petkovanja in pondelkovanja

Enkrat smo v Najdeni jami pa na steni pred tadrugim spustom opazim s karbidovimi sajami narejen napis:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS IN BELLO

To je Sibilina prerokba, ki pomeni - če jo na suho prenesemo - “odideš vrneš se ne umreš v vojni“.

Kleč je seveda v vejicah. Bi radi pozitiven izid - torej: odideš, vrneš se, ne umreš v vojni.

Če pa ste bolj pesimistični, lahko berete: odideš, vrneš se ne, umreš v vojni.

**********

Ampak, tokrat ne bomo ne o jamah ne o rimljanih, ampak o ptičih. O hîb, kot so jim rekli najstarejši in zapisali takole: . Ta ptič je bil simbol boga, Gospoda Ma’ath, Gospodarja nebeških svetov, Sodnika dveh bojevniških bogov, Sodnika Rekhekhuija, Pomiritelja bogov, ki je bival v Unnuju, Velikega boga templja v Abtiti, Dvakrat veličastnega, Trikrat veličastnega, Trikratno največjega - Thotha.

***********

No, po tem nabuhlem uvodu (že drugem), se spustimo in malce pojasnimo.

Govorimo o ibisu, svetem ptiču. Da bi o njem govorili kar najzanimiveje, pa moramo na kras.

**********

Kras - specifično, Podgorski kras - je ena sama čudovita goličava, kot kakšna savana, z osamelimi borovci ter tu in tam kakšno vrtačo, obdano s kamnitim nasipom. Takole iz zraka zgleda:

Takole pa je to s tal:

Ve se, da Kras ni vedno bil goličava, ampak bujen, teman in vlažen hrastov pragozd. Nekaj hrastov se še najde, večstoletni orjaki, osameli, a večina hrastov je šla. Z Marvinom lahko rečemo: “… Kaj se orjaški hrasti niso še zmeraj vsako leto selili na jug? …” in dodamo, da so pred dobrimi stotimi leti šli skoraj vsi - in se nikoli več vrnili.

Te hraste najdemo danes kot pilote, na katerih stojijo Benetke. Ti hrasti so bili žrtev beneške mornarice, ladjedelništva, ki mu v tistem času ni bilo para na svetu. Pohlep, ki je tiste dni pričel spreminjati vzorce narave, je zapisan v spominu kot glavni krivec izginotja hrastovega raja.

Čeprav se v zadnjem času odkriva in zbira dokaze proti še enemu osumljencu, mnogo številčnejšemu in tudi dosti bolj prostodušnemu, kot so bili vojščaki svetega Marka:

Ovce in gozdna paša, ki je uničila podrast in pokončala hrastove gozdove, preden so jo v 19. stoletju prepovedali.

***********

Vrnimo se v 15. stoletje, tja pod kraški rob, v zeleno dolino pod hrastovimi gozdovi. Tam stoji vas, v kateri je tisti čas strašila kuga in vzela vse prebivalce, razen dveh deklet, tamlade Kocijančičeve in Riharjeve edinke. Zategadelj se je v vasi do pred kratkim našlo samo ta dva priimka. Zategadelj so v vasi zgradili cerkev svete trojice in jo kasneje obdali z zidom, ko je privršal Turek, krivoverna ta nesnaga.

To so Hrastovlje.

Že ime nas napelje na hrastove gozdove, v katerih so hrastoveljčani lovili in iz hrastov kuhali oglje (Hrast-oglje? Ali pa kljub vsemu Christo-via? … kakorkoli že, meni osebno so hrasti lepša etimološka podstat …)

Cerkev svete Trojice je seveda po cejlem svejti znana zaradi svojih fresk, predvsem Mrtvaškega plesa. Ampak druge freske so ravno tako - če ne še bolj! - osupljive.

Narisal jih je, kot vemo, Janez iz Kastva. Model je bil dost zmešan, njegova familija pa tud. Brat Vincenc je poslikal cerkev v Beramu (Istra, na Hrvaškem) s podobnimi totentanc motivi. Očitno sta bla oba pod francoskim depresivnim vsi-bomo-umrl vplivom …

No, Janez je prišel v Hrastovlje, da bi poslikal cerkev v vasi, kjer je ravnokar kosila kuga. Sevede je moral narisat nekaj, kar bi opozarjalo na enakost v smrti in zapovedovalo ponižnost. Mrtvaški ples je bil logična izbira.

Ampak je bil Janez impresioniran nad pokrajino. Tu je nov svet, tu je paradiž!, bi lako po čečevsko vzkliknil, ko je videl vasico pod prepadnimi pečinami, zgoraj pa divje, bohotne, mračne hrastove gozdove, polne mitoloških in pravih bitij.

In si je rekel, takole pa je bilo, ko je bil Raj, ko je Stvarnik ustvarjal. In je risal. Recimo tole - trenutek, ko je Bog rekel: Bodi svetloba! (in, kot je Janez mislil, ustvaril Sonce in Luno):

Pa je Janez narisal še raj, pa Adama in Evo v njem, pa kačo, pa jeznega Gabrijela.

Eva in kača.

Na obeh slikah je neki hecnega: poglejte drevesa. To so - hrasti! Hrasti v raju … je potemtakem dala kača Evi - želod? Je bila kača v resnici - divja svija?

Levo Gabriel izžene pohotneža iz Raja; desno Adam služi kruh v potu svojega obraza, Eva pa rojeva v bolečinah, kot je bilo rečeno.

Poglejte, kakšno drevje je v raju in kaj se z njimi zgodi potem vzhodno od raja. Bohotnost hrastovih krošenj tam - in revni štrclji tukaj. Je Janez narisal en eko-protest? So že tedaj čutili nevarnost pretirane sečnje? Se je poznalo, da gozdovi izginjajo … in to že leta 1490? Hm, hm …

**********

No, ko se je Janez navduševal nad pokrajino - in tarnal nad njenim propadanjem - je opazil tudi neko bitje. Velzga tiča. Pa se je navdušil nad njim …

V pečinah nad Hrastovljami je tisti čas gnezdil ta ptič, grd ko smrt, precej velik in čuden. Črno-modrikast, z dolgim, upognjenim rdečim kljunom in kratkimi, krempljastimi tacami. Egipčani so ga imeli za svetega, drugi pa so jedli njegova jajca, sekali njegov habitat in ga počasi izumirali. Linné mi je dosti kasneje rekel Geronticus eremita.

To je bil ibis. Točneje, severni plešasti ibis, po naše - klavžar.

Tisti čas, ko je Janez slikal po stenah svete Trojice, je klavžar še veselo gnezdil po Sloveniji, še posebej všeč mu je bilo na kraškem robu. V nekaj desetletjih - morda sto, morda dvesto letih - pa je klavžar zaradi pretiranega lova in predvsem zaradi uničevanja njegovih priljubljenih hranišč; se pravi, vlažnih, temnih, starodavnih hrastovih gozdov - enostavno izumrl.

Klavžar je slovenski Dodo.

In Janez ga je - tik preden je izumrl - upodobil na steni cerkve v Hrastovljah:

**********

Nakar tiča - razen na tej freski - ni bilo stoletja videt v naših krajih …

… nakar to ekstremno ogroženo ptico, klavžarja, ibisa - ki v Evropi ne gnezdi več, jo pa najdejo v Anatoliji, Siriji, Egiptu in Maroku - začnejo Avstrijci in Italijani gojit in trenirat, da bi jo ponovno naselili v naravi.

… nakar pred dvema letoma na travnikih pri Postojni nadebudni opazovalci ptic zagledajo tole grdobo:

Geronticus eremita. Ibis. Klavžar. Po stoletjih spet pri nas.

BU!

***********

Torej … ibis, Thotov ptič, sveto bitje, gnezdilec na kraškem robu, prikazen iz davno izginulih hrastovih gozdov, najljubši ptič Janeza iz Kastva - je nazaj.

Zato lahko še enkrat zapišemo:

IBIS REDIBIS NON MORIERIS

in postavimo vejice pravilno:

Ibis, vrnil se je, ni izumrl.

…

Juhu!

Enkrat smo že nekaj blodili o Jamesu Joyceu in o tem, kako je Finneganovo bdenje za jezik dvajsetega stoletja to, kar je Book of Kells za podobe 0smega.

