petkovanja in pondelkovanja

Tokrat nekaj zelenjavnega, v spomin petkovim lahkim obrokom

Oda čebuli

Čebula,
svetleča posoda,
list za listom
je nastajala tvoja lepota,
kristalne luskine so te širile
in v skrivnostni temini zemlje
se je tvoj trebuh polnil z roso.
Pod zemljo
se je zgodil čudež
in ko so je prikazalo
tvoje nerodno zeleno steblo
in so se rodili
tvoji listi kot meči v vrtu,
je zemlja zbrala svoje moči,
pokazala tvojo golo prozornost,
in kot je daljno morje
dvignilo Afroditine prsi,
posnemajoč magnolijo,
tako je zemlja
napravila tebe,
čisto kot planet
in usojeno,
da svetiš,
stalno ozvezdje,
okrogla roža vode,
na mizi
revnih.

Velikodušna
slačiš
svojo kroglo svežine
v požirajoči strasti lonca
in tvoji kristalni odkruški
se v izžigajoči vročini olja
spreminjajo v skodrane liste zlata.

Vedno se bom spominjal, kako blagodejno
vplivaš na ljubezen do solate
in zdi se, da nebo razume,
ko ti daje obliko zrn toče,
da slavi tvojo porozno čistost
na poloblah paradižnika.
A ko prideš
v roke ljudem,
orošena z oljem,
posuta
z malo soli,
preženeš lakoto
dninarja na trdi poti.
Zvezda ubogih,
čudežna varuhinja,
zavita v občutljiv
papir,
sol zemlje,
večna, nedotaknjena, čista
kot zvezdni prah
in ko te režejo
z nožem v kuhinji
prikličeš edino solzo
brez bolečine.
Spraviš nas v jok, ne da bi nas ranila.

Slavil sem vse, kar obstaja, čebula,
vendar si zame
lepša kot ptica
osupljivega perja,
za moje oči si
nebeška krogla, platinasta kupa
negibni ples
snežne anemone

in duh zemlje živi
v tvoji kristalni naravi.

(Pablo Neruda, Oda a la cebolla)

najprej opravičilo za tehnične težave, ki so onemogočile pondelkovanje in petkovanje prejšnjega tedna.

taiste tehnične težave so tudi vzrok malce na horuk sestavljenega tekočega pondelkovanja

petkovanje bo pa spet v nulo, ane

alzo ..

MAIERMAERZ II.

je krivica stat da sem prasica prat bo treba iti da se
bojo zmiti praskali v orbiti
je lepó stat takó pa tukaj je uhan tukaj pa uho
je narobe stat da ni ne prič ne vrat ne teta ne sinica
ne plin in ne temnica ne sin in ne gosak ne byron in ne
vrag ne otto in ne bojan v samoto in ne stojan
in ne zvonko in ne marko in se ne usede v barko in
artist in iz zasede in barvárji in fašist in se varji dekla sta-
ra to je stol to je omara to je smola to je pavza zábi ohcet
in kmetavza je pa oče že požrešen in je tarzan utelešen je
bil ata je bil mama je bil prst je bil salama
kolko krst še gnije kolko jih še vpije kdo je turek
kdo je grk kdo jé burek kdo je mrk kdo si prašaš kaj pre-
našaš čuj iz hoste saj ne boste čuj iz vode več svobode kaj
je krama kdo si dec kje je mama kdaj bo hec kdo naj pije
kdo naj jé kdo ne ve kje živé
po prazni cesti kdo devištvo dal nevesti kdo je jesih
kdo je kurc kdo v nebesih kdo zamurc kdo me grize kdo
grizlja kdo spod mize se hahlja
naj počaka oče mater oče je po nemško fater in
tako je treba stat to je pa ljubljanski grad
kdo je ta matisse pa kdo je ta pierre brice kdo je
ritka kdo je franci kaj je ta politika pa kaj je pri marjanci
kaj tatjana še počepa je pijana ruska stepa saboumni hla-
pec luka vse pokavsa vse pofuka kdo je ženska kdo je
hlača kaj pa ščetka kaj krtača
a se njiva skriva kdo na cesti se preriva kaj pa maša
kaj pa nepopiti konjak ki turobno čaka da se bela
roka stegne ponj iz mraka

(Jesih, Uran v urinu, gospodar!; 1972)

za popoln petek potrebujete …

… vse potrebne informacije:

http://www.isitfriday.net/

… malo športa, naprimer:

… in malo poezije (točneje, en pošten ep):

Rekonstrukcija epa, zapisanega cca. 1987 (glej opombo spodaj).

