petkovanja in pondelkovanja

Pravljica :-). Res stara. Taprva od teh …

Rodopis je bila prelepa sužnja na domu egipčanskega veljaka. Ker je bila svetle polti in skodranih las, so jo druge sužnje zasmehovale in ji odrejale najtežja dela. Njen gospodar, čeprav dober po srcu, je večino dni prespal in ni vedel za Rodopisino trpljenje.
Nekega dne je gospodar zagledal Rodopis plesati, ne da bi se menila za svet okoli nje. Očarala ga je, da je cel dan preždel skrit med trsjem in opazoval, kako je drsela in se vrtela kot mlada gazela. Zato ji je pod večer podaril par mokasin iz trstičja, okrašenih z vrtnicami. Druge sušnje so ji zavidale sandale in jo še bolj mučile.

Prišla je vest, da je faraon Ahmoz prvi povabil vse egipčansko ljudstvo v Memfis na praznovanje. Zavistni sužnji pa so naložili Rodopis veliko dela, da se praznovanja ne bi mogla udeležiti.

Vsi so odšli na faraonov pir, žalostna Rodopis pa je prala perilo ob Nilu. Ponesreči je stopila v vodo in njeni vrtničasti sandali so se zmočili. Dala jih je sušit na sonce, pa je priletel sokol in ji odnesel eno od sandal. Objokana se je vrnila z enim samim sandalom in nadaljevala s hišnimi opravili.

Sokol pa ni bil katerikoli sokol, temveč sam božanski Horus, ki si je nadel sokoljo podobo. Poletel je z Rodopisinim sandalom vse do Memfisa in spustil z vrtnicami okrašeno obuvalo v faraonovo naročje.

Ahmoz je spoznal, da ga je obiskal božanski Horus. Prevzet od znamenja je ukazal, da morajo vsa dekleta Egipta poskusiti obuti sandalo. Tista, ki ji bo prav, bo postala njegova žena.

Faraonovi sli so prečesali deželo ob Nilu in prišli tudi na Rodopisin dom. Ko je zagledala faraonovo ladjo, se je skrila, a jo je bistrooki sel zagledal. Povabil jo je, naj si obuje sandalo in glej - bil ji je kot ulit!

Pravijo, da so poročne svečanosti trajale deset dni in deset noči in da nobena faraonova nevesta ni bila lepša in pametnejša od Rodopis. S faraonom Ahmozom sta vladala v sreči in miru mnogo let in zasnovala mogočno 18. dinastijo, Egipt pa se je razcvetel, da nikoli tako.

———————————————————

mali vdor resničnosti (a to koga mot?):

Ahmoz I. je vladal od 1551 do 1525 pr.n.š., ko je umrl. Tole je njegov kip. Najstarejši ohranjeni zapis te zgodbe - prve Pepelke - je iz drugega stoletja pr.n.š.

Takle je pa Ahmoz danes:

…

še neki lepga iz starga egipta … Nefertete, kraljica, prva lepotica Egipta, žena Amenhotepa Četrtega (ki je pol se preimenoval v Ehnatona in začeu morit z monoteizmom):

Vmerla nekje leta 1336 pr.n.š (to je 23 stoletij nazaj). Hudič babji je opisan na nekem kamnu takole:
Dedinja; Veličanstvo Dobrote; Imetnica šarma; Oddajajoča Srečo; Ljubica Sladkosti; Ljubljena; Blagodejna Kraljevemu Srcu; Blagoglasna; Ljubezen Spodnjega in Zgornjega Egipta; Žena Velikega Kralja, Ki Jo Ljubi; Gospa Dveh Dežel; Lepota Je Prišla.

Njeno ime pomeni Lepota Je Prišla, njeno polno ime pa je Neferneferuaten-Nefertiti (kar naj bi pomenilo, Aton izžareva svoj žar, kajti Lepota je prišla).

Prva najmočnejša ženska na svetu. Eni pravjo, da ko so Ehnatona skenslal, pa je pol Tutankamon vladal tok mal cajta in je pršu Smenkare (al je blo lih obratno?) - da je prav Nefertete vse skup organizirala in da je ona bla faraon Smenkare. ni zihr.

