Petkovanje #53 - Oda čebuli
30.03.2007 ob 15:26Tokrat nekaj zelenjavnega, v spomin petkovim lahkim obrokom 
Oda čebuli
Čebula,
svetleča posoda,
list za listom
je nastajala tvoja lepota,
kristalne luskine so te širile
in v skrivnostni temini zemlje
se je tvoj trebuh polnil z roso.
Pod zemljo
se je zgodil čudež
in ko so je prikazalo
tvoje nerodno zeleno steblo
in so se rodili
tvoji listi kot meči v vrtu,
je zemlja zbrala svoje moči,
pokazala tvojo golo prozornost,
in kot je daljno morje
dvignilo Afroditine prsi,
posnemajoč magnolijo,
tako je zemlja
napravila tebe,
čisto kot planet
in usojeno,
da svetiš,
stalno ozvezdje,
okrogla roža vode,
na mizi
revnih.
Velikodušna
slačiš
svojo kroglo svežine
v požirajoči strasti lonca
in tvoji kristalni odkruški
se v izžigajoči vročini olja
spreminjajo v skodrane liste zlata.
Vedno se bom spominjal, kako blagodejno
vplivaš na ljubezen do solate
in zdi se, da nebo razume,
ko ti daje obliko zrn toče,
da slavi tvojo porozno čistost
na poloblah paradižnika.
A ko prideš
v roke ljudem,
orošena z oljem,
posuta
z malo soli,
preženeš lakoto
dninarja na trdi poti.
Zvezda ubogih,
čudežna varuhinja,
zavita v občutljiv
papir,
sol zemlje,
večna, nedotaknjena, čista
kot zvezdni prah
in ko te režejo
z nožem v kuhinji
prikličeš edino solzo
brez bolečine.
Spraviš nas v jok, ne da bi nas ranila.
Slavil sem vse, kar obstaja, čebula,
vendar si zame
lepša kot ptica
osupljivega perja,
za moje oči si
nebeška krogla, platinasta kupa
negibni ples
snežne anemone
in duh zemlje živi
v tvoji kristalni naravi.
(Pablo Neruda, Oda a la cebolla)
14.04.2007 ob 16:48
Tole sem bil prisiljen prevest sam in nahitro. tule je prevod Jožeta Udoviča, iz zbirke Mojstri lirike:
Oda na čebulo
Čebula,
bleščeča steklenička,
cvetni list za cvetnim listom
je ustvaril tvojo lepoto,
kristalne luske so te zaoblile,
in v skrivnosti temne zemlje
se je tvoje telo napolnilo z roso.
Pod zemljo
je nastal ta čudež,
in ko se je pokazalo
tvoje togo zeleno steblo
in so pognali
tvoji listi v vrtu kakor meči,
je zemlja zbrala svoje bogastvo
in pokazala tvojo golo presojnost,
kakor je daljno morje
v Afroditi drugič
ustvarilo magnolijo,
ko je oblikovalo njeen prsi,
tako te je naredila zemlja,
o čebula,
svetla kakor kak planet,
in določena,
da svetiš,
neminljivo zvezdno znamenje,
okrogla vrtnica iz vode,
na
mizi
revnih ljudi.
radodarna
razpustiš
svoj globus iz svežine
v razkrajajočem soku lonca
in kristalna čipka
se v žareči vročini olja
spreminja v kodravo zlato pero.
Tudi se spominjam, kako požlahtni
tvoj dodatek prijateljstvo solate,
in zdi se, da nebo samo pomaga,
ko ti daje lepo obliko ledenega zrna,
da počasti tvojo narezano svetlobo
na poloblah paradižnika.
Vendar dosegljiva
rokam preprostih ljudi,
pokapana z oljem,
posuta
z malo soli,
uničuješ glad
dninarja na težki poti.
Zvezda revnih,
dobrotna vila,
zavita
v tenak papir
prihajaš iz zemlje,
večna, nedotakljiva, čista
kakor seme kake zvezde.
In ko te reže
nož v kuhinji,
privre edina sozla
brez bolečine.
Izvabljaš nam solze,
ne da bi nas užalostila.
Dokelr bom živel, te bom slavil, čebula,
saj se mi zdiš
lepša kot ptič
s slepečim perjem,
za moje oči si
nebesna krogla, kelih iz platine,
negibni ples
snežne anemone,
in vonjava zemlje živi
v tvoji kristalni naravi.
9.07.2007 ob 17:24
kakorkoli že,
čebula je to, kar si vsak želi in brez česar ne more