Danes bomo kratki - in nekako McLuhanski, čeprav tega ne maramo …

**********

Finneganovo bdenje naj bi bil orjaški kriptogram, v katerem je skrita ciklična in okrog sebe prepletena preteklost, sedanjost in prihodnost človeštva. Z očitno aluzijo na monolit iz Odiseje 2001 (oziroma iz Stražarja) - morda pa je kvantno tuneliranje še boljša prispodoba - lahko v Finneganu vidimo, kako počasi napredujočo črto zgodovine sekajo skoki, ko se v kratkem času zgodi mnogo. Ti skoki so - po medijski tečnobi - gromi.

***********

V Bdenju se vsake toliko pojavi beseda iz 100 črk. To so ti gromi. McLuhan, ki je te besede tako poimenoval, je - začuda - povedal nekaj lepega v zvezi s tem.

“Ko predzgodovinski človek sliši grom, avtomatično pomisli - ‘kaj je zdaj rekel?‘. Tako kot mi na kihanje avtomatično odgovorimo z ‘na zdravje!‘ …”

**********

Deset gromov, pravijo, da je.

1. bababadalgharaghtakamminarronnkonnbronntonnerronntuonnthunntrovarrhounawnskawntoohoohoordenenthurnuk

Iz paleolitika v neolitik; razvoj govora; udomačitev živali; razkol med zahodom in vzhodom.

2. Perkodhuskurunbarggruauyagokgorlayorgromgremmitghundhurthrumathunaradidillifaititillibumullunukkunun

Oblačilo kot orožje; zakrivanje telesa; prva socialna agresija.

3. klikkaklakkaklaskaklopatzklatschabattacreppycrottygraddaghsemmihsammihnouithappluddyappladdypkonpkot

Specializacija; kolo in transport; mesta in civilno življenje.

4. Bladyughfoulmoecklenburgwhurawhorascortastrumpapornanennykocksapastippatappatupperstrippuckputtanach

Trgi in vrtovi; spreminjanje vzorcev narave.

5. Thingcrooklyexineverypasturesixdixlikencehimaroundhersthemaggerbykinkinkankanwithdownmindlookingated

Tisk; spreminjanje vzorcev in pojavnosti; pridigarstvo.

6. Lukkedoerendunandurraskewdylooshoofermoyportertooryzooysphalnabortansporthaokansakroidverjkapakkapuk

Industrijska revolucija; dokončen razvoj tiska; ekstremni individualizem.

7. Bothallchoractorschumminaroundgansumuminarumdrumstrumtruminahumptadumpwaultopoofoolooderamaunsturnup

Vrnitev k plemenskosti; konec zasebnosti; zbor (v grškem antičnem smislu).

8. Pappappapparrassannuaragheallachnatullaghmonganmacmacmacwhackfalltherdebblenonthedubblandaddydoodled

Film; pop, kič; poroka zvoka in slike.

9. husstenhasstencaffincoffintussemtossemdamandamnacosaghcusaghhobixhatouxpeswchbechoscashlcarcarcaract

Avtomobil in letalo; centralizacija in decentralizacija hkrati; kriza mesta; hitrost in smrt.

10. Ullhodturdenweirmudgaardgringnirurdrmolnirfenrirlukkilokkibaugimandodrrerinsurtkrinmgernrackinarockar

Televizija. Igračkanje v plemenskem peskovniku. Zadnji grom je turbulenten, blaten val; somrak nevizualnega, taktilnega človeka. E, mimo grede - ta “beseda” ima 101 črko.

************

No, kaj vse neki vidijo … ampak besede - gromi? - so pa kul … sploh, če jih probate razgradit na sestavne dele …

mejte se!

Ojla!

Danes ne bo nič posebnega, pa še zelo na hitro, pa še pod pritiskom. Brez zamere …

Najprej pa ena načelna izjava, disklejmer takorekoč:

**********

Tolkien je toliko časa bil prezrt po pravici. Žal so njegove plehke, dolgočasne in predvsem dolgovezne zgodbice, znešene skupaj z vseh vetrov brez kakršnegakoli občutka, prepričale neke vplivne direktorje marketinga (kakšno naključje, res), da bi se jih dalo še enkrat prodati - pa so ga postavili v središče “popularne kulture”. Na žalost. Priložnost izkoristim za opozorilo, da nakup knjig imenovanega avtorja uničuje gozdove, saj razen orjaške potrate papirja druge “koristi” od njih ni videti. Lahko pa storite nekaj dobrega in Tolkienove knjige - če jih po nekem nesrečnem naključju imate - odnesete v najbližji zaboljnik za zbiranje odpadnega papirja in tako vsaj malo omilite škodo. Hvala.

Izjava pa gre takole: Naslov tega petkovanja nima nikakršne zveze s Tolkienovimi nebulozami sploh.

**********

No, po tem izbruhu bomo pa govorili (in predvsem gledali) tole:

Tole, kar zgleda kot črtna koda, je zgolj majhen del nečesa mnogo večjega. Že tale izrez meri nekje 1500 x 1500 kilometrov …

No, takole. Pred davnimi davnimi časi je naš svet pretresla katastrofa. Odprlo se je nebo in žareče skale so padale tako na gosto, da so morja izhlapela, da so se gore zrušile in da so se ravnine nagubale.

Ta žareči dež skal je skoraj uničil svet. A se je na dolgi rok pokazalo, da je prinesel tudi marsikaj dobrega. Od vode do mineralov in morda - morda - celo življenje. Naredil pa je še nekaj … lepega.

Govorimo o late heavy bombardment, obdobju v zgodovini sončnega sistema, ko je šlo vse narobe in so vsepovsod švigali kamni in se veselo butali med sabo in v planete. Ko pogledate našo Luno in njene kraterje, vidite brazgotine tega medplanetarnega norenja.

No, vse skupaj pa se je začelo s plesom …

Jupiter se je pomaknil malce bliže Soncu … Saturn je šel malo bolj ven. Zunaj sta iz protourana in praneptuna začela rasti čudni Uran in krasni Neptun.

Tale ples je popolnoma zmešal asteroide, ki so začeli letat vsepovsod in se seveda zaletavali v vse, kar jim je prišlo na pot.

Tale slika kaže orjaški krater, posledico takega trka, ki je bil le malce prešibak, da bi se vse skupaj raztreščilo:

No, pred 4 milijardami let pa je ena taka skala treščila v drugo tako močno, da se je vse skupaj razsulo. Na drobne drobne koščke. Ki so se potem uredili v nekaj najlepšega, kar je v našem sončnem sistemu. V tole:

Milijoni in milijoni koščkov skal, ledu in prahu; urejeni v eno najosupljivejših struktur - 300.000 kilometrov široke in le nekaj deset metrov debele obroče, ki obkrožajo najlepši planet našega sistema: Saturn.

Takole se ta planet vidi z drobčkanim teleskopčkom z Zemlje:

Zdej bomo pa mal bandwidth kradl … usedte se lepo, naslonte nazaj in uživejte

Lunca Dafnis, ki dela zmedo znotraj obročev:

Takoimenovani pastirski lunici, Prometej in Pandora, ki držita obroč F med njima ozek (Pandora znotraj obroča, Prometej na zunanji strani):

Še filmček:

In še Gospodar prstanov v vsem svojem veličastju; od zadaj, Sonce je skrito za njim in vse se blešči …

**********

To j to. Zdele bo počas Saturn tud za pogledat. Dejte si ubost en mini teleskop (50 EUR) in ga usmerite vanj. Najosupljivejši pogled v bližnjem vesolju.

Pa veseu vikent - in veselo pomlad!

**********

dodatek: na zadnji fotki so ostre oči opazile eno pikico. Tukajle je izrez in povečava:

Ta pikica smo mi. Zemlja.

Bolj nakratko bo (še dobro, da sploh je …) .

Risanke - se pravi, dvodimenzionalne upodobitve gibanja tridimenzionalnih reči - so stare toliko kot človek. V jami Lorthet so - stavim primer - na zelo zanimiv način upodobili jelene, ki prečkajo reko:

Jeleni bredejo, ampak vijugastih čri, ki nam danes ponazarjajo reko, pa niso še umeli narisati. Pa so narisali drugačno abstrakcijo reke - ribe … :

Še korak naprej so naredili v Lascauxu, kjer so takole narisali srnjaka v drncu:

Dobr ne …

***********

ena digresijica - tole je iz jame Chauvet, 35.000 let stara - sova!

