petkovanja in pondelkovanja

No, morda bolje pod tavajočo zvezdo?  Skratka, o tipih, kot je recimo tale, ki se najdejo v temle komadu (poznam tipa, ki je bil tale komad prva stvar v življenju, ki jo je slišal. Resno.)

Oziroma, jasno da ne o teh tipih (pa tudi o bejbah ne), temveč, kot je to pri meni v navadi – o blodečih zvezdah.

Tale zvezda ni na oko prav nič posebna. Še več – komaj jo vidimo (resno, točno je treba vedeti, kje je, imeti res dobre oči in res trdo temo) in jo najdemo v nekem zelo nevpadljivem in brezveznem ozvezdju Golobice, ki ga itak lahko opazujemo samo pozimi in še to nizko na obzorju, pod Orionom.

Tukajle (pod Orionom in Zajcem – Golobica oz. Columba):

Zvezdici je ime Mi (μ) Golobice in je tako neopazna, da je na takilhle kartah navadno sploh ni. Tiho ždi v svojem ozvezdju, nekih 1300 svetlobnih let od nas.

No, v bistvu pa tudi slučajno ne ždi tam.

Naša μ Golobice namreč besno leti prek neba, z več kot 100 kilometri na sekundo. Tako šiba, da neverjetno redek medzvedni plin stiska, da žari – če bi jo lahko videli od blizu, bi izgledala takole:

Na tejle fotki leti zvezdica proti levi gor in dela valove v medvezdni snovi kot ladja na morju …

Vesela μ Golobice ni edina taka blodeča zvezda … v prav tako neizrazitem ozvezdju Voznika je še ena neizrazita zvezdica (okej, ‘zvezdica‘ - petkrat večja je, sedemnajstkrat težja in tridesettisočkrat svetlejša od našega sonca) , imenovana AE Voznika (ne zamerit astronomom brezveznih imen, lej kake slike delajo):

AE Voznika je skoraj v centru slike, malce spodaj in malce na levi.

No, tale AE blodi prav tako hitro, kot vesela μ – s stotimi kilometri na sekundo v črnino vsemirja.

Zdaj – ko vemo, da zvezdica leti in da leti v neko smer, nas začne zanimat, od kod je prišla in kakšna orjaška roka jo je treščila, da je odletela. Pa so šli najprej gledat po poti vesele μ Golobice nazaj in našli točko, kjer je pred kakima dvema milijonoma let  štartala. Potem so pogledali še letečo AE Voznika in našli točko, kjer je pred kakima dvema milijonoma let štartala.

In dobili so več, kot so iskali: obe zvezdici sta začeli svoji divji potovanji hkrati – in zapovrh iz istega kraja. Od tule:

Orionova meglica.

Kaj se je torej zgodilo, da sta vesela μ Golobice in leteča AE Voznika začeli svojo divjo jago iz meglice v nasprotnih smereh prek galaksije?

No, da je stvar še bolj intrigantna, so našli še eno zvezdico, duhovito poimenovano 53 v ozvezdju Ovna, ki prav tako drvi prek prostranstev in je svojo pot prav tako začela v velikem zvezdnem vrtcu Orionove meglice.

Takole to izgleda na nebu:

Torej. Te tri zvezde so se – kot še mnogo drugih – rodile iz plina in prahu Orionove meglice, nekaj milijonov let nazaj. Potem pa so storile nekaj grdega – užalile učiteljico? se zapletle v pretep? kadile na stranišču? – in bile vse tri tako izključene, da po dveh milijonih let še vedno letijo z blazno brzino vsaka v svojo smer.

No, izkazalo se je, da so se zapletle v pretep.

Zvezde, ki se rodijo v Orionovi meglici, so težke in precej divje. Hitro kurijo svoj vodik in potem helij in potem ogljik in neon in kisik in silicij in vse to, nakar po parih milijonih let (kar je blazno malo; naše mirno sonce sveti že več kot štiri milijarde let in bo še vsaj toliko) pričnejo kurit še nikelj in železo, kar pa žal ne deluje, zato se v totalnem besu – razpočijo.

Ampak res na polno.

Od zvezde ne ostane nič ali skoraj nič (kaka nevtronska zvezda ali – če je sreča – črna luknja). ves plin zvezde v strašanski eksploziji odleti v vse smeri s kakimi 10 % svetlobne hitrosti. Eksplozija supernove – kot ji pravimo – je svetlejša od vseh zvezd v galaksiji skupaj in je najhujša jebena eksplozija ever. Res.

Tukajle je ena takale eksplozija (zvezdica spodaj na levi), pet milijonov svetlobnih let stran in svetlejša od vseh zvezd galaksije skupaj:

Zdaj pa si predstavljajte zvezdni vrtec, kjer je polno mladih zvezdic, med katerimi se najde ene par zoprnih zvezdnih bullyjev, supertežkih in hiperaktivnih in prehitrih za svoje dobro. Ne mine dolgo, ko se iz same trme in besa – razpočijo.

Tak pok  - supernova – je, kot smo rekli, res od sile. Najebejo pa – jasno – pridne zvezdice, ki  so le v miru zlivale svoj vodik v helij.

Supernova, ki je pred dvema milijonoma let naše tri nič krive zvezdice napravila za nebesne potepuhe in jih brcnila iz toplega zavetja Orionove meglice, je bila pa še posebej od sile. Še več – morda ni bila samo ena, ampak kar nekaj njih v hitrem zaporedju.

Če se pomatramo in fotografiramo ozvezdje Oriona na posebej mukotrpen način, vidimo oblake plina, ki so pomalem ostanki teh eksplozij, pomalem pa medzvezdni plin, ki so ga te supernove pometle:

Torej.

Vsi smo rojeni under a wandering star. In ne samo pod eno, pod večimi. Med njimi naše tri, veselo μ Golobice, letečo AE Voznika in malo 53 Ovna, ki jih je neverjetna eksplozija miljone let nazaj razmetala po Mlečni cesti in drvijo in bodo drvele, dokler ne bodo ugasnile. Ozrite se kdaj nanje.

Srečno, potepuhi!

No, pa smo spet tukaj …

Kot se to zadnje parkrat zgodilo, se je tudi tole petkovanje začelo z detektivskim problemom. A preden gremo in medias res, je treba zaokrožiti in narediti par navidez čudaških ovinkov. Recimo: ste se kdaj vprašali, zakaj se prebivalki Ajdovščine reče – Ajdovka?

To vprašanje ni kar tako v tri krasne; prebivalka Podvina je Podvinka in prebivalec Svečine je Svečinčan, Ljubljančanka je Ljubljančanka (in le redko Ljubljanka, pa še ta mora bit kar precej edinstvena, da bi si zaslužila to ime in od nekdaj po svetu slovela.) Čemu torej Ajdovka – in ne Ajdovščanka?

*

Ker pri nas tvorimo imena prebivalcev nekega kraja iz imena kraja (in se nam to zdi tako brihtno, da je že samoumevno), se tole krajšanje osnove (ajdov-ka namesto ajdovščan-ka – ali ajdovč-anka) zdi nelogično, čudno, narečno. Zagotovo so na delu bizarne sile podeželja, črna luknja province, kjer neuki kmjoti ravnajo s popolnim jezikom kot svinja z mehom, da zardevajo lingvisti in si blagouhi meščani z gnusom zatiskamo ušesa.

Ampak – k sreči ni tako.

*

Slovenščina je – kot vemo in kot potrjujejo tisti-ki-to-res-vedo – jezik nenavadnih in zanimivih pojavov, ki so drugim jezikom tuji in ki jo delajo tako čudovito, popolno in nebeško – saj slovenščina v resnici ni jezik, poln izjem, temveč poln pravil, ki jih drugi ne umejo in ne zmorejo niti definirati, kaj šele uporabiti. (To je vsem tistim, ki vemo več, že davno znano.)

Med te nenavadnosti spadajo tudi lepo poimenovane nekonsolidirane imenske družine. Tu naletimo na hec iz naslova, da imajo lahko besede nečake … Te nekonsolidirane družine – kar nas malo spominja na sodobne človeške družine – so skupine imen, ki si delijo osnovo, niso pa vse v eni liniji; navadno gre nekako tako, da imamo ime, pa potem iz njega tvorimo pridevnik, pa iz pridevnika spet ime, pa iz le-njega kak prislov in tako dalje – vsaka beseda je hčerka prejšnje in mati naslednje.

Najbolje je staviti kak primer. Takole: dol -> dolina -> dolinski -> Dolinščica -> … Tu je pridevnik dolinski hčerka (morda bolje – sin) doline in vnuk dola; dol pa je oče doline in pradedek Dolinščice. Vse gre lepo po vrsti, družina je konsolidirana; je osnovna celica jezika in temelj občevanja, tradicionalna, čista in prav nič razvratna.

*

Pri nekonsolidiranih družinah pa se reč lepo po slovensko zaplete in razveji. Spet stavimo primer take razsute, čudaške družine. Takole: Marko – Markov – Markovec – Markovina – Markovski – Markovščina – …

Tukaj očitno Mark-ov izhaja naravnost iz Marko, Markov-ec pa dobimo iz Markov. Tudi Markov-ski izhaja iz Markov in Markovšč-ina nato iz Markovski. Tako je v tej družini Marko mogočni pater familias, ki ima sina Markov, le ta pa dva sina (Markova vnuka) – Markovski in Markovec. Od teh dveh je ploden še Markovski, saj ima hči Markovščino. Sorodstvo je razvejano: Markovski in Markovec sta brata, Markovcu pa je Markovščina – nečakinja (ker je hči njegovega brata).

*

Zdaj se lahko vrnemo k naši Ajdovki.

Ajdovščina je ime kraja, ki izhaja iz pridevnika ajdovski, ta pa iz imena ajd. Ko želimo tvoriti ime prebivalke kraja in pričakujemo konsolidirano imensko družino (ime -> pridevnik -> ime kraja -> ime prebivalke kraja), pridemo v težave, saj *Ajdovščanka očitno ne živi v Ajdovščini oziroma sploh nikjer (to odsotnost življenja lahko izkusite sami tako, da greste v Ajdovščino in vprašate šankerje, kje je tu kaka luštna Ajdovčanka …).

