Pondelkovanje #34 - šamanske pesmi
5.03.2007 ob 15:09Jaime de Angulo: Šamanske pesmi, pesmi moči
Divja mačka, ki se šopiriš na poti,
nisem še govoril o tebi,
o tvojem bridkem življenju med grmi.
Divja mačka, sonce zahaja v zahodnem morju.
Kača, ki mi še nisi nikdar odgovorila,
kam si šla?
O, kača, ki mi še nisi nikdar odgovorila,
ubil sem te zvečer.
Kojot, ti, na drugi strani kanjona,
Kojot, ti, na drugi strani kanjona,
kaj počneš?
Pridi, če te pokličem.
Odleti, jesen, odleti z mojih ram,
odleti, najdi si zatočišče,
ne veš,
da te bom zdaj zdrobil?
Kača na skali, ki polegaš na soncu,
splazi se v svojo luknjo.
Reci, naj pade dež,
srce v prsih se mi suši.
Krokar tam zgoraj na mrtvem drevju,
poleti materi sonca nasproti,
staremu Pajku na nebu,
povej ji, da moje srce
ledeni pod rebri.
Pis’vis’na sem. Sokol sem.
Sokol sem, jočem.
Ne morem se znebiti svoje bridkosti.
Vedno se je bom spominjal.
Kobilica sem, nikdar ne bom umrl!
Njih sto sem, bliskam se v soncu.
Raglja za ples sem,
bojna pesem.
Velika muha me je prišla povohat,
ko razpadam na soncu.
Proč, velika muha, proč.
Ne moti me, velika muha,
sanjam.
Pridna čebela, ki hitiš v svoj poln panj,
nisi totem za šamana, ki išče moč!
Kobilico iščem v travi,
kobilico, ki brni v soncu.
Lisica, ki v noči prežiš,
vidim tvoje oči.
Povej voščeni luni,
moja misel je temna.
Pis’vis’na sem. Sokol sem.
Jaz sem.
Mislil sem, da sem jaz,
pa sem samo glava.
Glava sem, ki joče v puščavi.
Črv, nisi totem za šamana!
Iščem človeka ličinko.
V hiši se skriva,
na svojo moč računa.
Kačji pastir je prišel k meni,
prinesel mi je novice od doma.
Ležim popoldne,
proti goram gledam.
Želva, želva,
ki se plaziš
in dvigaš svojo glavo.
Tvoje oči so slepe,
kaj gledaš?
Nedoumne zelene oči,
ti si bila, kača, moja mati.
Zakaj si me pičila,
ko sem šel v praprot?
Kojot, moja moč, pridi!
Kličem te v vetru,
v viharju, v dežju.
Jaz, mladi mož, kličem tebe.
Odgovori mi, kaj je v mojem srcu.
Nimam loka,
nimam puščic.
Glavo nosim v tulcu.
Nimam mokasinov, ničesar okrog ledij.
Brez glave stojim na gori,
kličem moč.
Zapustila si me! Jočem.
Pesek je vroč pod mojimi nogami,
sonce me slepi.
Kje si, moja moč?
Stari oče,
kaj je na pol zakopano v pesku,
da veter žvižga ob tem,
čuden zvok?
To so kojotove kosti, vnuk,
Kličejo, smejejo se, kličejo, jočejo.
Ubogi Kojot! Vtaknimo mu rožo
med rebra.
Zbogom, Kojotove kosti.
Jočeš ob poti,
odlagaš svojo zibko.
“Hej, žena, tovor ti je padel!”
“Ne, zakopala sem ga pod drevesom.”
Sedim na pragu,
delam mokasine.
Na nič ne mislim,
sonce bo skoraj že začelo zahajati
na obzorju ravnine.
Z jezerom govorim.
Z vsem v jezeru govorim.
Nisem človeško bitje.
Moj mož je volkodlak,
ljubimca nocoj ni bilo.
Glava sem, ki se vali po hribu.
Glava sem, ki kliče svojo moč.
Tečem po hribu,
od jezera prihajam.
Moja moč je vrtinčenje vetra.
Izgubil sem pas ob poti,
o, kača na soncu.
Vzel te bom za tetivo,
mlada kača na soncu.
Na goro grem,
iščem jezero v kraterju.
Nihče naj mi ne sledi, v stiski sem,
svojo bridkost moram odpeti jezeru,
sam.
Ob temnem tolmunu ob sončnem zahodu
čaka puma.
Senca rase, noč grabi.
Ne upam si iti nazaj.
(1948)