**********

No, porblem upodobitve gibanja je precejšen; taka fejkanja so sicer korak v pravo smer, vendar potem vse skupaj ni nikamor peljalo. Še Leonardo ni prišel naprej od jamskih ljudi s tole ramensko študijo iz začetka 16. stoletja:

Je pa Leonardo uporabljal en izum, ki se je izkazal za ključnega na poti k gibajočim slikam. To je camera obscura. Že kitajci so opazli, da se v temni sobi (pač, v cameri obscuri, ne), na zidu katere je drobna luknjica, opazi projekcija zunanjega sveta na steni. Na glavo obrnjena in ne preveč ostra in svetla - a vseeno projekcija.

Tole je (kot kaže) ena najstarejših upodobitev camere obscure, iz rokopisa Johannesa de Fontane, leto 1420. Menih gleda demona, v rokah pa drži nekaj, v čemer je podoba demona - našo camero.

Cela slika:

Povečan menih iz spodnjega levega kota s camero v rokah:

Zakaj je ta camera obscura tako pomembna? Ker je to v bistvu prvi projektor - za to, da slike pripravimo do gibanja, pa je - kot se je izkazalo - projektor nepogrešljiv!

*********

Zdaj pa moramo skočiti precej naprej - vmes so delali izboljšave camere obscure, kot je bila camera lucida in lanterna magica, prvi projektor z lečo in lastnim virom luči - zapustimo te skrivnostne, čista latinske izraze in se potopimo v neologizme viktorijanske dobe.

Zoetrope. Pa Thaumatrope. In potem naprej Praxinoscope in Phenakistoscope. In Episcotister.

To so imena strojev. Prišla je industrijska doba in plamenico gibanja gibajočih slik so prevzeli inženirji, strojegraditelji, izumitelji, zabavljači na semnjih, vaudevillci in burleskarji.

Zoetrope je tole:

Votel valj z režami, na notranji strani pa ima narisane sličice; vsaka je malce drugačna od prejšnje in skupaj dajo cel prizor - na tej lev in konj izvajata neko cirkuško točko.

Ko zoetrope zavrtimo dovolj hitro in gledamo skozi režo, dobimo občutek, da se slika premika. In imamo film. Risanko, pravzaprav.

Phenakistoscope je nekaj podobnega. Slike so narisane na obodu diska, ki ga zavrtimo in potem gledamo, kako se premika. Takole zgleda en tak disk:

in takole zaplešeta, ko se disk zavrti:

**********

No, potem je šla stvar hitro naprej in prva risanka kot se šika (al pa vsaj ena prvih) - se pravi, na film narejena - je nastala v Franciji ; leta 1908 jo je narisal in posnel Émile Cohl: ljubka Fantasmagorie:

Kako simpatično spominja na La Lineo, ane

***********

Človek pa je valovanje.

Okej, drži, da smo iz delcev in da je delec lahko tudi val, ampak nisem tega mislil - tam, kjer je človekova osebnost (se pravi, v kemičnih reakcijah v možganih), najdemo valovanje. Električno.

In električno-kemično valovanje je sposobno resonance. Resonanca je načeloma nekaj dobrega, če gre za glasbo - in nekaj slabega, če gre za konstrukcije (spomnimo se katastrofe mostu čez Tacoma narrows). Tudi resonanca v možganih je nekaj slabega.

Včasih se zgodi, da pridejo možganski valovi v resonanco in da vsi utripajo na enak način. Ker se vsa raznolikost naših možganov načeloma odseva v raznolikosti možganskih valov, je taka resonanca grozna. Ponavadi se presunjenim opazovalcem kaže takole: oči se obrnejo navzgor, celo telo zagrabi krč ali serija krčev, na usta privre pena. Epileptični napad, rečemo.

To resonanco lahko sproži marsikaj. Zanimiva tule je posebna oblika epilepsije, ki ji rečejo fotosenzitivna epilepsija - pri tej napad sproži ritmično utripanje svetlobe, hitro spreminjanje vzorcev, stroboskopska luč ali kaj podobnega.

Naprimer, risanka. Mwahahahahaha …

16. decembra 1997 so na japonskem zavrteli 38. del priljubljene risanke (priljubljene na japonskem; nihče ne ve, zakaj) Pokémon. Kot ponavadi se tudi v tem delu nekaj sfiži in potem veselo druščino napade vesoljska ladja, izstreli nanje neke hude rakete - a malo bitjece z imenom Pikachu vse reši.

Tudi v tem delu je tako. Pikachu s svojo močjo uniči nevarne rakete, ki eksplodirajo.

Ta eksplozija pa ni bila taka kot druge.

Eksplozije so ponazorili s hitrim menjavanjem oz. utripanjem zelo kontrastnih rdečih in modrih ploskev. 4 sekunde to utripa na velikem delu zaslona in potem še 2 sekundi čez cel zaslon. Utripne po trinajstkrat na sekundo. In takrat se zgodi štala.

Stotinam malim japonskim gledalcem padejo možgani v resonanco, ker imajo - ne da bi vedeli - fotosenzitivno epilepsijo. Rešilci po celi Japonski so v bolnišnice odpeljali 685 otrok, 150 jih je ostalo na zdravljenju.

Še skoraj sto ljudi gre v bolnišnico, ker gledajo prizor z eksplozijo na TV poročilih o dogodku. Vsega skupaj skoraj 10% gledalcev poroča o vsaj zelo milih simptomih, neprijetnostih in vrtoglavici.

To epizodo Pokémonov ne predvajajo več. Hkrati pa televizije po celem svetu sprejmejo nekaj zaščitnih ukrepov - utripanje ne sme biti hitrejše od trikrat na sekundo; utripanje ne sme biti daljše od dveh sekund; utripanje ne sme biti prek celega zaslona.

***********

He - seveda je ta epizoda na internetu. Tule spodaj je link. Zdaj pa - to ni hec! - ne gledat preveč od blizu. Ne si dat filmčka čez cel ekran. Ne gledat v temi in tako, da vam prekrije večino vidnega polja.

Ker če imate fotosenzitivno epilepsijo - in ima jo eden na 4.000 ljudi - vas lahko zgrabi. Lahko padete v rezonanco. Torej …

Dennō Senshi Porygon, odlomek:

Tale video pa je narejen prav zato, da bi sprožili napad fotosenzitivne epilepsije. Če je pokemon zgoraj to dosegel ponesreči in nenačrtovano, je tale spodaj narejen nalašč za to. Torej - še bolj previdno, prosim

***********

Risanke so fajn, ane …

*

No, če ste v resonanci, se vidimo kasneje. Sicer pa vesel delovni teden!

hehe - tole je bilo napisano pred enim letom …

kot pravi Rambo: vreme teče, život je kratak - guska se peče, a meni će batak …

Oni večer smo sedeli ob Hublju.

Pekli smo ribe in jih splakovali s pivom, ki smo ga hladili v Hublju in eksperimentalno dokazovali, da je ta reka res Frigida …

Do vipavske doline smo se peljali po stari jamborni poti, od Emone prek Nauportusa, mimo claustre alpinum julianum, skozi Ad pirum in nazadnje do Castrum ad fluvium frigidum; Ajdovščine.

Jamborna pot je hecna - od Vrhnike prek Logatca gre naravnost navzgor do Hrušice in se potem spet naravnost navzdol spusti v vipavsko dolino. Tako ravna je, ker so po njej vozili debla posavskih hrastov, namenjena v oglejsko ladjedelnico, kjer so iz njih naredili jamborje galej in trirem. Tako dolga in ravna debla ni bilo moč prevažati prek Kačjih rid - pa so rimljani po svoji navadi naredili ravno cesto s hudimi vzponi in padci.

No - kakorkoli že, debata je tekla najprej o sistemu rimskih utrdb nad Logatcem. Zidovi so še danes vidni, največji utrdbi pa so rekli Ad pirum, kar pomeni toliko kot Pri hruški.