Skratka, imenska družina, v kateri je skupaj z ajdom še Ajdovščina in naša Ajdovka, je očitno nekonsolidirana. V biblijskem jeziku: ajd je rodil svojilni pridevnik ajd-ov, ajdov je rodil pridevnik ajdov-ski in ime ajdov-ka, ajdovski pa je rodil ime kraja Ajdovšč-ino.

Ajdovka je potemtakem vnukinja ajda, Ajdovščina pa pravnukinja tega pogana orjaka. Ajdovščina je tako nečakinja Ajdovke. Lahko sklenemo: ime prebivalke kraja v nekonsolidirani imenski družini ne izhaja iz imena kraja, ampak iz njune skupne osnove.

*

No, po tem veselem in nadvse zanimivem uvodu pa je že skrajni čas, da se lotimo glavne reči – stotih žensk iz naslova in takole skočimo v naš medias res:

Tole so stogi.

Stog je nekaj, česar se Slovenci malce sramujemo (čeprav so tako kul za valjat v njih). Gre za način shranjevanja in sušenja sena, ki je prav beden in neučinkovit v primerjavi z veličastnimi toplarji in drugimi kozolci, ki so takorekoč temelj slovenstva. Ampak okej – morda je res beden, je pa preprost in učinkovit; ta stil senenja je razširjen v vseh slovanskih deželah in beseda stog je mati mnogih izrazov. Celo v vojsko je šel – poznamo hrvaški izraz stožer za poveljstvo -, na nebo poletel – Gostosevcem Rusi pravijo Stožary, Makedonci Stožeri in celo ponekod na slovenskem najdemo zanje izraz Stožerčiči – ter dal ime enemu od teles in družini krivulj – stožec in stožnice.

*

Pri izgovoru besede stóg je treba biti pozoren na naglas. Na ó. Niti slučajno ni stôg (čeprav imamo stôžec).

*

No, nekoč davno – zdaj se spuščamo v mračnejše in manj jasne vode – so ljudje na poljih in travnikih severno od Ljubljane zgradili vas. Pa so se odločili, da ji vzdenejo kako res fino ime, saj vas brez imena res ni ničemur podobna. Z zavistjo so gledali na poprej zgrajene vasi, ki so dobila tako lepa imena – in mnoge od njih kar od naravnih pojavov, ki so bili tam že od nekdaj. Tako so pljuvali proti Ježici, ki je stala pod savsko ježo – in metali blatne kepe v okna hiš na Dobu, ki se je kitil z orjaškim hrastom. Krtini pa niso hoteli niti blizu, saj je znano, da je krt hudičev stvor, bitje-iz teme.

*

Pa se je našel očanec, ki je s pogledom objel polja in travnike okoli vasi-brez-imena  - in brez besed pokazal na številne stoge, ki so stali pod vročim soncem. Vaščani so takoj doumeli; osovraženo Ježico so vzeli za zgled in rekli: Stožica naj bo!

Da pa bi vseeno pokazali tistim iz Ježice, da so boljši od njih, je nekdo predlagal, da denejo ime v množino – poglejte, koliko nas je! – in obveljalo je: vas naj se imenuje Stožice.

*

Stóžice.

*

Pa so vaščani takole mimogrede naredili cel kup. Ko so v nomotetski vročici hoteli poimenovati še ene par reči po vasi in okoli nje – nenazadnje tudi sebe – so odkrili, da so ravnokar ustvarili – nekonsolidirano imensko družino!

Vaščani, vrli prebivalci Stóžic, s tem niso imeli nikakršnih težav – pa tudi nihče drug, saj so le redki zašli v to majhno vas. Dokler …

*

Dokler se nekega dne ni zgodilo nekaj, kar je grozilo, da se bo sprevrglo v katastrofo.

Lingvistično.

*

Namreč, v velikem mestu južno od Stóžic je padla ideja, da bi prav blizu te vasi – na poljih, ki so spadali k njej – zgradili pravi pravcati Coliseum in še Circus maximus zapovrh. Beseda je dala besedo, ta projekt, oni načrt, začeli so padati denarci – no, ja – in ni minilo dolgo, ko je lučaj od Stóžic stal ogromen športni kompleks. Stadion in dvorana.

Na stadionu so se pričele tekme, v dvorani so se potili športniki, umetniki in gledalci. Hitro se je izkazalo – oleoleeee!!! - da je tujcem, gostujočim športnikom, težko premagati domačo ekipo, sploh v dvorani v Stóžicah.

*

Pa je nadobudni novinar po še enem takem masakru gostujočih skakačev napisal masten naslov: Pekel v dvorani v Stóžicah!

Pa je uredniku sicer bilo všeč, a je hotel še večje črke – in je malce skrajšal naslov, tako da je … dal Stóžice v pridevniško obliko. O, da bi tega ne storil … vsaj ne tako:

Pekel v stožiški dvorani.

*

Aj. Povzeli so to še drugi novinarji, tudi tisti, ki ne pišejo, ampak govorijo. In se je slišala grozota:

Pekel v stôžiški dvorani! Stôžiška dvorana ostaja nepremagljiva trdnjava! Stôžiški oreh pretrd za goste! Izgubljeni v stôžiškem  viharju!

In tako dalje, vsakič kot s kolom po prefinjenih ušesih jezikoslovcev in prebivalcev Stóžic.

Kajti oni so vedeli, da so pred stoletji stogi rodili nekonsolidirano imensko družino! Da imamo stóge in iz njih Stóžice, pa Stóžence v njih in Stóžensko ulico, ki vanjo pelje!

*

Mežikali so vaščani v časopise in se čudili, kako jim lahko zdaj naenkrat vsi rečejo, da so nekakšni “Stôžičani”  - kdo zaboga so ti, so se spraševali – in da je njihova ulica neka “Stôžiška ulica”, za katero niso še nikdar slišali … Kot da so jim ukradli vas in ulice in polja in stadion in dvorano – in njih same takisto!

Vraga in pol, je zarobantil očanec, a zdaj bodo tudi Ježenski župniji rekli – Ježiška, ka-li?! Mrmranje je naraslo. Se spomnite prijatelja od mojega prapradeda, Rado mu je bilo ime, ki je na Dolenjskem kupil svet, njegov sin Radič pa je zgradil vas – Radičina se ji je reklo in potem Račna, a polje je bilo vseskozi Radensko, ne Račiško - po očetu, ne po vasi, madona! Pa še Prešeren je tam nekaj časa živel … je jezno in žalostno izpljunil tobakov sok.

A smo od stogov al smo od vasi od stogov? so se spraševali jezni in užaljeni Stóženci. Saj smo bili najprej stogi in potem mi  - in šele potem vas! A mamo nekosolidirano jezikovno družino – kot Ajdovci, Gameljci, Markovci, Radovci in kar nas še je, ki pazimo, da je slovenščina tako bogata, zapletena, skrivnostna in lepa – ali smo kot zlomojezični Šentvidčani ali (bognedaj!) zamočvirjeni Ljubljančani?

Pa so na njihovo stran stopili tisti-ki-vedo.

*

Naj skrajšam in razpletem tole zapletanje z očaki Stóžic. Tisti-ki-vedo, pravijo, da se zemljepisna imena dostikrat tvorijo iz svojilnih pridevnikov, izpeljanih iz lastnih ali občih imen. Tako je Markovščina vas,  zrasla na zemlji, ki je bila nekoč Markova in zatorej markovska (kdorkoli je že ta Marko bil in kdaj je živel). Podobno je od ajda svet ajdov, kar na njem stoji je ajdovsko – in vas potemtakem Ajdovščina. So pa prebivalci takih krajev preponosni, da bi se poimenovali kar naravnost po svojem kraju – tako stopijo korak nazaj, k pater familiasu svoje nekonsolidirane imenske družine, si lepo rečejo Markovci in Ajdovci in Radovci in udarijo po zobeh vsakega prišleka, ki tvori njih ime s -ščinčani ali -ičani …

Da si zapomnijo.

*

Rado in njegov sin Rádič; njegova posest radičina (od Rádiča), vas na njej Radičina in potem skozi stoletja Račna – pa vendar Radensko polje (na katerega robu je še Prešeren nekaj časa živel).

Včasih nas pot odnese daleč nazaj, do starih Slovanov, ki so se imenovali Gamin in Žiťь- in ugotovimo, da od tam pridejo Gameljci (ne Gameljnčani!) in patri iz Stične.

*

Tako je torej to s Stóžicami. Prvič, naglas je na o, in to ostrivec. Ponovimo: Stóžice. Drugič, prebivalci tega kraja so Stóženci. Nadalje, vas je središče Stóženske župnije, ulica, ki pelje v kraj, pa je Stóženska ulica. Stadion, na katerem se je in se predvsem še bo zgodilo toliko športnih dram in vrhunskih koncertov, je stóženski stadion. Dvorana, v kateri se bo Olimpija spet prebila na Final Four, je stóženska dvorana, pekel v njej, ki ga navijači pričaramo, pa stóženski pekel.

*

Tisti-ki-vedo, pravijo nekako takole, melanholično: umik (pravilnega, nekonsolidiranega) “stóženski” in pohod (nepravilnega, konsolidiranega) “stôžiški“ je razumljiv, saj je pred kratkim prišlo do množične uporabe imena Stožice pri jezikovnih uporabnikih, ki prej za ta mestni predel sploh niso vedeli. Ko so izvedeli za Stožice, so iz imena naredili pridevnik na način, ki je danes edini mogoč, misleč takole: kakor je iz imena Vodice tvorjen pridevnik “vodiški” pa iz Brežic “brežiški”, tako naj bo tudi iz Stožice narejen “stožiški”.

Tako je življenje besed in jezik se tudi na ta način spreminja, če nam je to všeč ali ne.

*

“Pravilno” in “nepravilno” je seveda prehuda beseda za pojave, ki so posledica vitalnosti jezika. A nekonsolidirane jezikovne družine so redka in dragocena posebnost naše nebeške govorice, so biseri, ki jih drugje – tisti-ki-vedo, omenjajo slovaščino, iz katere so vsi taki biseri že pobrani in vrženi svinjam – ni več. Pazimo nanje.