Sandokan in Mate Parlov:
(prava identiteta avtorjev je zaenkrat še neznana)

Anka je pa stran zbežala
(Ep po ljudskih motivih. Personae: Matiček, Anka, Indijanec, Ankin otec)

Nekoč za vasjo je Matiček poziral,
Anki je gliste in bolhe obiral.

Pa se iz grmovja Indijanec prikaže,
z vilami maha in zraven še laže.

(*)A Matiče z eno nogo leseno
in drugo v stremenu

Indijanca v grmovje zadega:
“Oglej si leščurje, ti pasja zalega!”

Potem v grmovje še vile zadre,
Indijancu na trebuh pribije noge.

Anka je pa stran zbežala.
Pred otcem je milim klečala:

“Pomagaj, oj otče moj mili,
Indijanec se ziblje na vili!”

To reče, zazida se v peč
a oče podkuri ji, tole veleč:

“Ne duh, ne sluh bo tvoj brvar.”

Potem se zažene v planjave,
kjer loči Matička od glave.

—————————————–

(*) Pasaža “A Matiče z eno nogo leseno in drugo v stremenu (…)” je nekaterim raziskovalcem sporna. Erbežnik (2007, zasebna komunikacija) dokazuje, da ritmična nedoslednost kaže na manjkajoče dvostišje. Na to je opozoril že Mramor et. al. (2001), ki je postavil pod vprašaj tudi rekonstrukcijo celotne pasaže. Tega hipotetičnega dvostišja še niso poskusili rekonstruirati. Večina raziskovalcev sicer sledi splošni teoriji, ki sta jo postavila Kovič in Iskrič (1998, 2004), da zlom ritma podpira dramatični obrat (v tej pasaži se zgodi prvi umor). Cf. tudi Miklošič (1845), Levi-Strauss (1968) in Godina (2001).

(če vam kakšne črke ne prikaže, povejte)

Kadar ſpustish duſhizo

Kadar ſpustish duſhizo,
Tellu gerdu smerdi,
(Prauo poiem resnizo),
Vsak od tebe hiti.

Perjateli nè malu
Sa taboi plazhejo,
Truplu v jamo vloſhÿo,
Hitru te posabio.

Kazhe, zheruje nu shabe
Te tãkaj zhakajo,
Na tûo shluſbo ne slabe,
Sueiſtu te ſprejemajo.

Lazhne te obyskajo,
Po telli plasio,
Vsai do kosti glodajo,
Vse messu restergajo.

Tam Sagnyesh v’semli zherni
Zherui te kolejo,
(Ah smisli zhlouek uerni),
Drugi blagu uſhiuajo.

Enu zhe lejtu mine,
Vezh te ne spumnio,
Koshe, meſsa ne uide,
Aku grob odkrÿejo,

Ozheſsa so skopana,
Glaua je sprasniena,
Vsaka kust oglodana,
Zhast tuoia spremeniena.

(1640 – 1651, avtor nedognan, Alia Cantio de Morte, v Kalobskem rokopisu)

tokrat neki vesolskega

Cosmic Gall

NEUTRINOS, they are very small.
They have no charge and have no mass
And do not interact at all.
The earth is just a silly ball
To them, through which they simply pass,
Like dustmaids down a drafty hall
Or photons through a sheet of glass.
They snub the most exquisite gas,
Ignore the most substantial wall,
Cold shoulder steel and sounding brass,
Insult the stallion in his stall,
And scorning barriers of class,
Infiltrate you and me! Like tall
and painless guillotines, they fall
Down through our heads into the grass.
At night, they enter at Nepal
and pierce the lover and his lass
From underneath the bed-you call
It wonderful; I call it crass.

Saturn je moj, pesmca je pa od Johna Updikea.

Jaime de Angulo: Šamanske pesmi, pesmi moči

Divja mačka, ki se šopiriš na poti,
nisem še govoril o tebi,
o tvojem bridkem življenju med grmi.
Divja mačka, sonce zahaja v zahodnem morju.

Kača, ki mi še nisi nikdar odgovorila,
kam si šla?
O, kača, ki mi še nisi nikdar odgovorila,
ubil sem te zvečer.

Kojot, ti, na drugi strani kanjona,
Kojot, ti, na drugi strani kanjona,
kaj počneš?
Pridi, če te pokličem.

Odleti, jesen, odleti z mojih ram,
odleti, najdi si zatočišče,
ne veš,
da te bom zdaj zdrobil?

Kača na skali, ki polegaš na soncu,
splazi se v svojo luknjo.
Reci, naj pade dež,
srce v prsih se mi suši.