Kar je hecno, je prav ime - okoli leta 100 se je temu reklo Ad pirum, se pravi, Pri hruški. Danes se zaselku in celi planoti reče - Hrušica. Dva tisoč let, uničenje imperija, huni, langobardi, slovani; vse živo - a hruška se ni dala

Tam, kjer smo sedeli, se je proti koncu imperija dogajala ena največjih in najpomembnejših bitk - bitka pri fluvii frigidi, kjer je krščanski cesar Teodozij premagal stari rimski veri naklonjenega uzurpatorja Evgenija. In to s pomočjo burje, ki je vrgla Teodozijeve čete v Evgenijeve in pihala tako močno, da je puščice obračalo v zraku in jih nosilo nazaj v Evgenijeve lokostrelce.

***********

Ampak - rečeno je bilo, da bo govora o najdaljšem letu. Zato moramo iti še malo nazaj, v zlato dobo Rima, v čas Kleopatre in Julija Cezarja. Oziroma - še malo nazaj.

Rim sta ustanovila Romul in Rem, kot je znano. Leta 748 pred našim štetjem.

Romul je takrat določil rimski koledar. Žal je bil bolj spreten z mečem kot z dnevi ali besedami, pa je naredil koledar z desetimi meseci s po izmenjaje 30 ali 31 dni. Kar je bilo seveda precej premalo; rimsko leto je imelo 304 dneve, 61 dni pa je nekako viselo v zraku in delalo zmedo pozimi.

Romul je poimenoval teh deset mesecev. Začel je dobro - prvega je poimenoval po bogu vojne Marsu - marec. Drugi je postal april, tretji maj, četrtemu je dal ime po Junoni junij.

Potem pa je ubogemu Romulu zmanjkalo in je samo še štel. Peti mesec je bil kvintilij, šesti sekstilij, potem september, oktober, november in december.

(To pojasni, zakaj našemu dvanajstemu mesecu rečemo deseti …)

No, tak koledar je delal predvsem zmedo. Pa je zato kralj Numa Pompilij dodal letu še dva meseca; na konec leta jih je vtaknil in jima rekel januar in februar.

Tako so rimljani imeli leto z 12 meseci in 364 dnevi.

Ampak - leto, se pravi čas, ki preteče med dvema spomladanskima enakonočjema, je malce daljši. Pa se tako zgodi, da po nekaj letih enakonočje več ne pade na isti dan. Mi to rešujemo s prestopnimi leti, ki jim dodamo en dan - rimljani so pa vsake toliko za februar dali še en cel takoimenovani interkalarni mesec, mercedonij.

Kdaj vtakniti ta ekstra mesec v koledar je bila naloga glavnega mostograditelja, pontifexa maximusa.

(Rimski koledar. Peti mesec je označen kot QVI, šesti kot SEX, za decembrom je še INTER za dodatni mesec.)

**********

No, do konca republike in državljanske vojne med Julijem, Pompejem in Krasom je iz tega koledarja nastala ena huda zmeda. Pontifexi so mesec vtikali kar tako na pamet in največkrat zato, ker so jim plačali tisti, ki jim je dodatni mesec ustrezal. Posledično so enakonočja padala na vse živo, samo na 21. marca ne. Kdaj se leto začne in kdaj konča ni več vedel nihče.

No, ko se je Julij, zdaj že imenovan Cezar, potešil pri Kleopatri, je usekal po mizi in rekel, da je zmede dovolj. Reforma koledarja nujno!

Teklo je leto 709 ab urbe condita, se pravi, od ustanovitve Rima.

Julij Cezar je določil, da bo prihodnje leto imelo mercedonij, se pravi, dodatni mesec. Ampak to še ni bilo vse - hotel je doseči, da se bo leto 710 a.u.c. začelo s prvim januarjem in hkrati, da bo spomladansko enakonočje padlo spet na 21. marca.

Zato so tistega leta zmešnjav dodali še dva izjemna meseca med november in december - Cicero jima pravi Intercalaris Prior in Intercalaris Posterior.

Leto 709 a.u.c ali po naše 46 pr.n.š. je bilo dolgo 445 dni. Najdaljše leto v zgodovini.

***********

Senat je bil navdušen nad reformo in je na mestu preimenoval peti mesec, kvintilij, Juliju Cezarju na čast v julij.

Potem so Julija na marčeve ide zaklali, pa je bil Avgust - ki pa je, mulc nečimrn, tudi sam hotel svoj mesec. Senat je določil, da naj se sekstiliju reče avgust. A sekstilij je takrat imel 30 dni, kvintilij oziroma julij pa 31. Seveda ne gre, da bi bil avgust kraši od julija!

Takole naj bi šel najboljši dialog v zgodovini koledarja: “Ja, pri Marsu - kje pa naj vzamemo dan, vaše veličanstvo?“

“Vzemite ga februarju!“

*************

Tudi drugi cesarji so se vtikali v mesece - in bolj kot so bili fukjeni, več bizarnih imen so se izmislili.

Kaligula je september preimenoval v germanika. Neron je aprilu rekel neronij, maju klavdij in juniju germanik. Domicijan je junij spremenil v germanik in oktober v domicij. Septembru so rekli tudi antonin ter tacitij, novembru pa favstinij in romanij. Najdlje je šel cesar Komod, ki je preimenoval vse mesece (in to po svojih imenih): amazonij, inviktij, felicij, pij, lucij, elij, avrelij, komod, avgust, herkulij, romaniij in eksuperatorij …

**********

Takole. Leto 446 pr. n. š. je bilo najdaljše leto.

Ampak tudi ta julijanska reforma koledarja ni bila najbolj natančna. Tako so sredi 16. stoletja še enkrat reformirali koledar - zaradi papeža Gregorja mu rečemo gregorijanski koledar. Ker je bilo julijansko leto malo predolgo, so pri tej reformi naredili nekaj drugega - leto so skrajšali.

Tako je leto 1582 krajše od drugih za 10 dni. Obstaja čudovita zgodba o ukradenem času, o dnevih med 5. oktobrom in 14. oktobrom 1582, ki jih sploh ni.

A to je zgodba za drugič …

Dictes moy où, n’en quel pays,
Est Flora, la belle Romaine,
Archipiadès, né Thaÿs
Qui fut sa cousine germaine,
Echo parlant quand bruyt on maine
Dessus rivière ou sur estan,
Qui beaulté ot trop plus qu’humaine.
Mais ou sont les neiges d’anten?

Où est la tressaige Hélloïs,
Pour qui chastré fut et puis moyne
Pierre Esbaillart à Saint Denis?
Pour son amour ot ceste essoyne.
Semblablement, où est la royne
Qui commanda que Buridan
Fut gecté en ung sac en Saine?
Mais où sont les neiges d’anten?

**********

Hodim takole lepega jesenskega dne ob Temenici, tej hecni reki s tremi izviri, in si mrmram stare trubadurske poeme, ko me nekaj zbije na tla.

Obležim sredi zažvižgane note in začutim, da mi ob vrat pritiska noga, obuta v nenavaden čevelj iz kož.

Pogledam proti lastniku noge in zagledam res čudnega tipa. Bradat in lasat, pa zavit v dolg plašč, s čudno kapo na glavi, za katero si je zataknil petelinovo pero, na nogah pajkice - skratka, kot bi se nekdo za pusta našemil v Robina Hooda.

To primero je še krepil bridek meč v njegovi roki, ki je meril v moje oko.

‘brdan! rečem.

Tip zarenči, zmaje z glavo in reče nekaj v - rekel bi - čudni francoščini s provansalskim nadihom. Nekaj, kar se je - prisežem - rimalo.

Emm…, gospod, francoščina bol švoh … žn parle k an pe de fronse silvuple …

Odkašlja se, mastno pljune in reče s čudovitim naglasom:

Kaj tu iščeš, čudni škrat?
Nosljaš, vohljaš in zgago delaš,
si mar polcaj, res bedno zgledaš -
zini že, sicer prerežem vrat!

Besede podkrepi z zlohotnim mahanjem meča. Jaz pa le ubog gobar, nič hudega sluteči sprehajalec …

Jaz sem samo tukej mimo šel, nič nisem, oprostite …

Tip me sploh ne posluša.

Ti govedar - odgovori strumno!
Potrpljenje moje že se bliža koncu,
molčati zdaj bilo bi res neumno,
premakni kljun, če ne boš zgnil na soncu!

Oprostite, jaz res ne vem, nisem nič hotel … AU!

Konica meča me oplazi po licu, da začutim kri. Madona!

Zakaj ne odpreš mi ust, pritlehno ti zmene?
Budalo nespoštljivo - zadnjič dregnem te,
da mi poveš, kam, kdo, zakaj in kje.
Če ne - zarinem jeklo v srce!