*

Tisti-ki-vedo, nadaljujejo: Nam so starine všeč, zato bomo uporabljali “stoženski” (prebivalci so seveda Stoženci), mnogim pa se ne bo zdelo vredno truda, da bi se naučili nesistemskega pridevnika in se bodo zato oprijeli novega “stožiški”.

K melanholiji dodajamo še malo vedrejših tonov. Morda vendar ni nujno, da bo pridevnik “stoženski” tonil v pozabo. Lahko bi se namreč zgledovali tudi po “šišenski”, kjer se je brez težav obdržal.

Morda pa res. Naj k temu, da se bo ta jezikovni biser obdržal, malce pripomore tudi tale vse predolg in vse prezmeden zapis (se iskreno opravičujem za to: res sem iz vaje).

Srečno !

*

p.s.

Stog je tule vzet kot nedvoumna etimološka podstat Stožicam. Pa v resnici to sploh ni nujno – še huje, kot kaže, se nekonsolidirane jezikovne družine pojavljajo pri zemljepisnih imenih, izhajajočih le iz osebnih imen (kot Rado – Radovica, Ljubo – Ljubečna, Žitič – Stična, Bogo – Bogojina) oziroma imen, ki označujejo osebo (kot ajd in njegova Ajdovščina) – ne pa iz kamnov, drevja in, kot zatrjevano, stogov. A nič ne de – ne glede na to, na kakšnih etimoloških temeljih so Stožice, so še vedno izjema, posebnost in še en vir blagoglasja našega jezika. Morda pa na začetku Stožic stoji Stojan, ali Stožimir, ali pa kar po lepem stogu poimenovan mož Stožič (no, morda pa ni bil poimenovan prav po stogu, ampak po debelem kolu sredi njega, ki ga podpira – in ki je (morda) spominjal na del njegove anatomije, roko naprimer. Kdo bi vedel …)

*

p.p.s.

Velika hvala tistim-ki-vedo – in še posebej prvemu med njimi.

Ojla!

He – tole petkovanje se je začelo ubistvu že v sredo – in to z detektivsko prošnjo.

Namreč, dobil sem tole sliko:

… in vprašanje: “Kaj za enga boga je tale sadež?”

*****

No, ta sadež sem že videl; po Ljubljani so tu pa tam drevesa – recimo pri OŠ Majde Vrhovnik, pa na križišču Kersnikove in Dvoržakove, pa še kje – taka srednje velika, listopadna, pa trne majo, pa tele sadeže nardijo.

(Glede na to, da ravnokar zorijo in odpadajo, se sprehodite in poiščite kakšnega. Simpatične bunke.)

Čudni sadeži so to – ko tenis žogica veliki pa tud večji, ponavad so zeleni in rumeni, včasih tud oranžni. Pa tko hecno in zelo blago dišijo. Njihova lupina je taka smešno nagubana, bradavičasta in še kar trda.

Skratka, po kratkem iskanju ugotovim, kaj to je zaena zadeva. To je sadež maklure, ki ji sicer lepo rečemo Maclura pomifera, je iz družine murvovk in nosi ime Williama Maclura, ameriškega geologa.

*****

Maklura je danes precej priljubljeno okrasno drevo in ga sadijo praktično povsod po svetu; njeno naravno rastišče pa so planjave Arkansasa, Teksasa in Oklahome. Tam mu rečejo horse apple ali Osage-orange. Kar nas pripelje do prve zanimivosti v zvezi s tem čudaškim sadežem (ki je precej zanimiva, a manj zanimiva kot druga zanimivost v zvezi s tem čudaškim sadežem, ki je zelo zanimiva).

Osage v “osaška pomaranča” je ime enga plemena indijancev iz širše družine Sjujev – to so Wah-Zhá-Zhi, kar so francoski raziskovalci zapisal kot Ouazhigi in potem američani kot Osage.

Osagi so bili bojevito pleme. Leta 1833 so napadli Kiove (ki so bli, kot vsi ljubitelji Vinetouja vemo, itak barabe), pobili vse v eni vasi (njih 150-200), jim odrezali glave, glave dali v glinene lonce jih umetelno razpostavili po vasi.

Osagi so bili vešči lokostrelci. Loke so si pa izdelovali prav iz lesa tega našega drevesa, maklure. Dober osaški lok je bil tiste dni vreden konja in odejo!

Dnes so Osagi precej bogati, ker so v njih zemlji našli nafto in lepo živijo od pravic …

*****

No, pustimo te indios fierros in nazaj k sadežu oziroma k bolj zanimivi zanimivosti v zvezi z njim.

Sadež maklure je v bistvu sestavljen sadež, podobno kot pri murvi. Razvije se iz socvetja – grozdastega visečega socvetja – in ga sestavlja na stotine majhnih, podolgovatih koščičastih sadežev, zbranih v to simpatično bunko.

Sadež ni užiten. Sicer ni strupen, ampak lahko povzroči bruhanje (kar je – če že želite to početi – lepše doseči z dovolj alkohola). Tako da marmelade iz njega letos ne bomo kuhali.

Sadež ni užiten nikomur. Včasih kakšna veverica razdre sadež in poje koščice v njem Ampak načeloma niti ena žival ne malica maklur.

Kar je seveda u iber čudno.

*****

Sadeži majo – vsaj načeloma – svoj smisel.

Vsa živa bitja so – kot vemo – zgolj način, kako geni delajo nove gene. Rastline – okej, ne vse, ampak govorimo o cvetnicah, Magnoliophyta - so si za razširjanje svojih zmislile cvetove in pelod in semena, iz katerih potem zraste nova rastlina.

Ta semena se od starševske rastine razpršijo na različne načine. Ponavadi vprežejo kako naravno silo – regrat, naprimer, veter; kokosov oreh šumenje oceana … – ali pa kako žival, ki seme pomalica in ga potem izloči nekje drugje.

Rastline živali na divje in dognane načine prepričujejo, naj pojejo njih seme in ga razserjejo naokoli. Vedno bolj okusni in vedno večji plodovi so se razvili okoli teh semen, da vabijo lačna usta, naj si privoščijo polnovreden obrok. Tako so nastala jabolka in hruške, pa slive in breskve, pa vse živo enih plodov in sadežev, ki prehranjujejo cele rodove frugivorov.

Med rastlinami in živalmi že milijone let poteka simpatična trgovina: evo ti malico, ti pa moje seme raztrosi, okej?

*****

Nazaj k makluri. Takle sadež narest je precej zajeban. Rastlina investira precej energije in resursov za to, da naredi sadež, ki bo dovolj velik in okusen, da bo živalim zanimiv in bo razširjanje delovalo.

Kako je torej mogoče, da naša maklura dela te bunke, do 15 centimetrov velike in precej težke – ki jih nihče ne malica? Še huje – sadeži padejo na tla pod drevo in tam zgijejo, semena pa propadejo.

Kak evolucijski smisel ima maklurin sadež?

*****

Celo zgodbo smo dobili po precej detektivskega dela in je presenetljiva, žalostna, na nek način romantična – in ima srečen konec.

Maklura je – kot temu danes lepo rečemo – anahronističnen sadež, ki ga preganjajo duhovi evolucije.

*****

Pred in med zadnjo ledeno ledeno dobo je maklura obilno rasla po skoraj vsem severnoameriškem kontinentu. Takrat so se tam pasle in nasploh dobro živele črede orjaških živali, pleistocenska megafavna. Mamuti, mastodonti, orjaški lenivci, megatapirji, sabljasti tigri, nosorogi, megateriji in gomptoteriji.

Pred kakimi petnajst tisoč leti pa je v Severno ameriko vdrl Homo sapiens in ali lastnoročno ali pa skupaj z boleznimi in podnebnimi spremembami začel izumirati to ledenodobno megafavno …

… ki pa so ji bili maklurini sadeži všeč in so jih veselo malicali! Predvsem mastodonti so si jih radi privoščili …

*****

Mastodonti in njihova druščina so okoli leta 8.000 pr.n.š. dokončno izumrli.

In kaj se je zgodilo ubogi makluri?

Ostala je brez edinih živali, ki so jedli njene sadeže in s tem razširjali njena semena!

*****

Tik pred zdajci – dobesedno tik pred izumrtjem – smo makluro našli ljudje, pa nam je bilo hecno in lepo drevo, pa te čudni njeni sadeži pa to …

Prevzeli smo delo mastodontov in smo danes edina živalska vrsta, ki skrbi, da se maklura – Maclura pomifera (Raf.) Schneid. - širi in živi.

V zameno nam daje senco, lepo obroblja parke in nas razveseljuje s temi sicer neužitnimi, a ljubkimi, velikimi, lepo dišečimi in nasploh zabavnimi sadeži.

*****

To smo dobr nardil!

…

Vesele praznike – pa dejte kako makluro poiskat, če mate cajt …

*****

p.s.

Evo sadežev maklure – iz Erjavčeve, pri oni stari bajti od OŠ Majde Vrhovnik proti Prešernovi, nasprot CD; tam so ene tri šter drevesa:

Ojla!

Kako čas muhe, ane …

*

**********

No, ker je minilo dooolgo časa – natanko 153 dni – se spodobi, da začnemo z enim dooolgim citatom:

“Jeg gikk bortover veien med to venner – så gikk solen ned – himmelen ble plutselig blodrød – jeg stanset, lenet mig til gjerdet treet til døden – over den blåsvarte fjord og by lå blod og ildtunger – mine venner gikk videre og jeg stod igjen skjelvende av angst – og jeg følte at det gikk et stort uendelig skrik gjennom naturen.“

***********

No – takole.

O vulkanih (in to celo tistih na slovenskem) smo že pisali. Tokrat bomo tudi, samo začeli bomo pa s prahom.

Prah smo in v prah se povrnemo – al kako že – in prah je povsod.

Izjemno fin prah dela veter iz kamnov s pomočjo drugih kamnov. Kamnov je načeloma na svetu povsod dosti, ampak vetru zna najbolj pomagat voda – in to tako, da je ni. Zato je največ prahu v puščavah.