————————————————————

kr neki … za zraven …

————————————————————

p.s.
saturn mi gre zmer bolš

Aja, da ne boste slučajno tegale vikenda začeli sproščeni in dobre volje, pa še nekaj prijetno zateženega:

“Why dois your brand sae drap wi bluid,
Edward, Edward,
Why dois your brand sae drap wi bluid,
And why sae sad gang yee O?”
“O I hae killed my hauke sae guid,
Mither, mither,
O I hae killed my hauke sae guid,
And I had nae mair bot hee O.”

“Kako da imaš krvav svoj meč?
Edvard, Edvard!”
Kako da imaš krvav svoj meč,
kaj tožen si tako? - O!”
“Sokolu sem glavo odsekal preč,
mati, mati!
Sokolu sem glavo odsekal preč
za njim mi je hudo - o!”

“Your haukis bluid was nevir sae reid,
Edward, Edward,
Your haukis bluid was nevir sae reid,
My deir son I tell thee O.”
“O I hae killed my reid-roan steid,
Mither, mither,
O I hae killed my reid-roan steid,
That erst was sae fair and frie O.”

“Krvi ni take sokol imel,
Edvard, Edvard!
Krvi ni take sokol imel,
izprašaj svojo vest - o!”
“O, konju sem življenje vzel,
mati, mati!
O, konju sem življenje vzel,
a bil je žlahten, zvest - o!”

“Your steid was auld, and ye hae gat mair,
Edward, Edward,
Your steid was auld, and ye hae gat mair,
Sum other dule ye drie O.”
“O I hae killed my fadir deir,
Mither, mither,
O I hae killed my fadir deir,
Alas, and wae is mee O!”

“Že star je in nadložen bil,
Edvard, Edvard!
Že star je in nadložen bil,
to ni, kar te teži - o!”
“O, svojega očeta sem ubil,
mati, mati!
O, svojega očeta sem ubil,
to je, kar je bilo. O!”

(Tle pol še neki jamra o kazni, ženi, otrocih in gradovih, nakar …)

“And what wul ye leive to your ain mither deir,
“Edward, Edward?
And what wul ye leive to your ain mither deir?
My deir son, now tell me O.”

“The curse of hell frae me sall ye beir,
Mither, mither,
The curse of hell frae me sall ye beir,
Sic counseils ye gave to me O.”

“A kaj daš materi v spomin?
Edvard, Edvard!
A kaj daš materi v spomin,
moj sin, povej še to - o!”
“Prekleti bodite iz srca globin,
mati, mati!
Prekleti bodite iz srca globin,
ker vi ste hoteli tako - o!”

(Edward, škotska balada, prevod Mile Klopčič)

Za boljšo predstavo tlele en video od meni tako ljubih Einstuerzende Neubauten. Čist tak filing ma Edvard.

(Besediu je vesela zgodbica - kje si biu (”pri teti”), kaj si tm delu (”jedu pa piu”), kaj si piu (”kuzarc rdečga vina”), kaj si jedu (”čobodro s poprom”), kaj so jedl mački pa psi (”isto čobodro s poprom”, kaj je blo pol (”u eni uri so usi pocrkal”), kaj si želiš za svojga fotra (”en stol v nebesih”), kaj si želiš za svojo mater (”en stol u peklu, valda …”) … Jojme. Luštn.)

…

Okej. mrbit je res mal preveč. zato ena lepa. pa čudna.

raven.mp4

Rebecca Pidgeon: The Raven

——————————————————————

p.s.
pondelkovanje bo pa ful luštno

Danes pa nekaj revolucionarnega

Snope in belo žito
nosimo dan za dnem.
Kašče prepolne so,
polne vse ladje.
Zrnje že teče čez krov.
Nas pa še zmeraj priganjajo.
Lačni in sključeni stopamo.
Naša pleča so bron,
naša srca so bron,
ko nosimo dan za dnem.

(Pesem nosačev žita, cca. 1600 pr.n.š)

revolucije so itak kul. Ludvik XVI v dveh delih:

Ah! ça ira, ça ira, ça ira Ah!
les aristocrates à la lanterne!
Ah! ça ira, ça ira, ça ira Ah!
les aristocrates on les pendra!