**********

Ojej. Ne samo, da je njegova rima, kako bi rekel, arhaična, tip je zapovrh res nor. Ne da me ne posluša - možak me sploh ne sliši!
Pa poskusimo s starim trikom lovcev na Ganzerjeva jajca. Kot vemo, se tu pa tam najde kdo, ki govori v rimah in hkrati hoče, da tudi drugi njemu govorijo v rimah - sicer se dela, da jih ne sliši.

Mimogrede, Ganzerjevo jajce je točno to - način, kako Ganzerji delajo nove Ganzerje. Malo je znano o tem, kako izgleda. Kot pravijo - ko ga vidiš, veš, da je to to.

Za začetek ena otročja, A-A-B-B rima. Takole odgovorim besnjaku:

Oprostite, vaše blagorodje!
Nehote zmotil vaše sem ugodje -
ne vedoč, kakšnega gospoda
mi je na pot nastavila usoda!

Blagorodje se namršči, a le malo odmakne meč.

Slabo. Zoprno mi kleplješ stihe.
Ne ločiš jamba od daktila,
in v amfibrahu bi rad zapisal vzdihe.
A prav, naj bo - sreča ti je tokrat mila.

Govori zdaj - kdo si?
Kdo po sledi moji te pošilja?
Zakaj pokoj mi kradeš ti
in me na mojih potih vznemirjaš?

Takole je tekel najin riman dialog še nekaj časa. Izkazalo se je, da je tip res Francoz, rojen v Parizu, če sem ga prav razumel. V domovini je imel nekaj težav s cerkvijo - če smo natančni, so imele cerkve težave z njim, saj je raje iz pušice jemal kot vanjo dajal - pa se je vanj obregnila oblast in jo je popihal. Tudi zaprt je bil, in to več kot enkrat. Ko sem ga pobaral o tem, se mu je obraz zmračil. Odmahnil je z roko in rekel:

ni mi več sramote mar
ne mnogih muk, ki sem prestal
jih v meungški ječi. V njo spehal
me je škof Tibald d’Aussigny …
če žegna stare babe, prav!
naj jih! - A zame ga več ni.

Tale Tibald mu je šel res na živce in je znal čezenj povedati nekaj res gorkih. Nato pa me je prijel za roko in mi šepnil:

Če me misli kdo prijeti,
češ da ga zlobno obrekujem,
naj me poskuša razumeti:
prav nič o njem ne natolcujem
zakaj le s tem ga obtožujem:
če bil je z mano mil in blag,
naj Jezus, ki nam vsem kraljuje,
bo z njim popolnoma enak.
Če pa je bil surov in strog
še mnogo bolj, kot ga dolžim,
želim, da bil bio večni Bog
enako neusmiljen z njim!

Hm, nekam znano … Okej, okej, karkoli. Že prav. Opazilo se je, da je tip lačen, pa sem mu predlagal, da greva nekam na suho, zakuriva vesel ogenj in si spečeva jurčke iz moje košare. Možak je nekaj momljal, v rimah seveda, nato pa se je zastrmel vame in rekel:

Vesel bom, če boš v mojem bivališču gost!
A nekaj te vprašati moram - gre za zadevo delikatno,
za to mi odgovori adekvatno - znaš ceniti skrivnost?

Znam. Odvisno od skrivnosti. Kaj jaz vem. Ja, okej. Ne bom povedal nikomur - zdaj, ko vam to pravim, gazim dano besedo - povej svojo skrivnost.

Iskal po svetu sem stoletja,
prebredel stotine sem divjih rek,
živel v strašnih krajih brez poletja,
a sem le našel - vem za lanski sneg!

Hm. Človek torej ve za lanski sneg. Človek je definitivno nor. Čeprav - tedaj se mi je nekaj pričelo svitati. Sploh zato, ker je poprej omenil čudno stvar o nekakšnem kralju, ki “mu je odprl / vrata strašne ječe / in z vratu snel morilsko vrv” … V tistem sva prišla do njegovega brloga.

**********

Bil je res brlog - v steni nad drugim izvirom Temenice se skriva precejšnja jama, katere nizek vhod zakriva bršljan. Notri je imel moj čudak skrinjo, leščerbo, dva otepa slame in velik lonec. Stene prekrite s tapiserijami, v kotu sedlo.

Vstopiva in jaz presenečen rečem:

Kako lepo! Prav grofovsko ste si uredili
in mrzlo jamo v domek spremenili!

Zakaj govoriš kot kreten? me prekine.
E? Mar se nisva tako zmenila,
da bova le v rimah govorila?

Zunaj, ti tepec. Znotraj pa ni treba blebetat na tak idiotski način. Bodi raje tiho.

Nič nisem razumel. Vprašam ga zakaj, pa mi je dal tale čuden in odrezav odgovor, ki sem ga že poznal iz neke knjige:

Ker sem videl že mnogo ljudi, ki niso govorili v rimah, pa so jih ubili …

… po drugi strani pa niso ubili še nikogar, ki bi govoril samo v rimah, zaključim.

Tako.

Spravil sem se rezati jurčke, on pa je zakuril. Ko se je jed pričela cmariti in je jamo napolnil omamen vonj, je možak rekel tole:

Alors, votre excellence, monsieur! Čas je, da se predstaviva. Moi - je suis comte - pardon … sem grof montcorbiejski, maitre des arts, poet, trubadur in lopov, bolj znan kot …

V tistem se mi razjasni vse in naenkrat vem, kdo je ta tip.

… kot Fransê Viljon! rečem, bolj očaran kot začuden.

Vam na uslugo, monsieur!, odvrne Fransê.

Hecno, ne. V jami nad Temenico jem dušene jurčke z največjim pesnikom petnajstega stoletja, lopovom in čudakom, mojstrom balade Françoisom Villonom. Zdaj sem tudi razumel tisto o lanskem snegu.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thais, ki govore,
da dvojnica bila je njena?
In Eho, lepa kot Helena,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

…

Baram dalje. Rekli ste, gospod, da ste našli lanski sneg?

Ja, res je. Ko so pobesili moje tovariše, sem zbežal iz Pariza in kmalu nato še iz Francije. Odkar sem napisal tisto balado, me je lanski sneg scela obsedel. Potikal sem se vsepovsod - po vrhovih Alp in Pirenejev, po afriških obalah, po močvirjih severne Umbrije. Celo na ladji sem bil, ki je plula na Poslednjo Tulo, pa se je razbila in sem dve leti preživel na Norveškem. Moral sem odkriti lanski sneg - zato sem bral alkimiste, Averroesa, geografe in poete. Pa nisem našel nič uporabnega. Dokler - dokler nisem prišel sem …

Tip je očitno petsto let iskal ta sneg - in končal ob Temenici? Kako je sploh prišel sem? In kje je našel, kar je iskal?

**********

Pojedla sva, nato pa je Fransê vzel dve bakli in mi pomignil, naj mu sledim.
Šla sva do konca jame in se stlačila v ozek rov, ki se je hitro spuščal. Komaj sem sledil staremu trubadurju, ko sva se napol kotalila napol plazila po podzemnem labirintu.

Naenkrat se ustavi in mi reče - čutiš?

Res. Mraz je postalo. Hudo mraz. Aha! - jama je ledenica, ena od ledenih jam, ki jih v teh koncih sploh ni tako malo. Razumem, razumem …

Naenkrat sva prišla na dno velike dvorane, ki jo je od vrha do tal prekrival ogromen steber ledu. V njem so se razločno videle proge, ki so pravzaprav letnice - v jamo pozimi pada sneg, jeseni pa to plast snega prekrije odpadlo listje. Ko drugo zimo spet pade sneg, sta plasti ločeni in tako lahko preštejemo leta. Če hočemo … Takole nekako to zgleda (fotke so sicer iz Ledene jame na Stojni):

**********

Villon povzame: Zdaj se piše leto dva tisoč sedem. Balado o gospeh minulih dni sem napisal tisoč štiristo dvainšestdesetega. Če hočem poiskati moj lanski sneg, moram prešteti plasti od vrha in izbrati petsto šestinštirideseto od vrha.

Villon spleza po skalah, jaz pa za njim. Ko sva že precej visoko, se ustavi in pokaže na plast stisnjenega snega pred nama.

Voila! C’est le neige d’antan!