Ta puščavski prah je u iber droben – leta trdega vetrovega dela – in posamezna zrnca znajo bit manjša od nekaj mikronov (kar je, na oko, zelo majhno).

Tak prah zna zgrabit vihar in ga odnest s seboj – kar precej grozno zgleda. Puščavska nevihta je kar impresiven fenomen, kot lahko vidimo:

Tole je iz ameriškega srednjega zahoda, 1935.

Skratka, prah daleč pride. Ob močnih vetrovih se lahko dvigne nekaj kilometrov visoko in prepotuje oceane – tako vsake toliko tudi na nas z dežjem pade saharski prah (pa so potem avti čist svinjski), prah iz Gobija lahko pride do Japonske in celo do San Francisca. Takole zgleda oblak saharskega prahu iz satelita:

Mimogrede, tale pesek gre po isti poti kot Kolumb (z vetrom pač) – proti Karibom, kjer pade v morje in uničuje koralne grebene.

***********

No, tolk o puščavskem prahu, ki je precej dober v popotovanju – ampak še zdaleč ni najboljši.

En prah je še finejši in gre še višje.

Vulkanski.

Ko se plutonske sile napnejo in primorajo vulkan, da izbruhne, dostikrat odnese v zrak tudi na tone – na stotisoče ton – vulkanskega pepela. Takole se prične dvigat …

… in se na svoji poti navzgor skorajda ne ustavi …

… sploh.

Tele slikce (razen prve) kažejo izbruh filipinskega vulkana Pinatubo leta 1991. Takrat je šlo v luft 10 miljard ton magme in vulkanskega pepela, skupi z 10 miljoni ton žveplovega dioksida. Vulkanski pepel je odneslo 24 kilometrov visoko in je z vetrovi praktično objadral in zatemnil ves svet.

Globalna temperatura se je zaradi vsega tega prahu v atmosferi znižala za 0,5 stopinje (mimogrede – a ni hecno, da mi tolk delamo na globalnem segrevanju, pol nam pa en sam samcat izbruh vulkana vse uniči? mater smo nesposobni …).

************
Ampak, tale Pinatubo ni bil nič – v primerjavi z raztreščenjem celega otoka.

Tole je – Krakatau:

Se pravi, to je bil Krakatau.

Na začetku 19. stoletja je bil Krakatau otoček, 9 x 5 km, z vulkanom na sredi, kot kaže tale bakrorez. Nič posebnega za Indonezijo.

No, in potem je prišlo leto 1883 …

Najprej so se začel potresi. Tud zlo močni, da so jih v Avstraliji čutil. Potem je vulkan začel spuščat paro. Julija je začel resno bruhat in en od izbruhov je bil le malce šibkejši od Pinatubovega.

27. avgusta 1883 pa je vse skupaj enostavno – eksplodiralo.

Bila je eksplozija, ker je erupcija enostavno prešvoh beseda. To je bil najglasnejši zvok v zgodovini. Pok Krakataua je imel jakost 180 decibelov – 160 kilometrov proč. Eksplozijo so slišali v Perthu (3.500 km proč) in na Mavriciju (4.800 km proč). Val povečanega pritiska od eksplozije je šel sedemkrat okoli zemlje.

Otoček je izginil:

Da temu ne moremo reči “izbruh”, nam pove podatek, da izvrženega materiala ne merimo v milijonih ton – ampak v kubičnih kilometrih. Krakatau je v zrak vrgel 25 kubičnih kilometrov magme, prahu, pepela in plovca. In potem se je začel goreči dež Ketimbanga.

Pepel je eksplozija dvignila 80 kilometrov visoko.

Kar pomeni, da je z močnimi vetrovi v stratosferi obšel ves svet. Tudi – naprimer – do Norveške. In do Azurne obale …

In tako prihajamo do cilja tehle petkovanj … in do citata z začetka.

**************

Nebo je modro, ker se sončna svetloba odbija – recimo, od molekul v zraku. Modri del spektra se od teh molekul odbija najbolj, zato modra svetloba pride do nas iz vseh smeri – pa je nebo modro.

Nebo zna biti tudi rdeče – recimo, ob romantičnem sončnem zahodu. Rdeče je zato, ker se rdeči del spektra odbija – ali bolje, sipa – najmanj. Ko je sonce nizko, gre svetloba skozi več atmosfere, pa se modri del spektra praktično ves razsuje in razprši, še preden pride do nas. Tako od celega spektra ostane samo rdeča barva – in z njo lep sončni zahod.

No, zdaj si pa predstavljajmo, da je v zraku poleg zraka še ful prahu – naprimer, iz vulkanskega izbruha. Sončna svetloba se še bolj siplje in sočni zahodi so še bolj presunljivi in dramatični. Manj modre – več rdeče. In več kot je prahu v atmosferi, bolj so hudi zahodi.

Krakatau je, kot smo videli, izpljunil res veliko prahu, ki ga je bila v desetletju po izbruhu cela atmosfera polna.

**********

Pa se je enkrat takrat – leta 1892, devet let po Krakatauu – po obrežju v Nici sprehajal mlad Norvežan. Slikar, valda. Sonce je zahajalo in bilo je še dramatičnejše kot ponavadi v tistih krakatauskih letih. Fant je bil presunjen in je tisti večer v svoj dnevnik zapisal, kar smo v originalu citirali zgoraj, tule pa na hitro prevedemo:

“S prijateljema sem hodil po potki – sonce je zahajalo – naenkrat je nebo postalo krvavo rdeče – ustavil sem se; izčrpan sem se naslonil na ograjo – nad črnomodrim zalivom je bila kri in ognjeni zublji – prijatelja sta šla naprej, jaz pa sem stal tam, poln tesnobe – in čutil sem neskončen krik, ki je šel skozi naravo.”

***********

Naslednje leto je ta Norvežan naslikal sliko o tem dogodku, za katerega je pravzaprav odgovoren Krakatau; vulkan, ki je eksplodiral – in prah, ki je lebdel v zraku in sipal sončne žarke v njegove oči. Slika govori o krvavem in ognjenem nebu nad temnim morjem – in o kriku, neskončnem kriku, ki odmeva prek vsega sveta.

Edvard Munch: Krik.

***********

To je to. Mejte se – pa veseu vikent!

*****

p.s.

ne se preveč navadit. nismo še nazaj

Enkrat smo v Najdeni jami pa na steni pred tadrugim spustom opazim s karbidovimi sajami narejen napis:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS IN BELLO

To je Sibilina prerokba, ki pomeni – če jo na suho prenesemo – “odideš vrneš se ne umreš v vojni“.

Kleč je seveda v vejicah. Bi radi pozitiven izid – torej: odideš, vrneš se, ne umreš v vojni.

Če pa ste bolj pesimistični, lahko berete: odideš, vrneš se ne, umreš v vojni.

**********

Ampak, tokrat ne bomo ne o jamah ne o rimljanih, ampak o ptičih. O hîb, kot so jim rekli najstarejši in zapisali takole: . Ta ptič je bil simbol boga, Gospoda Ma’ath, Gospodarja nebeških svetov, Sodnika dveh bojevniških bogov, Sodnika Rekhekhuija, Pomiritelja bogov, ki je bival v Unnuju, Velikega boga templja v Abtiti, Dvakrat veličastnega, Trikrat veličastnega, Trikratno največjega – Thotha.

***********

No, po tem nabuhlem uvodu (že drugem), se spustimo in malce pojasnimo.

Govorimo o ibisu, svetem ptiču. Da bi o njem govorili kar najzanimiveje, pa moramo na kras.

**********

Kras – specifično, Podgorski kras – je ena sama čudovita goličava, kot kakšna savana, z osamelimi borovci ter tu in tam kakšno vrtačo, obdano s kamnitim nasipom. Takole iz zraka zgleda:

Takole pa je to s tal:

Ve se, da Kras ni vedno bil goličava, ampak bujen, teman in vlažen hrastov pragozd. Nekaj hrastov se še najde, večstoletni orjaki, osameli, a večina hrastov je šla. Z Marvinom lahko rečemo: “… Kaj se orjaški hrasti niso še zmeraj vsako leto selili na jug? …” in dodamo, da so pred dobrimi stotimi leti šli skoraj vsi – in se nikoli več vrnili.

Te hraste najdemo danes kot pilote, na katerih stojijo Benetke. Ti hrasti so bili žrtev beneške mornarice, ladjedelništva, ki mu v tistem času ni bilo para na svetu. Pohlep, ki je tiste dni pričel spreminjati vzorce narave, je zapisan v spominu kot glavni krivec izginotja hrastovega raja.

Čeprav se v zadnjem času odkriva in zbira dokaze proti še enemu osumljencu, mnogo številčnejšemu in tudi dosti bolj prostodušnemu, kot so bili vojščaki svetega Marka:

Ovce in gozdna paša, ki je uničila podrast in pokončala hrastove gozdove, preden so jo v 19. stoletju prepovedali.

***********

Vrnimo se v 15. stoletje, tja pod kraški rob, v zeleno dolino pod hrastovimi gozdovi. Tam stoji vas, v kateri je tisti čas strašila kuga in vzela vse prebivalce, razen dveh deklet, tamlade Kocijančičeve in Riharjeve edinke. Zategadelj se je v vasi do pred kratkim našlo samo ta dva priimka. Zategadelj so v vasi zgradili cerkev svete trojice in jo kasneje obdali z zidom, ko je privršal Turek, krivoverna ta nesnaga.

To so Hrastovlje.

Že ime nas napelje na hrastove gozdove, v katerih so hrastoveljčani lovili in iz hrastov kuhali oglje (Hrast-oglje? Ali pa kljub vsemu Christo-via? … kakorkoli že, meni osebno so hrasti lepša etimološka podstat …)

Cerkev svete Trojice je seveda po cejlem svejti znana zaradi svojih fresk, predvsem Mrtvaškega plesa. Ampak druge freske so ravno tako – če ne še bolj! – osupljive.