(Ah! ça ira, cca. 1790. Recimo, da gre nekako takole:

Ah, sej bo bolš, sej bo bolš, ah!
aristokrate na kandelabre!
Ah, sej bo bolš, sej bo bolš, ah!
arisokrate bomo pobesl, ja!)

sevede nesmemo pozabt tanajbolše - Pariške komune. Tole je original fotka z barikade, posneta 18. marca 1871 (ene dva mesca, predn se je sesul. take fotke so pol nucal za identifikacijo banditov …):

Pa ena od ene drgačne revolucije:

Nature and nature’s laws lay hid in night:
God said, “Let Newton Be!” and all was light.

(Tole je spesnu Alexander Pope. Če koga zanima, ma še dve kitici, ki sta bli dodani kasneje, ko so se zgodile druge revolucije. Einsteinova:

It did not last; the Devil howling “Ho!
Let Einstein Be!” restored the status quo.

in kvantna kromodinamika:

God rolled his dice, to Einstein’s great dismay:
“Let Feynman Be!” and all was clear as day.)

In nekaj novejšega, četudi pomalem vse bolj pozabljenega …

Let tisoč in ne samo tisoč,
dva tisoč, še delj in delj,
smo hlepeli, hlastali po tebi,
ti leto poslednjih računov
in prvih sadov.

Ti, ki so v srcih te sužnji nosili,
ti, ki tlačani so zate se bili
in ki o tebi smo vsako jesen govorili,
vsako jesen, ko je svet bil prav tak
ko grobišče,
takrat smo si mislili:
kmalu nas sreča in pomlad obišče!

To leto bo naše in naša bo letos pomlad,
prišla bo tako, kot prišla je enkrat,
a vendar drugače.
O - s cvetjem, a s puško na rami!
Letos bo v boju prišla,
in s kosami,
s katerimi bomo plevel pokosii,
z rokami prišla bo, ki z njimi
iz kamenja bomo gradili,
iz kamenja tega sveta,
ki letos ga bomo zrušili!

Zato bo to leto le naše
in naša bo letos pomlad!

(Po tisoč letih, Kajuh)

Sevede se je pol use skup mal spridil …

(…)
Krivi ste vi
krivi ste vi ker niste obležali v kakšni hajki
ali čisto mirno v kakšni zasedi
s počeno glavo ali s predrtim trebuhom
toda z vsemi sanjami o svetli prihodnosti
ki ste jih baje takrat imeli polna srca
Krivi ste vi
krivi ste vi ker niste obležali z vsemi tistimi sanjami
od katerih je končno ostala
samo ta prekleta ušiva pokojnina

(Nismo krivi mi, Andrej Brvar)

ali celo …

(…)
Dajte
zginite nazaj
pod smrdljivo nebo
pod strehe in razne prehode
kamor vodijo postarane gospe
svoje cucke na večerno scane
zginite nazaj
in dajte si drugo ime
pravim vam dajte si drugo ime
da ne boste žalili Oktobra
in Pariške komune

(K vragu pa tak proletariat, Andrej Brvar)

Tole pa za konec in v razmislek. Je original, verjetno iz 1942 (ali zgodnjega 1943), vidite pa ga lahko na Groharjevi v Ljubljani:

Danes pa o cesarjih, o lirah in ptičih.

Najprej, kaj je pel Neron, ko je igral na liro, medtem ko mu je navdih osvetljeval goreči Rim?

nekaj miksolidijskega (sej se spomnete, jonska, dorska, frigijska, lidijska, miksolidijska in eolska lestvica) …

pa seveda na liro:

morda je takole slavil Apolona:

si ga komot predstavljate: tak ko jaz; dobra partija, rdečelas, postaven … okej, pa malce kratkoviden in čist zmešan, sploh proti koncu.
ne pozabit, Neron je zmagal v dirki deseterovpreg, izvajanju tragedije in petju na olimpijskih igrah leta 67!
(čeprav ni meu posluha, pa jecljal je; pri dirki je pa padu z voza in se skor ubil … so pa sodniki dobil ful keša in rimsko državljanstvo …)
Kot pravi Svetonij, je bilo absolutno prepovedano zapustiti stadion, ko je Neron pel, tako da se je nekaj otrok rodilo kar na licu mesta!

dam za foro tlele še en papirus s starogrškim komadom:

—————

Potlej pa še beseda o ptiču. Namreč, lirorepec je en tak ptič, ki je precej fukjen … sicer avstralski endemit.