Stegnem roko in se dotaknem snega, ki je padal v to jamo pred petsto šestinštiridesetimi leti. Leta tisoč štiristo enainšestdesetega; leto pred tistim, ko je François Villon napisal veličastno Balado o Gospeh minulih let in njen nepozabni refren - o kje, le kje je lanski sneg?

Tukaj je. Lanski sneg Françoisa Villona.

**********

Tedaj Villon zakriči in pade.

Mater, zmerom se mi dogajajo take reči, da mi padajo pesniki iz petnajstega stoletja in sli lomijo vratove, jaz pa sem potem vsem sumljiv. Zoprno, verjemite.

Res si je zlomil vrat in - skratka, bil je mrtev.

Šel sem ven in vhod v jamo nad Temenico zadelal z velikimi kamni. Bršljan tako prekriva vhod, da ga ni moč najti. Naj tu najde svoj mir lopov in poet, François de Montcorbier, znan kot Villon.

V steno pa sem le vklesal njegove besede izpred petih stoletij, najprimernejši epitaf zanj:

ZA STENO TO LEŽI IN SPI
OD STREL LJUBEZNI POKONČAN
UBOG ŠTUDENTEK, SVOJE DNI
FRANÇOIS VILLON IMENOVAN.
BREZ ZEMLJE BIL JE TA ZEMLJAN,
RAZDAL JE VSE, TO VESTE VSI -
KRUH, MIZO, ŠPAMPET RAZMAJAN -
KDOR TU STOJI, NAJ MU ŽELI:

NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!
VSE SVOJE DNI, KAR BIL JE ŽIV,
OB PRAZNI SKLEDI JE PREBIL
UBOG IN ZMEROM PRAZNIH ROK.

BREZ DLAK JE BIL OD LAS DO NOG
KOT REPA, KI BI JO OBRIL,
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

V IZGON GA GNAL JE ZAKON STROG
IN RITNO KOŽO MU STROJIL,
ČEPRAV JE “APELIRAM!” VPIL,
KAR JE DOVOLJ URADEN SLOG.
NAJ VEČNI POKOJ MU DA BOG!

**********

Ko sem končal, sem si umil roke in obraz v šumeči Temenici.

V tiste kraje pa ne hodim več.

Povejte mi, o kje, le kje
je Flora, kje nje strast ognjena?
Kje je Thaís, ki govoré,
da dvojnica bila je njena?
In Ého, lepa kot Heléna,
ki zdaj prek bajerjev in rek
nam vrača jek kot skalna stena?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kje Heloíza je, ljudje,
ki Abelárd, ljubezen njena,
je skópljen bil zaradi nje
in kuto dóbil na ramena?
In kje kraljica je polténa,
ki v žaklju čez visoki breg
je dala ljubčka vreči v Seino?
Le kje, le kje je lanski sneg?

Kraljica Blanche, ki ti v srcé
je s petjem segla kot sirena,
in Berta in z njo vred obé
gospé nesmrtnega imena
in še Jeanne d’Arc, ki vojska njena
pognala je Angleže v beg -
kje so vse te, so prazna pena?
Le kje, le kje je lanski sneg?
Princ, ne sprašujte za imena,
ki zbrisal jih je časa tek,
da vas ne spomnijo refrena:
Le kje, le kje je lanski sneg?

Ljudje, tu ni prostora za norčije - …

Ojla!

Dnes bo spet na kratko … pa še kt aktualno zapovrh …

Skratka, v Drugo Knjigo - Prva, kot vemo, je vesoljstvo - je Janez pisal o trubačih, ki da jih bo sedem, in vsak bo zatrobil za drugim, in dogajle se bodo raznorazne reči. Ko je popisoval, kaj se ima zgoditi, ko zatrobi poslednji, je videl tole:

… Zatrobil je sedmi angel in v nebesih so zadoneli močni glasovi …

(…)

Tedaj se je odprlo Božje svetišče, ki je v nebesih, in v svetišču se je prikazala skrinja zaveze. In nastali so bliski in glasovi, gromi in potres ter silovita toča.

Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diademov. …

Kakorkoli si že mislimo - žena in zmaj se stepeta in žena sevede zmaga.

Nas zdejle zanima ta žena in venec na njeni glavi.

Okej, da gre za Marijo, je večalmanj jasno, saj so besede vzete iz Razodetja - ali z bolj apokaliptično besedo, Apokalipse. Natančneje, iz Razodetja po Janezu (Αποκάλυψις Ιωάννου); Raz. 12:1-3.

Tekst Apokalipse je star. Lahko, da je bil napisan že leta 68 našega štetja, kar bi mu dalo nekje 1940 let. Število dvanajst, ki ga omenja tekst v vencu, ter njegova simbolika pa sta še dosti starejša.

Babilon.

Tam nekje - torej, v Medrečju - in takrat enkrat - se pravi, enih pet tisoč let nazaj - so si omislili pojem leta in pojem meseca, pa so ugotovili, da je mesecev v letu ravno 12.

To število - ki je tako očitno povezano s harmonijo sfer - mora biti nekaj posebnega. Pa so šli in videli 12 praktično povsod, kamor so po njihovem božanstva vtaknila svoje vsemogočne nosove.

Ker ta božanstva štimajo tako gibanje nebeških sfer kot pritlehnega prahu, imanovanega človek, jim je hitro postalo jasno, da se z razbiranjem konstelacij na nebu da predvideti dogodke na Zemlji.

Tako so si izmislili - odkrili? - astronomijo in njeno popularnejšo sestro astrologijo. (Mar ni mogoče reči, da je astronomija tista od sester - z lasmi, spetimi v figo, aparatom za zobe, očali, vedno zavita v hlamudračast pulover in dosti prepametna za svoje dobro; astrologija pa je visoka blondinka, vodja navijačic - butasta a zelozelo privlačna …?)

Takole so zrli Babilonci v nebo in si rekli - kaj pa če razdelimo navidezno pot Sonca po nebu na 12 delov, tako da bo vsak mesec v enem? Recimo tej poti ekliptika, kosu neba, po katerem teče, pa Zodiak. Recimo tem 12 delom ozvezdja, dajmo jim imena in poglejmo, kako potem vpliva položaj Sonca in zvezd na človekovo življenje.

Tole je takoimenovana MUL.APIN - ena od dveh glinenih tablic, kjer je popisana babilonska astrologija. Enih 3.500 let staro. Opisuje 66 ozvezdij in zvezd, njihove vplive, razmerja in podobne nesmisle.

Opisuje tudi zvezde na poti Enlila, božanstva, ki je odgovorno za harmonično delovanje vesolja. Ozvezdja na tej poti so zapisana kot Kozja Riba, Pabisag, Škorpijon, Tehtnica, Orač, Palmov List, Lev, Rak, Velika Dvojčka, Bik, Oven in Riba.

12 ozvezdij na poti sonca. Zodiak.

Kot vidimo, so nekatera ozvezdja ostala taka do danes, nekatera pa so se spremenila v ta, ki jih poznamo.

**********

Mal digresije.

Danes sonce hodi čez 13 ozvezdij, ne 12 - in bi tako morali imeti 13 znamenj Zodiaka. Namreč, ko Sonce zapusti Tehtnico, vstopi v Škorpijona - a le za hip; natančneje, za 7 dni. Potem pa 30. novembra vstopi v ozvezdje Kačenosca in tam ostane do 18. decembra. Tako da ste vi, ki ste rojeni med 30. 11. in 18.12. v bistvu rojeni v znamenju Kačenosca …

**********

Okej, nazaj k temi.

Semitske ideje o višjih bitjih in številu 12 so se počasi širile proti zahodu, dosegle Izrael - kjer so pustile zgodbo o 12 plemenih Izraela - in počasi, a zanesljivo prodrle v tkim. zahodno misel.

Mozaik, ki predstavlja 12 znakov Zodiaka v sinagogi iz bizantinskih časov (6. stoletje), Beit Alfa, Izrael

12 bogov Olimpa. 12 apostolov Jezusa Kristusa. 12 sinov Odina. 12 znakov horoskopa. 12 moštev v slovenski nogometni ligi. 12 mesecev. Poldne - 12:00. Itd.
12 ima dve imeni - dvanajst in ducat.

In 12 je zvezd v kroni žene, ki premaga zmaja.