Narisal jih je, kot vemo, Janez iz Kastva. Model je bil dost zmešan, njegova familija pa tud. Brat Vincenc je poslikal cerkev v Beramu (Istra, na Hrvaškem) s podobnimi totentanc motivi. Očitno sta bla oba pod francoskim depresivnim vsi-bomo-umrl vplivom …

No, Janez je prišel v Hrastovlje, da bi poslikal cerkev v vasi, kjer je ravnokar kosila kuga. Sevede je moral narisat nekaj, kar bi opozarjalo na enakost v smrti in zapovedovalo ponižnost. Mrtvaški ples je bil logična izbira.

Ampak je bil Janez impresioniran nad pokrajino. Tu je nov svet, tu je paradiž!, bi lako po čečevsko vzkliknil, ko je videl vasico pod prepadnimi pečinami, zgoraj pa divje, bohotne, mračne hrastove gozdove, polne mitoloških in pravih bitij.

In si je rekel, takole pa je bilo, ko je bil Raj, ko je Stvarnik ustvarjal. In je risal. Recimo tole – trenutek, ko je Bog rekel: Bodi svetloba! (in, kot je Janez mislil, ustvaril Sonce in Luno):

Pa je Janez narisal še raj, pa Adama in Evo v njem, pa kačo, pa jeznega Gabrijela.

Eva in kača.

Na obeh slikah je neki hecnega: poglejte drevesa. To so – hrasti! Hrasti v raju … je potemtakem dala kača Evi – želod? Je bila kača v resnici – divja svija?

Levo Gabriel izžene pohotneža iz Raja; desno Adam služi kruh v potu svojega obraza, Eva pa rojeva v bolečinah, kot je bilo rečeno.

Poglejte, kakšno drevje je v raju in kaj se z njimi zgodi potem vzhodno od raja. Bohotnost hrastovih krošenj tam – in revni štrclji tukaj. Je Janez narisal en eko-protest? So že tedaj čutili nevarnost pretirane sečnje? Se je poznalo, da gozdovi izginjajo … in to že leta 1490? Hm, hm …

**********

No, ko se je Janez navduševal nad pokrajino – in tarnal nad njenim propadanjem – je opazil tudi neko bitje. Velzga tiča. Pa se je navdušil nad njim …

V pečinah nad Hrastovljami je tisti čas gnezdil ta ptič, grd ko smrt, precej velik in čuden. Črno-modrikast, z dolgim, upognjenim rdečim kljunom in kratkimi, krempljastimi tacami. Egipčani so ga imeli za svetega, drugi pa so jedli njegova jajca, sekali njegov habitat in ga počasi izumirali. Linné mi je dosti kasneje rekel Geronticus eremita.

To je bil ibis. Točneje, severni plešasti ibis, po naše – klavžar.

Tisti čas, ko je Janez slikal po stenah svete Trojice, je klavžar še veselo gnezdil po Sloveniji, še posebej všeč mu je bilo na kraškem robu. V nekaj desetletjih – morda sto, morda dvesto letih – pa je klavžar zaradi pretiranega lova in predvsem zaradi uničevanja njegovih priljubljenih hranišč; se pravi, vlažnih, temnih, starodavnih hrastovih gozdov – enostavno izumrl.

Klavžar je slovenski Dodo.

In Janez ga je – tik preden je izumrl – upodobil na steni cerkve v Hrastovljah:

**********

Nakar tiča – razen na tej freski – ni bilo stoletja videt v naših krajih …

… nakar to ekstremno ogroženo ptico, klavžarja, ibisa – ki v Evropi ne gnezdi več, jo pa najdejo v Anatoliji, Siriji, Egiptu in Maroku – začnejo Avstrijci in Italijani gojit in trenirat, da bi jo ponovno naselili v naravi.

… nakar pred dvema letoma na travnikih pri Postojni nadebudni opazovalci ptic zagledajo tole grdobo:

Geronticus eremita. Ibis. Klavžar. Po stoletjih spet pri nas.

BU!

***********

Torej … ibis, Thotov ptič, sveto bitje, gnezdilec na kraškem robu, prikazen iz davno izginulih hrastovih gozdov, najljubši ptič Janeza iz Kastva – je nazaj.

Zato lahko še enkrat zapišemo:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS

in postavimo vejice pravilno:

Ibis, vrnil se je, ni izumrl.

…

Juhu!

Enkrat smo že nekaj blodili o Jamesu Joyceu in o tem, kako je Finneganovo bdenje za jezik dvajsetega stoletja to, kar je Book of Kells za podobe 0smega.

Danes bomo kratki – in nekako McLuhanski, čeprav tega ne maramo …

**********

Finneganovo bdenje naj bi bil orjaški kriptogram, v katerem je skrita ciklična in okrog sebe prepletena preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva. Z očitno aluzijo na monolit iz Odiseje 2001 (oziroma iz Stražarja) – morda pa je kvantno tuneliranje še boljša prispodoba – lahko v Finneganu vidimo, kako počasi napredujočo črto zgodovine sekajo skoki, ko se v kratkem času zgodi mnogo. Ti skoki so – po medijski tečnobi – gromi.

***********

V Bdenju se vsake toliko pojavi beseda iz 100 črk. To so ti gromi. McLuhan, ki je te besede tako poimenoval, je – začuda – povedal nekaj lepega v zvezi s tem.

“Ko predzgodovinski človek sliši grom, avtomatično pomisli – ‘kaj je zdaj rekel?‘. Tako kot mi na kihanje avtomatično odgovorimo z ‘na zdravje!‘ …”

**********

Deset gromov, pravijo, da je.

1. bababadalgharaghtakamminarronnkonnbronntonnerronntuonnthunntrovarrhounawnskawntoohoohoordenenthurnuk

Iz paleolitika v neolitik; razvoj govora; udomačitev živali; razkol med zahodom in vzhodom.

2. Perkodhuskurunbarggruauyagokgorlayorgromgremmitghundhurthrumathunaradidillifaititillibumullunukkunun

Oblačilo kot orožje; zakrivanje telesa; prva socialna agresija.

3. klikkaklakkaklaskaklopatzklatschabattacreppycrottygraddaghsemmihsammihnouithappluddyappladdypkonpkot

Specializacija; kolo in transport; mesta in civilno življenje.

4. Bladyughfoulmoecklenburgwhurawhorascortastrumpapornanennykocksapastippatappatupperstrippuckputtanach

Trgi in vrtovi; spreminjanje vzorcev narave.

5. Thingcrooklyexineverypasturesixdixlikencehimaroundhersthemaggerbykinkinkankanwithdownmindlookingated

Tisk; spreminjanje vzorcev in pojavnosti; pridigarstvo.

6. Lukkedoerendunandurraskewdylooshoofermoyportertooryzooysphalnabortansporthaokansakroidverjkapakkapuk

Industrijska revolucija; dokončen razvoj tiska; ekstremni individualizem.

7. Bothallchoractorschumminaroundgansumuminarumdrumstrumtruminahumptadumpwaultopoofoolooderamaunsturnup

Vrnitev k plemenskosti; konec zasebnosti; zbor (v grškem antičnem smislu).

8. Pappappapparrassannuaragheallachnatullaghmonganmacmacmacwhackfalltherdebblenonthedubblandaddydoodled

Film; pop, kič; poroka zvoka in slike.

9. husstenhasstencaffincoffintussemtossemdamandamnacosaghcusaghhobixhatouxpeswchbechoscashlcarcarcaract

Avtomobil in letalo; centralizacija in decentralizacija hkrati; kriza mesta; hitrost in smrt.

10. Ullhodturdenweirmudgaardgringnirurdrmolnirfenrirlukkilokkibaugimandodrrerinsurtkrinmgernrackinarockar

Televizija. Igračkanje v plemenskem peskovniku. Zadnji grom je turbulenten, blaten val; somrak nevizualnega, taktilnega človeka. E, mimo grede – ta “beseda” ima 101 črko.

************

No, kaj vse neki vidijo … ampak besede – gromi? – so pa kul … sploh, če jih probate razgradit na sestavne dele …

mejte se!

Ojla!

Danes ne bo nič posebnega, pa še zelo na hitro, pa še pod pritiskom. Brez zamere …

Najprej pa ena načelna izjava, disklejmer takorekoč:

**********

Tolkien je toliko časa bil prezrt po pravici. Žal so njegove plehke, dolgočasne in predvsem dolgovezne zgodbice, znešene skupaj z vseh vetrov brez kakršnegakoli občutka, prepričale neke vplivne direktorje marketinga (kakšno naključje, res), da bi se jih dalo še enkrat prodati - pa so ga postavili v središče “popularne kulture”. Na žalost. Priložnost izkoristim za opozorilo, da nakup knjig imenovanega avtorja uničuje gozdove, saj razen orjaške potrate papirja druge “koristi” od njih ni videti. Lahko pa storite nekaj dobrega in Tolkienove knjige – če jih po nekem nesrečnem naključju imate – odnesete v najbližji zaboljnik za zbiranje odpadnega papirja in tako vsaj malo omilite škodo. Hvala.

Izjava pa gre takole: Naslov tega petkovanja nima nikakršne zveze s Tolkienovimi nebulozami sploh.

**********

No, po tem izbruhu bomo pa govorili (in predvsem gledali) tole:

Tole, kar zgleda kot črtna koda, je zgolj majhen del nečesa mnogo večjega. Že tale izrez meri nekje 1500 x 1500 kilometrov …

No, takole. Pred davnimi davnimi časi je naš svet pretresla katastrofa. Odprlo se je nebo in žareče skale so padale tako na gosto, da so morja izhlapela, da so se gore zrušile in da so se ravnine nagubale.

Ta žareči dež skal je skoraj uničil svet. A se je na dolgi rok pokazalo, da je prinesel tudi marsikaj dobrega. Od vode do mineralov in morda – morda - celo življenje. Naredil pa je še nekaj … lepega.

Govorimo o late heavy bombardment, obdobju v zgodovini sončnega sistema, ko je šlo vse narobe in so vsepovsod švigali kamni in se veselo butali med sabo in v planete. Ko pogledate našo Luno in njene kraterje, vidite brazgotine tega medplanetarnega norenja.

No, vse skupaj pa se je začelo s plesom …

Jupiter se je pomaknil malce bliže Soncu … Saturn je šel malo bolj ven. Zunaj sta iz protourana in praneptuna začela rasti čudni Uran in krasni Neptun.

