Petkovanje #102 - nesmiselni sadeži in duhovi evolucije
30.10.2008 ob 15:02Ojla!
He - tole petkovanje se je začelo ubistvu že v sredo - in to z detektivsko prošnjo.
Namreč, dobil sem tole sliko:

… in vprašanje: “Kaj za enga boga je tale sadež?”
*****
No, ta sadež sem že videl; po Ljubljani so tu pa tam drevesa - recimo pri OŠ Majde Vrhovnik, pa na križišču Kersnikove in Dvoržakove, pa še kje - taka srednje velika, listopadna, pa trne majo, pa tele sadeže nardijo.
(Glede na to, da ravnokar zorijo in odpadajo, se sprehodite in poiščite kakšnega. Simpatične bunke.)
Čudni sadeži so to - ko tenis žogica veliki pa tud večji, ponavad so zeleni in rumeni, včasih tud oranžni. Pa tko hecno in zelo blago dišijo. Njihova lupina je taka smešno nagubana, bradavičasta in še kar trda.
![]()
Skratka, po kratkem iskanju ugotovim, kaj to je zaena zadeva. To je sadež maklure, ki ji sicer lepo rečemo Maclura pomifera, je iz družine murvovk in nosi ime Williama Maclura, ameriškega geologa.
![]()
*****
Maklura je danes precej priljubljeno okrasno drevo in ga sadijo praktično povsod po svetu; njeno naravno rastišče pa so planjave Arkansasa, Teksasa in Oklahome. Tam mu rečejo horse apple ali Osage-orange. Kar nas pripelje do prve zanimivosti v zvezi s tem čudaškim sadežem (ki je precej zanimiva, a manj zanimiva kot druga zanimivost v zvezi s tem čudaškim sadežem, ki je zelo zanimiva).
Osage v “osaška pomaranča” je ime enga plemena indijancev iz širše družine Sjujev - to so Wah-Zhá-Zhi, kar so francoski raziskovalci zapisal kot Ouazhigi in potem američani kot Osage.
Osagi so bili bojevito pleme. Leta 1833 so napadli Kiove (ki so bli, kot vsi ljubitelji Vinetouja vemo, itak barabe), pobili vse v eni vasi (njih 150-200), jim odrezali glave, glave dali v glinene lonce jih umetelno razpostavili po vasi.
Osagi so bili vešči lokostrelci. Loke so si pa izdelovali prav iz lesa tega našega drevesa, maklure. Dober osaški lok je bil tiste dni vreden konja in odejo!

Dnes so Osagi precej bogati, ker so v njih zemlji našli nafto in lepo živijo od pravic …
*****
No, pustimo te indios fierros in nazaj k sadežu oziroma k bolj zanimivi zanimivosti v zvezi z njim.
Sadež maklure je v bistvu sestavljen sadež, podobno kot pri murvi. Razvije se iz socvetja - grozdastega visečega socvetja - in ga sestavlja na stotine majhnih, podolgovatih koščičastih sadežev, zbranih v to simpatično bunko.
Sadež ni užiten. Sicer ni strupen, ampak lahko povzroči bruhanje (kar je - če že želite to početi - lepše doseči z dovolj alkohola). Tako da marmelade iz njega letos ne bomo kuhali.
Sadež ni užiten nikomur. Včasih kakšna veverica razdre sadež in poje koščice v njem Ampak načeloma niti ena žival ne malica maklur.
Kar je seveda u iber čudno.
*****
Sadeži majo - vsaj načeloma - svoj smisel.
Vsa živa bitja so - kot vemo - zgolj način, kako geni delajo nove gene. Rastline - okej, ne vse, ampak govorimo o cvetnicah, Magnoliophyta - so si za razširjanje svojih zmislile cvetove in pelod in semena, iz katerih potem zraste nova rastlina.
Ta semena se od starševske rastine razpršijo na različne načine. Ponavadi vprežejo kako naravno silo - regrat, naprimer, veter; kokosov oreh šumenje oceana … - ali pa kako žival, ki seme pomalica in ga potem izloči nekje drugje.
Rastline živali na divje in dognane načine prepričujejo, naj pojejo njih seme in ga razserjejo naokoli. Vedno bolj okusni in vedno večji plodovi so se razvili okoli teh semen, da vabijo lačna usta, naj si privoščijo polnovreden obrok. Tako so nastala jabolka in hruške, pa slive in breskve, pa vse živo enih plodov in sadežev, ki prehranjujejo cele rodove frugivorov.

Med rastlinami in živalmi že milijone let poteka simpatična trgovina: evo ti malico, ti pa moje seme raztrosi, okej?
*****
Nazaj k makluri. Takle sadež narest je precej zajeban. Rastlina investira precej energije in resursov za to, da naredi sadež, ki bo dovolj velik in okusen, da bo živalim zanimiv in bo razširjanje delovalo.
Kako je torej mogoče, da naša maklura dela te bunke, do 15 centimetrov velike in precej težke - ki jih nihče ne malica? Še huje - sadeži padejo na tla pod drevo in tam zgijejo, semena pa propadejo.
Kak evolucijski smisel ima maklurin sadež?
*****
Celo zgodbo smo dobili po precej detektivskega dela in je presenetljiva, žalostna, na nek način romantična - in ima srečen konec.
Maklura je - kot temu danes lepo rečemo - anahronističnen sadež, ki ga preganjajo duhovi evolucije.
*****
Pred in med zadnjo ledeno ledeno dobo je maklura obilno rasla po skoraj vsem severnoameriškem kontinentu. Takrat so se tam pasle in nasploh dobro živele črede orjaških živali, pleistocenska megafavna. Mamuti, mastodonti, orjaški lenivci, megatapirji, sabljasti tigri, nosorogi, megateriji in gomptoteriji.


Pred kakimi petnajst tisoč leti pa je v Severno ameriko vdrl Homo sapiens in ali lastnoročno ali pa skupaj z boleznimi in podnebnimi spremembami začel izumirati to ledenodobno megafavno …
… ki pa so ji bili maklurini sadeži všeč in so jih veselo malicali! Predvsem mastodonti so si jih radi privoščili …

*****
Mastodonti in njihova druščina so okoli leta 8.000 pr.n.š. dokončno izumrli.
In kaj se je zgodilo ubogi makluri?
Ostala je brez edinih živali, ki so jedli njene sadeže in s tem razširjali njena semena!
*****
Tik pred zdajci - dobesedno tik pred izumrtjem - smo makluro našli ljudje, pa nam je bilo hecno in lepo drevo, pa te čudni njeni sadeži pa to …
Prevzeli smo delo mastodontov in smo danes edina živalska vrsta, ki skrbi, da se maklura - Maclura pomifera (Raf.) Schneid. - širi in živi.
V zameno nam daje senco, lepo obroblja parke in nas razveseljuje s temi sicer neužitnimi, a ljubkimi, velikimi, lepo dišečimi in nasploh zabavnimi sadeži.

*****
To smo dobr nardil!
…
Vesele praznike - pa dejte kako makluro poiskat, če mate cajt …
*****
p.s.
Evo sadežev maklure - iz Erjavčeve, pri oni stari bajti od OŠ Majde Vrhovnik proti Prešernovi, nasprot CD; tam so ene tri šter drevesa:

























