**********

Tejle kroni so rekli tudi krona nesmrtnosti. Tule je ena lepa slika - freska na stropu palače Barberini v Rimu. Narisal Pietro da Cortona:

Angel drži v roki krono nesmrtnosti z 12 zvezdami. Podoben motiv je na stropu Palače švedskih vitezov v Stockholmu, narisal David Klocker Ehrenstrahl.

Tehle Marij s takole krono je kokr hočte.

********

No, in tale krona nesmrtnosti, obstret iz zvezd okoli glave Device Marije se je na koncu znašla nekje, kjer ga vsaj načeloma ne bi pričakovali.

Leta 1951 je nastala takoimenovana Evropska skupnost za premog in jeklo, v kateri je viharilo ekonomske viharje 6 evropskih držav.

Pa so hitro ugotovili, da rabijo zastavo. In je padlo nekaj predlogov. Paul Levi - tedaj predsednik Oddelka za kulturo pri Svetu ministrov in slučajno v katolištvo spreobrnjen žid - je favoriziral dizajn Arsèna Heitza. 12 zlatih zvezd na modri podlagi. Predlog je bil sprejet in Evropska skupnost za premog in jeklo je 8. decembra 1955 za svojo vzela tole zastavo:

To je danes tudi naša zastava.

Na dosti straneh EU uradnikov boste našli zapise, da zastava nima zveze z katolicizmom, da ni nihče hotel karkoli katoliškega, da gre za “mit” in “nenavadno naključje”.

Prav. Kupim. Tudi to, da je 8. december - dan, ko so izbrali to zastavo za zastavo EU - katoliški praznik Brezmadežnega Spočetja …

**********

Skratka - vsem želim vesel delovni teden pod vihrajočimi zastavami, na katerih je motiv še iz babilonije …

Hoj!

Takole se brijem - pa se urežem.

In teče kri.

Pa se seveda po stari navadi takoj zapodim mal gledat o tem, kako se kri strjuje - kar je, kot sem ugotovil, tak ples biokemije, da je komaj jasno, kaj se dogaja. Vsi, ki smo vedeli, da ranico zaprejo trombociti, smo komot šokirani nad kompleksnostjo (ki jo lahko ilustrira že nekaj vprašanj - recimo, kako trombociti vejo, kje je ranica) kaskade strjevanja, ki ima dve poti (tkivni faktor in kontaktni faktor) in v katerih sodeluje vsaj 31 beljakovin s prepletajočimi se učinki.

Ampak to ni danes point - danes bom zgolj naštel nekaj dolgočasnih dejstev o dolžini enega ključnih telesnih delov.

Tole so eritrociti v žili:

Ti eritrociti (in vse ostalo, kar je v krvi) potujejo po teh žilah, pridejo do srca, ki jih napumpa in spet letijo dalje. Najprej po aorti, pa po tavelkih arterijah, pa po zmeri manjših, do arterijskih kapilar, ki so na koncu tako tanke, da se tele okrogleži eden po eden tlačijo skozi ozko žilo - pa potem po vedno večjih venah nazaj v srce.

Kaj mislite, koliko je ta pot dolga?

Na kratko - ko presica.

Vzemimo vse svoje žile in jih dejmo skupi, da nastane ena sama dolga žila. Zdej pa takole … tole je Zemlja:

Kot vemo, je Zemljin obseg 40.000 kilometrov.

In zdaj, če pogledamo našo veležilo, skupno dolžino vseh žil v človeškem telesu - lahko z njo pridemo štirikrat okrog Zemlje.

Skupna dolžina vseh žil v telesu je namreč 160.000 kilometrov.

Zdaj pa se probajte ne urezat med britjem …

*****

Pa veseu delovni teden vsem

Ojla!

Smo 22. julija 1969. Pred 24 urami je cel svet zadrževal dih, ko sta se na lunino površino spustila prva človeka, Neil Armstrong in Buzz Aldrin. Včeraj so v kontrolnem središču slavili, danes pa …

Danes pa je vse narobe. Pred nekaj minutami se je odvil tale pogovor:

110:12:21 McCandless: Neil, this is Houston. Radio check. Over.

110:12:27 Armstrong: Roger, Houston. Loud and clear.

110:12:29 McCandless: Roger. Out.

110:12:30 Aldrin: Loud and clear, Houston.

110:12:32 McCandless: Roger, Buzz. (Long Pause)

110:13:45 Amstrong (to Aldrin): What’s that?

110:13:46 Aldrin: Oh, my … Houston, we have a leak from (garbled) what appears to be AE connect pipe (Long Pause)

110:14:01 McCandless: Roger. Standby, please. (Long Pause)

************

Armstrong je čisto slučajno pogledal pod lunarni modul in opazil, da nekaj kaplja. Kapljalo je iz cevi, ki povezuje rezervoar kisika z motorjem (ascent engine, AE), ki bi moral modul odnesti nazaj domov.

Zdaj je že nehalo kapljati. Rezervoar je prazen. In lunarni modul je toliko kot pribit na luno. Za vrnitev astronavtov ni več nobene možnosti.

************

Enkrat takrat v pisarno H. R. Haldemana, šefa osebja predsednika Nixona, uleti Bill Safire z dvema potipkanima stranema in mu jih vrže na mizo. Haldeman preleti, pokima in gre do predsednika.

V Ovalni sobi so že kamere, vse je pripravljeno za predsednikov nastop na vseh mrežah. Predsednik ima žalostno novico z Ameriko in svet.

Nixon pogleda sporočilo, ki mu ga je prinesel Haldeman in mu pokaže, da se strinja. Nekaj minut zatem stečejo kamere in predsednik začne:

“Moji dragi Američani in vsi ljudje tega sveta!

Usoda je hotela, da bosta moža, ki sta šla raziskovat Luno v imenu miru, na Luni tudi počivala v miru.

Ta dva pogumna moža, Neil Armstrong in Edwin Aldrin, zdaj vesta, da ni nobenega upanja za njuno rešitev. Vendar pa vesta, da njina žrtev predstavlja upanje za vse človeštvo.

Moža dajeta svoje življenje za najbolj plemenit cilj človeštva: iskanje resnice in razumevanja.

Objokovali ju bodo njune družine in prijatelji; objokoval ju bo njun narod; objokovali ju bodo vsi ljudje tega sveta; objokovala ju bo Mati Zemlja, ki si je drznila poslati dva svojih sinov v neznano.

V njunem odkrivanju sta dosegla, da so vsi ljudje sveta čutili kot eden; s svojo žrtvijo sta še tesneje povezala bratovščino človeštva.

Pred davnimi časi so ljudje gledali v zvezde in uzrli svoje junake v ozvezdjih. Danes ne počnemo nič drugače, le da so naši junaki zdaj epski možje iz mesa in krvi.

Drugi ljudje bodo sledili in zagotovo našli pot domov. Človekovo iskanje se ne bo ustavilo. Toda ta moža sta bila prva in bosta za vedno ostala v naših srcih.

In vsak človek, ki se bo v prihajajočih nočeh ozrl v Luno, bo vedel, da obstaja kotiček na drugem svetu, ki bo za vedno ostal človeški.”

Kamere ugasnejo.

Nixon še enkrat po telefonu govori z astronavtoma, najprej z Aldrinom, potem še z Armstrongom, poveljnikom. Nato ugasnejo vse komunikacije z Luno. Zraka imata še za nekaj ur.

Duhovnik v Beli hiši opravi obred pokopa na morju in izroči duše astronavtov “najgloblji od globin“.

Na Floridi pa že pripravljajo Apollo 12 za nov polet …

************

Okej, tole se seveda ni zgodilo. Lunarnemu modulu ni nič puščalo in vsi astronavti so se vrnili. Vsi smo videli tole:

Ampak govor, ki naj bi ga prebral Nixon, če bi šlo kaj narobe, pa obstaja in bi bil točno tak. Napisal ga je eden bolj izkušenih piscev govorov tiste administracije, Bill Safire.

Evo originala:

Dober govor. Napisan 18. julija 1969, dva dni po izstrelitvi Apolla 11, enkrat takrat, ko je tipe v njem zgrabila gravitacija Lune.

************

pa veseu vikend vsem!

Ojla!

Enkrat smo že govorili o popotovanju človeka; kako je nekega dne pred mnogimi leti vstal, odložil pečene školjke in začel hoditi. Takrat je odšel iz Afrike in poselil cel svet.