Od vseh ptic pevk ma lirorepec največ mišic v grlu, kar mu daje neverjetno sposobnost oglašanja, čivkanja in petja. Baraba oponaša petje in oglašanje drugih ptic, da ga plenilci pustijo pri miru (misleč, kaj se bom z eno siničko jebu …).

Pri tem pa se je tič nauču oponašat tud druge zvoke - recimo zvok motorne žage in padanja dreves (tko ugotavljajo obseg nezakonite sečnje - če lirorepci znajo, to pomen, da eni žagajo), puškinih strelov, avtomobilskih alarmov in sprožilcev fotoaparatov (in to tako, da se prepozna, a je Canon al Nikon!).

Najbolj divja zgodba o lirorepcih je pa tale: v Novem južnem Walesu eni lirorepci prepevajo en napev za flavto. Detektivska zgodba je pripeljala do hecnega odkritja: en kmet je meu udomačenga mladiča lirorepca. Ta mladič ni meu zraven nobenga odraslega, pa se je nauču piskat od kmetovga sina, ki se je učiu flavto. Pa je mladič spizdu - odrasu, meu nove ptičke - in vse nauču to pesem! In to pesem znajo lirorepci še dons na tem območju … poslušajmo:

vse tele zvoke pa si ogledate na temle fantastičnem posnetku carja Davida Attenborougha:

traja 2 minuti 54, ma je vsaka sekunda vredna ogleda! Oblubim! Morte pogledat in poslušat! res!

pa vesel delovni teden - ki je sam do četrtka!

Aja, še neki …

“Sitne smreke! - snedeš eno, se jih sedem zaseje!”
(Viktor Ivanovič Lubadar)

“Pljusk!“

Prismuknjena Pižmovka pisano pogleda, prezirljivo privihne podsmrčno poraščenost, polteno popraska podpazduhi … potuhnjeno prdne. Potem prskaje prhne: “Pha!“, preteče pretegujoč podočnike.

Predsmrtna panika pograbi predrzneža - plavaje pobegne proti prijaznejšim pokrajinam.

(odlomek iz Pižmovka pretepe pesjana, Springer Verlag, 1993)

Zbolevam

(Mater, jest mam pa vročino!
Čelo mi kot peč žari!
Hitro sirup, čaj, obkladek
in povrh tabletke tri!)

Zato je tole petkovanje skromen izbor tega kar se v moji glavi razrašča: … neskončne puščave sanj …

Za konec in za vesel vikend pa tale prekrasen sončni zahod:

Oj!

Ob vednonadležnem začetku tedna nekaj iz vzporednega sveta.

Vprašanje: kdaj so med nas prišli škratje in vile in slična bitja? Še bolje - kdaj smo jih prvič opazili, se jih zavedli, pripustili k nam?

Hja, kot gre pri teh rečeh - pred davnimi davnimi časi. V dobah, ki danes nosijo čudovita imena, kot so solutréen, magdalénien, zgornji in spodnji acheuléen, moustérien in podobno. Časi, ko so se rodile pravljice.

Pravljice pa seve nucajo risbice. Brez, risbic ni pametnih konj, divjih bizonov in trdoglavih nosorogov. Ni čarovnikov, vil in škratov.