Tale ples je popolnoma zmešal asteroide, ki so začeli letat vsepovsod in se seveda zaletavali v vse, kar jim je prišlo na pot.

Tale slika kaže orjaški krater, posledico takega trka, ki je bil le malce prešibak, da bi se vse skupaj raztreščilo:

No, pred 4 milijardami let pa je ena taka skala treščila v drugo tako močno, da se je vse skupaj razsulo. Na drobne drobne koščke. Ki so se potem uredili v nekaj najlepšega, kar je v našem sončnem sistemu. V tole:

Milijoni in milijoni koščkov skal, ledu in prahu; urejeni v eno najosupljivejših struktur – 300.000 kilometrov široke in le nekaj deset metrov debele obroče, ki obkrožajo najlepši planet našega sistema: Saturn.

Takole se ta planet vidi z drobčkanim teleskopčkom z Zemlje:

Zdej bomo pa mal bandwidth kradl … usedte se lepo, naslonte nazaj in uživejte

Lunca Dafnis, ki dela zmedo znotraj obročev:

Takoimenovani pastirski lunici, Prometej in Pandora, ki držita obroč F med njima ozek (Pandora znotraj obroča, Prometej na zunanji strani):

Še filmček:

In še Gospodar prstanov v vsem svojem veličastju; od zadaj, Sonce je skrito za njim in vse se blešči …

**********

To j to. Zdele bo počas Saturn tud za pogledat. Dejte si ubost en mini teleskop (50 EUR) in ga usmerite vanj. Najosupljivejši pogled v bližnjem vesolju.

Pa veseu vikent – in veselo pomlad!

**********

dodatek: na zadnji fotki so ostre oči opazile eno pikico. Tukajle je izrez in povečava:

Ta pikica smo mi. Zemlja.

Bolj nakratko bo (še dobro, da sploh je …) .

Risanke – se pravi, dvodimenzionalne upodobitve gibanja tridimenzionalnih reči – so stare toliko kot človek. V jami Lorthet so – stavim primer – na zelo zanimiv način upodobili jelene, ki prečkajo reko:

Jeleni bredejo, ampak vijugastih čri, ki nam danes ponazarjajo reko, pa niso še umeli narisati. Pa so narisali drugačno abstrakcijo reke – ribe … :

Še korak naprej so naredili v Lascauxu, kjer so takole narisali srnjaka v drncu:

Dobr ne …

***********

ena digresijica – tole je iz jame Chauvet, 35.000 let stara – sova!

**********

No, porblem upodobitve gibanja je precejšen; taka fejkanja so sicer korak v pravo smer, vendar potem vse skupaj ni nikamor peljalo. Še Leonardo ni prišel naprej od jamskih ljudi s tole ramensko študijo iz začetka 16. stoletja:

Je pa Leonardo uporabljal en izum, ki se je izkazal za ključnega na poti k gibajočim slikam. To je camera obscura. Že kitajci so opazli, da se v temni sobi (pač, v cameri obscuri, ne), na zidu katere je drobna luknjica, opazi projekcija zunanjega sveta na steni. Na glavo obrnjena in ne preveč ostra in svetla – a vseeno projekcija.

Tole je (kot kaže) ena najstarejših upodobitev camere obscure, iz rokopisa Johannesa de Fontane, leto 1420. Menih gleda demona, v rokah pa drži nekaj, v čemer je podoba demona – našo camero.

Cela slika:

Povečan menih iz spodnjega levega kota s camero v rokah:

Zakaj je ta camera obscura tako pomembna? Ker je to v bistvu prvi projektor – za to, da slike pripravimo do gibanja, pa je – kot se je izkazalo – projektor nepogrešljiv!

*********

Zdaj pa moramo skočiti precej naprej – vmes so delali izboljšave camere obscure, kot je bila camera lucida in lanterna magica, prvi projektor z lečo in lastnim virom luči – zapustimo te skrivnostne, čista latinske izraze in se potopimo v neologizme viktorijanske dobe.

Zoetrope. Pa Thaumatrope. In potem naprej Praxinoscope in Phenakistoscope. In Episcotister.

To so imena strojev. Prišla je industrijska doba in plamenico gibanja gibajočih slik so prevzeli inženirji, strojegraditelji, izumitelji, zabavljači na semnjih, vaudevillci in burleskarji.

Zoetrope je tole:

Votel valj z režami, na notranji strani pa ima narisane sličice; vsaka je malce drugačna od prejšnje in skupaj dajo cel prizor – na tej lev in konj izvajata neko cirkuško točko.

Ko zoetrope zavrtimo dovolj hitro in gledamo skozi režo, dobimo občutek, da se slika premika. In imamo film. Risanko, pravzaprav.

Phenakistoscope je nekaj podobnega. Slike so narisane na obodu diska, ki ga zavrtimo in potem gledamo, kako se premika. Takole zgleda en tak disk:

in takole zaplešeta, ko se disk zavrti:

**********

No, potem je šla stvar hitro naprej in prva risanka kot se šika (al pa vsaj ena prvih) – se pravi, na film narejena – je nastala v Franciji ; leta 1908 jo je narisal in posnel Émile Cohl: ljubka Fantasmagorie:

Kako simpatično spominja na La Lineo, ane

***********

Človek pa je valovanje.

Okej, drži, da smo iz delcev in da je delec lahko tudi val, ampak nisem tega mislil – tam, kjer je človekova osebnost (se pravi, v kemičnih reakcijah v možganih), najdemo valovanje. Električno.

In električno-kemično valovanje je sposobno resonance. Resonanca je načeloma nekaj dobrega, če gre za glasbo – in nekaj slabega, če gre za konstrukcije (spomnimo se katastrofe mostu čez Tacoma narrows). Tudi resonanca v možganih je nekaj slabega.

Včasih se zgodi, da pridejo možganski valovi v resonanco in da vsi utripajo na enak način. Ker se vsa raznolikost naših možganov načeloma odseva v raznolikosti možganskih valov, je taka resonanca grozna. Ponavadi se presunjenim opazovalcem kaže takole: oči se obrnejo navzgor, celo telo zagrabi krč ali serija krčev, na usta privre pena. Epileptični napad, rečemo.

To resonanco lahko sproži marsikaj. Zanimiva tule je posebna oblika epilepsije, ki ji rečejo fotosenzitivna epilepsija – pri tej napad sproži ritmično utripanje svetlobe, hitro spreminjanje vzorcev, stroboskopska luč ali kaj podobnega.

Naprimer, risanka. Mwahahahahaha …

16. decembra 1997 so na japonskem zavrteli 38. del priljubljene risanke (priljubljene na japonskem; nihče ne ve, zakaj) Pokémon. Kot ponavadi se tudi v tem delu nekaj sfiži in potem veselo druščino napade vesoljska ladja, izstreli nanje neke hude rakete – a malo bitjece z imenom Pikachu vse reši.

Tudi v tem delu je tako. Pikachu s svojo močjo uniči nevarne rakete, ki eksplodirajo.

Ta eksplozija pa ni bila taka kot druge.

Eksplozije so ponazorili s hitrim menjavanjem oz. utripanjem zelo kontrastnih rdečih in modrih ploskev. 4 sekunde to utripa na velikem delu zaslona in potem še 2 sekundi čez cel zaslon. Utripne po trinajstkrat na sekundo. In takrat se zgodi štala.

Stotinam malim japonskim gledalcem padejo možgani v resonanco, ker imajo – ne da bi vedeli – fotosenzitivno epilepsijo. Rešilci po celi Japonski so v bolnišnice odpeljali 685 otrok, 150 jih je ostalo na zdravljenju.

Še skoraj sto ljudi gre v bolnišnico, ker gledajo prizor z eksplozijo na TV poročilih o dogodku. Vsega skupaj skoraj 10% gledalcev poroča o vsaj zelo milih simptomih, neprijetnostih in vrtoglavici.

To epizodo Pokémonov ne predvajajo več. Hkrati pa televizije po celem svetu sprejmejo nekaj zaščitnih ukrepov – utripanje ne sme biti hitrejše od trikrat na sekundo; utripanje ne sme biti daljše od dveh sekund; utripanje ne sme biti prek celega zaslona.

***********

He – seveda je ta epizoda na internetu. Tule spodaj je link. Zdaj pa – to ni hec! – ne gledat preveč od blizu. Ne si dat filmčka čez cel ekran. Ne gledat v temi in tako, da vam prekrije večino vidnega polja.

Ker če imate fotosenzitivno epilepsijo – in ima jo eden na 4.000 ljudi – vas lahko zgrabi. Lahko padete v rezonanco. Torej …

Dennō Senshi Porygon, odlomek:

Tale video pa je narejen prav zato, da bi sprožili napad fotosenzitivne epilepsije. Če je pokemon zgoraj to dosegel ponesreči in nenačrtovano, je tale spodaj narejen nalašč za to. Torej – še bolj previdno, prosim

***********

Risanke so fajn, ane …

*

No, če ste v resonanci, se vidimo kasneje. Sicer pa vesel delovni teden!

hehe – tole je bilo napisano pred enim letom …

kot pravi Rambo: vreme teče, život je kratak – guska se peče, a meni će batak …

Oni večer smo sedeli ob Hublju.

Pekli smo ribe in jih splakovali s pivom, ki smo ga hladili v Hublju in eksperimentalno dokazovali, da je ta reka res Frigida …

Do vipavske doline smo se peljali po stari jamborni poti, od Emone prek Nauportusa, mimo claustre alpinum julianum, skozi Ad pirum in nazadnje do Castrum ad fluvium frigidum; Ajdovščine.

Jamborna pot je hecna – od Vrhnike prek Logatca gre naravnost navzgor do Hrušice in se potem spet naravnost navzdol spusti v vipavsko dolino. Tako ravna je, ker so po njej vozili debla posavskih hrastov, namenjena v oglejsko ladjedelnico, kjer so iz njih naredili jamborje galej in trirem. Tako dolga in ravna debla ni bilo moč prevažati prek Kačjih rid – pa so rimljani po svoji navadi naredili ravno cesto s hudimi vzponi in padci.