Danes bomo pa rekli par besed o tem, kaj se je dogajal v Evropi in bližnji okolici.

V Evropo je človek uletel dvakrat; prvič dosti kmalu, pičlih nekaj deset tisoč let po odhodu iz Afrike, ko je skupina ljudi z genetskim označevalcem M172 nekje v južni Turčiji zavila desno in prišla na Balkan. Recimo, da je bilo to enih 50.000 let nazaj. Drugič je človek uletel iz Azije čez Ural, kot nam kaže genetski označevalec M173, to ni bilo več kot 10, 20.000 let kasneje.

Človek je v Evropi nabasal na dvoje - najprej na svoje bratrance Neandertalce, potem pa še na mraz.

Namreč, takrat je divjala ledena doba. In okoli 22.000 let nazaj se je zgodil Würm; zadnji ledeni maksimum, ko je praktično cela celina bila nevzdržna za bivanje in se je vse živo - tudi veseli Kromanjonci - umaknilo v refugia na jugu; do Črnega morja, v Grčijo, južno Italijo in Španijo. Led je vladal.

Potem pa so - kolikor vemo - sapiensi udarili nazaj in z intenzivnim onesnaževanjem, izpusti toplogrednih plinov ter ekscesnim kajenjem dosegli, da se je začelo globalno segrevanje.

Tako se je z umikajočim se ledom počasi končeval pleistocen. Živali in rastline so šle za ledom na sever in z njimi človek, ki jih je lovil, nabiral in jedel.

12.000 let nazaj je bila podoba Evrope ne dosti drugačna - vsaj kar se obsega ledenega pokrova tiče, ki se je umaknil visoko v Alpe ter daleč na sever Skandinavije. In človek je sledil.

Zdaj pa - a mamo kaj, da bi potrdili to hojo za ledom v začetku zadnjega interglaciala? Mamo. Od arheoloških ostankov do trupel živali, ki so na severu vedno mlajša (recimo, severno od Danske ni nobene velike živali, ki bi bila starejša od 13.000 let). Ampak imamo pa še nekaj zanimivega. In to v krvi.

Če analiziramo DNK sodobnih evropejcev in iščemo razlike v določenih komponentah vidimo, da so eni genetski tipi pogostejši na jugu, drugi pa na severu. Potem pa vnesemo podatke na zemljevid in dobimo tole:

Tale karta kaže, kako so iz Španije (točneje, Baskije), pa Italije in Grčije šli ljudje proti severu in z leti dobivali vedno drugačnejše gene ter bili vedno manj podobni svojim prednikom. To je karta hoje za ledom, ki se je začela približno 20.000 let nazaj in se končala pred 10.000 leti. Kaže, kako smo -no, ja, so - prvič poselili Evropo. Kromanjonci.

**********

Pred leti - nekje 10.000, recimo - pa so na Bližnjem vzhodu odkrili eno zoprno stvar, ki je “sapiensa”še enkrat pognala na pot. Kmetijstvo.

V primerjavi z lovsko-nabiralniškimi družbami so poljedelci nadležno gomazeči. Stalni viri hrane omogočajo hitrejše in učinkovitejše razmnoževanje, bitja se ustalijo na enem mestu in gostota prebivalstva strmo naraste.

In ko jih je preveč, se razlijejo.

Vemo, da se je kmetijstvo širilo precej hitro. Iz Levante do Skandinavije v nekih dobrih 3 - 4.000 letih. Tole karto širjenja kmetijstva, ki temelji na arheoloških podatkih, imamo po vsej pravici za zelo natančno:

Na eno vprašanje pa nismo znali odgovoriti - namreč, kako je kmetijstvo prišlo od tam sem. A je bilo kmetijstvo tako uspešna kulturno-tehnološka prilagoditev, da jo so okoliška ljudstva z veseljem zgrabila - da se je širilo kmetijstvo samo (kulturna širitev) - ali pa so se zaradi populacijskih pritiskov širili kmetje (demska širitev).

In odgovor se spet skriva v krvi.

Analiza druge genske komponente, podobne tisti, ki nam je pokazala hojo za ledom, je dala zelo zanimive rezultate. Če jih vnesemo na zemljevid, vidimo tole:

Od Bližnjega vzhoda do severa Evrope se genetski označevalci spreminjajo. Vidimo širitev, ki pelje iz Levante v Turčijo, pa na Balkan in južno Italijo, pa potem gor v Španijo, Francijo in Madžarsko, potem v srednjo Evropo in na koncu v Britanijo in Skandinavijo.

Tole pot so nam v krvi pustili potujoči kmetje.

Kmetijstvo se je očitno širilo tako, da so se selili kmetje - in ne kot tehnologija.

**********

Še eno širitev si bomo ogledali - je pa ta sicer statistično zanesljivejša, vendar interpretativno sporna. Gre pa za jezik.

Pred 5-6.000 leti se je v stepah Ukrajine pojavila kultura, ki ji rečemo Kurganska - po kurganih, velikih grobnih gomilah, dvigajočih se nad travnato ravnico:

Nosilci kurganske kulture (imenovane tudi Yamna) so bili bronastodobni pastirski nomadi, z udomačenim konjem in vozovi. Ta kultura se je lepega dne začela precej hitro širit in je svoje sledi pustila tudi pri nas (kot smo enkrat že pisali):

Glineni kipec iz groba blizu Murske Sobote, boginja Zemlje; starost 5.500 let.

Kolo z ljubljanskega Barja, najstarejše leseno kolo na svetu; starost nekaj čez 5.000 let.

No, zdaj se bomo pa spustili v učene špekulacije.

Pravijo, da če bi takole jahali po stepi in naleteli na tabor kurgancev, bi vas - gostoljubni kot vedno - povabili na večerjo. In po večerji bi stara gospa pripovedovala zgodbe. V pojočem neznanem jeziku, v besedah, katerih pomen bi na nek čuden način priplaval do vas. Starka bi recimo povedala tole zgodbo o ovcah in konjih:

“Gvrei ovis, kvesjo vlna ne est, ekvons espeket, oinom ghe gvrum vogom vegontm, oinomkve megam borom, oinomkve gmenm oku berontm. Ovis nu ekvobjos evevkvet: Ker agnutoi moi ekvons agontm nerm vidntei. Ekvos tu evevkvont: Kludhi, ovei, ker aghnutoi nsmei vidntbjos: ner, potis, oviom r vlnam sebi gvermom vestrom kvrneuti. Negi oviom vlna esti. Tod kekluvos ovis agrom ebuget …“

Ovis … vlna … ekvons … borom … sebi …

Ovce? Volna? Equus, se pravi, konj? Breme? Sebi? Kaj je to?

Prevod zgodbe najdete tukaj. Je pa to poskus rekonstrukcije predindoevropskega jezika. Ideja je nekako takale: pred 5 ali 6 tisoč leti so iz kurganskega območja pritisnili nosilci kurganske kulture, ki so govorili prednika vseh indoevropskih jezikov. Poselili so Evropo, udarili v Iran in Indijo ter prišli vse do Kitajske. Kot je to s prejšnjimi širitvami, so postajali vse bolj drugačni od tistih, ki so prvi odšli na pot; njihov jezik pa je razpadel na iranske, indijske, romanske, germanske, slovanske in slične jezike.

In tudi to zgodbo imamo v krvi. Evo karte, na katero je vrisana analiza genske komponente, ki kaže širitev iz ukrajinske pradomovine:

Nekaj je na tem …

**********

Na hito še dve karti, ki kažejo še eno širitev in eno vztrajanje.

Ena bolj hecnih ostankov v naši krvi kaže nič manj kot Grke, ki so po padcu Troje začeli kolonizirati Anatolijo na vzhodu ter Magno Grecio, se pravi, Sicilijo in južno Italijo na zahodu. Genetske sledi, stare med 3.300 in 2.800 let:

**********

Zadnja slika pa bo kazala ne širitve, ampak besno vztrajanje in ohranjanje.

Gre za ljudstvo, ki je tam, kjer je, že od paleolitika. To so potomci kromanjonskih lovcev in nabiralcev, kruti zmagovalci v vojni z Neandertalci. Govorijo svoj jezik, ki ni indoevropejski in ne jebejo nikogar.

To so Euskaldunak; Baski.

*********

To bi blo to …