Evo nekaj teh slikic:

(konji in bizon, jama Lascaux, magdalénien; 20.000 let nazaj)

(bizon, Altamira, solutréen, 25.000 let staro)

delali so tudi kipce:

(bizona, Chauvet, aurignacien, 35.000 let staro)

Takole se pa začne:
“Poglej, iz teme prihajajo brhke košute, da se razbežijo in razblinijo v svetlobi dneva …”

(košute, jama Covalanas; solutréen, 25.000 let staro)

no, in se že so tu ljudje-škrati, šamani, bitja moči:

(človek s ptičjo glavo, ptič na palici in ranjeni bizon, na levi nosorog; Lascaux, magdalénien, 20.000 let staro)

ti ljudje so tudi puščali odtise:

(pikčasti konj in negativi rok; jama Pech Merle, gravettien, 25.000 let staro)

sploh ti odtisi rok so u iber zanimivi. zakaj? čemu? komu? … (okej ,zdej pravjo, da je šlo mrbit za šamanske obrede. takle odtis (negativ) so nardil tko, da so dal roko na steno in pol pluval skoz cevčico barvo. kao da ni bla fora v tem, da so nardil odtis, ampak v tem, da se je roka navidezno zlila s steno; jamska stena je bla zavesa med magičnim in realnim in na nek način so s takim početjem odstirali to zaveso …)

no, sedaj pa še pravi škrat-čarovnik:

tole je fotka, ma se tak slabo vidi, da je bolš tole, k so ga prerisal:

(”rogati bog” oz. “čarovnik iz Lascauxa”, prvi narisan škrat; 22.000 let staro)
Opomba! Po posredovanju ge. Fani Okič (http://faniokic.blog.siol.net/) popravljam napako: Čarovnik ni iz Lascauxa, temveč iz jame Les Trois frères.

—————————————————————————————-

so pa ljudje (točneje, neandertalci) pret petdesetimi tisočletji že imeli piščali (okej, mal preveč romantično, ma si ne morem pomagat - neandertalci sedijo pred vhodom v svojo jamo, zrejo v ugašajočo sinjino dneva …

(intermezzo: kot je zapisal največji slovenski impresionistični pesnik:
“Ugaša dneva že sinjina
in noč se spušča na ravan,
o!, da bi srca bolečina
lahko prešla kot beli dan!”)

…, ogenj prasketa, stari pa izvleče piščal in odžgoli nekaj otožnih neandertalskih … do prvih zgodb in pripovedk ne more biti daleč.)

(piščal iz kosti jamskega medveda, Divje Babe pri Idriji, Moustérien, 43.000 let staro.

fejst teden želiva jest in tale škrat iz Lepenskega vira!

Matematični priročnik Bronštejna in Semendjajeva je - kot vemo - knjiga vseh knjig. V dokaz te trditve poglejmo, kaj se zgodi, če v sicer redkim razumljivem tekstu nadomestimo eno besedo z drugo (primer: število -> ljubezen). Napravimo takorekoč literarnomatematični eksperiment:

——————————————————————————————————

Ljubezen (po Bronštejn – Semendjajevu)

*****

Osnovna pravila

***

Ljubezni

*

Racionalne ljubezni

Množico celih ljubezni in zlomljenih, tako pozitivnih kot negativnih, vključno z nič, imenujemo Racionalne ljubezni. Posamezne množice ljubezni so Naravne, Cele in Racionalne.

Naravne ljubezni so nastale zaradi potebe po ljubljenju in urejanju.

Lastnosti množice Racionalnih ljubezni:
množica je neskončna,
množica je urejena (za vsako ljubezen a in b znamo povedati, katera od njih je manjša),
množica je gosta v sebi; torej lahko med vsakima dvema različnima ljubeznima a in b najdemo ljubezen c. Od tod sledi, da med vsakima dvema ljubeznima leži neskončno mnogo ljubezni.

*

Iracionalne ljubezni

V naši analizi (ki je življenje) nam množica Racionalnih ljubezni ne zadošča. Čeprav je gosta v sebi, obstajajo ljubezni, ki niso Racionalne. Šele z uvedbo Iracionalnih ljubezni je moč vsaki točki življenja prirediti neko ljubezen.

Natančna definicija Iracionalnih ljubezni je v navedeni literaturi. Za ponazoritev zadošča predstava, da so Iracionalne ljubezni tiste, ki so med Racionalnimi ljubeznimi, vendar same niso Racionalne, in da je vsako Iracionalno ljubezen možno predstaviti z neskončno neperiodično Racionalno ljubeznijo v njenem razvoju.