No – kakorkoli že, debata je tekla najprej o sistemu rimskih utrdb nad Logatcem. Zidovi so še danes vidni, največji utrdbi pa so rekli Ad pirum, kar pomeni toliko kot Pri hruški.

Kar je hecno, je prav ime – okoli leta 100 se je temu reklo Ad pirum, se pravi, Pri hruški. Danes se zaselku in celi planoti reče – Hrušica. Dva tisoč let, uničenje imperija, huni, langobardi, slovani; vse živo – a hruška se ni dala

Tam, kjer smo sedeli, se je proti koncu imperija dogajala ena največjih in najpomembnejših bitk – bitka pri fluvii frigidi, kjer je krščanski cesar Teodozij premagal stari rimski veri naklonjenega uzurpatorja Evgenija. In to s pomočjo burje, ki je vrgla Teodozijeve čete v Evgenijeve in pihala tako močno, da je puščice obračalo v zraku in jih nosilo nazaj v Evgenijeve lokostrelce.

***********

Ampak – rečeno je bilo, da bo govora o najdaljšem letu. Zato moramo iti še malo nazaj, v zlato dobo Rima, v čas Kleopatre in Julija Cezarja. Oziroma – še malo nazaj.

Rim sta ustanovila Romul in Rem, kot je znano. Leta 748 pred našim štetjem.

Romul je takrat določil rimski koledar. Žal je bil bolj spreten z mečem kot z dnevi ali besedami, pa je naredil koledar z desetimi meseci s po izmenjaje 30 ali 31 dni. Kar je bilo seveda precej premalo; rimsko leto je imelo 304 dneve, 61 dni pa je nekako viselo v zraku in delalo zmedo pozimi.

Romul je poimenoval teh deset mesecev. Začel je dobro – prvega je poimenoval po bogu vojne Marsu – marec. Drugi je postal april, tretji maj, četrtemu je dal ime po Junoni junij.

Potem pa je ubogemu Romulu zmanjkalo in je samo še štel. Peti mesec je bil kvintilij, šesti sekstilij, potem september, oktober, november in december.

(To pojasni, zakaj našemu dvanajstemu mesecu rečemo deseti …)

No, tak koledar je delal predvsem zmedo. Pa je zato kralj Numa Pompilij dodal letu še dva meseca; na konec leta jih je vtaknil in jima rekel januar in februar.

Tako so rimljani imeli leto z 12 meseci in 364 dnevi.

Ampak – leto, se pravi čas, ki preteče med dvema spomladanskima enakonočjema, je malce daljši. Pa se tako zgodi, da po nekaj letih enakonočje več ne pade na isti dan. Mi to rešujemo s prestopnimi leti, ki jim dodamo en dan – rimljani so pa vsake toliko za februar dali še en cel takoimenovani interkalarni mesec, mercedonij.

Kdaj vtakniti ta ekstra mesec v koledar je bila naloga glavnega mostograditelja, pontifexa maximusa.

(Rimski koledar. Peti mesec je označen kot QVI, šesti kot SEX, za decembrom je še INTER za dodatni mesec.)

**********

No, do konca republike in državljanske vojne med Julijem, Pompejem in Krasom je iz tega koledarja nastala ena huda zmeda. Pontifexi so mesec vtikali kar tako na pamet in največkrat zato, ker so jim plačali tisti, ki jim je dodatni mesec ustrezal. Posledično so enakonočja padala na vse živo, samo na 21. marca ne. Kdaj se leto začne in kdaj konča ni več vedel nihče.

No, ko se je Julij, zdaj že imenovan Cezar, potešil pri Kleopatri, je usekal po mizi in rekel, da je zmede dovolj. Reforma koledarja nujno!

Teklo je leto 709 ab urbe condita, se pravi, od ustanovitve Rima.

Julij Cezar je določil, da bo prihodnje leto imelo mercedonij, se pravi, dodatni mesec. Ampak to še ni bilo vse – hotel je doseči, da se bo leto 710 a.u.c. začelo s prvim januarjem in hkrati, da bo spomladansko enakonočje padlo spet na 21. marca.

Zato so tistega leta zmešnjav dodali še dva izjemna meseca med november in december – Cicero jima pravi Intercalaris Prior in Intercalaris Posterior.

Leto 709 a.u.c ali po naše 46 pr.n.š. je bilo dolgo 445 dni. Najdaljše leto v zgodovini.

***********

Senat je bil navdušen nad reformo in je na mestu preimenoval peti mesec, kvintilij, Juliju Cezarju na čast v julij.

Potem so Julija na marčeve ide zaklali, pa je bil Avgust – ki pa je, mulc nečimrn, tudi sam hotel svoj mesec. Senat je določil, da naj se sekstiliju reče avgust. A sekstilij je takrat imel 30 dni, kvintilij oziroma julij pa 31. Seveda ne gre, da bi bil avgust kraši od julija!

Takole naj bi šel najboljši dialog v zgodovini koledarja: “Ja, pri Marsu – kje pa naj vzamemo dan, vaše veličanstvo?”

“Vzemite ga februarju!”

*************

Tudi drugi cesarji so se vtikali v mesece – in bolj kot so bili fukjeni, več bizarnih imen so se izmislili.

Kaligula je september preimenoval v germanika. Neron je aprilu rekel neronij, maju klavdij in juniju germanik. Domicijan je junij spremenil v germanik in oktober v domicij. Septembru so rekli tudi antonin ter tacitij, novembru pa favstinij in romanij. Najdlje je šel cesar Komod, ki je preimenoval vse mesece (in to po svojih imenih): amazonij, inviktij, felicij, pij, lucij, elij, avrelij, komod, avgust, herkulij, romaniij in eksuperatorij …

**********

Takole. Leto 446 pr. n. š. je bilo najdaljše leto.

Ampak tudi ta julijanska reforma koledarja ni bila najbolj natančna. Tako so sredi 16. stoletja še enkrat reformirali koledar – zaradi papeža Gregorja mu rečemo gregorijanski koledar. Ker je bilo julijansko leto malo predolgo, so pri tej reformi naredili nekaj drugega – leto so skrajšali.

Tako je leto 1582 krajše od drugih za 10 dni. Obstaja čudovita zgodba o ukradenem času, o dnevih med 5. oktobrom in 14. oktobrom 1582, ki jih sploh ni.

A to je zgodba za drugič …

Dictes moy où, n’en quel pays,
Est Flora, la belle Romaine,
Archipiadès, né Thaÿs
Qui fut sa cousine germaine,
Echo parlant quand bruyt on maine
Dessus rivière ou sur estan,
Qui beaulté ot trop plus qu’humaine.
Mais ou sont les neiges d’anten?

Où est la tressaige Hélloïs,
Pour qui chastré fut et puis moyne
Pierre Esbaillart à Saint Denis?
Pour son amour ot ceste essoyne.
Semblablement, où est la royne
Qui commanda que Buridan
Fut gecté en ung sac en Saine?
Mais où sont les neiges d’anten?

**********

Hodim takole lepega jesenskega dne ob Temenici, tej hecni reki s tremi izviri, in si mrmram stare trubadurske poeme, ko me nekaj zbije na tla.

Obležim sredi zažvižgane note in začutim, da mi ob vrat pritiska noga, obuta v nenavaden čevelj iz kož.

Pogledam proti lastniku noge in zagledam res čudnega tipa. Bradat in lasat, pa zavit v dolg plašč, s čudno kapo na glavi, za katero si je zataknil petelinovo pero, na nogah pajkice – skratka, kot bi se nekdo za pusta našemil v Robina Hooda.

To primero je še krepil bridek meč v njegovi roki, ki je meril v moje oko.

‘brdan! rečem.

Tip zarenči, zmaje z glavo in reče nekaj v – rekel bi – čudni francoščini s provansalskim nadihom. Nekaj, kar se je – prisežem – rimalo.

Emm…, gospod, francoščina bol švoh … žn parle k an pe de fronse silvuple …

Odkašlja se, mastno pljune in reče s čudovitim naglasom:

Kaj tu iščeš, čudni škrat?
Nosljaš, vohljaš in zgago delaš,
si mar polcaj, res bedno zgledaš -
zini že, sicer prerežem vrat!

Besede podkrepi z zlohotnim mahanjem meča. Jaz pa le ubog gobar, nič hudega sluteči sprehajalec …

Jaz sem samo tukej mimo šel, nič nisem, oprostite …

Tip me sploh ne posluša.

Ti govedar – odgovori strumno!
Potrpljenje moje že se bliža koncu,
molčati zdaj bilo bi res neumno,
premakni kljun, če ne boš zgnil na soncu!

Oprostite, jaz res ne vem, nisem nič hotel … AU!

Konica meča me oplazi po licu, da začutim kri. Madona!

Zakaj ne odpreš mi ust, pritlehno ti zmene?
Budalo nespoštljivo – zadnjič dregnem te,
da mi poveš, kam, kdo, zakaj in kje.
Če ne – zarinem jeklo v srce!

**********

Ojej. Ne samo, da je njegova rima, kako bi rekel, arhaična, tip je zapovrh res nor. Ne da me ne posluša – možak me sploh ne sliši!
Pa poskusimo s starim trikom lovcev na Ganzerjeva jajca. Kot vemo, se tu pa tam najde kdo, ki govori v rimah in hkrati hoče, da tudi drugi njemu govorijo v rimah – sicer se dela, da jih ne sliši.

Mimogrede, Ganzerjevo jajce je točno to – način, kako Ganzerji delajo nove Ganzerje. Malo je znano o tem, kako izgleda. Kot pravijo – ko ga vidiš, veš, da je to to.

Za začetek ena otročja, A-A-B-B rima. Takole odgovorim besnjaku:

Oprostite, vaše blagorodje!
Nehote zmotil vaše sem ugodje -
ne vedoč, kakšnega gospoda
mi je na pot nastavila usoda!

Blagorodje se namršči, a le malo odmakne meč.

Slabo. Zoprno mi kleplješ stihe.
Ne ločiš jamba od daktila,
in v amfibrahu bi rad zapisal vzdihe.
A prav, naj bo – sreča ti je tokrat mila.