Krokar tam zgoraj na mrtvem drevju,
poleti materi sonca nasproti,
staremu Pajku na nebu,
povej ji, da moje srce
ledeni pod rebri.

Pis’vis’na sem. Sokol sem.
Sokol sem, jočem.
Ne morem se znebiti svoje bridkosti.
Vedno se je bom spominjal.

Kobilica sem, nikdar ne bom umrl!
Njih sto sem, bliskam se v soncu.
Raglja za ples sem,
bojna pesem.

Velika muha me je prišla povohat,
ko razpadam na soncu.
Proč, velika muha, proč.
Ne moti me, velika muha,
sanjam.

Pridna čebela, ki hitiš v svoj poln panj,
nisi totem za šamana, ki išče moč!
Kobilico iščem v travi,
kobilico, ki brni v soncu.

Lisica, ki v noči prežiš,
vidim tvoje oči.
Povej voščeni luni,
moja misel je temna.

Pis’vis’na sem. Sokol sem.
Jaz sem.
Mislil sem, da sem jaz,
pa sem samo glava.
Glava sem, ki joče v puščavi.

Črv, nisi totem za šamana!
Iščem človeka ličinko.
V hiši se skriva,
na svojo moč računa.

Kačji pastir je prišel k meni,
prinesel mi je novice od doma.
Ležim popoldne,
proti goram gledam.

Želva, želva,
ki se plaziš
in dvigaš svojo glavo.
Tvoje oči so slepe,
kaj gledaš?

Nedoumne zelene oči,
ti si bila, kača, moja mati.
Zakaj si me pičila,
ko sem šel v praprot?

Kojot, moja moč, pridi!
Kličem te v vetru,
v viharju, v dežju.
Jaz, mladi mož, kličem tebe.
Odgovori mi, kaj je v mojem srcu.

Nimam loka,
nimam puščic.
Glavo nosim v tulcu.

Nimam mokasinov, ničesar okrog ledij.
Brez glave stojim na gori,
kličem moč.

Zapustila si me! Jočem.
Pesek je vroč pod mojimi nogami,
sonce me slepi.
Kje si, moja moč?

Stari oče,
kaj je na pol zakopano v pesku,
da veter žvižga ob tem,
čuden zvok?

To so kojotove kosti, vnuk,
Kličejo, smejejo se, kličejo, jočejo.

Ubogi Kojot! Vtaknimo mu rožo
med rebra.
Zbogom, Kojotove kosti.

Jočeš ob poti,
odlagaš svojo zibko.
“Hej, žena, tovor ti je padel!”
“Ne, zakopala sem ga pod drevesom.”

Sedim na pragu,
delam mokasine.
Na nič ne mislim,
sonce bo skoraj že začelo zahajati
na obzorju ravnine.

Z jezerom govorim.
Z vsem v jezeru govorim.
Nisem človeško bitje.

Moj mož je volkodlak,
ljubimca nocoj ni bilo.

Glava sem, ki se vali po hribu.
Glava sem, ki kliče svojo moč.
Tečem po hribu,
od jezera prihajam.
Moja moč je vrtinčenje vetra.

Izgubil sem pas ob poti,
o, kača na soncu.
Vzel te bom za tetivo,
mlada kača na soncu.

Na goro grem,
iščem jezero v kraterju.
Nihče naj mi ne sledi, v stiski sem,
svojo bridkost moram odpeti jezeru,
sam.

Ob temnem tolmunu ob sončnem zahodu
čaka puma.
Senca rase, noč grabi.
Ne upam si iti nazaj.

(1948)

Zgodba o ovci in treh konjih; poskus rekonstrukcije predindoevropejskega jezika.

PIE:
Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ghe gvrum vogom vegontm, oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm. Ovis nu ekvobjos evevkvet: Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei. Ekvos tu evevkvont: Kludhi, ovei, ker aghnutoi nsmei vidntbjos: ner, potis, oviom r vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti. Negi oviom vlna esti. Tod kekluvos ovis agrom ebuget.

prevod:
Na hribu je ovca brez volne zagledala konje; eden od njih je vlekel težek voz, drugi je nosil veliko breme, tretji pa je v drncu nosil moža. Ovca je rekla konjem: “Srce me boli, ko gledam moža, ki žene konje!” Konji so rekli: “Poslušaj, ovca, nas boli srce, ko vidimo, da mož, gospodar, vzame ovci volno in sebi napravi toplo oblačilo, ovca pa ostane brez volne.”
Ko je to slišala, je ovca zbežala v planjave.

zanimivo: ovis/ovca; vlna/volna, ekvos/equus, borom/breme, sebi/sebi itd.