V pravilnem petkotniku, pentagonu, sta dolžina stranice in dolžina diagonale nesorazmerni. Hipasos iz Metapontuma (450 pr.n.š.) naj bi prav na tem primeru odkril Iracionalne ljubezni.

*

Realne ljubezni

Racionalne in Iracionalne ljubezni tvorijo skupaj Realne ljubezni. Množico Racionalnih in Iracionalnih ljubezni imenujemo množica Realnih ljubezni in jo označujemo z R.

*****

Literatura

Božić, M. et al: Ljubav - Školska knjiga, Zagreb 1985
Borzan, A. et al: Razgovori o ljubavi - Školska knjiga, Zagreb 1973
Vidav, I: Ljubezen in ljubezenske teorije - Mladinska knjiga, Ljubljana, 1965

——————————————————————————————————

Q.E.D.

Luštno, kajne

tole je odlomek iz ene novele, napisane mal pred letom 1800.
njen avtor je izjemno znan in slaven tip, vendar ne ravno zaradi svojega pisanja. bil je velik šefe v tistih cajtih in še nekaj let zatem.

torej mamo uganko: kdo zavraga je avtor?

(pa oprostite okornemu prevodu …)

—————————————————————————————————————————————

(…)

Clisson, skeptik po naravi, je postajal melanholičen. V njem so sanje nadomestile premislek. Nobenega dela ni imel, ničesar se mu ni bilo treba bati niti se ni mogel ničesar nadejati. Ta spokoj, prej tako neznan njegovemu značaju, ga je neopazno pehal v otopelost. Od zore je taval po podeželju, raznežen ob zmerom istih mislih. Pogosto se je podajal v toplice v Allesu, eno miljo oddaljene od njegovega doma. Tam je vse dopoldne opazoval ljudi ali se sprehajal po gozdu ali bral knjigo kakega dobrega pisca.

Nekega dne, ko je bilo v toplicah neobičajno veliko gostov, je trčil ob dve mili ženski, ki sta se po vsem sodeč med sprehodom silno zabavali. Sami sta se vračali s sprehoda, lahkotno in veselo, kot je pritikalo njunim šestnajstim letom.

Amélie je imela zalo postavo, zale oči, zale lase, zalo polt in sedemnajst let. Leto dni mlajša Eugénie ni bila tako lepa. Kadar te je Amélie pogledala, se ti je zdelo, da pravi: ljubiš me, vendar nisi edini, mnogo takšnih je še na svetu; torej vedi, da me moraš oboževati, če naj si mi všeč, rada imam komplimente in všeč mi je slovesen ton. Eugénie moških nikoli ni pogledala v oči. Sladko se je smejala, da bi razkrila najlepše zobe, kar si jih je mogoče zamisliti. Če si ji ponudil roko, jo je plašno sprejela in brž spet umaknila svojo. Človek bi si mislil, da izziva, ko je bežno pokazala najlepšo desnico, kar jih je bilo kdaj videti in kjer je bila belina kože v tolikšnem nasprotju z modrino žil.

Amélie je bila kot francoski napev, ki mu vsi radi prisluhnejo, ker zlahka razumejo sosledje akordov, in katerega ubranost vsakdo ceni. Eugénie pa je bila kot slavčkova pesem ali Paisiellova skladba, ki ugaja samo rahločutnim, melodija, ki privzdigne in prevzame tiste duše, ki jim je dano, da jo globoko začutijo, večini pa se zdi povprečna. Amélie je zasužnjila večino mladeničev, ljubezen je pričakovala. Eugénie pa je bila lahko všeč le gorečnemu moškemu, ki ne ljubi zaradi užitka ali iz galantnosti, temveč s strastjo globokega čustva. Eugénie je lahko samo v enem srcu zanetila silovito strast, vredno … heroja.

(…)

velik pondelk, malo pondelkovanje …

lenin (Kosolapov):

železna zavesa (grupa Gnezdo):

malevič (Kosolapov):

suprematisme 1920-27 (Malevič):

kaj si o tej sliki misli Aleksander Brener:

————————————————————————

še beseda o jezikih:

en jezik (Rotokas, iz otočja Bougainville, vzhodno od Nove Gvineje) ma 11 glasov:
A E G I K O P R T U V
en jezik iz Kalaharija (ǃXóõ) pa čez 110 z vsemi kliki in nevemčem

pa useen znajo use povedat…

(sori k tole pondelkovanje ni nevemkaj, ma je pač praznik)

Pozdrav!