Govori zdaj – kdo si?
Kdo po sledi moji te pošilja?
Zakaj pokoj mi kradeš ti
in me na mojih potih vznemirjaš?

Takole je tekel najin riman dialog še nekaj časa. Izkazalo se je, da je tip res Francoz, rojen v Parizu, če sem ga prav razumel. V domovini je imel nekaj težav s cerkvijo – če smo natančni, so imele cerkve težave z njim, saj je raje iz pušice jemal kot vanjo dajal – pa se je vanj obregnila oblast in jo je popihal. Tudi zaprt je bil, in to več kot enkrat. Ko sem ga pobaral o tem, se mu je obraz zmračil. Odmahnil je z roko in rekel:

ni mi več sramote mar
ne mnogih muk, ki sem prestal
jih v meungški ječi. V njo spehal
me je škof Tibald d’Aussigny …
če žegna stare babe, prav!
naj jih! – A zame ga več ni.

Tale Tibald mu je šel res na živce in je znal čezenj povedati nekaj res gorkih. Nato pa me je prijel za roko in mi šepnil:

Če me misli kdo prijeti,
češ da ga zlobno obrekujem,
naj me poskuša razumeti:
prav nič o njem ne natolcujem
zakaj le s tem ga obtožujem:
če bil je z mano mil in blag,
naj Jezus, ki nam vsem kraljuje,
bo z njim popolnoma enak.
Če pa je bil surov in strog
še mnogo bolj, kot ga dolžim,
želim, da bil bio večni Bog
enako neusmiljen z njim!

Hm, nekam znano … Okej, okej, karkoli. Že prav. Opazilo se je, da je tip lačen, pa sem mu predlagal, da greva nekam na suho, zakuriva vesel ogenj in si spečeva jurčke iz moje košare. Možak je nekaj momljal, v rimah seveda, nato pa se je zastrmel vame in rekel:

Vesel bom, če boš v mojem bivališču gost!
A nekaj te vprašati moram – gre za zadevo delikatno,
za to mi odgovori adekvatno – znaš ceniti skrivnost?

Znam. Odvisno od skrivnosti. Kaj jaz vem. Ja, okej. Ne bom povedal nikomur – zdaj, ko vam to pravim, gazim dano besedo – povej svojo skrivnost.

Iskal po svetu sem stoletja,
prebredel stotine sem divjih rek,
živel v strašnih krajih brez poletja,
a sem le našel – vem za lanski sneg!

Hm. Človek torej ve za lanski sneg. Človek je definitivno nor. Čeprav – tedaj se mi je nekaj pričelo svitati. Sploh zato, ker je poprej omenil čudno stvar o nekakšnem kralju, ki “mu je odprl / vrata strašne ječe / in z vratu snel morilsko vrv” … V tistem sva prišla do njegovega brloga.

**********

Bil je res brlog – v steni nad drugim izvirom Temenice se skriva precejšnja jama, katere nizek vhod zakriva bršljan. Notri je imel moj čudak skrinjo, leščerbo, dva otepa slame in velik lonec. Stene prekrite s tapiserijami, v kotu sedlo.

Vstopiva in jaz presenečen rečem:

Kako lepo! Prav grofovsko ste si uredili
in mrzlo jamo v domek spremenili!

Zakaj govoriš kot kreten? me prekine.
E? Mar se nisva tako zmenila,
da bova le v rimah govorila?

Zunaj, ti tepec. Znotraj pa ni treba blebetat na tak idiotski način. Bodi raje tiho.

Nič nisem razumel. Vprašam ga zakaj, pa mi je dal tale čuden in odrezav odgovor, ki sem ga že poznal iz neke knjige:

Ker sem videl že mnogo ljudi, ki niso govorili v rimah, pa so jih ubili …

… po drugi strani pa niso ubili še nikogar, ki bi govoril samo v rimah, zaključim.

Tako.

Spravil sem se rezati jurčke, on pa je zakuril. Ko se je jed pričela cmariti in je jamo napolnil omamen vonj, je možak rekel tole:

Alors, votre excellence, monsieur! Čas je, da se predstaviva. Moi – je suis comte – pardon … sem grof montcorbiejski, maitre des arts, poet, trubadur in lopov, bolj znan kot …

V tistem se mi razjasni vse in naenkrat vem, kdo je ta tip.

… kot Fransê Viljon! rečem, bolj očaran kot začuden.

Vam na uslugo, monsieur!, odvrne Fransê.

Hecno, ne. V jami nad Temenico jem dušene jurčke z največjim pesnikom petnajstega stoletja, lopovom in čudakom, mojstrom balade Françoisom Villonom. Zdaj sem tudi razumel tisto o lanskem snegu.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thais, ki govore,
da dvojnica bila je njena?
In Eho, lepa kot Helena,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

…

Baram dalje. Rekli ste, gospod, da ste našli lanski sneg?

Ja, res je. Ko so pobesili moje tovariše, sem zbežal iz Pariza in kmalu nato še iz Francije. Odkar sem napisal tisto balado, me je lanski sneg scela obsedel. Potikal sem se vsepovsod – po vrhovih Alp in Pirenejev, po afriških obalah, po močvirjih severne Umbrije. Celo na ladji sem bil, ki je plula na Poslednjo Tulo, pa se je razbila in sem dve leti preživel na Norveškem. Moral sem odkriti lanski sneg – zato sem bral alkimiste, Averroesa, geografe in poete. Pa nisem našel nič uporabnega. Dokler – dokler nisem prišel sem …

Tip je očitno petsto let iskal ta sneg – in končal ob Temenici? Kako je sploh prišel sem? In kje je našel, kar je iskal?

**********

Pojedla sva, nato pa je Fransê vzel dve bakli in mi pomignil, naj mu sledim.
Šla sva do konca jame in se stlačila v ozek rov, ki se je hitro spuščal. Komaj sem sledil staremu trubadurju, ko sva se napol kotalila napol plazila po podzemnem labirintu.

Naenkrat se ustavi in mi reče – čutiš?

Res. Mraz je postalo. Hudo mraz. Aha! – jama je ledenica, ena od ledenih jam, ki jih v teh koncih sploh ni tako malo. Razumem, razumem …

Naenkrat sva prišla na dno velike dvorane, ki jo je od vrha do tal prekrival ogromen steber ledu. V njem so se razločno videle proge, ki so pravzaprav letnice – v jamo pozimi pada sneg, jeseni pa to plast snega prekrije odpadlo listje. Ko drugo zimo spet pade sneg, sta plasti ločeni in tako lahko preštejemo leta. Če hočemo … Takole nekako to zgleda (fotke so sicer iz Ledene jame na Stojni):

**********

Villon povzame: Zdaj se piše leto dva tisoč sedem. Balado o gospeh minulih dni sem napisal tisoč štiristo dvainšestdesetega. Če hočem poiskati moj lanski sneg, moram prešteti plasti od vrha in izbrati petsto šestinštirideseto od vrha.

Villon spleza po skalah, jaz pa za njim. Ko sva že precej visoko, se ustavi in pokaže na plast stisnjenega snega pred nama.

Voila! C’est le neige d’antan!

Stegnem roko in se dotaknem snega, ki je padal v to jamo pred petsto šestinštiridesetimi leti. Leta tisoč štiristo enainšestdesetega; leto pred tistim, ko je François Villon napisal veličastno Balado o Gospeh minulih let in njen nepozabni refren – o kje, le kje je lanski sneg?

Tukaj je. Lanski sneg Françoisa Villona.

**********

Tedaj Villon zakriči in pade.

Mater, zmerom se mi dogajajo take reči, da mi padajo pesniki iz petnajstega stoletja in sli lomijo vratove, jaz pa sem potem vsem sumljiv. Zoprno, verjemite.

Res si je zlomil vrat in – skratka, bil je mrtev.

Šel sem ven in vhod v jamo nad Temenico zadelal z velikimi kamni. Bršljan tako prekriva vhod, da ga ni moč najti. Naj tu najde svoj mir lopov in poet, François de Montcorbier, znan kot Villon.

V steno pa sem le vklesal njegove besede izpred petih stoletij, najprimernejši epitaf zanj:

ZA STENO TO LEŽI IN SPI
OD STREL LJUBEZNI POKONČAN
UBOG ŠTUDENTEK, SVOJE DNI
FRANÇOIS VILLON IMENOVAN.
BREZ ZEMLJE BIL JE TA ZEMLJAN,
RAZDAL JE VSE, TO VESTE VSI -
KRUH, MIZO, ŠPAMPET RAZMAJAN -
KDOR TU STOJI, NAJ MU ŽELI:

NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!
VSE SVOJE DNI, KAR BIL JE ŽIV,
OB PRAZNI SKLEDI JE PREBIL
UBOG IN ZMEROM PRAZNIH ROK.

BREZ DLAK JE BIL OD LAS DO NOG
KOT REPA, KI BI JO OBRIL,
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

V IZGON GA GNAL JE ZAKON STROG
IN RITNO KOŽO MU STROJIL,
ČEPRAV JE “APELIRAM!” VPIL,
KAR JE DOVOLJ URADEN SLOG.
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

**********

Ko sem končal, sem si umil roke in obraz v šumeči Temenici.

V tiste kraje pa ne hodim več.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thaís, ki govoré,
da dvojnica bila je njena?
In Ého, lepa kot Heléna,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kje Heloíza je, ljudje,
ki Abelárd, ljubezen njena,
je skópljen bil zaradi nje
in kuto dóbil na ramena?
In kje kraljica je polténa,
ki v žaklju čez visoki breg
je dala ljubčka vreči v Seino?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kraljica Blanche, ki ti v srcé
je s petjem segla kot sirena,
in Berta in z njo vred obé
gospé nesmrtnega imena
in še Jeanne d’Arc, ki vojska njena
pognala je Angleže v beg -
kje so vse te, so prazna pena?
Le kje, le kje je lanski sneg?
Princ, ne sprašujte za imena,
ki zbrisal jih je časa tek,
da vas ne spomnijo refrena:
Le kje, le kje je lanski sneg?

Ljudje, tu ni prostora za norčije – …