me …” itd. ipd.).

Ker se je Formoz kriv že rodil, je po obsodbi Štefan ukazal, da mu (se pravi, truplu) strgajo papeška oblačila, da mu odrežejo tri prste desnice, s katerimi je blagoslavljal, da ga pokopljejo v neposvečeni zemlji in - v čemer je seveda tičala kleč vse fore - da so vsi ukazi, bule, enciklike in akti papeža Formoza nični.

Pa še to ni bilo dovolj - nekaj dni po pokopu so Formoza še enkrat izkopal, truplo obtežili in ga zabrisali v Tibero.

Zgodba s tem zelo mobilnim truplom se tu še ne konča. Tale sinoda je bila res grozna in Rimljani so Štefanu zamerili celo bizarijo. En menih je truplo potegnil iz Tibere in začele so se širit govorice, da Formozovo truplo dela čudeže; Štefana so še isto leto zadavili in po nekaj papežih (v istem letu Štefan, Roman, Teodor II. in Janez IX.) je Janez IX. ukazal Formoza pokopati v sv. Petru z vsemi častmi, sklepi Kadavrske Sinode pa so bili razveljavljeni.

————————-

Okej, zdej pa še taluštna.

ANIMULA VAGVLA BLANDVLA
HOSPES COMESQUE CORPORIS
QUAE NVNC ABIBIS IN LOCA
PALLIDVLA RIGIDA NVDVLA
NEC VT SOLES DABIS IOCOS

P ÆLIVS HADRIANUS IMP

Hadrijan je bil fajn rimski cesar. Rad je pisal pesmice, in je napisal tudi zgornjo lahkotnico, v sodobni transkripciji:

Animula vagula, blandula,
Hospes comesque corporis,
Quae nunc abibis in loca
Pallidula, rigida, nudula,
Nec, ut soles, dabis iocos.

Publius Ælius Traianus Hadrianus, Imperator.

In v čudovitem prevodu Kajetana Gantarja:

Duša moja mala potepuška,
zvesta gostja mojega telesa,
zdaj odhajaš v tuje kraje,
blede, hladne in puščobne,
zdaj bo konec tvojih šal!

Mejte se fajn!

————————-

p.s.

Saturn mi gre še mejčkn bolš - tokrat se kaže skupaj s svojo luno, Titanom (sej veste, Sirene s Titana …)

Pozdravljeni!

Danes pa nekaj o harmoniji nebesnih sfer.
Že pitagorejci so mlel, da je matematika pa muzika eno te isto. Vsako periodično gibanje ma svoj ton in svojo harmonijo. Najlepejša od teh je pa sevede harmonija nebesnih sfer.

En Fludd - ki ga ne gre zamenjat z Elmerjem Fuddom in njegovim Shhhhhhhh, be vewy vewy quiet; I’m hunting wabbits, heheheheheheh - Robert Fludd (a.k.a. Robertus de Fluctibus) se je pri teh harmonijah kar odlikoval. Nasploh je bil naš Robert zabavna oseba, pravi renesančni in baročni znanstvenik, izvedenec za skrivne napise, alkimijo in perpetuum mobile, zdravnik, astrolog in član reda Rožnega križa (kar je ostro zanikoval, s čimer je sevede potrdil, da je bil). Med drugim je prvi pršu na idejo, da kri teče po telesu.

No, Robertus je napisu knjigo “De Musica Mundana”, v kateri je narisu Nebeški Monokord, oz. tole:

Nebeški monokord je ena sama struna, ki vibrira tako, kot ji sfere nebeške narekujejo. Zemlja, voda, zrak, ogenj - taspodn G, pa A, H in C. Med ognjem in Luno zveni C, med Luno in Merkurjem D in tako navzgor.

Tole muziko je naprej razvijal veseli Johann Kepler, ki je sicer bil za taprave ideje, ma jih je namlel u take knjige in take pasuse z astrologijo naphane, da komej najdeš not njegove zakone. Ena tabolših njegovih idej je ta, da so orbite planetov (ki so sevede pripete na nebesnih kroglah) tolk narazen, da med njih zmeri lepo paše eno pravilno telo. Recimo, med Saturnom in Jupitrom lepo paše kocka; med Jupitrom in Marsom tetraeder itd. Vsa ta telesa lepo zvenijo (pa še druge pomene majo, recimo tetraeder ustreza ognju). Celo vesolje po njegovem zgleda takole:

Kepler je reku, da Zemlja poje mi - fa - mi, iz česar se da sklepati, da v tem nesrečnem kraju vladata miseria et famina; nesreča in lakota.