Najprej spet slikce (da iz pametjo mal zatežimo vikend).

malo vs. veliko:

Prva: jezero (Great Prismatic spring, Yellowstone); premer 90 metrov.
Druga: ostanek zvezde, meglica (M 57); premer 1.3 svetlobnega leta, oz. 12.000.000.000.000 kilometrov.

Prva: ciklon nad Islandijo; premer kakih 1.000 km.
Druga: galaksija (M 51); premer 100.000 svetlobnih let oz. devet kvadriljonov (9.000.000.000.000.000.000) kilometrov.

Prva: en sam atom (nikelj); premer: 0,0000000000214 metra (214 pikometrov).
Druga: kvazarji (Einsteinov križ, primer gravitacijskega lečenja); premer: k presica. Svetloba z roba vesolja.

—————————————————————————————————————-

no, zej pa še mal poetične zabave …

(iz knjige Štiri pare kratko - časnih novih pesmi Od Paula Knobelna skovanih inu kranjcem v spomin danih, 1801)

Pavel Knobel: Od perdca

(Tukej moram naprej zamerkat, de v eni tovaršiji perdet
je vender vselej nespodobnu. Kdor tedej za volo zdravja
perdca zaderžat nesme, nej ga saj s kašlenjam
in vsekavanjam sprejmi, de se ne bo slišal.)

Sollo. Kdor enga jetnika
Iz ječe spusti,
Ga hvala velika
Povsod obleti.
Vsak človek ima
Jetnika doma,
Perdec mu je ime,
Ah nej li ven gre!

Chor. Napnimo fagot,
Perdimo povsod,
Tiberju na čast
K’je dal to oblast!

Sollo. Naš starš dobra dela
Še nejso poznal
Sapo, k’je bla zrela
So v’ čevah držal’
Tiberjus je bil
Ta pervi k’je včil
De žiher cel svet
Zna glasnu perdet.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Arcat se posluša
Nu vsakmu povej
De perdec se skisa
Če vunkaj ne gre,
Prav: noter ni zanj,
Prostor je tesan,
Sram nej te ne bo
Pahni ga glasnu.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Ženske se še en malu
Sramujejo v’čas,
Spuščaju po malu,
Po tihim, počas’,
Ga hočjo vtajit,
Ne morjo tu skrit,
Če uhu zain ne zvei
Pa nos kmal povei.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Ti večji sleparji
Ga tudi taje
Keder na loparji
Hinavsko stoje.
Kir orgla žvergla
On tud zadergra,
Potem se še hval’:
Sim godil pedal.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. En mož, keder prdne
Mu prostor sturi,
Stran guze odvzdigne
Ga vornk ven spodi;
Dobru se mu zdi
Če pravga rodi,
Ponuja tobak
De šnofa ga vsak.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Tud pravjo Hrovati:
Tu nikdar nej greh,
Za sapo pregnati,
Pogazi moj meh!
Se vleže na tla
Drug po njemu’ tepta
Keder se sperdi
Si berke ferli.

Chor. Napnimo i. t. n.

Sollo. Perdenje ozdravi
Dosti ludi,
Vamp, čeva popravi,
Nes žlahtnu kadi;
Kdor zna pro zavleč,
Tri takte al več,
Tajst je jinak
Jen prav korenak.

Chor. Napnimo fagot,
Perdimo povsod,
Tiberiju na čast
K’je dal to oblast!

Po zelenjavni poeziji tokrat sadno-zelenjavno in vobče čudno slikarstvo.

Giuseppe Arcimboldo, rojen 1527 (!) je bil kr fejst zmešan. Sploh za tista leta.

(Poletje, 1573)

(Jesen, 1573)

(Vertumnus, portret Rudolfa II., 1590-91)

(Knjižničar, 1566)

Kuhar, ok. 1570)

(Voda, 1566)

(Zemlja, ok. 1570)