petkovanja in pondelkovanja

tole je odlomek iz ene novele, napisane mal pred letom 1800.
njen avtor je izjemno znan in slaven tip, vendar ne ravno zaradi svojega pisanja. bil je velik šefe v tistih cajtih in še nekaj let zatem.

torej mamo uganko: kdo zavraga je avtor?

(pa oprostite okornemu prevodu …)

—————————————————————————————————————————————

(…)

Clisson, skeptik po naravi, je postajal melanholičen. V njem so sanje nadomestile premislek. Nobenega dela ni imel, ničesar se mu ni bilo treba bati niti se ni mogel ničesar nadejati. Ta spokoj, prej tako neznan njegovemu značaju, ga je neopazno pehal v otopelost. Od zore je taval po podeželju, raznežen ob zmerom istih mislih. Pogosto se je podajal v toplice v Allesu, eno miljo oddaljene od njegovega doma. Tam je vse dopoldne opazoval ljudi ali se sprehajal po gozdu ali bral knjigo kakega dobrega pisca.

Nekega dne, ko je bilo v toplicah neobičajno veliko gostov, je trčil ob dve mili ženski, ki sta se po vsem sodeč med sprehodom silno zabavali. Sami sta se vračali s sprehoda, lahkotno in veselo, kot je pritikalo njunim šestnajstim letom.

Amélie je imela zalo postavo, zale oči, zale lase, zalo polt in sedemnajst let. Leto dni mlajša Eugénie ni bila tako lepa. Kadar te je Amélie pogledala, se ti je zdelo, da pravi: ljubiš me, vendar nisi edini, mnogo takšnih je še na svetu; torej vedi, da me moraš oboževati, če naj si mi všeč, rada imam komplimente in všeč mi je slovesen ton. Eugénie moških nikoli ni pogledala v oči. Sladko se je smejala, da bi razkrila najlepše zobe, kar si jih je mogoče zamisliti. Če si ji ponudil roko, jo je plašno sprejela in brž spet umaknila svojo. Človek bi si mislil, da izziva, ko je bežno pokazala najlepšo desnico, kar jih je bilo kdaj videti in kjer je bila belina kože v tolikšnem nasprotju z modrino žil.

Amélie je bila kot francoski napev, ki mu vsi radi prisluhnejo, ker zlahka razumejo sosledje akordov, in katerega ubranost vsakdo ceni. Eugénie pa je bila kot slavčkova pesem ali Paisiellova skladba, ki ugaja samo rahločutnim, melodija, ki privzdigne in prevzame tiste duše, ki jim je dano, da jo globoko začutijo, večini pa se zdi povprečna. Amélie je zasužnjila večino mladeničev, ljubezen je pričakovala. Eugénie pa je bila lahko všeč le gorečnemu moškemu, ki ne ljubi zaradi užitka ali iz galantnosti, temveč s strastjo globokega čustva. Eugénie je lahko samo v enem srcu zanetila silovito strast, vredno … heroja.

(…)

 

Objavljeno v 13.04.2007 ob 17:35 in zapisano pod petkovanja .