Takole naj bi se tole slišalo. Najprej nas zabava Merkur, ki se vozi po soji precej eliptični orbiti, pol se pa priključjo še drugi (uštimu Willie Ruff). Aja, pa mal mori, sori … predvsem na začetku, k se sam Merkur voz gor pa dol:

Kar je prišlo zanimivega, so pa odkritja zvočnih valovanj v vesoljnih globinah. Use, kar se trese, ubistvu poje. Zemlja, Sonce, meglice, in galaksije …

Takole poje Zemljina atmosfera (aer, bi reku Fludd):

Takole naše Sonce:

Takole poje zvezda Hi v ozvezdju Vodne kače:

In še zvoki z začetka časa, vesolje od Velikega poka do takrat, ko je blo 400.000 let staro (takrat enkrat so se prve zvezde prižgale); stisnjeno in zinetpretirano kot wav file.

————————————–

Aja, dejte mi oprostit, da še mal u vsemirju ostanemo.

Temle posnetkom bi lahko rekli - ples na glasbo nebeških sfer …

Gene Cernan, Apollo 17:

Tole je edini civil na luni ever (Harrison Schmitt). Ko pade četrtič, kontrolni center reče tadrugmu astronavtu Hey, Gene, would you go over and help Twinkletoes, please?

Tlele clo mal pojejo …

Če ti pade kladu …

In odhod. Od tedaj se nismo več vrnili v nebeške sfere in tam zganjali karkol že. Se pa bomo
(polet lunarnega modula Apolla 17 nazaj domov)

Ojla!

Malce revolucionarnega duha je še ostalo, pa smo pobrskali po obskurnostih Francoske revolucije - in vlogi komplet zmešanih bab v njej.

Poissardes, se pravi, prodajalke rib iz Faubourga in les Halles, so bile vedno znane po ostrih jezikih, nesramnostih in hujskaštvu. Malokdo pa ve, da so prav one marširale na Versailles 5. oktobra 1789 in sprovocirale Narodno gardo, da je Ludvika XVI. končno spravila v Pariz kot “kralja vseh Francozov” (to je blo še preden se je razglasila Republika).

Tkole: odpravli so fevdalizem in kmetje niso baš promptno prodajali svoje pridelke, ker so računal na višje cene. To je povzročlo, da je cena kruha v parizu ful zrasla, plus to, da ga sploh ni blo kej dost. Babe so sevede znorele - “Kdaj bomo mele kruh?” so šle kričat pred Mestno hišo, zgodaj zjutraj 5. oktobra 1789. Oborožene z metlami, helebardami in mušketami.

Vdrle so v mestno hišo, skor zažgale vse arhive (med kričanjem “Use aristokrate pobit!” in “Moški, usrane šleve, strahopetci! Same bomo poračunale!“
Narodni gardi so spizdile dva topa in šle do kralja v Versailles.

Skupi z Narodno gardo so vdrle v dvor, pobile stražo (glej glave na sulicah spodaj) in skor doble kraljico v kremplje. Po večurnih pogajanjih so še isti dan pospremile kralja, kraljico, ves dvor in narodno skupščino v Pariz. Kralj ni nikol več vidu Versaillesa (glej petkovanje #57a).

V Versailles smo ponosno
topove naše pripeljale.
To bi moral videti, bile smo same ženske
s pogumom, ki nam ga nihče ne more oporeči.
Pri moji veri, nikoli nam ne boi treba več tako daleč,
če bomo hotele videti svojega kralja!

No, za tem so napisal Deklaracijo o pravicah Človeka in Državljana, pa so se eni mal zajebaval in napisal Deklaracijo o pravicah Ženske - en člen je prav fin:

Umetnost govorjenja Nesmislov je inherentna in neodtujljiva Pravica Žensk; nihče ne more in ne sme Ženski to Pravico omejiti.

Mal kasnej (1791) je Olympe de Gouges napisala Déclaration des droits de la femme et de la citoyenne (”Zatorej je naš Spol - nadrejen tako v Lepoti kot v Pogumu med bolečinami Materinstva - prepoznal in razglasil v prisotnosti in pod budnim očesom Najvišjega Bitja sledeče Pravice Žensk in Državljank …”)

in glej - le Sexe supérieur en Beauté comme en Courage:

(Sapfo, Charles Mengin, 1877 … večja slika)

——————————–

p.s.

učeri sm najdu tegale ptička, ga ujel in ga med pobesenelimi kosi, ki so me hoteli ubit, spravil nazaj v gnezdo na vrhu enga drevesa (okej, ne čist na vrhu) - zagrizenost in utrganost razširjene kosove družine je bla pomoje primerljiva z besom ribaric …